Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim. Slovenski evangeličani se bomo danes ob 10.00 uri, srečali v kraju Hodoš, na skrajnem vzhodu naše domovine, na že na 50. shodu Evangeličanske humanitarne organizacije Podpornica. Evangeličanska humanitarna organizacija (EHO) - Podpornica je evangeličanska dobrodelna organizacija, ki nudi pomoč posameznikom in družinam pri premagovanju socialnih in drugih stisk ter jim na ta način omogoča kakovostnejši način življenja. Pri tem zahtevnem in odgovornem delu nas vodijo vrednote solidarnosti, socialne pravičnosti ter krščanskega etičnega prepričanja, da sta vera in ljubezen do sočloveka neločljivo povezani. Evangeličanska humanitarna organizacija deluje v javnem interesu, kar pomeni, da deluje v dobrobit uporabnikov, in to ne glede na veroizpovedno ali nazorsko opredelitev. Vabim vas, da ste danes z nami ob 10.00 uri na prvem programu Televizije Slovenija, kjer bo direkten prenos našega humanitarnega srečanja. Vabljeni k spremljanju tega humanitarnega dogodka in seveda ravno tako prijazno vabljeni, da podprete delovanje naše organizacije danes in tudi sicer. Tako bomo namreč močnejši pri premagovanju stiske sočloveka in tako bomo prav gotovo lahko razveselili več žalostnih obrazov. K odprtemu srcu in k dobrim delom v korist sočloveka, ki nas potrebuje, pa naj nas spodbudi tudi naslednja zgodba z duhovnim ozadjem, ki takole pravi: Nekoč se je nek star nevernik odločil, da bo šel na pogovor o verskih težavah k znanemu duhovniku. Ko je prišel do njega, je bil že nekdo drug pri njemu na pogovoru. Duhovnik je zagledal starčka na hodniku in pohitel ter mu z nasmehom prinesel stol. Obiskovalec je vstopil, ko je bil na vrsti. Po daljšem pogovoru je nevernik dejal, da bi spet rad veroval. Duhovnik je bil zadovoljen, zato ga je vprašal: »Katera stvar v najinem pogovoru vas je prepričala, da ste se tako odločili?« Starec je odgovoril: »To, da ste mi prinesli stol, da se ne bi preveč utrudil med čakanjem.« Poslušalke in poslušalci, naša prijazna dejanja so močnejša od mnogih vzvišenih besed. Tudi Jezus nas spodbuja, naj ga oznanjamo ne samo z besedami, ampak predvsem z dobrimi in plemenitimi dejanji, ko pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«. Bodimo torej skupaj luč, da bo med vsemi nami v prihodnje morda še kaj bolj svetlo. Želim Vam mirno nedeljo in obilo vsega dobrega in lepega.
Polmrak. Nekdo zvoni pri vežnih vratih. Pogledam, nikjer nikogar; o pač: dve majhni glavi. Odprem. Deklica in deček kakih petih šestih let. Ne poznam ju. Pozna sta in kaj želita, vprašam. Darove nabirava, rečeta, bajram praznujemo. Baaajram, se začudim, kaj pa je to? Praznik, pohiti deklica. Mi ne praznujemo pusta, ampak bajram. Aha, rečem, kot da že nekaj razumem - in ravno te dni omenjajo poročila Meko in Ararat – potem sta muslimana? Stisneta ustnice in nerodno jima je. Prešine me misel: zatajila sta svojo vero. Ja, rada bi vedela, rečem prijazno. Saj jaz sem pa kristjanka, dodam. Deklica hitro vpraša: Kaj pa je to? Deček reče: saj je vseeno, saj je vse enako. Ampak kaj bi pravzaprav rada, vprašam in namenoma prezrem vrečko, ki jo vsak drži v roki. Dar, rečeta v en glas, bajram praznujemo. Kaj sladkega. Potem se gremo kakor majhno igrico: vsakemu posebej v vrečko po en piškot enake oblike. Smejita se. Sodega števila sladke dobrote hitro zmanjka. Zdaj naj bo pa dovolj, rečem, ne morem vama več pravično deliti. Saj ni treba, reče deček. Nič drugega mi ne pride na misel, kot da ju opozorim: saj je že skoraj temno; otroka, ni pametno, da hodita sama naokoli. Od kod pa sta? Hitro se obrneta in deček se ozre, rekoč: hvala, vi ste dobri. No, pa imam. Takole na vse pozno na jesenski večer. Dovolj za premislek. Ali je bil tole tih medverski dialog? Ali je bilo mogoče pričevanje? Ali se je nemara pokazalo oboje hkrati: navezanost na nekaj in utaja istega? Kdo od nas treh je bil bolj pristen? Zelo ljubek prizor, pravzaprav, pa mu ni bila priča nobena kamera. V tv Dnevniku bo videti vse kaj drugega. A že tale majhen pripetljaj kaže, da moramo živeti v sožitju. Večkulturnost, večjezičnost, večnarodnost, večverskost … Kdo bo več prejel, kdo manj izgubil? Nekaj mi še ni dalo miru tisti večer: kako da jaz ne grem zvonit na tuja vrata, ko praznujem kak »naš« pomemben praznik? Eno je gotovo: pripadnost ideji, idealu, idolu, Bogu, maliku … ni šala. Predložil sem ti življenje in smrt, je rečeno v Svetem pismu (5Mz 30,19), izberi življenje.
