Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes goduje sv. Lazar iz Betanije, ki je bil brat Marije in Marte ter Jezusov prijatelj. Po besedah evangelista sv. Janeza je Lazar tisti, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Zanimivo je, da ime izhaja iz grške in hebrejske besede – in pomeni: Bog je pomagal. V Sloveniji je to ime bolj redko.
Betanija je manjši kraj – kakšne tri kilometre oddaljen od Jeruzalema. Na mestu, kjer je stala hiša Lazarja, Marije in Marte, so v 6. stoletju zgradili svetišče. Do danes se je od tega ohranilo le nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Cerkev, ki jo lahko vidimo danes, je bila zgrajena sredi prejšnjega stoletja. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah najdemo uprizoritev Jezusovih obiskovanj tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.
Evangelist Janez zapiše poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Jezus ga je obudil, potem ko je Lazar že štiri dni mrtev ležal v grobu. Vse to se je zgodilo javno – s tem je številne navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija. Ne gre torej samo za to, da se je Lazar rešil smrti, da je oživel. V bistvu moramo v tem »čudežu« gledati Jezusovo razodetje. Z lahkoto pa si predstavljamo tudi Jezusove nasprotnike, njihovo nemoč, pa tudi strah. Zato se razumljivo sprašujejo: kaj naj storijo, ker dela ta človek velika znamenja. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.
Tako nam praznovanje današnjega svetnika odpira več pogledov: prvič – Lazar je bil mrtev in ga je Jezus obudil, prebudil, vrnil v življenje. Drugič – Jezus je pokazal svojo moč, pokazal – dokazal je, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Navsezadnje pa je pokazal, da je tudi človek, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka. Navzoči so to opazili in komentirali: »Poglejte, kako ga je ljubil!«
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni, lazarete, imenovali po njem. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.
Vstati od mrtvih – na prvi pogled znanstvena fantastika. Gledano z očmi vernika (vere), pa je to naše upanje in velikonočno pričakovanje.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes goduje sv. Lazar iz Betanije, ki je bil brat Marije in Marte ter Jezusov prijatelj. Po besedah evangelista sv. Janeza je Lazar tisti, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Zanimivo je, da ime izhaja iz grške in hebrejske besede – in pomeni: Bog je pomagal. V Sloveniji je to ime bolj redko.
Betanija je manjši kraj – kakšne tri kilometre oddaljen od Jeruzalema. Na mestu, kjer je stala hiša Lazarja, Marije in Marte, so v 6. stoletju zgradili svetišče. Do danes se je od tega ohranilo le nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Cerkev, ki jo lahko vidimo danes, je bila zgrajena sredi prejšnjega stoletja. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah najdemo uprizoritev Jezusovih obiskovanj tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.
Evangelist Janez zapiše poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Jezus ga je obudil, potem ko je Lazar že štiri dni mrtev ležal v grobu. Vse to se je zgodilo javno – s tem je številne navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija. Ne gre torej samo za to, da se je Lazar rešil smrti, da je oživel. V bistvu moramo v tem »čudežu« gledati Jezusovo razodetje. Z lahkoto pa si predstavljamo tudi Jezusove nasprotnike, njihovo nemoč, pa tudi strah. Zato se razumljivo sprašujejo: kaj naj storijo, ker dela ta človek velika znamenja. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.
Tako nam praznovanje današnjega svetnika odpira več pogledov: prvič – Lazar je bil mrtev in ga je Jezus obudil, prebudil, vrnil v življenje. Drugič – Jezus je pokazal svojo moč, pokazal – dokazal je, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Navsezadnje pa je pokazal, da je tudi človek, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka. Navzoči so to opazili in komentirali: »Poglejte, kako ga je ljubil!«
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni, lazarete, imenovali po njem. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.
Vstati od mrtvih – na prvi pogled znanstvena fantastika. Gledano z očmi vernika (vere), pa je to naše upanje in velikonočno pričakovanje.
Spoštovani, včeraj sem obiskal umirajočo gospo na onkološkem inštitutu. Tiho sem stal ob njeni postelji in se spraševal o mnogo čem. Kot prvo, trpljenju se ne more nihče izogniti. Vsak se z njim sooča. Živali, ki niso okusile prepovedanega sadeža v raju, bolečino poznajo, a trpijo na drugačen način, saj se ne sprašujejo, zakaj. V bolnišnični sobi sem spoznal, da je med bolečino in trpljenjem razlika. Da se medicinska znanost sprašuje o bolečini, teološka pa o trpljenju. Ni nujno, da bolečina vsebuje tudi trpljenje, medtem ko trpljenje vedno vsebuje tudi bolečino. Spoznal sem, da znanost zna odgovoriti na vprašanje, zakaj bolečina, ne pa tudi, zakaj trpljenje. Odzivi umirajoče bolníce so kazali, da jo bolj kot njena bolečina boli njeno trpljenje. Najbolj boli in demoralizira, če mislimo, da naše trpljenje ničemur ne služi. (Viktor Frankl) Gospe so bolečine pomirili z morfini, njenega trpljenja pa ne. Urgentni center in operacijska dvorana lahko uspešno rešita vprašanje bolečine, ne pa tudi trpljenja. Pri verni gospe je bilo načeto temeljno vprašanje smisla, mešanje izkustva besa in strahu, ljubezni in odpora do Boga. Teža neizpovedanih krivd ji je odvzela prostost, misleč, da ji Bog trpljenje privošči kot pokoro. Grizlo jo je samoobtoževanje. Glodajoče muke njene osamljene duše so bruhale tuleč krik: »Bog, zakaj? Bog, kje si? Bog, doklej?« Ostal sem brez besed. Ena sama bi bila preveč. Dovolj ji je bila moja navzočnost. Držeč jo za roko sem ugotovil, da globina njene ljubezni do Boga doživlja globino trpljenja. Če se dve osebi ljubita, ne more ena oseba trpeti, a da pri tem ne bi trpela tudi druga. Pomislil sem, kako malo vemo o ljubečem Bogu, ki z nami sočutno trpi kot sotrpin, mi pa ga imamo za ravnodušnega, ga obtožujemo in o njem pišemo sramotilne spise, ateistične pamflete. Groza Jezusovega trpljenja na križu, izražena v kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil, ni zabeležena kar tako. Očetova tišina pomeni, da Bog zapušča samega sebe zato, da ne bi zapustil nas. Vernikova in nevernikova bolečina je enaka, trpljenje pa ne. Razlika je v stanju duha, ki se sprašuje o smislu. Ljudje lahko pomagamo pri reševanju bolečine, ne pa tudi bolečine trpljenja. Človek nima zdravila proti trpljenju. Zdravilo zoper trpljenje je Božje trpljenje. Crux Christi, sola spes! Bog se je na križu toliko zreduciral, da je postal kamen spotike in nespameti. Jezus Kristus na križu, edinstveni pravi Bog in pravi človek, je odsev dejstva, da je pravzaprav križ v samem Bogu. Bog trpi bolečino zavrnjene ljubezni, zato mu glede trpljenja ne morem ugovarjati. Dokler se ne osvobodim zmotnosti, trpljenje ocenjujem kot škandalozen Božji spodrsljaj ali pa vidim v Bogu sadista, ki se brezčutno naslaja ob tuji bolečini. Lahko se odločim, ali bom trpljenju podlegel ali pa v njem prepoznal celo šarm? Če bi mi Bog odvzel trpljenje, bi me s tem onesposobil za vseživljenjsko učenje.
