Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Včasih mi kdo potoži, da težko bere Sveto pismo. Pri tem ima navadno v mislih predvsem Staro zavezo, češ da je polna krutosti in nasilja. Kar seveda do neke mere drži. Po drugi strani pa Sveto pismo Stare zaveze prav z zgodovino izraelskega ljudstva z vsemi napakami, zablodami in vojnami kliče po odrešenju od vsega tega, kar doseže vrh in izpolnitev v Novi zavezi z Odrešenikom – Jezusom, Božjim Sinom. Mogoče pa je težko brati o vojnah in krutostih zato, ker vse preveč postavljajo ogledalo tudi današnjemu človeku v tako imenovanem razvitem svetu. Človeku, ki vsaj do neke mere živi prav v zanikanju vsega tega, v neki svoji coni udobja in egocentrizma.
Enega najokrutnejših dogodkov Stare zaveze prinaša prvo berilo današnje nedelje. Zgodil se je verjetno leta 168 pred Kristusom, ko je selevkidski sirski kralj Anítoh IV. Epifán začel judovskemu narodu z ekstremnim terorjem vsiljevati grško kulturo in bogočastje. Tiste, ki tega niso sprejeli, je dal kruto umoriti. Zgled judovske neuklonljivosti in zvestobe svoji veri in prepričanju je bila judovska mati s sedmimi sinovi, ki jih je kralj Antíoh hotel prisiliti, da bi jedli svinjsko meso, kar pa je judovska postava prepovedovala. Na izredno krut način je dal mučiti in pobiti vseh sedem sinov in na koncu še mater. Vse zaradi zvestobe judovski postavi in zapovedim. Zavrnitev postave bi zanje dejansko pomenila zavrnitev Boga.
Ob tem primeru, pa tudi ob mnogih sodobnih, ko so še vedno in ponekod celo vse bolj nekateri preganjani zaradi vere v Boga, prav gotovo ne moremo mimo vprašanja, čemu taka vztrajnost. V prvi vrsti najbrž zaradi pripadnosti, zaradi zvestobe. Če na to gledamo samo na deklarativni ravni, se zdi nesmiselno, lahko celo fanatično. Če pa na to pogledamo na bivanjski ravni, na ravni odnosa pripadnosti, dobi to drug smisel. Potem to pomeni zvestobo sebi in zvestobo Bogu. Ljubezen je presežna, gre čez sebe, zato gre tudi onkraj groba, onkraj smrti. Zvestoba sebi, zvestoba temeljni bivanjski resnici in zvestoba Bogu – to je tisto, zaradi česar so mladeniči prestali Antiohovo mučenje in smrt; to je tisto, zaradi česar tudi danes ljudje prestajajo preganjanje, mučenje in smrt – ker je njihov pogled usmerjen onkraj, torej se njihovo življenje ne konča s smrtjo. Toda zakaj je danes toliko nestrpnosti in preganjanja vernih? Zakaj se sprenevedamo in govorimo, kako kruta je Stara zaveza, medtem ko si sami zatiskamo oči pred sodobno globalno okrutnostjo, izkoriščenjem in nasiljem? Samo zato, ker se ne dogaja ravno v moji neposredni bližini?
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Včasih mi kdo potoži, da težko bere Sveto pismo. Pri tem ima navadno v mislih predvsem Staro zavezo, češ da je polna krutosti in nasilja. Kar seveda do neke mere drži. Po drugi strani pa Sveto pismo Stare zaveze prav z zgodovino izraelskega ljudstva z vsemi napakami, zablodami in vojnami kliče po odrešenju od vsega tega, kar doseže vrh in izpolnitev v Novi zavezi z Odrešenikom – Jezusom, Božjim Sinom. Mogoče pa je težko brati o vojnah in krutostih zato, ker vse preveč postavljajo ogledalo tudi današnjemu človeku v tako imenovanem razvitem svetu. Človeku, ki vsaj do neke mere živi prav v zanikanju vsega tega, v neki svoji coni udobja in egocentrizma.
Enega najokrutnejših dogodkov Stare zaveze prinaša prvo berilo današnje nedelje. Zgodil se je verjetno leta 168 pred Kristusom, ko je selevkidski sirski kralj Anítoh IV. Epifán začel judovskemu narodu z ekstremnim terorjem vsiljevati grško kulturo in bogočastje. Tiste, ki tega niso sprejeli, je dal kruto umoriti. Zgled judovske neuklonljivosti in zvestobe svoji veri in prepričanju je bila judovska mati s sedmimi sinovi, ki jih je kralj Antíoh hotel prisiliti, da bi jedli svinjsko meso, kar pa je judovska postava prepovedovala. Na izredno krut način je dal mučiti in pobiti vseh sedem sinov in na koncu še mater. Vse zaradi zvestobe judovski postavi in zapovedim. Zavrnitev postave bi zanje dejansko pomenila zavrnitev Boga.