Ob koncu življenja se je znana pevka Marilyn Monroe takole pogovarjala s svojo služkinjo Leno. »Sedaj me nihče več ne ljubi, Lena. In nikomur tega ne zamerim. Za kakšno rabo pa sploh še sem? Ne morem imeti otrok. Ne morem kuhati. Trikrat sem se ločila. Kdo bi se menil zame?« »O, mnogo moških bi si vas želelo,« je odgovorila Lena. »Seveda,« je odgovorila Marilyn, »da, mnogo moških bi se me želelo, toda kdo pa bi me ljubil?« Na žalost bi najbrž bil odgovor, da nobeden. Slavna pevka je imela veliko privržencev in veliko moških, ki bi jo »uporabljali«, toda ni imela nikogar, ki bi jo ljubil. Ljubezen je osrednje sporočilo Svetega pisma. V Stari zavezi vidimo, kako Bog ljubi svoje ljudstvo in v tej ljubezni skrbi zanj, še bolj je Božja ljubezen poudarjena v Novi zavezi. Tudi Jezus v evangeliju velikokrat govori o ljubezni. Tudi o zapovedi ljubezni: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 28-34). Obe zapovedi sta povezani z ljubeznijo. Mnogi ljudje naredijo podobno napako kot Marilyn Monroe: radi bi bili ljubljeni, malo ali nič pa ne naredijo, da bi bili ljubeči. Zato vlagajo vse svoje napore, da bi postali uspešni, močni, bogati, vplivni … in bi jih ljudje ljubili ali vsaj spoštovali ali se jih celo bali. Končajo pa brez ljubezni, saj jih ljudje ne ljubijo zaradi njih samih, ampak zaradi tistega, kar imajo. Nasprotno pa, če bodo postali ljubeči ljudje, jih bodo drugi ljubili zaradi njih samih. Končno si vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen, strpen, nadarjen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog svoje ljudstvo in tako ljubi vsakega izmed nas in tako želi, da ljubimo drug drugega. In v tem je tudi rešitev: najprej moramo mi okušati neskončno božjo ljubezen do nas in šele potem bomo lahko v moči te ljubezni mi ljubili druge. Neizpodbitno namreč velja, da samo ljubljen človek lahko ljubi, kakor tudi neizpodbitno velja, da ranjeni človek rani. Jezus nas vabi, da odpremo svoje srce za Boga in za svojega bližnjega. Predvsem pa odprimo svoje srce za neskončno Božjo ljubezen, da bomo v moči te ljubezni ljubili druge ljudi.
ŽIveti v Sloveniji je res lepo. Nimamo velemest, manj kot ura je dovolj, da iz urbanega okolja pridemo v naravo. Skoraj vsako mesto ima svojo hišno goro. Nad Kranjem se dviguje Sv. Jošt, željen cilj za številne ljudi, ki živijo v okolici ali v blokovskih mestnih naseljih. Poti nanj vodijo z različnih strani. Želje pohodnikov so različne. Eni se vzpenjajo zato, da izboljšujejo svojo fizično pripravljenost, drugi iščejo v tem odmaknjenem delu samoto in kraj za razmišljanje, tretji uživajo lepoto v opazovanju narave, ki nikoli ne razočara. Pomladno zelenje poboža dušo potem, ko pokrajino zapusti zima. V poletnem času to nežno zelenje postane središče življenja, ko v njih zorijo prihodnji plodovi in semena. Ne vidimo jih še, a vemo da bodo. Verujemo, da se bodo jesenske tržnice šibile pod težo jabolk, hrušk in raznovrstne zelanjave . Zanimivo kajne, ni veliko nevernikov med nami. Niti ni pomembno, kaj nas sili ven v naravo, da zadihamo s polnimi pluči. Mislim, da so to dobrine, ki vstopajo v naše duše in duha nezavedno. Vemo le, da nam po taki obliki preživljanja prostega časa svet postane lepši. Problemi so manjši, ali pa se spremenijo v izziv. To je okolje, po katerem zavedno ali nezavedno hrepeni vsak človek. Tu prihaja v neposreden stik s svojim Stvarnikom. Ves čas se na pot postavljajo ovire, že odločitev vstati s kavča in obuti športne čevlje, je problem. Velemesta z dvigajočimi se stolpnicami postajajo dodatna ovira. Struktura življenja v njih se razvija v smer poudarjanja materialnega in zanikanje duhovnega. Še nikoli ni toliko ljudi živelo tako blizu drug drugemu, a še nikoli ni bilo toliko meja v sprejemanju eden drugega. Ograje in ograjice v glavah omejujejo, predvsem pa spreminjajo pogled na bližnjega. Nižje ograjice, grajene v različnih odtenkih egoizma hitro popačijo perspektivo zaznavanja okolice. Ne vidimo več sočloveka, vidimo sovražnika, lažnivca, prevaranta, ubijalca, pa še kaj bi se našlo. Taka percepcija ljudi zahteva še višje ograje, dovolj visoke, da ljudi sploh ne vidimo več. Zadnjič, ko sem razbijala svoje ograje in ograjice med tekom na hišno goro, me je ustavila ograja, postavljena v gozdu tik pod potjo, kjer smo leta in leta gazili odpadlo listje. Torej so miselne ovire meso postale. Ne, nisem obupana. Zmaga nad zlom je že davno pridobljena na križu. In križu je sledilo vstajenje. Dovolj velik razlog za res veliko upanje in veliko veselje.