Ste se že prebudili iz svojih sanj, spoštovane poslušalke, poslušalci? Včasih nam je kar hudo, če se moramo prebuditi iz prijetnega sanjarjenja. Spet smo veseli, da nas je kaj iztrgalo iz morečih sanj. Sanje so večna skrivnost, ki nas vznemirjajo že vso zgodovino. Poznamo številne svetopisemske sanje, od Jakobove lestve, suhih krav do Jožefovih sanj. Ne samo v judovski, ampak tudi v drugih kulturah so te prinašale božja sporočila. Danes znamo že marsikaj razložiti. Sanje so posebni procesi urejanja v naših možganih. Pred kratkim sem bil s študenti, kjer je nanesel pogovor tudi na sanje. Večina je zatrjevala, da jih to tako ali tako ne zanima, saj si s tem nimajo kaj pomagati. Na najrazličnejše sanjske razlage nič ne dajo, redko so smiselne in še redkeje si jih zapomnijo. Zakaj bi potem izgubljali čas z njimi? Še malo sem drezal v njih. Eden je začel pripovedovati svoje sanje. Obsedeli smo, nikamor se ni mudilo. Vsak je hotel slišati mnenje drugih o svojih sanjah. Vprašanja o tem:, kaj to pomeni, kaj spet ono, so se vztrajno vrstila. Nič več ni bilo tistega začetnega posmehovanja. Sanje so vzeli preklemansko resno. Začeli smo, kot v dobrih starih časih, na nek način delo s sanjami. Nismo razlagali ta ali oni pomen, nismo poskušali razumeti, kaj bi pomenila ta zverina ali oni mučni prizor. Bolj smo bili pozorni na to, zakaj me te ali one sanje vznemirjajo, veselijo, skrbijo in ne pustijo spati. Ob vsem smo se vedno bolj spraševali: Kako naj živim, da bo zame in moje bližnje najbolje? Spet smo bili pri starih svetopisemskih sanjah. Ko sv. Jožef sanja, da mora vzeti Marijo in dete ter bežati v Egipt, ni šlo toliko za to, kaj sami prizori pomenijo, ampak bolj za to, kaj mora storiti. Bolj kot preteklost nas skrbi prihodnost. Zdi se mi prav, saj samo prihodnost lahko spremenimo. Sanje so del nas in nam nehote omogočajo, da se sprašujemo, kaj res hočemo storiti s svojim življenjem. Dobro jutro vsem, ki z odprtimi očmi sanjamo o jutrišnjem dnevu. Verjamem, da smo to vsi. Vsak na svoj način goji sanje, kako naj bi minil današnji in tudi jutrišnji dan. Ni pomembno, kaj smo to noč sanjali. Pomembno je, kaj bomo iz teh sanj naredili danes. Še tako moreče sanje me lahko spodbudijo, da sledim drobni možnosti, da se slabemu izognem in izberem lepše, boljše. Vam vsem skupaj želim dovolj veliko moč volje, da si posteljete za prijeten in sanjski dan.
V eni od prejšnjih duhovnih misli sem razmišljal o ženski in njenem poslanstvu. Danes želim spregovoriti o tem, kdo je moški in kaj ga opredeljuje. Nemški filozof in teolog Romano Guardini (1885-1968) pravi, da je viteški duh vir prave moškosti. Kdo je torej moški viteškega duha? Najprej je moški borec. Spomnimo se viteških turnirjev, kjer so se vitezi borili za naklonjenost grajskih dam. Moškemu gre za častno igro in boj. Prizadeva si za zmago, vendar s pravičnimi sredstvi. Vsaka zvijača in prevara v boju se mu upira. Gre mu za čast in imenitnost. Njegova moč temelji na pogumu in čvrstem značaju. In tudi poraz zna junaško prenesti. Pravi moški je v prvi vrsti kreposten. Druga značilnost moškega je v tem, da služi. Vitez služi kralju ali kraljici iz predanosti, ne iz koristi ali zgolj zaradi zaslužka. Ne služi, ker bi bil v to prisiljen, temveč svobodno in prostovoljno – ker verjame v plemenitost svojega poslanstva. Njegovo orožje sta predanost in zvestoba. Vsak moški viteškega duha je brezpogojno na razpolago dekletu ali ženi: nesebično ji pomaga, lajša ji napore in jo ščiti. Prav tako se zavzema za uboge in nemočne. Pomaga jim v stiskah in težavah. Tretja značilnost moškega je delo. Ko nekaj dela ali ustvarja – bodisi kot učitelj v šoli bodisi kot zidar ali uradnik – to počne iz lastnega nagiba, izhajajoč iz sebe, in ne zato, ker bi bil v to primoran. Tu ne gre za nekakšno idealistično sanjaštvo, temveč za to, ali se bodo fantje in mladeniči v življenju znali soočati s konkretnimi izzivi in nalogami. Zato je moški v poklicnem življenju dosleden, odgovoren, zahteva svoje pravice in če je treba, »pokaže tudi zobe«. Skratka, pravi moški je tisti, ki trdno stoji za tem, kar je, pa tudi če se okrog njega podira svet. Pozna svoje kreposti in se ne slepi, da nima napak, temveč si jih prizadeva odpraviti. Uveljaviti skuša svoje bistvo in poklicanost, a ne nasilno, temveč odločno, ne da bi drugim škodoval. Pri vsem tem pa se zaveda, da moč za soočenje s svojo usodo, prejema iz neizčrpnega Vira milosti. V tem je viteški duh, vir prave moškosti.