Ob tem primeru, pa tudi ob mnogih sodobnih, ko so še vedno in ponekod celo vse bolj nekateri preganjani zaradi vere v Boga, prav gotovo ne moremo mimo vprašanja, čemu taka vztrajnost. V prvi vrsti najbrž zaradi pripadnosti, zaradi zvestobe. Če na to gledamo samo na deklarativni ravni, se zdi nesmiselno, lahko celo fanatično. Če pa na to pogledamo na bivanjski ravni, na ravni odnosa pripadnosti, dobi to drug smisel. Potem to pomeni zvestobo sebi in zvestobo Bogu. Ljubezen je presežna, gre čez sebe, zato gre tudi onkraj groba, onkraj smrti. Zvestoba sebi, zvestoba temeljni bivanjski resnici in zvestoba Bogu – to je tisto, zaradi česar so mladeniči prestali Antiohovo mučenje in smrt; to je tisto, zaradi česar tudi danes ljudje prestajajo preganjanje, mučenje in smrt – ker je njihov pogled usmerjen onkraj, torej se njihovo življenje ne konča s smrtjo. Toda zakaj je danes toliko nestrpnosti in preganjanja vernih? Zakaj se sprenevedamo in govorimo, kako kruta je Stara zaveza, medtem ko si sami zatiskamo oči pred sodobno globalno okrutnostjo, izkoriščenjem in nasiljem? Samo zato, ker se ne dogaja ravno v moji neposredni bližini?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Več kot stopetdeset let je minilo, odkar je Charles Darwin javnosti oznanil svojo teorijo o postopnem razvoju človeka iz živih bitij nižjih vrst. Evolucijska teorija ni vzbudila zgolj dvoma v trditev, da je človeka po svoji podobi ustvaril Bog. Sprožila je nov način mišljenja, ki traja vse do danes. Sprožila je dobesedno tako imenovano evolucijsko dobo, v kateri človek na vse stvari gleda razvojno. Sodobnost je v tem pogledu silno samovšečno vedno oklicana za nekaj najboljšega, najvišjega, nekaj najbolj umnega, najbolj naprednega v vsej človeški zgodovini. Pretekla modrost je pozabljena in malovredna, saj jo kasnejše znanstvene razlage bodisi vedno dopolnijo ali zavržejo. Spominjam se razlage iz srednje šole o prvih grških naravoslovnih filozofih. Poimenovani so bili kar za »naivne«, ker so trdili, da so počelo (torej izvor, začetek) vsega bodisi voda, zrak ali neskončno. Obenem pa smo se pri biologiji učili, da so se prva živa bitja nujno razvila iz vode, s čimer je bila na sicer drugačen, evolucijski način za pravilno in resnično razglašena povsem podobna ugotovitev, kot jo je pravzaprav že v antiki izrekel tako imenovani »naivni« filozof Tales. Od zanikanja vsega preteklega kot razvojno slabšega do relativnosti, da je vse najboljše vedno minljivo in nezanesljivo, ker se vse nenehno razvija, je le korak. Korak, ki je človeštvo prignal že skoraj do prepada njegovega propada. Znanost ves čas zanikuje samo sebe, ko nenehno hlepi za novimi odkritji in hrani nenasitno žrelo kapitala. Ta dnevno ponuja vedno nove stvari, vse predhodno pa je že naslednji hip staro in ničvredno. Izgubljeni smo v oceanu stvari. A ker vsaka ladja potrebuje svoj varen, domač pristan, kamor bi lahko varno odvrgla svoje sidro, lahko človeštvo pred brodolomom reši le vnovična zasidranost v nečem nespremenljivem, trajnem, večnem. Če ne bomo v ničemer našli gotovosti, se bo namreč človeštvo poigravalo s svetom in bo na koncu ugotovilo, da je edina gotovost njegova smrt.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Dragi bratje in sestre po veri v Jezusa Kristusa! Nahajamo se v prvi polovici postnega časa, kateri je za vernega človeka ne le čas raznoraznih odrekanj, ampak je to tisti čas, ko naj bi v srcu in mislih dali prednost Božji besedi in vstalemu Kristusu, kar bi nas vodilo k spremembi našega življenja. Da je to mogoče, da imata tako Božja beseda kakor tudi vstali Kristus to moč, lahko še danes sodoživljamo na primeru samega apostola Pavla. Pavel je to moč osebno doživel. Zakaj? Iz trmastega preganjalca kristjanov je po srečanju se z vstalim Kristusom postal nadvse veren kristjan, apostol, saj je na poti v Damask doživel preobrat svojega življenja. Preobrat, ki ga je spremenil iz preganjalca v misionarja. O tej koreniti življenjski spremembi Pavel pripoveduje v pismu Rimljanom. Govori o tem, kako so se mu odprle oči in kako je spoznal, da je njegova prvenstvena naloga pridigati o Božji ljubezni ter Njegovi milosti. Božja beseda, razumljena na podlagi tega novega zornega kota, mu je narekovala ponesti jo v širni svet, tudi v Rim, ki je bil tistega časa center sveta. Bil je prepričan, da ko Božja beseda osvoji Rim, je več nihče ne bo mogel utišati, še manj pa ustaviti. Tako se je podal na pot, na kateri je doživel marsikaj. V mnogih krajih so ga sprejeli z jezo, ga vrgli celo v zapor, ga pregnali iz mesta. Tudi pred samim obiskom Rima vizije niso bile obetavne. Verjetno je pomislil na to, kako ga bodo sprejeli, kaj si bodo mislili o njegovih pridigah, kako naj jim poda resnico o vstalem Kristusu. A na koncu je bil odločen, saj je dejal: »Ne sramujem se evangelija!«. Pavel je v svojem verujočem delu življenja prišel do spoznanja, da je evangelij veljaven za vse. Povedano drugače: zavedal se je, da je Jezus bil rojen, da je živel in na koncu umrl za vse ljudi sveta. In to je želel ljudem vcepiti v srce. Brez vsakršnega sramu, brez vsakršnega pomisleka, brez strahu, kaj se bo potem zgodilo. Kakšni apostoli pa smo mi danes? Nas je sram govoriti svojim otrokom, prijateljem, znancem o evangeliju, o vstalem Jezusu? Na ta in podobna vprašanja naj nam pomaga najti odgovore ta postni čas, ki nas bo popeljal preko Velikega petka v Velikonočno jutro, zmago življenja nad smrtjo!