Ko vam na vse zgodaj voščim dobro jutro, vam obenem želim, da ne bi danes morali kje v kakšni pretesni čakalnici sedeti ure in ure. Pred kratkim sem bil v eni taki. Nič kaj prijetno ni, četudi se ti ne mudi. Ko že moraš biti tam in veš, da se tako in tako ne da nič ukreniti, saj je mehanizem, ki te pokliče samosvoj in nikoli ne ugotoviš, kaj ga vodi pri izbiranju vrstnega reda ljudi, sem si vzel čas za opazovanje. Nekateri se brž spravijo na vrata in trkajo vsakih nekaj minut in ko se ta odprejo s povišanim glasom razlagajo, da bi morali biti že zdavnaj na vrsti. Ker je bila ta čakalnica v ambulanti, bodo ti ljudje gotovo šli domov z diagnozo povišanega krvnega tlaka in receptom za tablete proti stresu in za umiritev. Drugi se spravijo v kakšen kot in brezčutno gledajo proti vratom. Njihov pogled je prazen in brez vsake energije. Spet ti bodo šli domov z receptom za kakšna poživila in dvig pritiska. Kar nekaj jih je v čakalnici, ki so s sabo prinesli svoje pametne telefone in neumorno brskajo po medmrežju. Eni telefonarijo in na ves glas rešujejo probleme, ki jih prej niso uspeli rešiti doma. Tem ni pomoči. Zdravnik jim preprosto ne more dati prostega časa na recept. Dobili bodo sicer kaj za pomiritev, kar tako in tako ne bo pomagalo, saj bodo ob pomisleku, kaj vse bi z boleznijo zamudili, dejansko tudi zboleli. Eni smo taki, da opazujemo. Čas nam hitro teče in ko bomo na vrsti, bomo dobili, po kar smo prišli in kmalu pozabili, kar smo videli. So pa me v dobrem smislu presenetili tisti, ki se jim je videlo, da res potrebujejo zdravnika, a so že ob svojem prihodu veselo pozdravili. Hitro so našli koga, ki je bil potreben pogovora, se zapletli z njim v živo debato, a ob tem niso težili s svojimi bolečinami in boleznijo. Ko jih je sestra poklicala, so se s težavo odtrgali od sogovornika in dolgo ostali v ambulanti. Ko so dobre volje prihajali z nje, se je videla ta dobra volj tudi na obrazu medicinske sestre. Tisti, ki je šel za njim k zdravniku, je bil deležen posebne prijaznosti in temeljite zdravniške obravnave. Ko sem opazoval te družabne bolnike, mi je bilo čakanje lažje in prijetnejše, čas je tekel hitreje in zrak je postal znosnejši. Še tisti nergači, ki hočejo na vsako silo priti na vrsto takoj, so se potuhnili. Sam pri sebi sem zavzdihnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli v takih natrpanih čakalnicah več teh dobrodušno družabnih ljudi. Pa tudi v življenju bi bilo veliko lažje. Saj ni treba veliko, le malo dobre volje in pozornosti do drugih in ne le bolezen, celo slabo voljo tako lahko preženemo. Naj ob povabilu, kako naj nosimo križ drug drugemu, ne čakamo na velike in pomembne probleme. Ko smo drug do drugega pozorni in širimo dobro voljo, ne le lajšamo križe, ampak dobesedno ozdravljamo duše. Želim vam, da bi bili danes pravi dušni zdravilci z dobro voljo in prijaznostjo.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da je zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni, pa celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti »razumni egoizem«, torej, da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov. Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanja zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na tovrstnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo tovrstnih zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene. Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer je sodelovanje in sočutje pomemben del osebne samopodob in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdorkoli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, kjer bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Da so Slovenci hudo delavni, so govorili že vsi drugi narodi v bivši skupni državi. Pozneje so pa tako v oklepajih dodali – le uživati sadove svojega dela ne znajo… In res. Slovenci najpogosteje ocenjujemo ljudi po delu. Koliko dela, kaj dela, koliko z delom zasluži. Toda – ali je delo res najpomembnejša star v življenju? Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je tudi Bog delal in to 6 dni, a sedmi dan je počival. Torej smo tudi po delu podobni Bogu Stvarniku. Ali je torej delo tisto, kar nas naredi božanske – podobne božjemu bitju, neumrljivemu, večnemu? Vsak dan govorimo o delu. Ali ga nimamo, ali ga iščemo, ali ga imamo preveč ali premalo. Mislim pa, da je zelo pomembno ne, kaj delamo, ampak kako delamo. Spomnim se starejšega vinogradnika, ki je pripovedoval o delu v svojem vinogradu in o pridobivanju vina. Nič nisem razumela, a se nisem mogla nagledati in naposlušati njegovega glasu, polnega navdušenja, iskric v njegovih očeh, ko je pripovedoval svojo zgodbo. Želela sem si piti vino iz takšnega vinograda – saj je v tem vinu gotovo tudi njegovo navdušenje, življenjsko veselje in upanje. Poznam mlado mamico, lepo in vitko kot manekenko, ki se je pred rojstvom otroka urejala od glave do pete in prihajala na navadne obiske kot na modne piste. Potem pa je postala mamica in vse se je spremenilo. Skuštrana in neurejena je prišla prosit za pomoč. Ali – njene oči so bleščale, upadli obrazi so sijali, ko je razlagala, da že tri noči ne spi, ker je ta mali imel vročino… Rada sem opazoval pri delu eno od naših starejših sester. Bila je šivilja. Ali ona je šivala kot bi delala umetnino! Vsaka enostavna stvar, ki jo je zašila, je imela posebno lepoto. Niso bile to dragocene obleke, ali nekaj je bilo v njih, kar je vsako, ki jih je nosila, naredilo lepšo, bolj posvečeno… Ta sestra je vsak vbod igle spremljala s svojo molitvijo… Mene je pri moje delu s težko bolnimi in umirajočimi, zmeraj opogumljala latinska izreka dolorem sedare opus divinum est – lajšati bolečine je božansko delo. Res, kdor dela v poklicu negovalke, zdravilca, zdravnika, medicinske sestre, se mora zavedati, da dela božansko delo…Dotika se človeka, ki ga je naredil Stvarnik na svojo sliko. In da bi pomagal temu edinstvenemu bitju na zemlji, dostikrat potrebuje ne samo svoje človeške omejene sposobnosti, ampak božansko pomoč od zgoraj. Kajti bolečin je tolik vrst in so tako različne, da jih vsa medicina sveta ne more ublažiti, če ni zraven človeškega usmiljenega srca in božajoče roke! Z delom lahko služimo denar, lahko preživimo, lahko smo sužnji, z delom lahko zaslužimo toliko, da nam potem ni potrebno več delati, lahko pa propademo. Z delom pa se lahko tudi dvignemo iz naše majhnosti v obzorja duha in posvetimo vsako stvar in vsako delo, ki ga opravljamo. Z delom lahko blagoslavljamo – zemljo, stvari, predvsem pa ljudi.