Moderni človek je iskalec. Išče od malih nog do smrti. Ima možnost iskati vse mogoče stvari, kraje in soljudi. Ima dostop do interneta in v tej čudežni brezžični povezavi lahko prepotuje ves svet. Na Zemlji skoraj ni mesta, ki se ga na takšen ali drugačen način ne bi dotaknila človeška roka. Smo zato tako zagledani v vesoljska prostranstva? Nas zato tako privabljajo zvezde, ki se kot okras neba bleščijo v temni romantični noči, ko pa zarja prižge sončno luč, izginejo v svetlobi dneva? Potem pa so tu še atomi in še manjši nevidni delci materialnega sveta, ki prav tako privabljajo s svojo majhnostjo, ki je v resnici ogromna energija. To so stvari, ki jih ne vidimo, ki nas pa privlačijo in same po sebi vabijo, da še globlje posežemo v njihovo bit in jih odkrijemo. Vendar – največja neznanka človeku je še zmeraj sam človek. Je on božja podoba ali vrhunec živalskega sveta? Je že vse dosegel in ga bodo kmalu zamenjali stroji – roboti, ki jih je sam ustvaril? Je človek res umrljivo bitje, ali pa…tam nekje izza vrata smrti vidi nekaj, kar je del njega, kar je preživelo in živi naprej? Ljudje živijo, pa če vedo odgovore na ta vprašanja ali ne. Ljudje vseh ver in narodov in celin živijo naprej, če so odgovori znanstvenikov takšni ali drugačni. Ne moti jih, če je v našem osončju odkrit še en planet, ne zanima jih črna luknja tam nekje milijon svetlobnih let daleč, niti so obremenjeni s podobo atoma, pa če je bolj okrogel ali bolj kockast. Ljudje v vsakdanjem življenju rabijo preproste stvari. Rabijo na primer, vodo, kruh in sol. Rabijo šole, ceste in obleke. Rabijo hiše in potovalna sredstva in pisavo. Rabijo dan, ko lahko delajo in noč, ko se lahko naspijo. Te preproste vsakdanje stvari nas združujejo, saj jih vsi rabimo! Človek iskalec 21. stoletja na enem mestu našega planeta išče odgovor na vprašanje o »velikem poku«, na drugi strani pa išče varen kraj, kjer ni vojn in kjer je dovolj hrane za njegovo družino. Nekje išče izvir in nastanek življenja na zemlji, drugje pa išče vodo, da bi lahko preživela njegova dežela in ne bi od lakote umrle živali, bilke in ljudje. Velikanske korporacije iščejo novo, še bolj napredno in močno orožje, a humanitarni delavci obupno prosijo za pomoč pri preživetju tolikih in tolikih otrok, ki nimajo ničesar… Človek iskalec 21. stoletja se bo prej ali pozneje moral soočiti sam s seboj. Kaj je najbolj pomembno najti? Kaj je najbolj dragoceno odkriti? In – ali ni človeško srce najbolj zagonetna dežela, ki bi jo morali odkrivati vsak dan z ljubeznijo in dobroto?
Danes, ko praznujemo praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda, je prav, če si prikličemo v spomin, da je pravi apostol tisti, ki ima najintimnejšo vez s svojim ljudstvom. Resnični blagovestnik je ta, ki bi rad nagovoril globine človeškega bivanja, se dotaknil tega, kar je najlepše in najglobje, hrepenenja, preko katerega človek prerašča vse in vstopa v večnost. Globina človeške duše prihaja na dan v ključnih trenutkih človeškega življenja in poznavalci pravijo, da takrat, ko vojak na fronti umira, kliče tega, ki ga najbolj ljubi njegova duša, takrat kliče svojo mamo in Boga. Se pravi, da je najglobje čustvo v človeku materina beseda, s katero se vsak izmed nas prebuja k zavesti, vzdrami k besedi, prebuja tudi k duhovnemu intimnemu življenju. Zato v tem materinem jeziku začnemo moliti ali govoriti tudi s svojim Bogom. Ker pravi apostol človeka nagovarja v najgloblji ljubezni in nežnostim, mu spregovori z besedami njegove matere. Ne smemo se čuditi, da sled tega nekateri življenjepisci svetih bratov Cirila in Metoda pravijo, da je njuna mama najbrž bila Slovanka. Bila sta iz Soluna, kraja, kjer se je grški živelj mešal s slovanskim, saj se v pristaniščnih mestih mešajo ljudstva in jeziki ter se sklepajo mešani zakoni. Ljubezen solunskih bratov do slovanskega jezika bi utegnila izvirata iz njunega otroštva, ko ju je mati nagovarjala v svojem jeziku. Zato sveta brata ugotavljata, da morajo tudi Slovani moliti, hvaliti in slaviti Boga, se z njim radovati in pred njim prepevati iz globin svoje duše, se pravi v njim najlepšem materinem jeziku. Sedaj razumemo, zakaj sta nam sveta brata morala dati čudovito bogoslužje v slovanskem jeziku. Tudi starodavni pisci govorijo, da takrat, ko sta s svojimi učenci v Rimu dobila od papeža Hadrijana potrditev za slovansko bogoslužje, sta potem z njimi prepevala vso noč, kajti radost je bila neizmerna in iz njih so vrele najlepše besede. Bogoslužni jezik v domačem jeziku pomeni, da smo naš jezik iz intimnosti dvignili k njegovi zrelosti, da znamo najlepše tudi zapeti in jasno izraziti. Vidimo, da je liturgični jezik najčistejši, najlepši in najbolj vzvišen takrat, ko smo sposobni gojiti tudi globino in visokost svoje kulture. Bogoslužni jezik namreč porodi bogastvo izrazoslovja, saj zažubori v ustvarjalnem duhu in v njegovi naravi je, da nas usmerja k prenovi izrazov, tudi k bogatenju besede vsakodnevnih opravil.