Prav grozovite razdalje prehodijo ali pretečejo kaki maratonci, a najprej morajo stopiti čez domači prag. Poti, steze, stezice, gazi, prehodi - ceste ceste, kam pa greste? Pesnik pravi: vedno vedno do človeka. Vozimo se po tako imenovanih hitrih cestah; ali pa kdaj pomislimo, koliko ljudi jih je gradilo in za kako pičel zaslužek in v kakšnih klimatskih razmerah in kako daleč od doma. »Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi,« pravi Rabindranat Tagore. To daje misliti, kako smo brezbrižni. Toda luknje na cestah opazimo takoj. Pritožimo se takoj. Modrujemo, predlagamo, opozarjamo, pišemo. To, kar je za kolesi našega traktorja ostalo prsti in blata na cesti, pa ne počedimo. To naj delajo drugi. Kako smo oholi. A bognedaj, da bi kdo kako smet pustil na našem dvorišču. Vse leti od njega, pravimo. Vstane in gre in ne primakne stola nazaj k mizi. Kje se je učil reda? Še tega ne ve, kdo ima pri vratih prednost. Zadnje čase se spet pojavljajo priročniki o primernem vedenju. Nekaj časa je veljala spontanost, bonton pa kot meščanska navlaka. Ampak spontano vas jaz lahko tudi klofnem. Učenje je dolga cesta. Kar vznemirljivo je pa videti mojstrsko fotografijo križpotja ali pa samotne poti ali pa široke dvopasovnice. Zgovorna podoba življenjskih zapisov. Ko se zgodi, da ne veš, kam. Ali se znajdeš nekje odložen in sam. Ali se ti smeje obetavna prihodnost. Ampak če se nam ne ljubi razmišljati, nobena podoba nič ne koristi. Na cesti učenja je pomemben pouk o občudovanju. Gre skozi les, ne vidi dreves je že stara resnica. Je iz časov, ko še ni bilo treba hiteti. Zdaj se zgodi, da brzim skozi dan, ne da bi opazil samega sebe. Saj ni tako hudo! Še vedno živijo pesniki in vseh vrst ustvarjalci! Ne manjka pravih idej. V marsičem plemenitem smo v špici. Mirno lahko ponovimo za Simonom Petrom: Dobro nam je tukaj biti, postavimo štore. Vendar nam mora biti žal zaradi vseh, ki jih odnese z učne ceste. Radi poudarjamo pomen medosebnih odnosov. Vzpostavljajo se spontano, pa se je vseeno treba tudi izšolati zanje. Zagledanost vase in brezbrižnost do vsega, težko pripelje do spoštovanja drugega, drugačnega, oddaljenega, neznanega. Po težji poti piše na neki preprosti klopci ob planinski stezici. Res so lažje in težje poti, le da včasih ni izbire in je treba stopiti na težjo, ker samo ta obstaja. Upanje hodi pred nami so znajo spodbujati pogumni ljudje. Kamor koli že se nameniš, vedno je treba stopiti čez svoj prag.
Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. Eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu tako med drugim razmišlja o naravi duše in občuduje njene sposobnosti. Verjame, da sta duša in telo različni stvari, ki na zemlji sicer bivata skupaj, po smrti pa se ponovno ločita. Ko razmišlja o njenih lastnostih, si jo zato veliko lažje predstavlja ločeno od telesa: slednje je namreč le njeno začasno domovanje, ki ga bo slej ko prej zapustila in šla v nebo, ki pa je njen pravi dom. Pravi, da je »videti dušo z dušo zares nekaj največjega in to je nedvomno tudi pomen tistega Apolonovega izreka, v katerem pravi, naj vsak spozna samega sebe. Mislim, da ne naroča, naj spoznavamo naše telesne ude, postavo ali obliko telesa, kajti nismo telesa in jaz med govorjenjem ne nazivam tvojega telesa. Ko pravi Spoznaj se!, pravzaprav pravi Spoznaj svojo dušo!. Kajti telo je kakor posoda oziroma nekakšen sprejemnik duše, kar pa počne tvoja duša, to počneš ti sam. Če spoznanje duše ne bi bilo nekaj božanskega, to naročilo ne bi bilo pripisano bogu.« V nadaljevanju poskuša govorec podpreti svojo trditev, da je duša božanska in zato večna. Na to je mogoče sklepati na podlagi argumenta, ki ga je razvil že grški filozof Platon iz 5. st. pr. Kr. in ga je uporabil tudi sam. Argument izhaja iz dveh vrstah gibanja: iz gibanja, ki ga povzroča nek zunanji predmet, in gibanja, ki ima izvor v stvari same in je potemtakem del nje. »Kar je vselej v gibanju, je večno, kar pa giba nekaj drugega in je tudi samo od nekod poganjano, nujno preneha obstajati, ko se gibanje ustavi. Samo tisto, kar giba samo sebe, se nikdar ne preneha gibati.« Kar dobiva gibanje oziroma energijo od zunaj, je potemtakem nekaj odvisnega, s tem pa tudi nastalega in minljivega – rodi se, ko prejme gibanje, in umre, ko se gibanje ustavi. »Kar se giblje na podlagi zunanje sile, je neživo; živo bitje pa premika lastni notranji vzgib – taka je namreč narava in moč duše, in če je duša edina izmed vseh stvari, ki se vselej sama giblje, tedaj zares ni nastala in je večna.« Ker je duša potemtakem sama vir svojega gibanja in življenja, je govorec prepričan, da je tudi neumrljiva.