Spoštovani, človeštvo je premagalo lastne meje. Pred nami je kibernetiziranje, simulirana spojitev človeka s strojem in z računalnikom. Na pohodu je nova vrsta humanoidnih robotov, strojev z možgani, ki naj bi imeli celo svoja »čustva in zavest«. Singularnost kot nova tehnološka stvaritev izdeluje umetno inteligenco, ki je lahko pametnejša od človeka. Gre za tehnološko abiogenezo superinteligence, ki lahko vzpostavi na Zemlji nov red življenja, raj elite. Ta razvoj je tako hiter, da ga ljudje več ne dohitevamo. Zaradi naše biološke omejenosti nas lahko naš lastni laboratorijski izdelek premaga in uniči, ker ga ne bi zmogli nadzorovati. Tragična groteska izumrtja, kajne? Nonsens je, da s tem, ko proizvajamo nove dvonožce, sami iz sebe brijemo norce. Kajti človek že zna prokreirati stvarstvo v epruveti, kar je več kot sanjska kolonizacija vesolja. Ali bo čipirana vrsta novih nadzorovanih Zemljanov brez identitete ostala tudi brez duše? Po kom bomo normirali svoj moralni zakon vesti, če ne bo norme? Možganski implantat bo v hipu postregel z vsemi odgovori, kar pomeni, da bo postal človek nezmotljiv Vseved. O taki usodi se je že davno pravilno spraševal dramatik T. S. Eliot: »Kje je modrost, ki smo jo izgubili v znanju in kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah?« Vprašanje je, kako bo tak umetni Vseved reševal moralne dileme in v katerega boga bo verjel, da bo lahko preživel? Na pohodu so namreč mutanti človečnosti, novi Kiklopi, ne z enim očesom na sredi čela, ampak z mikročipom. Ali se bo Bog Stvarnik kot tujec znašel v nekoč svojem svetu? Ponosni smo, da smo dobremu staremu Bogu prometejsko uplenili modri planet in mu rekli zbogom. Zdaj Boga bagatelno razprodajamo, ker ni hotel biti naš kurir, molzna krava ali pa nakupovalni voziček. A smo se spet ušteli, tako kot prejšnje civilizacije, kajti človek lahko ustvari svet brez Boga, a je tak svet vedno proti človeku, saj sta Bog in človek kot siamska dvojčka. To pomeni, tudi če Bog ne bi obstajal, bi si ga morali izmisliti, ker brez njega ne moremo preživeti. To me spominja na Camusovega junaka, ki v delu Tujec pravi: »To malo časa, kar nam je še ostalo, ne želimo potratiti z Bogom!« Tako opeharjeni sami sebe vlečemo za nos, medtem ko je iz Pandorine skrinjice ušlo pritajeno zlo, ker je leščerba razsodnosti ugasnila, pokrov pa se je nepričakovano zaprl. Ni kaj, zmanipulirano človeštvo po diktatorjevem diktatu recitira programsko parolo ideološke kolonizacije sveta – pogubno hvalnico enoumja človeške norosti: »Zbogom, dobri stari Bog!«
Dandanes se veliko govori o ženskah in njihovem mestu v družbi. O enakopravnosti med spoloma in podobno. Papež Frančišek je nekoč dejal, da bi svet brez žensk in mater, brez njihove topline, skrbi in nežnosti v trenutku propadel. Prav to je tisto, kar dela ženske tako lepe. Že nekaj časa me s svojo mislijo o ženski in njeni poklicanosti nagovarja Edith Stein (1891-1942), pomembna judovska filozofinja iz 20. stoletja. Snov za razmislek o ženski zajema iz krščanskega razodetja, ki ji predstavlja vir skrivnosti, kako čudovito je človek ustvarjen. Moški in ženska se dopolnjujeta v svoji različnosti. Steinova izhaja iz naslednjega svetopisemskega stavka: »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Bog da prvemu človeku žensko za družico. Njena posebnost je v tem, da »v zvestobi in pripravljenosti za služenje stoji ob strani drugemu človeku v ljubeči soudeležbi pri njegovem življenju«. Ženska je torej po naravi bolj sposobna vživljanja ali empatije v drugo bitje in njegove potrebe ter sposobna in pripravljena za prilagajanje. Po eni strani smo priča paradoksu: ženske se morajo danes vse bolj dokazovati, se osamosvajati, postajati bolj odločne, s čimer pa izgubljajo tisto, kar jih pravzaprav dela ženske: nežnost in toplino. Po drugi pa moramo priznati, da je bila ženskam v zgodovini marsikdaj kratena pravica do enakopravnosti. In še danes marsikje ni dosti drugače. Pri tem moramo pomembno vlogo odigrati moški in dati ženski prostor za njen celostni razvoj. Ženska pa se celostno ne bo razvijala tako, da bo v boju za enakost prevzemala moške lastnosti, temveč da bo tako kot Kristusova mati Marija šla vase in v odnosu z Bogom iskala pravi vir lastne identitete. Tako bo tudi moškega očarala s tisto prvotno lepoto, ki izvira iz Božje ljubezni in ustvarjalnosti, da bo tako kot Adam vzkliknil: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Pojem »šarije« je zagotovo eden najpogosteje napačno razumljenih ali zavestno izrabljenih pojmov. Danes se šarijo pogosto povezuje s strogimi ali krutimi kazenskimi sankcijami. Neredko slišimo celo, kako šarija predstavlja grožnjo evropskemu načinu življenja in nasprotuje človekovim pravicam. Toda kaj dejansko pomeni in predstavlja šarija? Šarija je arhaična arabska beseda, ki izvorno pomeni »pot k viru«, tudi »pot k izviru«, tj. pot, ki naj bi ji človek sledil, »pot k Bogu«. V 48. verzu 5. sure beremo: »… Za vsakega od vas smo naredili zakon [šarijo!] in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih! K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni.« V tem verzu beseda šarija nastopa kot »zakon« ali »postava«, ki jo je Bog razodel različnim ljudstvom v različnih obdobjih in ima transcendentni ter perenialni značaj. Kajti po Koranu je Bog šarijo razodel tudi Mojzesu, Jezusu in drugim prerokom. Šarija kot religijski zakon oz. Božja postava ni identična z islamskim pravom kot religijsko znanostjo. Kajti islamsko pravo v smislu pravne metodologije (»usul al-fiqh«) je veda, ki se ukvarja z določili šarije. Obstajajo štirje temeljni viri islamskega prava, ali natančneje, štirje viri, iz katerih pravnik črpa napotke za islamsko zakonodajo: Koran, nauki in dejanja preroka Mohameda (»suna«), konsenz religijskih učenjakov (»idžma«) in pa sklepanje po analogiji (»qiyas«). Islamsko pravo je rezultat večstoletnega prizadevanja muslimanskih religijskih učenjakov za oblikovanje islamskih pravnih norm. V tem smislu Thomas Bauer ugotavlja, da velja islamsko pravo za enega najbolj dinamičnih in prilagodljivih procesov v človeški zgodovini. Islamsko pravo kot znanost raziskuje božanski svetovni red, šarijo. Knjiga, ki bi vsebovala šarijo torej ne obstaja. Šarija ni nikakršen zakonik, temveč skupek Božjih sodb (»ahkam«) o človekovih dejanjih. A kako izslediti te sodbe? Pravni učenjak poskuša te sodbe izslediti tako, da najprej poišče namige (»dalil«) v Koranu in preroškem izročilu. A značilno za te namige je to, da so pogosto dvoumni, zato jih je nujno potrebno interpretirati s pomočjo logičnega mišljenja in jezikovne eksegeze ter se tako vsaj približati najverjetnejši vsebini Božje sodbe. Takšna je osnovna metoda islamske pravne znanosti, pri čemer hipotetična vednost in razhajanje v mnenjih sodita k njenim epistemološkim temeljem. V tej luči, šarija ni nikakršna okostenela zakonodaja, temveč odprt in skrajno kompleksen proces, ki kljub nekaterim jasnim principom pogosto ne ponuja dokončnih rešitev. Osnovni cilji šarije pa so ohranitev vere, življenja, spoznanja, potomstva in imetja.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Pogosto razmišljam o naši slovenski raznolikosti in občutljivosti, ki je že pregovorno izražena v reku: Če se srečata dva Slovenca že štiriglasno pojeta. To pomeni, da že po naravi besedujemo/zvenimo zelo pestro. To potrjuje tudi sledeča primerjava: Celotna velika Rusija premore samo 25 narečij, v majhnem slovenskem prostoru pa jih je prepoznanih in raziskanih preko 50. Čeprav je pri Slovencih pogosta ‘štiriglasnost’ – pestrost glasov in prepričanj –, pa nas rek Če se srečata dva Slovenca že štiriglasno pojeta, opozarja tudi na to, da smo kljub temu sposobni zveneti/besedovati v sozvočju. Seveda se moramo za to potruditi – vložiti trud/napor, da ne zvenimo neharmonično. Predvsem pa potrebujemo dobre zborovodje. Ob naši medsebojni razglašenosti se pogosto sprašujem o naših zborovodjih. Kdo so, ki vodijo naš narod, da se ne zmoremo uskladiti za skupno dobro. Kdor ne zna pestrosti misli in prepričanj prepoznati kot kapital in ga izkoristiti – uskladiti za narodov blagor, pač ne bi smel biti njegov voditelj. Prav tako so za harmonično usklajevanje potrebne vaje. Ali lahko med raznolikimi šolskimi učnimi predmeti, odkrijete kakšnega, ki bi nas usposabljal (ne le teoretično učil) za komunikacijsko spretnost? Raznolikost med nami ne sme biti v razdor, pač pa kapital za medsebojno oplajanje in dopolnjevanje. »Različnost ne spodbija enotnosti!« poudarja Anton Trstenjak. »Je samo posebno bogastvo, obogatitev vsakega naroda; saj različnost daje vendarle več vsebine, kakor če bi bili enolični (monotoni).« Pisatelj Goran Vojnović izraža svojo željo, »da bi nekoč spoznali, da je Slovenijo možno doživljati in tudi imeti rad na dva milijona različnih načinov. Ko rečete Slovenija, Slovenci pomislimo na dva milijona različnih reči. Jaz, recimo,« pravi Vojnović »pomislim ravno na našo raznolikost, ki me še vedno fascinira.« Dalajlama je ob obisku Slovenije izrekel optimistično misel: »Vse probleme smo povzročili sami, kar pomeni, da imamo tudi rešitev zanje.« Le poiskati jih moramo in se učiti probleme reševati; to pa pomeni, da moramo najprej sami sebe izučiti/oblikovati v osebnosti, ki bodo probleme v dialogu z alternativnim/dopolnjujočim razmišljanjem sposobne preraščati – iz problemov v sodelovanju pridelovati osebno, medosebno, družbeno nadgradnjo. »Če želimo resnično pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti našo medsebojno odvisnost,« poudarja papež Frančišek in opozarja na potrebnost tolerance, usklajevanja in odpuščanja.« Antonu Trstenjak je zapisal: »Duša slehernega občestva je ljubezen. Tu se srečujejo vsi, ki so že od vekomaj sodili skupaj. Ljubezen je pač nadčasovna.«
V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In, ko smo sposobni potopiti se pod gladino začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni. Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo prisotnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost smo tudi del vse prisotne božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj kar bi obstajalo le za nekatere. Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako. Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja. V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja.
Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na takšno pot ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj neželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično dobrobit drugih. Če hočemo to vprašanje gledati z vidika lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Denimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komurkoli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi… Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic s katerimi smo obkroženi in od katerih se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem takšen, kakršen sem – dobra novica samamu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.