Od časa do časa se splaši kak strokovnjak tja do stroge učiteljice in se postavi po robu manjšalnicam, češ da človeka pomehkužijo. Saj je res neužitno, če se kdo z odraščajočim bitjem pogovarja v slogu pupcaj, papcaj, hodkaj, čičkaj, spančkaj …, a da ne prenese hišice, njivice, gozdička, je pa že smešno. Manjšalnice so sestavni del jezika in imajo svoj pomen; celo strokovnega. Vinska mušica ni kaka mesarska muha; anatomija pozna žličko in farmacija tudi, v ušesu nam tiči polžek. Mogoče bi pa kazalo onim pri nas novim žuželkam z manj pikami reči pikapolone? Kmetov, trdnih očancev iz mojih otroških let, ni bilo nič sram skotenemu teletu/teličku reči Pirhec, prihodnji molznici pa Majhenca. Oba sta napovedala gospodarsko srečo in gospodinja ju je hitro pokropila z žegnano vodo. Kar je majhno in majceno, ni zanemarljivo. Ko mi sadne mušice začenjajo obletavati kompot, ga hitro zavarujem, ne morem se pa otresati čudenja. Tako majhno bitje/bitjece, da zanj nimam ustreznega merila, le svoje oko, ima lastnost življenja in premore življenjske funkcije. Hrani se in izloča in res ne vem, ali mikroskop zazna njegov prebavni trakt, očitno ga pa ima. Oni insekt, ki me je nagravžno ujedel, videti ga pa ni bilo nikjer, je očitno prava hudoba. Aja, strup je v majhnih stekleničkah, pravimo. Moj kolega bi me takoj popravil, češ zakaj pa dvojni poudarek majhnosti; zadošča: majhna steklenica. Toda za moje predstave lahko drži kar pol litra. Če je pa steklenička majhna, je je le toliko kot one iz lekarne. Koliko bi nam ostalo iz prenekatere ljudske pesmi, če bi iz njih pometali vsa srčeca in sončeca in ličeca, škrjančke in siničke, stezice in stezičice in mamice mojé? Ne maram crkljivosti, a povejte mi za koga, ki ni rad pocrkljan? Vsak dan se hvaležno spomnim gospe, pri kateri sem prenočevala, ker me je čakala do moje še ponočne službe s svojo nepozabno pozornostjo: Gospodična, zdaj pa tale čajček popijte. Žali me namerno zmanjševanje vrednosti, najsi bo gmotne ali kulturne. Označiti človeka za duhovnega vrtičkarja, je nedostojno. Mar mu res vidiš v dno srca in duše? Sicer pa vsakič, ko se zbirajo jesenske jate, povprašujem: Kdaj se vrneš, lastovička, drobna ptička.
Sveča je bila človekova neločljiva spremljalka dolga tisočletja. Pomagala mu je pri delu in opravilih takrat, ko je sonce zašlo in je nastopil čas teme, svet skrivnostnega in neznanega. Sveča pa je imela za človeka tudi religiozni pomen, še posebej v krščanstvu, saj je predstavljala Kristusov nauk, človekovo pot k odrešenju. V tako imenovanem tretjem, nerazvitem svetu praktični pomen sveče za človeka še ni povsem zbledel. Za sodobnega človeka v razvitem svetu pa sveča predstavlja zgolj le še romantiko ali pa povezanost z religioznostjo, lahko bi rekli tudi s sodobno duhovnostjo. Ste kdaj opazovali svečo in videli, da omogoča, da ustvarja svetlobo, nekakšno živost časa navzven, s tem da izgoreva navznoter, skozi stenj, skozi njeno lastno bistvo, skozi svojo srčiko? Kaj pa človek - ali človek na poti k modrosti, na poti samospoznavanja, prav tako ne izgoreva navznoter, skozi stenj, ki ga predstavljajo njegova mnenja, prepričanja, čustveni in miselni vzorci? Takšno notranje izgorevanje človeku velikokrat povzroča bolečino ali celo trpljenje, saj običajno predstavlja minevanje nečesa starega. Človek se tega krčevito oklepa, saj staro, morda zanj škodljivo ali neprimerno in četudi se tega želi znebiti, vendarle predstavlja nekaj znanega, nekaj, kjer človek ve, kaj pričakovati. Hkrati pa se tisti, ki na tej poti ne obupa, zaveda, da brez takšnega izgorevanja, brez notranjih krčev in bojev, ni prostora, da bi se zgodilo ali v njegovo življenje prišlo kaj novega. Kljub temu, da morda človek sluti, da bi ga to osvobodilo, pa ga je tega strah, saj novo pomeni neznano oziroma negotovo. Ampak ali ni prav največje bogastvo in mik tega buhtenja življenja prav v tem neznanem, v dejstvu, da nikoli povsem zagotovo ne moremo vedeti, kaj bo prinesel naslednji trenutek, naslednji dan? Povedati želim, da je povsem razumljivo, kako se mi sami in seveda tudi drugi ljudje težko spreminjajo, četudi gre še za tako majhne stvari. In da moramo biti prav zato drug z drugim potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči. Da bi lahko vsakdo v ta svet prinašal nekaj, kar bi predstavljalo in pomenilo svetlobo tudi drugim, ne le njemu samemu, pa mora včasih v njem izgoreti kaj starega. Da bi imeli pri tem več volje in poguma, nam lahko pomaga tudi razmišljanje o sveči – čeprav ne bomo nikoli vedeli, ali pri tem, ko izgoreva navznoter in sveti drugim navzven, čuti bolečino in ali jo je v tem izgorevanju tudi kaj strah njenega dokončnega izgoretja…