Živel je strog človek, ki se je zaobljubil, da se ne bo dotaknil ne hrane ne pijače, dokler ne bo zašlo sonce. Mož je vedel, da je njegovo dejanje Bogu zelo všeč, ker se je vsak večer nad najvišjo goro v dolini na nebu prikazala zvezda, ki so jo lahko videli vsi ljudje. Nekega dne se je mož odločil, da se bo povzpel na goro in neki deček je vztrajal, da gre z njim. Zaradi vročine in napora sta oba kmalu začutila žejo. Mož je otroka spodbujal, naj pije, toda ta mu je odvrnil: »Pil bom samo, če boš pil tudi ti!« Znašel se je v zadregi: ni hotel prekršiti svoje zaobljube prav tako pa ni hotel, da bi deček trpel žejo. Končno je mož popustil ter pil in otrok je storil enako. Toda tisti večer si ni upal pogledati v nebo, ker se je bal, da zvezda ne bo zasvetila. Lahko si mislimo, kako je bil presenečen, ko se je ozrl proti nebu in videl, da nad visoko goro svetita dve zvezdi. »Ljubezen je večja od posta!« bi lahko strnili sporočilo zgodbe. Asketskemu možu je bila zapoved ljubezni do bližnjega več kot zapoved posta. Post ni dobrina sam na sebi, ampak le sredstvo, s katerim dosežemo krepost, je pripomoček, da bi obvladali svojo sebičnost. In sredstvo ima vrednost, kolikor vodi k dobremu, pravzaprav k boljšemu! Najboljši post pa je, ko si prizadevamo za pravičnost in znamo prisluhniti bližnjemu, videti njegove potrebe in mu priskočiti na pomoč.
Zjutraj, ko se zbudim, se tudi svet za mene prebudi. Prebudi se v moj svet, v svet, ki ga dozdevno dobro poznam, v katerem predvsem lahko prepoznavam samega sebe, kot to in to osebo. Pravim, da se sočasno prebudim sam in se prebudi moj svet. To pa zato, ker niti moja zavest o samem sebi, niti moj svet nista nekaj samoumevega, v naprej danega, temveč se šele v nekem časovnem intervalu izoblikujeta iz nezavednosti sna in kaosa prvih jutranjih občutkov in zaznav. To običajno kratkotrajno in mimobežno obdobje je zelo pomembno. Pomembno je za to, kako bom preživel novi dan, kajti nezavedno spremlja moje budno življenje skozi dan. Razne duhovne tradicije dobro poznajo pomen najzgodnjejših trenutkov prebujanja in svetujejo zgodnje molitve, meditacije ali kakšne druge prebuditvene prakse. Bistvo teh praks je čim bolj celostno in harmonično prepletenje občutenja samega sebe in sveta. To je takšno občutenje, ki nas naredi odpornega zoper vse siceršnje zgode in nezgode v naših življenjih dan za dnem. Ko pravim »odpornega«, ne mislim, da ostajamo neprizadeti ob stresnih dogodkih skozi dan, pač pa, da ne glede, kako globoko smo prizadeti, vedno najdemo pot nazaj v skupno izhodišče samega sebe in svojega sveta. To izhodišče se nam vsaj za tren odpre vsako jutro, ko se zbujamo, a žal se ga pogosto ne zavedamo ali pa hitro pozabimo nanj. A skušajmo se ga spomniti, ali pomisliti nanj. Kako to storiti, se morda sprašujete, zlasti tisti, ki niste seznanjeni z nobeno posebno duhovno prakso ali ste celo odkrito skeptični do njih. Dovolite, da vam posredujem nasvet. Takoj ko se zbudite in skušate planiti iz postelje, se zagnati v življenje, si raje vzemite še nekaj trenutkov samo zase. Zamižite in se skušajte spomniti prvih trenutkov prebujanja. Ni važno, kako intenzivno se spomnite teh trenutkov. Pomembno je, da se mentalno vsaj malo vrnete nazaj v te prve trenutke. Potem pa se skušajte prav počasi znova prebuditi. Morda boste vsaj za hip občutili, kako vaša zavest o sebi in vaša zavest o svetu izraščata iz skupnega izhodišča, ki ni niti jaz niti svet. Občutili boste dragocenost teh trenutkov. In boste skupaj z meni dragim Louis-om Armstrong-om porekli: Kako čudovit je dan, kako čudovit je svet.
Še danes ga vonjam. Mamin kos kruha, ki ga je, zavitega v bel papirnat prtiček, prinesla domov iz tovarne. Ne, to ni bil domač kruh pečen v krušni peči, z lepó zapečeno hrustljavo skorjo. Bil je kruh spečen v pekarni in pripeljan v tovarniško kuhinjo. Hvala Bogu, kot otrok nisem utrpela pomanjkanja kruha in tudi naša mama si ni basala žepov s kruhom zaradi lakote. Tisti kos kruha ali dva, ki sta ji pripadala ob malici, je skrbno zavila in prinesla domov. Še danes ga vonjam, mamin tovarniški kruh. Zdi se mi kot, da je dišal po vseh mazivih, lepilu in laku, ki so jih potrebovali v tovarni pohištva. Tako kot je dišala ona. In bil je tako dober. Pri rosnih petnajstih letih me je mama prvi dan po končani osnovni šoli odpeljala s seboj. V tovarno, iz katere je domov nosila dišeč kruh. Pri petnajstih letih sem dobila prvo plačo, poletne počitnice pa so bile moja prva poslovna priložnost. Več kot tri desetletja nazaj. Mama pa že četrt stoletja uživa trdo zasluženo pokojnino. Tovarniška hala, maziva in lepila ter neznosen ropot strojev, so ji pustili posledice. Zaradi ropota ne sliši več dobro, mraz in težko fizično delo sta ukrivila njeno hrbtenico. Da je jesen njenega življenja nekoliko lažja, k pokojnini, pa ne zaradi mamine razsipnosti, kakšnega stotaka primaknem še jaz. Ko sem in tja modrujeva o dan današnjem, mi reče, da je rada hodila v službo in da so se v službi dobro razumeli. Takrat, v maminem času, je delo v tovarni ob 6.00 uri zjutraj naznanil zvok nekakšne sirene. Dvakrat na dan se je po hali sprehodil direktor obrata, pametnih telefonov takrat ni bilo, kvečjemu en sam samcat Iskrin telefon za cel obrat. Direktor je bil oblečen v modro tovarniško haljo, tako kot smo bili mi, delavci. Delo je teklo, naročila so prihajala z vsega sveta. Kruh je bil zagotovljen. In da je vse teklo tako kot mora, smo imeli normo. Normirci so bili posebej izurjeni. Po dolgih halah so hodili s štoparico v rokah in papirjem, kamor so zapisovali sekunde in minute. Čeprav prvi dan nisem dosegla norme, se mi kasneje ni zdela nečloveška. Tudi mama se ni nikoli pritoževala. A vendarle si kot mlado dekle svojega poklicnega dela nisem predstavljala v tovarni. Tri desetletja pozneje moje delo v ničemer ni podobno delu za tekočim trakom in preštevanju kosov poskobljanih desk, čeprav si bil pri tem delu prav tako ustvarjalen. A vseeno se meri, samo da ne več s štoparico v rokah.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotni, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepriklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi se morala nemudoma poslužiti doma za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. Na ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja, pa se pozivi okolice razumejo še drugače − lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam nudijo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je potrebno izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. To, kar spreglejujemo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo, in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki skozi medijsko samopromocijo uživajo navidezni monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati naše lastno življenjo. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede − drugega.