Eden največjih starih filozofov, Grk Platon, je v svojem spisu Fajdros zapisal mit o bogu Tevtu, ki je poleg številnih ved (računanja, geometrije, astronomije…) egipčanskemu kralju Tamuntu predstavil tudi svojo iznajdbo črk. Ta bo po Tevtovih besedah naredila Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše. A kralj Tamunt mu je rekel, da oče neke iznajdbe zaradi ljubezni težko presoja delež koristi in škode, ki jo bo ta imela. Tako bo zapisovanje besed v dušah tistih, ki se bodo črk naučili, zaradi zanemarjanja spomina povzročilo pozabo, saj se bodo stvari zaradi tujih znakov spominjali od zunaj in ne od znotraj, sami od sebe. Imeli bodo zgolj spominjanje, videz modrosti, ne pa spomin, resnico samo. Zakaj zdelo se jim bo, da poznajo mnogo stvari, a prave modrosti ne bodo imeli. Črke lahko samo spominjajo na stvari tistega, ki že ve. Enako je s slikarstvom – naslikane stvari se zdijo žive, a ko jih nekaj vprašamo, vzvišeno molčijo. Govor, ki je enkrat zapisan, se kotali povsod, tako pri poznavalcih kot pri tistih, za katere ni primeren. Zato vselej kot pomočnika potrebuje svojega očeta. Danes, ko častimo svetovni dan knjige, smo ponosni, da se vsako leto na svetu natisne več kot dva milijona novih naslovov knjig. Toda v Platonovem slogu se je treba vprašati, ali je svet zaradi kopičenja zapisanih besed postal modrejši. Po Platonu namreč ni pomembno število besed, s katerimi prepričujemo drugo dušo, niti njihova moč prepričevanja, ampak kakšen vtis pusti beseda v človeški duši, ko jo bere. Pomembno je, kot pravi znameniti filozof, kaj se zapisuje »v dušo o pravičnem, lepem in dobrem«. Zato je ključno, katere knjige izbiramo, kako jih prebiramo in kaj te knjige vzdramijo v nas samih. Če nabiramo in kopičimo zapisane besede, da bi v javnosti ustvarjali videz razgledanosti, so nevarne, kajti v nas ustvarjajo videz lažne modrosti. Samo če nas vodijo k odkrivanju meja vsega, česar še ne vemo, in k iskanju resnice o dobrem kot najvišje vrednote človeškega bivanja, bomo postali lepi v tem, kar imamo od znotraj.
Pred enim tednom smo praznovali velikonočne praznike, v svojih mislih smo bili pri trpljenju Jezusa Kristusa in zatem se veselili oznanilu o njegovem vstajenju. - Toda v zadnjih dneh pa je vse to bilo nekako potisnjeno v ozadje. Vsakdanje življenje mimo cerkve, delovni dnevi pa tudi mnoge skrbi so se ponovno vrinile v naše življenje; ponovno so navzoča različna življenjska vprašanja, dvomi, problemi, tudi skušnjave. Ob tem se ob robu pojavlja vprašanje: kaj imam od tega, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih pred skoraj 2.000 leti; kaj mi koristi ta - če se tako izrazim - prastara zgodba v našem modernem svetu? Za mnoge so bili velikonočni prazniki samo navada, mnogi si s tem praznikom ne vedo kaj začeti, mnogim se zdi, kot da bi se Bog že zdavnaj umaknil v ozadje, kakor da bi bil popolnoma zakriti. V vsakem primeru pa lahko opazimo veliko oddaljenost Boga, imamo občutek, mnogi so celo prepričani, da se Bog nezadostno ali pa sploh več ne skrbi za ta naš svet. Pogosto zgleda, kot da bi nam vladali tuji bogovi: strah, bojazen, dvom, negotovost, brezupnost, kot da bi te moči sveta odločale o tem, kaj se dogaja v svetu. Za mnoge osnova upanja ni Jezus Kristus, ta vstali Gospod, temveč druge moči sveta. In ravno v takšno razmišljanje nam Nova zaveza govori o tem, da ta Bog, ki je ustvaril svet, se ni umaknil v daljavo, temveč se vsakodnevno skrbi za nas, je torej pri nas, da je po Jezusovi daritvi na križu in njegovem vstajenju Bog ustvaril novo stvarstvo: v tem ko je obudil Jezusa Kristusa se je začelo novo stvarstvo brez bolezni, strahu in obupa; to novo stvarstvo je napolnjeno z ljubeznijo in Božjo naklonjenostjo. In ravno to je pomen Velike noči - da Bog ni zapustil svojega stvarstva. Bog daje utrujenim moč, krepča nemočne - je že nekoč zapisal Starozavezni verni človek; zato tudi vsak človek, ki gradi na Gospodu svoje življenje, dobiva novo moč. Ta Bog ni nobena veličina preteklosti, na katerega bi naj gledali z otožnostjo in se ga spominjali, temveč je pri nas, pa čeprav nam je zakriti. Dnevno nam podarja moči in napolnjuje naše prazne roke s svojimi darovi. In s tem dobivamo nove moči, novo zaupanje in upanje. Pred enim tednom smo praznovali Veliko noč. Ponovno smo poslušali o Božji brezmejni stvariteljski moči. Kajti križanega in kakor se je zdelo od Boga zapuščenega Kristusa je Bog obudil k novemu življenju. Zato je Kristus pri nas vse dni do konca sveta, kakor tudi sam Bog. Zaupanje v njegovo nevidno navzočnost bo tudi nam dajalo moč za življenje. Bog je Kristusa tudi nam obudil za upanje. Zato tudi sedaj več ne živimo samo zato, da bi enkrat umrli, temveč ima naše življenje svoj cilj: to je večna skupnost z Bogom. Potem ne bomo kakor omenja apostol Pavel "neverujoči", potem bodo naše življenje spremljajoči dvomi in skušnjave imeli svoj konec. Kajti na koncu bo Bog poklical v življenje novo stvarstvo, v katerem bomo smeli gledati iz obličja v obličje to, kar zdaj verujemo. Zato Bog krepča naše zaupanje, ki daje krila našemu upanju, da se lahko dvignemo nad vse stiske sedanjosti, da ne opešamo in se ne utrudimo, k velikemu cilju, ki ga je Bog določil za nas: direktna skupnost z njim v večnosti.