Beseda evangelij v prevodu pomeni vesela novica, veselo oznanilo. Toda ob branju odlomka iz Matejevega evangelija za današnjo nedeljo, človek še zdaleč nima občutka, da to bilo nekaj veselega, radostnega. Vsaj na doživljajski ravni se zdi, da so Jezusove besede malodane brutalne, ko nam pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« Te besede lahko v naše doživljanje vnesejo precej zmede, ali celo porajajo obilo občutkov krivde. Kako vendar naj ne bi imeli radi staršev in otrok? Kaj je vendar narobe s takšno ljubeznijo? Nič ni narobe. Te, Jezusove besede težko padejo, če jih iztrgamo iz konteksta celotnega evangelija. So pa prav gotovo močno izzivalne in zadobijo svoj polni pomen, če jih seveda razumemo v luči celotnega Jezusovega veselega oznanila. To pa je v prvi vrsti gotovo ljubezen do Boga. Kot pravi ljudska modrost: »Če je Bog na prvem mestu, potem je vse na pravem mestu.« Če se torej trudim za iskren odnos z Bogom, če si v njem prizadevam za rast in poglabljanje, potem je gotovo odraz tega odnosa zavest, da me ima Bog zares rad kot človeka kot osebo. Zato mi ni treba, četudi sem morda v najbližjih odnosih doživel neljubljenost in nesprejemanje, ljubljenosti iskati v cenenih nadomestkih in pobegih v omamo, ki slednjič služi zgolj kot anestezija za boleče občutke neljubljenosti. Prav tako pa ne morem in ne smem iz bližnjega narediti Boga. Zavest, da me moj Stvarnik ljubi, me slednjič vodi k temu, da iz te ljubljenosti živimi v vsakdanu. Prav gotovo najprej v odnosu do samega Boga, ko mu skušam, v vsaj svoji skromnosti, nebogljenosti in omejenosti to ljubezen vračati. K temu nas vabi tudi največja zapoved: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Skušati živeti to, kljub naši človeški slabotnosti, pomeni, da v svojem življenju postavljam Boga na prvo mesto, kar je podlaga za vse ostale odnose: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« V tej luč torej, izzivalne besede »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden« dobijo povsem drugo razsežnost. V pristni ljubezni tako ne bom očeta, mame, žene, moža, otroka ali dobrega prijatelja postavljal na mesto Boga. Tako bližnji ne bo tisti, ki bi mi prinašal odrešenje, ker mi to lahko da samo Bog. Povabljen pa sem, da odrešenje in ljubljenost, ki ju prejemam v odnosu z Bogom, zaživim v odnosih z bližnjimi in se jim trudim to prinašati. Potem tudi od bližnjega ne pričakujem, še manj zahtevam, da me bo ljubil v takšni polnosti, kot lahko to ljubljenost prejemam od Boga. Slednjič moj bližnji, moj oče, moja mama, moj otrok ni Bog, prav gotovo pa se ga trudim ljubiti z ljubeznijo, s kakršno Bog ljubi mene in seveda tudi njega.
Neizpodbitno dejstvo je, da se nam v življenju dogajajo slabe stvari. Trpimo. Trpimo zaradi smrti ljubljene osebe ali diagnoze, ki smo jo dobili. Trpimo, ker se je odnos, ki smo ga gradili vse življenje, v hipu porušil. Takšni dogodki nas čustveno osiromašijo, ustvarijo v nas občutek gluhe praznine in tope bolečine, ki prodira v globino našega bitja. V takšnih življenjskih okoliščinah, si pogosto zastavimo dve vprašanji: “Zakaj?” in “Kje je zdaj Bog?” Na prvo vprašanje - zakaj? - velikokrat ne moremo najti smiselnega odgovora. Za trpljenje in bolečino, ki jo doživljamo, največkrat ni smiselnega pojasnila. Vse kar imamo, so le namigi in delne razlage. Ukvarjanje s tem vprašanjem nas pogosto pahne le še globlje v obup. Zato pa poznamo odgovor na drugo vprašanje: Kje je Bog, ko trpimo? Poznamo ga zato, ker je Bog prišel na Zemljo in nam pokazal. Dovolj je, da zapazimo, kako se je Jezus odzival na tragedije, s katerimi se je srečeval: velike tragedije, kot so bile vladno nasilje v templju ali zrušenje stolpa na osemnajst nedolžnih opazovalcev, ali “manjše” tragedije v primeru vdove, ki ji je umrl edinec, ali rimskega vojaka, čigar služabnik je zbolel. V takih trenutkih Kristus ni pridigal o smislu življenja ali potrebi, da sprejmemo Božjo previdnost. Namesto tega se je odzval sočutjem. In sočutje pomeni “čutiti ali trpeti z nekom”. Jezus Kristus ni bil izvzet od bolečine. Z nami je v celoti delil naše človeško stanje, vključno z bolečinami in žalostjo. Jezus ve, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo. Ve, kaj pomeni biti reven. Ve, kaj pomeni biti zmerjan in zapuščen. Vse to je doživel. Če so Judje, izobraženi v starozaveznih prerokbah, poznali rek: “Kjer je Mesija, ni trpljenja!” lahko po tem, ko je Bog v Jezusu Kristusu prišel med nas in postal eden od nas, rečemo: “Kjer je trpljenje, tam je Mesija!” Bog stoji ob strani tem, ki trpijo. Nikjer v Svetem pismu nam ni obljubil, da nam ne bo treba hoditi po "globeli smrtne sence” (Psalm 23,4), skozi katero gremo v trenutkih, ko trpimo, toda obljubil nam je, da v tem ne bomo sami. “Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: Ne boj, se, jaz ti bom pomagal. “ (Iz 41,10.13) Želim si, da bi vam lahko rekel, da nikoli več ne boste čutili bolečine ali žalosti, ali zagotovil, da nikoli več ne boste prizadeti. Bolj kot karkoli si želim, da bi lahko rekel kaj takega. A ne morem. Toda lahko vam zagotovim nekaj drugega. Ne glede na to, kaj vam bo prinesel jutrišnji dan, ne glede na to, kar se bo zgodilo, vam bo vedno na voljo ljubezen, na katero se lahko naslonite, v kateri si lahko odpočijete in na kateri lahko gradite. "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38,39) Naj bo ta Božja ljubezen, njegovo sočutje v težkih trenutkih vašega življenja vaša tolažba in opora!