Nekdanji nemški predsednik Friedrich von Weizsacker je zapisal: »Naučite se živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.« Živeti drug proti drugemu je vzorec preteklosti, zastarel vzorec, ki prinaša vojne, smrt in opustošenje. Preživetje človeštva bo v prihodnosti mogoče le, če bomo živeli drug z drugim, še več, drug za drugega. Tudi kristjani različnih veroizpovedi, ki si za merilo mišljenja in ravnanja, jemljemo Jezusov evangelij, nismo znali vedno živeti drug z drugim. Sožitje med katoličani in evangeličani v Evropi – in tudi pri nas - je bilo skozi stoletja obremenjeno z mnogimi nasprotovanji, celo z verskimi vojnami in sovraštvom. Odkar se je v 20. stoletju rodilo ekumensko ali zedinitveno gibanje, pa smemo govoriti o lepem sožitju, povezovanju in sodelovanju. Eden najlepših primerov takšnega sodelovanja se je pred nekaj leti zgodil v mestu Gerstheim v francoski Alzaciji. V tem mestu nedaleč vsaksebi stojita dva zvonika, dve cerkvi, katoliška in evangeličanska. V katoliški cerkvi so ob začetku adventa leta 2011 namestili adventni venec z električnimi svečami. Sredi noči je prišlo do kratkega stika, venec se je vnel in kmalu je bila vsa cerkev v plamenih. Zgorela je vsa oprema, streha, klopi in orgle. Prebivalci so zjutraj s solzami v očeh gledali pogorišče in ožgane zidove. Zgorel je tudi del njihovega življenja: v tej cerkvi so bili krščeni, birmani, mnogi tudi poročeni. A nesreča vernikov ni zlomila, ampak jih je povezala onkraj verskih razlik. Najprej je bilo treba najti nadomesten prostor za katoliško bogoslužje. Takrat se je oglasila evangeličanska župnija. Njeni verniki in duhovnik so se odločili, da bodo v času obnove katoliške cerkve sprejeli njihove vernike pod svojo streho. »Vrata so vam odprta«, so rekli, »vse obrede lahko opravljate pri nas. Naši bratje in sestre ste. Tudi Jezus nekoč ni imel strehe nad glavo.« Naslednji dve leti sta župniji živeli v najlepšem medsebojnem občestvu in sodelovanju. Na božič so polnočnico obhajali skupaj, med njo so se prijeli za roke, skupaj molili očenaš in peli božične pesmi. Kaj malega je bilo treba prilagoditi, uskladiti, premakniti. V teh dveh letih obnove so si vse delili. Skupaj so skrbeli za krasitev in čiščenje. Evangeličani so sami prevzeli vse stroške za ogrevanje skupne cerkve. Po končani obnovi so ugotavljali, kako lepo je bilo pod isto cerkveno streho in koliko so se naučili drug od drugega. Oboji so se čutili obogatene. Doživeli so, da je kljub razlikam možno živeti skupaj. Kot sad tega sožitja je nastal ekumenski pevski zbor ter molitvena skupina. Veliko je priložnosti, da kristjani različnih Cerkva ustvarjamo občestvo: v domačem kraju, v službi ali šoli. Čeprav še ne moremo skupaj obhajati evharistije, lahko drug z drugim delimo pozornost in dobroto. Tako se učimo živeti drug z drugim, ne drug proti drugemu.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
“Tisti, čigar današnji dan se ne nazlikuje od včerajšnjega, ja na poti k zatonu!” Tako je ob neki priložnosti dejal veliki muslimanski mistik Abu Jazid al-Bistami, znan po svoji duhovni vznesenosti in ekstatičnih izrekih. V Bistamijevi izjavi se nedvomno skriva globoka resnica o človekovi duhovni eksistenci, ki se ohranja tako, da si nenehno prizadeva za rast in samopreseganje. Bistamijev existencialno-duhovni imperativ bi se torej lahko glasil: „sem, kolikor se presegam”, presegam pa se le, če svoje trenutno stanje prepoznam kot nezadostno. Dobra mera tistega pozitivnega nemira, ki nas drami in prebuja iz ležernosti in lagodja biti, je v sufizmu zaželena vrlina. V svoji religiozni psihologiji al-Muhasibi utemeljuje nemir celo kot glavno načelo duhovnega prečiščevanja in iskanja spoznanja. Kajti brez nemira, ni premišljevanja, brez premišljevanja ni spoznanja, brez spoznanja ni napredka. Nemir nas poganja naprej. Zaustavitev pomeni zaton. Vsak dan se razpre novo obzorje in človek se mu mora vedno znova približevati. Znameniti muslimanski učenjak Al-Ghazali je učil, da obstaja neskončno postajališč na duhovni poti in da jih pozna zgolj tisti, ki jih tudi sam prehodi. Al-Qušajri pa je trdil, da spoznavajoči živi v stalnem vzponu svojih notranji stanj. Osebni napredek lahko dosežemo le, če s pričujočim stanjem nismo povsem zadovoljni. Toda pri tem ne gre za patološko nezadovoljstvo, temveč za epistemolško razsežnost, ki nam omogoča spoznanje. Nemira zato ne smemo razumeti v smislu mentalne raztresenosti in čustvene razdraženosti, temveč kot pozitivno vzdraženost, ki jo sestavljajo vedoželjnost, zaskrbljenost za lastno eksistenco in želja po spremembi osebnega stanja. To je tudi tisti nemir, ki so ga poznali Avguštin, Kierkegaard, Goethe in Nietzsche in o katerem je znotraj islamske mistične tradicije govoril al-Muhasibi. Nemir kot princip, ki mobilizira človekovo voljo do predrugačenja. Takšen nemir pomeni pripravljenost, da prisluhnemu samemu sebi in svetu, pomeni pogum za soočanje in dovzetnost za spremembo, pomeni iskanje in ustvarjanje smisla – pomeni doseganje miru, ki je mogoč vselej zgolj v dialektiki med nemirom in mirom. Nemir je pogoj harmonije. Zen mojster Kodo Sawaki je učil: „Duhovni mir se uresničuje ravno v praksi, ki se dogaja znotraj tvojega nemirnega duha.” Muslimanski mistik Rumi, pa je na vprašnje, kaj je sufizem, dejal: “Najti veselje v srcu, ko nastopi čas skrbi.”