V našem svetu velja rek: »Če nekaj zveni predobro, da bi bilo res, potem zagotovo tudi je.« Toda pri Bogu je drugače. Namesto praznih obljub nam je Bog z dogodki velike noči dal praznino, ki je polna obljub. 1. Prazen križ Začnimo s praznim križem. V Svetem pismu beremo, da smo vsi ljudje grešniki (Rimljanom 3,10-23). In ker smo grešniki, grešimo; delamo vsa tista majhna in velika dejanja, na katera nismo ponosni in za katera si želimo, da nikoli nihče ne bi izvedel za njih – pa niti sam Bog ne. Toda naj vam povem eno slabo in eno dobro novico. Najprej slabo: Bog že ve. Bog pozna vsa vaša dejanja. Še več, pozna tudi vse vaše misli. Ve, kaj boste rekli še preden to rečete (Psalm 139, 2.4). In zdaj dobra novica: če želite, vam je vse to pripravljen odpustiti. Prazen križ ni le izraz Božje pripravljenosti, da odpusti; je tudi kraj, kjer je Jezus Kristus prevzel nase vse naše grehe in plačal ceno za njih (Rimljanom 6,23). Prazen križ je zagotovilo, da je vsakemu od nas ponujena druga priložnost; možnost, da začnemo znova (Rimljanom 6,4). 2. Prazen grob Neovrgljivo zgodovinsko dejstvo je, da Jezusovega telesa na prvo velikonočno nedeljo ni bilo v grobu. Grob je bil prazen. Jezus je vstal od mrtvih! In čeprav je veliko ljudi v zgodovini poskušalo najti neko drugo razlago za prazen grob, so se vse te domneve izkazale za neresnične. Preprosto preveč vere morate imeti, preveč neverjetnosti je potrebno premagati, da bi jih sprejeli. Kristusovo vstajenje je resnično! In zato nam Kristusov prazen grob daje upanje, še več, zagotovilo, da smrt nima zadnje besede. Jezus, ki je “vstajenje in življenje” (Janez 11,25), je nameč obljubil, da bo znova prišel, obudil vse, ki so umrli z vero vanj, in jih vzel k sebi, ter jim dal večno življenje (Janez 14,1-3; 1. Tesaloničanom 4,13-17; Razodetje 21,1-5). “Za nas bo to komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine so zgolj knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji, povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (C.S. Lewis, Poslednji boj) 3. Prazen mrtvaški prt Zaradi neverjetne novice o praznem grobu, sta apostola Peter in Janez nemudoma stekla h grobu, da bi se sama prepričala. Ko sta prispela tja, sta takoj ugotovila, da je tako, kakor so povedale žene. Toda to ni bilo vse. V grobu je ležal tudi prt v katerega je bil zavit Jezus. To je lahko pomenilo samo eno: Jezus je živ! Če bi kdo ukradel truplo, ne bi odstranil mrtvaškega prta, ga lepo zložil in ga pustil. Res, Jezus je vstal! In kmalu za tem se je prikazal Mariji, apostolom in skupaj več kakor 500 ljudem. Z njimi je sedel, hodil, se pogovarjal in jedel. Znova so lahko imeli občestvo z njim. To je obljuba praznega mrtvaškega prta. Jezus živi in si želi skupnost z vami. Jezus ni neotipljiva sila vesolja. Je živi Odrešenik, ki si želi osebni odnos z vsakim od nas – enako kot si je to želel z učenci pred 2000 leti. Dve tisočletji sta minili od Jezusovega križanja, pogreba in vstajenja. Toda prazen križ, prazen grob in prazen mrtvaški prt govorijo še danes, da lahko tudi vi doživite odpuščanje svojih grehov; da lahko tudi vi doživite izpolnitev obljube o večnem življenju in da lahko tudi vi osebno spoznate Jezusa kot svojega Rešitelja in Gospodarja.
Tudi naša prestolnica jih premore – klošárje namreč. Brezdomce in potepuhe, kakor največkrat poimenujemo ljudi, ki so se znašli na ulici. O njih beseda največkrat teče v zimskih mesecih, takrat jih televizijske kamere poiščejo v redkih zavetiščih in skritih kleteh. Na obrobju mest, razen novodobnih brezdomcev, ki bodo od vas iztisnili pet evrov s pretvezo, da jim je pajk ravnokar odpeljal avto in potrebujejo taksi prevoz do bolnišnice, kjer jih čaka bolna žena, pravih brezdomcev ne boste srečali. Njihov delokrog so strnjena mestna jedra, kjer lažje nažicajo kakšen cent za ceneno vino in tobak. A to je le površno vedenje o ljudeh, katere radi obsojamo z besedami delomrzneži, pijanci in še kaj bi se našlo. Med brezdomci boste redko srečali ženske, saj za njih velja, da so ena izmed najbolj prikritih ranljivih skupin. Svojo bedo in nemoč skrivajo dokler lahko. Ireno srečujem že nekaj let. Njeno zgodbo poznamo skoraj vsi, ki dnevno hodimo mimo nje. Zdi se, da so ji letošnjo zimo službe, ki skrbijo za uglajen videz mesta, nekoliko bolj naklonjene, saj so jo z njenega prepišnega mesta z vso njeno nujno in odvečno kramo, ki je skrbno zložena v nakupovalnih vozičkih, odstranili samo enkrat. Med tistimi, ki jo dnevno srečujemo, je završalo: »Kje je Irena? Je bila zima močnejša od utrujenega telesa?« A vrnila se je nazaj. Dobromisleči ljudje ji dnevno nanosijo hrano in oblačila, a mrzla tla in leta preživeta pod milim nebom neizprosno rišejo posledice na njenem telesu. Ni vsiljiva, le mirno sedi in zre v prazno ali pa v bližnjem parku krmi golobe. Teža njene življenjske zgodbe je presunljiva, težko razumljiva. Njena človeška beda in brezdomstvo, v katero jo je pahnilo življenje pripoveduje težko razumljivo zgodbo. Kaj boste slišali vi, če boste šli mimo nje, ne vem. Lahko, da se boste spotaknili ob njo, a verjemite, Irena ni kamen ob katerega bi se morali spotakniti ali celo brcniti vanj. Včasih se najina pogleda ujameta. Vem, da je moj usmiljeni pogled ali darežljivost ne bosta rešili pekla v katerem se je znašla. Takrat me prevzame silna žalost moje nemoči, nemoči socialnih služb in nenazadnje nemoč njene družine. Ne, Irena se ni znašla na cesti zato, ker je nihče ne bi imel rad ali zato, ker jo nihče ne bi želel stisniti v objem. Lahko bi se ji izognila, a tudi današnje jutro me bo pot vodila v pasažo, kjer na odprtem odru svojo monodramo igra brezdomka. Njeno igro lahko spremljam iz dneva v dan, brez vstopnice. To je edino kar lahko storim, brez obsojanja. Irena, znanka z ulice, lahko bi bila kdorkoli. Lahko bi bila vaš otrok, vaša hčerka, sestra, teta, žena, mati ... Ne spotikajmo se ob njo.
Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost.
Prav hitro se zgodi, da začnemo primerjati in presojati. Prejšnji časi da so bili boljši od sedanjih. Izobraženost temeljitejša. Zdravje trdnejše. Plače zagotovljene, pa da ne omenjamo raznih dodatkov. Kar kaže na to, da smo se postarali. Tako gre iz roda v rod. Naš nekdanji maršal je na srečanju z delavnim ljudstvom vprašal starega veterana, kdaj je bilo bolje: pod cesarjem ali pod njegovim vladanjem, pa mu je ta hitro povedal, da pod Francjožefom. Ker takrat je bil - mlad! Vzporejanje pa zajame tudi druga področja. Fizična, duševna, duhovna. Če telesni razvoj prehiteva, razum pa zaostaja, se lahko zgodi kaj močno neprijetnega. Kadar občutja prevladajo nad razumom, tudi. Področje duhovnosti prav tako ni zanemarljivo. Duhovnost nas najbolj očlovečuje. Lahko modrujemo, na podlagi česa smo je deležni. Ne kaže omalovaževati ne filozofskih ne teoloških razlag, kakršne koli že so. Brez duhovne zaznave bi človek/človeštvo gradil(o) kulturo, civilizacijo, razumsko in emocionalno. Ali vemo dovolj zanesljivo, kako in koliko bi presegel svojega živalskega predhodnika? A primerjave/vzporednice med ravnanjem ljudi in primati so nazorne. V posameznih položajih se vedemo enako. Socializacijo gojijo tudi živalske vrste. Šimpanzi še ne hodijo v šolo, učijo se pa že od malega. Učijo jih starši in vse kaže, da namenoma oziroma zavestno. Njihovo učenje dobiva kdaj že kar pridih vzgoje. Ko tak živalski starš, navadno je to mati, zgubi potrpljenje, mladiča prav neljubeznivo kresne. Pri tem mi gre veselo na smeh; pomislim, kako daleč smo ljudje, njihova razvojna veja, prignali svojo psihologijo. Svete knjige tudi še niso za v staro šaro. Evangeljska zgodba o domišljavem farizeju in preprostem cestninarju je dobro umerjena po naši koži: Da le nisem tak kot tisti zoprnež, mene imajo vsi radi. Res, težko se je izogniti primerjavam. Sicer so nas pa že v šoli učili primerjati in sklepati. Oziroma vsaj razmišljati. Na primer ugotavljati stanje kilograma peska in kilograma kurjega perja. Pa še zanimivo je bilo! Saj primerjave so zmeraj zanimive, le da lahko tudi zelo razjezijo. Bognedaj, da te kdo primerja s kom, ki ga ne preneseš. Jaz pa že nisem tak! Zdaj si radi dajemo sebe za zgled. Nekdo je iztuhtal geslo: Bodi tak, kot si. Dodajam: včasih se malo popravi.
Sedel sem k prenosu pogovora, od katerega sem si obetal nova miselna izhodišča. A je bila le ena izmed televizijskih okroglih miz – tistih debat, kjer je okrogla samo miza, sodelujoči pa so med seboj našpičeno razdeljeni na dvoje. Čeprav visoko izobraženi ljudje (ti so pri oddaji sodelovali), niso zmogli premikov iz nasprotujočih se stališč k bolj skupnemu cilju za javno dobro. Vsak je zakoreninjeno vztrajal na svojem in to zelo argumentirano zagovarjal. Pri sogovorniku z drugega pola je bil pozoren le na šibkosti njegovih tez in je te seveda takoj izpostavil. V debati ni bilo upoštevano temeljno načelo konstruktivnega sodelovanja: na eno nestrinjanje, moraš biti sposoben odkriti pet izhodišč za medsebojno sodelovanje. Oddaja je bila vzorčen primer v nesposobnosti slišanja tistega na drugi strani, usklajevanja njegovih argumentov z lastnimi, oplajanja miselnih različnosti, da bi se v povezovanju/dopolnjevanju vrednega v življenju lahko porodilo novo. Kako po otročje se lahko intelektualci neintelektualno obdelujemo med seboj! In rezultat? Vsak ostaja na svojem stališču z upanjem, da je pridobil čim več gledalcev na svojo stran – za svojo zmago. Papež Frančišek poudarja: »Poslušati, ne se bati poslušati! Poslušati s ponižnostjo.« In potem dodaja: Dialog je bistven, je »nekaj, kar naš svet, ranjen zaradi konfliktov in razdeljenosti, vse bolj potrebuje.« Mi znamo misliti boj, vojno; z veliko težavo pa mislimo mir, spravo. Anton Trstenjak nas je označil takole: »Slovenci smo čuden narod. Srb je najprej Srb, potem dolgo nič, na koncu še malo politik, če mu to kaže; Slovenec pa je najprej liberalec, klerikalec, …, potem dolgo nič, na koncu še tudi malo Slovenec; mi nismo narod, vse smo prej kakor Slovenci. /…/ Sprava je med nami tudi danes za nekatere kar protislovna. Pa se, žal, na odločilnih mestih ne zavedamo, da je to za majhen narod pogubno. Majhen narod ni kakor morski ježek, ki ga lahko prepolovite, pa nobena polovica ne shira, marveč se vsaka razvije zopet v celega ježka; ubili smo enega, pa imamo kar dva. Narod pač ni fizično telo majhne živali, marveč je le moralno telo. Tu pa je ta zakonitost nasprotna: razcepljenost in nesložnost sta lahko smrt za majhen narod; velikemu pa to ne škoduje hudo: /…/ Če hoče majhen narod preživeti, mora biti složen, trdne, nerazcepljen, res enoten. Vsi moramo ‘vkup držati’. Tega se mora zavedati vsak njegov član in vsi skupaj. Skupna slovenska narodna zavest je hkrati vprašanje slovenskega narodnega preživetja.« Anton Trstenjak je pogosto poudarjal: »Vküp držmo!«
Neveljaven email naslov