Prisrčno dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Meseca julij in avgust, ko imajo otroci šolske počitnice, sta tudi za nas odrasle meseca, ko je naša misel pri dopustu in vsakokrat ko razmišljamo o dopustu imamo predvsem v mislih počitek in to nas navdaja s prijetnim občutkom. Že samo načrtovanje morebitnih počitnic, nas popelje stran od vsakodnevnih obveznosti in tempa, ki ga le-ta prinaša. Počitek je enako potreben in pomemben, kakor samo delo. Eden z drugim sta tesno prepletena in eden drugega dopolnjujeta. Delo nam daje občutek koristnosti in je za vernega človeka Božje naročilo, ki spada k samouresničevanju zdravega človeka, a na drugi strani s počitkom dobimo nazaj prepotrebno energijo, ki jo za delo rabimo. Čeprav se vsak dan srečujemo z ljudmi, ki si kljub delu in zaposlitvi počitnic nikakor ne bodo mogli privoščiti, ali s tistimi, ki sploh nimajo zaposlitve, pa je če dalje več tistih, ki imajo občutek, da če grejo oni na počitnice se bo delo ustavilo, torej imajo občutek nepogrešljivosti. Pa je res potrebno, da ima človek tak občutek? Smo res nepogrešljivi in nenadomestljivi? Vsak človek je poklican, da svoje talente deli in z njimi pomaga soustvarjati in oblikovati boljši jutri. Opravljanje poklica torej ni nekaj, kar bi nam moralo dati občutek sebičnosti ali moči ter nadvlade nad drugim, temveč ena od možnosti pomagati. Vprašati se moramo, kaj pričakujemo od našega dela in zakaj ga opravljamo. Protestantski Katekizem pravi, da Bog ni ustvaril človeka kot posameznika, ampak v občestvo s soljudmi. Tako tudi svojega dela ne sme človek opravljati zaradi sebičnih ciljev, ampak v korist soljudi. In takšen je tudi biblični nauk. Apostol Pavel v Apostolskih delih pravi takole: »V vsem sem vam pokazal, da se je treba truditi in skrbeti za slabotne in se spominjati besede Gospoda Jezusa, ki je sam rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« In kaj ima s tem opraviti počitek? Počitek bi morali izkoristiti tudi za to, da se zamislimo nad sami seboj in nad tem, kako sem s svojim delom koristen za drugega. Počitek torej ni brezdelje, ampak je lahko trenutek za intenzivno delo na sebi. Intenzivno delo na sebi pa je tudi molitev. Jochen Klepper, evangeličanski teolog, pisatelj in novinar je zapisal: »Roke, ki počivajo v molitvi, se krepijo za delo. In kar storijo molivčeve roke, se zgodi po Gospodovi volji.« Želim vam lepe in prijetne dela proste dneve in naj nas vse v teh počitniških dneh spremlja pregovor iz Korzike: »Bog blagoslavlja tiste, ki delajo, ljubi pa tiste, ki počivajo.«
Današnji dan ima znotraj katoliške Cerkve posebno vsebino. Je praznik dveh apostolov, Petra in Pavla. Petra, ki ga lahko prepoznamo upodobljenega s ključi v eni roki in Pavla, ki ga običajno upodabljajo z mečem, ker se je sprva imenovan Savel, preganjal kristjane in šele po spreobrnjenju prejel ime Pavel. Današnji dan je poseben tudi za večino duhovnikov, ker je to dan, ko so bili posvečeni v duhovnike in s strani svojih škofov postavljeni v poslanstvo. Na nek način se lahko vsak od nas duhovnikov ozre na svoje korenine in poživi svojo pot. Trije duhovniki v Sloveniji pa danes stopajo na to pot. Današnji dan lahko po svoji vsebini postavlja pred nas kontrast med odpiranjem in zapiranjem. Pred očmi prinaša simboliko ključev, ki jih apostol Peter drži v roki. Izhajajo iz Jezusovih besed: »Ti si Peter (kar pomeni Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Vsak od nas ima v rokah raznolike ključe. Ne le tiste od vhodnih vrat, avtomobila ali službene. Posedujemo ključe današnjega dne, ključe samo od te ure ali pa ključe naših odnosov, ključe do naše notranjosti, lastnega doživljanja. Čeprav imamo lahko po eni strani občutek, da smo vedno bolj odprta družba, lahko na drugi strani okušamo, da smo kot posamezniki vedno bolj zaprti, vedno več skrivamo in zaklepamo drug pred drugim in izgubljamo prostor, kjer bi bil slišani v naših doživljanjih. Današnji praznik, ki govori o dveh stebrih začetka krščanstva, nas popelje v razmišljanje o naših temeljih. Na čem jaz sam gradim svoje življenje, kaj je moja skala, ki me ne omaje v trenutkih različnih sunkov, pretresov, vznemirjenosti? Oba apostola sta na svoj način prispevala svojo vključenost v širitev vesele novice. Če beremo eno izmed knjig v Svetem pismu z naslovom Apostolska dela, lahko prepoznavamo, da sta vključevala vso svojo bit, naletela na mnoge težave, vendar ostajala prežeta z zavestjo vstajenja in srečanja z vstalim Jezusom. Kot človeku in duhovniku se mi zdi prav, da se učim črpati hrano za svoje življenje, kaj me drži pokonci, ko mnogi ljudje vsakodnevno črpajo iz moje posode. Odkrivati, kako naj se na mojem obrazu pozna prežetost z vsebino, za katero sta oba apostola dala tudi svoje življenje, in kaj meni osebno pomeni služiti sočloveku. V služenju in ne gospodovanju vidim tudi rdečo nit duhovništva. Tisti sem, ki odklepam ali zaklepam v svojem življenju. Misel, da mi gospodar življenja za dan v katerega vstopam ni izročil ključev za upravljanje, je le izgovor, prelaganje odgovornosti in čakanje, da se me nekdo usmili. Ko bom danes prijel v roke ključe od stanovanja, avta, poštnega nabiralnika, ključavnice na kolesu … se bom spomnil na odklepanje in zaklepanje na mnogih drugih področjih odnosov in skrbi za sebe ter bližnje.