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo. Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, če ga vsi razumejo. Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda. Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa bolj imenitnega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni. Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še sedaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
Danes je pepelnična sreda ali pepelnica, ko katoličani začenjamo štiridesetdnevni postni čas pred veliko nočjo. Pepelnica je dobila svoje ime po pepeljenju, spokornem obredu posipanja s pepelom, ki je v Cerkvi v veljavi od desetega stoletja naprej. Duhovnik pri obredu pepeljenja sebe in druge na čelu zaznamuje s pepelom in pri tem izgovarja: »Spomni se, človek, da si prah in da se v prah povrneš« ali »Spreobrni se in veruj evangeliju«. Pepeljenje nam lahko pomaga, da bi se zavedali svoje krhkosti in slabosti. Nenazadnje nas spomni, da se staramo in da smo umrljivi. Na tem svetu imamo omejen rok trajanja in ni vseeno, kako ga preživimo. Pepel skoraj univerzalno predstavlja znamenje minljivosti, ničnosti. Človeka spominja na to, da je v njegovem življenju marsikaj, kar lahko že jutri postane pepel. »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Ob pepelu lahko pomislimo tudi na opustošenje, ki ga za seboj pusti požar. Spominja nas na nekaj, kar je bilo, a je minilo. Na prvih straneh Svetega pisma lahko beremo, da je Bog človeka ustvaril iz zemeljskega prahu. Od tu pomen imena Adam, ki pomeni »iz zemlje vzet«, dobesedno 'zemljan'. Na istih straneh je Adamu, človeku, rečeno tudi: »Povrneš se v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares prah si in v prah se povrneš«. Na prvi pogled torej pepel ne more predstavljati kaj dobrega. Marsikdo danes težko razume pomen posta, ki ga obred pepeljenja naznanja. Ko se pepel dotakne naše kože, nas umaže in nekaj časa potrebujemo, da ga speremo. Tako je tudi z mislimi, držami in dejanji, ki puščajo madeže v naših življenjih. Pepel nas spomni na našo človeško, slabotno naravo. Pepel pa ima še eno lastnost: če ga potresemo po zemlji, daje dodatno rodovitnost. Tako lahko naša odpoved, odmiranje odvečnemu in nepotrebnemu v naših življenjih, pravzaprav prinaša novo življenje.
Nekdaj so modri vladarji izjemno cenili sposobnost posameznikov, ki so sicer opravljali svoje poslanstvo kot ‘dvorni norčki’, a so bili intelektualno, duhovno izjemno pronicljivi in pogumni. Njihovo služenje je bilo v tem, da so vladarju odkrivali dejanskost za vso navideznostjo, ki vladajoče obdaja. Dvorni norčki so bili za ‘kralja’ temeljna preventiva, da se ‘na dvoru’ ni razpasla norost. Zato je Charlie Chaplin izjavil: »Ostajam klovn. To je družbeno višji položaj, kot biti politik.« Kadar ni v vladnih prostorih dvornih norčkov, ki z norčavo a neizprosno iskrenostjo razkrivajo vladarju nespamet, ki se dogajajo pod njegovo streho, potem se razpase vladna norost zavita v uglajenost in visokoplačano strokovnost. Ne le družba – vsakdo izmed nas – seveda, če želimo iz zank v katere smo osebno in v odnosih zapleteni, bi potreboval osebnega norčka, ki bi mu pomagal v soočenju z osebno resničnostjo. Nespamet namreč lažje opazimo pri drugih, kot pri sebi: na primer napake, ki jih počenjajo v zakonu, pri vzgoji, v službi … Naši možgani nam kažejo na potrebne spremembe pri bližnjih, zato, da nam preusmerijo pozornost od tistih, ki bi bile dobrodošle v našem življenju. Vsaka sprememba terja namreč napor – najtežje so osebne spremembe in tiste v medsebojnih odnosih. Zato je v naših pogovorih (običajno) mnogo debat o drugih in premalo tistih, v katerih se soočamo s sabo in izzivi preraščanja, ki jih postavljajo pred nas dogodki življenja. Kot duhovnik – torej tudi pridigar, sem v nekem trenutku ozavestil, da govorim predvsem drugim o drugih. Ugotovil sem, da pri tem vzbujam občutek osebne zrelosti, v resnici pa je v meni še toliko neurejenosti. In sem spoznal, da potrebujem ‘pogumneža – norčka’, ki mi bo upal ‘držati ogledalo’ soočenja s samim seboj. Med poznanimi sem si izbral najboljšega. Z modrostjo in postopnostjo mi pomaga pri vpogledu v mojo osebno resničnost in me usmerja iz osebnih in medosebnih zapletenosti k vedno večji osvobojenosti. Življenje nam ponuja toliko priložnosti za osebno rast. – Metulj doživi eno metamorfozo, ko se izvije iz gosenice, ljudje jih lahko doživimo mnogo, mnogo več. Če si to dejansko želimo, se bomo skozi mučnost sprememb vedno bolj osvobajali k svoji resničnosti in zadovoljstvu.