Epikur, filozof iz 3. stol. pr. Kr., je v Atenah ustanovil svojo filozofsko šolo, njegovi nasledniki epikurejci pa so kmalu po krivici obveljali za hedoniste, uživače. Kritiki so ga že za časa življenja obtoževali prenajedanja, zapravljanja denarja in razsipnega življenja ter zaničevanja drugih mislecev. Vendar obstaja precej trdnih dokazov, ki kažejo, da so epikurejci živeli karseda skromno in preprosto. Namesto najboljših vin so se zadovoljili s slabšim, povečini pa je bila njihova vsakodnevna pijača voda. Poleg tega Epikur tudi v svojih pismih piše, da »sta mu zadostovala zgolj voda in navaden kruh.« V svojem pismu, v katerem je povzel glavne teze svoje filozofije, zagovarja preprost način življenja in poudarja, da se naša poželenja delijo na nenaravna in naravna, med slednjimi pa so nekatera nujno potrebna, druga pa ne. Naravna in potrebna so tista ugodja, ki odpravljajo bolečino, na primer pijača in hrana, medtem ko ima za nepotrebna tista, ki so presežek prvih, na primer razkošna hrana in druge ekstravagantnosti. V tretjo skupino pa spadajo častihlepje, denar, slava in podobno. Daleč torej od tega, da bi se epikurejec ves čas predajal užitkom, ravno nasprotno – ves čas presoja med potrebnimi in nenaravnimi in zadovoljuje le prve. Epikurejci ne izbirajo vseh užitkov po vrsti, ampak se številnim odpovedo, sploh če bi sledilo večje neugodje od občutenega. Vse to bo naposled vodilo do »telesnega zdravja in nevznemirjenosti duše«, kar je po Epikurju temelj blaženosti. Po njegovem mnenju namreč človek deluje z namenom, da bi se izognil občutku bolečine in strahu. Potreba po ugodju se pojavi, ko trpimo zaradi odsotnosti neke dobrine, zato zadovoljitev potrebe povzroči tudi konec trpljenja. Ugodje je zato zanj najvišja vrlina, »počelo in cilj blaženega življenja«, iz katerega »izhaja vsaka naša izbira in zavrnitev.« Zlasti velja za dobro samozadostnost človeka in to ne zato, »da bi nasploh potrebovali le malo, ampak da bi nam v primeru, ko nimamo veliko, zadoščalo malo.« V skladu s prepričanjem epikurejcev »najslajše uživajo obilje tisti, ki imajo po njem najmanjšo potrebo.« Ko torej Epikur trdi, »da je ugodje cilj,« ne misli na pretirano uživanje, ampak »na ugodje ob odsotnosti telesne bolečine in vznemirjenosti duše.«
Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetk tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki. Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo. A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.
V sodobni kulturi in znanosti opažam pomenljivo, da ne rečem kar usodno težnjo, namreč za podcenjevanje tistih strokovnjakov, ki ne ostajajo samo pri dobrem poznavanju dejstev in stanja svoje stroke ali vede, temveč jih znajo tudi reflektirati in povezati z preteklim razvojem in predvidevanjem vpliva na prihodnost stroke in družbe. To, kar počnejo znajo postaviti v širši družbeni okvir. Razmišljajo o tem, kaj je človeški smisel njihovega dela in raziskovalnih naporov. Sodobna kultura takšnih strokovnjakov ne ceni prav dosti zato, ker s svojo težnjo po kritičnem premisleku preveč motijo utečen način delovanja znanstvenih in drugih institucij. Sodobna kultura in znanost bolj ceni tiste strokovnjake, ki ostajajo pri utečenih okvirih in vzorcih raziskovanja in predvsem razmišljanja in ne problematizirajo utečenih razmer. Lahko so sicer vpeti v »prvo fronto« raziskovanja, sledijo novemu znanju in ohranjajo stik s svojo »konkurenco« po svetu in doma, vendar pa jih ne zanima družbeni in kulturni odmev in okvir lastnega strokovnega ali znanstvenega dela. Recimo prvim »družbeno angažirani«, drugim pa »družbeno neangažirani« strokovnjaki. Seveda mora tudi angažiran strokovnjak ali strokovnjakinja dobro poznati svojo stroko, vendar njegov interes sega preko ožjega okvira strokovne kompetitivnosti. Ta razlika je po svoji osnovni tendenci podobna razliki med umetnikom in artistom. Opažam, da tudi sodobna umetniška produkcija sloni vse bolj na spretnih in sposobnih estetskih artistih vseh vrst. Vse manj pa je resničnih umetnikov in zdi se, da postajajo odveč. Oba pojava, to je zožitev znanosti na tekoče raziskovalno delo in umetnosti na artistično produkcijo, se mi zdita dve strani istega pojava, namreč izgubljanja duha zaradi silne težnje po uspehu, prestižu in priznanjih. In slednje, namreč izgubljanje duha se mi zdi večja nevarnost za sodobno človeštvo kot npr. ekonomske ali politične. To ne ogroža le fizičnega obstoja, temveč odvzema smisel človeškemu obstoju.
»Krojač Čas ni nikomur sešil obleke, ne da bi jo kasneje tudi raztrgal.« »Pamet je mnenje, začudenje je uvid.« »Telo je drobna hiška, v kateri je zaprta duša. Bog hišo uniči, da bi zgradil kraljevo palačo.« »Glede na to, da boš tako ali drugače nosil breme, si naloži breme, ki bo vsaj plemenito.« »Smrt strese kletko, ptice v njej pa ne poškoduje.« »Delaj, kot da denarja ne potrebuješ, pleši, kot da te nihče ne gleda, ljubi, kot da nikdar nisi bil prizadet.« »Če se ne osvobodiš sebe, se z angeli ne moreš spoprijateljiti.« »Njegova večna milost bolečino vselej preobrazi v zdravilo ter izgubo v pridobitev.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro. Mala deklica in njena babica sta zrli prevzeti v lepoto stvarstva. »Kaj misliš,« se je oglasila babica, »ali je lahko še kaj večje od te krasote sveta?« Deklica je pomislila. »Lepota zvezdnega neba,« je odvrnila. »Kaj misliš,« je nadaljevala babica, »ali je lahko še kaj večje od prostranega vesolja?« »Bog, Bog je še večji,« je rekla deklica. »Kaj misliš, ali je lahko še kaj večje od Boga?« je vprašala babica. »Večje od Boga?« se je začudila deklica. Babica se je zazrla v svojo vnučko, se nasmehnila in odgovorila: »Naše srce je še večje. Naše srce lahko zajame krasoto sveta, lepoto prostranega neba in ljubezen Boga.« Spoštovani poslušalci, ko zaznamo srčiko Njega, ki smo ga ubesedili kot Boga, naše srce prepozna, da je Ljubezen. In potem nam ne more prav nihče več temniti njegove podobe v srditost, saj je v izkustvu njegove bližine globlje spoznanje, kot jo doseže pametovanje. Bog presega pamet, ne presega pa našega srca. Pravzaprav vanj sega, da bi nas napolnil s svojim mirom in s tistimi svetimi močmi, ki svetlijo našo misel in srce. Bog je nebogljen v teoriji, a je odrešujoč v izkustvu. Obiskal sem družino znancev in se zazrl v otroka, ki je na list papirja risal srce. »Čigavo srce rišeš?« sem ga povprašal. »Moje,« mi je odvrnil. Potem je to svoje srce obdal še z enim srcem, tako, da je bilo njegovo srce v srcu. »In čigavo je to srce?« sem bil radoveden. »Od atija, mamice. Jaz sem njun srček,« je odgovoril. In potem, potem je dve srci obdal še s tretjim. Začuden sem povprašal. »Tvoje srce v srcu tistih, ki te imajo radi. In tudi oni so v srcu. Čigavo pa je to srce?« »Od Jezusa. On nas ima vse rad,« je vedel otrok. Danes je praznik, ki že v imenu govori, da smo globoko v sebi – v svojem osebnem jedru, v svoji biti – da smo tam »v skriti kamrici svojega srce«, kakor mali otroci, ki pririšejo k svojemu življenju ljubeče bližine v podobi srca. Danes je praznik Jezusovega Srca, danes je praznik, ki govori, da nas Bog – to skrivnostno ozadje ozadij ljubi, zato se v Jezusu sklanja k utripu našega srca. Bog je lahko v našem srcu, zato, ker smo tudi mi v srcu Boga. Bog = ljubezen – to je temeljna formula za Boga, ki jo poudarja današnji praznik božje in zato tudi naše ljubezni. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce dokler ne počije v Tebi,« je zapisal iz izkustvenega spoznanja Avrelij Avguštin. Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Njegovi ljubezni in jo vznemirjeno išče. »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi, k medsebojni ljubezni in v srčnost Boga.