Angleški literarni klasik Charles Dickens je v svojem romanu Velika pričakovanja zapisal: »Nič ni bolj žalostnega, kot če se sramuješ doma.« Slovenski literarni stoletnik Boris Pahor je ob zaključku leta 2015 svojim rojakom izrazil osebno bolečino, ker izginja slovenska narodna zavest. V življenju težko preizkušani pisatelj Zorko Simčič pa je na zadnjem slovenskem knjižnem sejmu poudaril, kako pomembno je, da se narod zanese zgolj nase in ne računa na pomoč tujih, večjih sil, saj te nikoli ne bodo branile njegovih interesov. Trije veliki pisci in vsi trije so si upali spregovoriti o ljubezni do doma, ki simbolizira domovino, domači jezik, narod. Mi pa danes po političnih in gospodarskih blamažah na mednarodnem prizorišču skorajda sklonjenih glav priznavamo, da smo Slovenci. Raje se počutimo velike tako, da se poosebljamo z Evropsko unijo in od nje pričakujemo rešitve in pomoč za naše lastne narodne zablode. Smo se kdaj vprašali, če nam take navidezne nacionalne skromnosti ne narekujejo zunanje sile, zato da bomo ceneje in hitreje razprodali svoje imetje, se izročili v naročje velikih in utonili v oceanu globalnega sveta? S človekom najlažje manipuliraš tako, da mu odvzameš vse, kar ga dela svojstvenega, enkratnega, v čemer je njegova moč. In povsem enako je z narodom. Če tropsko rastlino presadiš v slovensko gozdno zemljo, bo umrla, zakaj njene korenine se v tujih tleh ne bodo mogle napajati in srkati prave hrane. Zato zalivajmo od prvih šolskih korakov naših otrok svoje narodne korenine, da bo slovenska beseda v naših srcih spet dobila prednost pred angleščino in postala temelj celotnega izobraževanja naših otrok. Da bomo čvrsto in trdno ohranjalo lepoto naše dežele in našo izpričano zgodovinsko klenost in vztrajnost. Sami smo tisti, ki moramo vsak trenutek delovati tako, da bomo kljub napakam sorojakov ponosno rekli, da smo Slovenci.
Spoštovani, naletel sem na knjigo, ki opisuje ugledno gospo, ki je do zadnje minute čakala, da pošlje božična voščila. Na seznamu je imela devetinštirideset oseb, zato je planila v trgovino in brez premisleka kupila snopič petdesetih voščil. Še v večji naglici jih je opremila z naslovi in se spodaj podpisala, ne da bi pogledala, kakšno sporočilo je bilo na njih že natiskano. Ko se je praznična mrzlica umirila, je končno prebrala sporočilo poslanih voščil. Na njeno veliko presenečenje in razočaranje pa je bilo na voščilih natiskano: Ta kartica vam samo sporoča, da je darilo še na poti. (This card is just to say a little gift is on the way) Ugotovila je, da je njenih devetinštirideset prijateljev pričakovalo od nje še darilo, ki ga niso dobili. V Svetem pismu nam apostol Jakob pove, da prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. (1,17) Bog nam ni poslal le sporočila o prihajajočem daru, ampak je postal on sam celo naš dar. Ugledna gospa ni izpolnila obljubljenega, Bog pa je, saj je zvest. Zato kristjani ne govorimo o Bogu kozmičnih sil, religije, filozofije, teologije, tradicije in ceremonij, ampak govorimo o konkretnem Bogu, ki se je učlovečil in prišel k nam kot naš bližnji. Ne govorimo o moraliziranju, kajti Bog nas ne rešuje po pravni poti, pogodbeno, ampak s svojo zavezo, po milosti. To ni naša zasluga, naš trud in delo, ampak Božji dar. Vabi me, naj mu zaupam. Kajti ljubiti in verovati pomeni zaupati, pa ne v nekaj, ampak v nekoga. Človeštvo dela napake, ker bolj zaupa v nekaj kot v nekoga. Zaupam v novo tehnologijo, v nov izum, v novo orožje, v novo versko ali pa politično ideologijo, v kristale kot urejeno obliko materije … Žal pa ne zaupam v nekoga, v osebo. Predmet moje vere mora biti nekdo, ne pa nekaj. Kajti krščanstvo je več kot samo ideja ali pa dogodek. Krščanstvo je oseba. Krščanstvo ima ime - Jezus Kristus. Gre za moj osebni odnos z njim. Z njim se lahko pogovarjam, ne pa, da kot teolog o njem samo govorim. Mrtva materija, ki nima srca, me ne more zadovoljiti in potešiti. Če se ne počutim sprejetega in ljubljenega od Boga, so zaman majhne, nestalne in nepopolne človeške ljubezni. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?