Leta 399 pr. Kr. so Atenci obsodili na smrt filozofa Sokrata, češ, da je kvaril mladino in priznaval bogove, ki jih ne časti država. V svojem zagovoru pred sodiščem je opisal dejanske razloge za smrtno obsodbo. Preročišče v Delfih naj bi na vprašanje, kdo je najmodrejši na svetu, odgovorilo, da je to on, zato je začel preiskovati, v čem naj bi bila njegova modrost. Odpravil se je k modrecem, politikom in pesnikom ter ugotavljal, da ne vedo mnogo stvari, o katerih vsevedno govorijo in razpravljajo. Spoznal je, da je najmodrejši zato, ker ve, da nič ne ve. Zaradi svoje kritičnosti do znanja javnih osebnosti pa si je pridobil številne obrekovalce. Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je skoraj dve tisočletji in pol zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba. Toda vprašajmo se raje, ali se tistim, ki so kritični bodisi do posameznikov bodisi do sodobne družbe, godi kaj drugače. Tudi prostor za kritiko umetniških del se v medijih bliskovito krči, saj kritika ne koristi ne založnikom, ne izvajalcem, ne kulturnim lobijem, niti tistim državnim uradnikom, ki so določeno umetnino podprli. Če je Sokrat, ki je pač za širjenje svojih kritičnih misli še fizično deloval na agori, doživel fizično likvidacijo, sodobni kritični predstavniki naše družbe doživijo medijski linč – najprej jih kdo osebno obrekuje in degradira, nazadnje pa se jim ukine prostor za njihovo kritično delovanje. Posledično nimajo sredstev za preživljanje in nazadnje v korist demokratične večine vseh, ki imajo od njihovega molka dobiček, umolknejo. Povsem enako kot pred dva tisoč štiristo leti tudi danes v demokratični družbi lahko delujemo in preživimo samo tako, da smo povsem nekritični.
Koran je za muslimane neposredno razodeta božja Beseda. Toda da bi vsaj približno razumeli za kaj gre, ko govorimo o Koranu kot Božjem razodetju, si moramo nekoliko pobližje ogledati »izkušnjo«, ki jo je doživel prerok Mohamed. V mislih imam dogodek, ko je Mohamed prvič prejel razodetje. O tem »izrednem dogodku« poročajo zgodnji in dobro ohranjeni arabski viri. Ti viri opisujejo Mohamedovo prvo izkušnjo razodetja takole: Nekega večera, se je Mohamed kot običajno umaknil na goro Hira, da bi v miru molil in meditiral. Toda v nekem trenutku samote in zatopljenosti v molitev naj bi nenadoma začutil nenavadne vibracije, zaslišal glas in zagledal svetlobno podobo, ki je, ne glede na to, kam je usmeril svoj pogled, stala pred njim. Ta svetleča podoba, ki jo islamsko izročilo prepoznava kot podobo angela Gabriela, je Mohamedu ukazala, naj recitira, a on naj bi prestrašen odvrnil: »Ne znam recitirati!«. Podoba naj bi ga nato stisnila s strašansko silo in skrivnostni glas naj bi spet zahteval, da recitira. Ker je Mohamed tudi tokrat prestrašen odklonil, ga je nevidna sila še tretjič stisnila z vseh strani in glas mu je spregovoril besede, ki jih poslej ni nikoli več pozabil: »Recitiraj v imenu tvojega Gospoda, ki je ustvaril; ustvaril človeka iz zarodka. Recitiraj! Vzvišen je tvoj Gospodar, ki je poučil s peresom, poučil je človeka o neznanih stvareh«. (Koran 96, 1–5) Te besede predstavljajo kronološko prve razodete verze Korana. Ko je Mohamed verze za angelom ponovil, se je počutil, kakor da bi bile besede vklesane v njegovo srce. Opis narave tega »nadnaravno naravnega dogodka«, njegove presežnosti in pristnosti, najdemo že v 53. suri Korana: »On [Mohamed] ne izraža svojega mišljenja – to je razodetje, ki ga prejema. Poučil ga je nekdo velike moči, Čudoviti, ki se je pojavil v svojem liku na najvišjem obzorju; nato se je približal in se spustil na razdaljo dveh lokov ali še bližje in razodel Božjemu služabniku, kar mu je imel razodeti. Srce ni zanikalo videnja; zakaj se potem prepirate z njim o tem, kar je videl?!« (Koran 53:3–12) Noč, v kateri je prerok Mohamed prvič prejel razodetje, je v islamski tradiciji znana kot »Noč Določitve« (laylatu-l-qadr). O njej govori tudi Koran v 97. Suri. Prerok Mohamed je, Božje razodetje prejemal nadaljnjih 23 let, vse do svoje smrti.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – tudi vpiti« (poudaril R. K.).
Neveljaven email naslov