V Svetem pismu naletimo na zelo kruto stališče, češ naj bo preklet človek, ki zaupa človeku. Iztrgano iz sobesedila je toliko krutejše. A to pač radi počnemo, številne izreke smo osamosvojili, v resnici pa sodijo v kontekst. Kako je v resnici z zaupanjem v človeka in v sočloveka? Pretirana zaupnost se mi ne zdi modra. Me pa veseli in mi daje ceno, če mi sočlovek zaupa svojo najglobljo stisko, doživetje, prestopek. Vendar raje desetkrat premisli, do koga smeš biti toliko zaupen. Verjetno se vsak spomni davnih otroških rotitev: samo tebi povem, ampak ne smeš nikomur povedat. Največkrat je potem sledila ona dosmrtna zamera, ki se je enako hitro razblinila, kot je bila zagrožena. Toda kako da že otrok sluti, da ni vse za vsaka ušesa. Gre pa za mnogo resnejše stvari, kot so otročarije. Toda v bistvu so tudi te neke vrste kazalec, ali znamo molčati ali ne. Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka, pravi pregovor. Potrjena življenjska izkušnja in resnica! Nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot kozarec vode …, če si pomagamo s pesniško primero. Tudi če le reka, oblak ali kamen, nekdo naj sliši moj klic. Zdaj sem se v takem precepu stiske, da potrebujem pomoč. Pa tudi če kdaj zgolj iz preproste človeške potrebe pokramljaš s kom o sebi, ti ni vseeno, ko zveš, da so tvoje težave zaokrožile daleč naokoli. Gre za to, koliko posluha imamo za zasebnost. S kakšnega testa smo zgneteni: bolj duhovnega ali bolj posvetnjaškega. Znamo ceniti zaupano vsebino ali komaj čakamo, da jo raztrosimo. Prav sproščujoče je pri kavici obirati druge in se sončiti v svoji pomembnosti. Pa je to slaba značajska poteza, neredko kar prava izdaja človeka, ki je ob nas iskal svoje ravnotežje. Ja, izdajalci smo, če trosimo naokrog zaupane nam zasebnosti. In da bi ob tem celo uživali? Takole ob popoldanski kavici ali pa ob kozarcu. Čut za zaupnost sodi med osebne in hkrati družbene dobrine. Predstavljajmo si, da smo kot na tržnici, kamor je znanec, prijatelj, sorodnik … obesil naše rane in bolečine. Čut za zaupnost je vrlina. Kdaj že je to potrdil Hipokrat s prisego o molčečnosti. Ni treba biti zdravnik, lekarnar, sodnik, duhovnik, poslovnik …, vsakogar obvezuje področje, preko katerega naj ne stopa. Ohrani zase, če se ti je kdo v bolečini naslonil na ramo.
Na dan samostojnosti in enotnosti sem na valovih radia prisluhnila oddaji namenjeni mlajšim poslušalcem. Štirinajstletno dekle je na novinarjevo vprašanje: »Če že razmišlja, kaj si želi postati, ko bo velika oz. kje se vidi kot odrasla ženska?« suvereno odgovorila: »Šla bom v tujino.« Odgovor je zvenel samozavestno in prepričljivo, meni pa vzbudil spomin na mojo mladost, tam sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ter na vse moje prednike, ki so se morali preživljati z grenkim kruhom tujine. Ali je res samo tujina tista, kjer bodo naši otroci lahko uresničili svoje talente in dobro unovčili znanje za dostojno življenje. Ko so naši predniki v valu izseljevanja konec 18. in 19. stoletja zapuščali domačije, so o tujini vedeli bore malo. Njihova domovina se je raztezala le toliko, kolikor je bil velik njihov grunt. Slehernemu izmed njih se je, ko je ob prihodu v newyorško pristanišče zagledal visoke nebotičnike in kip svobode, stožilo po dobrosrčnosti domače zemlje. Poznavalci zgodovine slovenskega izseljenstva vedo povedati, da kranjski človek ni bil neumen. Bil je učljiv, priden, hitro se je znal prilagoditi. A zgodovina ve povedati tudi, da ga je vseskozi spremljalo hudo domotožje, še več, marsikaterega je celo tiralo na rob človeške vzdržljivosti. Mnogi izmed njih niso nikoli več stopili na domačo zemljo, drugi so si v novi domovini ustvarili družine, našli zaposlitev in če so bili varčni, že v visoki starosti še zadnjič obiskali domači kraj in grob staršev. Daleč stran od domače zemlje so rasli slovenski domovi in slovenske cerkve, slišala se je domoljubna pesem. Raziskovalci sodobnih migracijskih tokov opozarjajo, da je trend izseljevanja v Sloveniji v najvišjem porastu po osamosvojitvi. Če ne moremo ustvariti dovolj delovnih mest za mlade, če jim ne moremo zagotoviti svetle prihodnosti, ali jim znamo vzbuditi občutek za domoljubje, ljubezen do domovine? Tudi mene, tako kot moje tri prednike, ki so mleko in med iskali v daljni Ameriki, je zaznamovalo domotožje. Čeprav nisem zamenjala jezika in domovine, le nešteto tujih stanovanj, sta se mi mesti, kjer sem preživela srednješolska in študijska leta, zdeli kot tujina. Da, tudi jaz sem želela slediti svojim sanjam, zato sem svoj dom zapustila pri rosnih petnajstih letih. S seboj sem vzela dragoceno culo. Vanjo sta starša skrbno povezala vse tisto, kar naj bi me v tujem svetu obvarovalo pred nevarnostmi. V svet sta me pustila zato, da bi mi bilo lažje. Da mi ne bi bilo treba trdo delati od jutra do večera. Sem uresničila svoje sanje? Da in ne, moje sanje so se potem, ko sem odkrivala svet, spreminjale. A še vedno sanjam, da se bom nekoč lahko za stalno vrnila domov.
Neveljaven email naslov