Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali?
\t Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
\tPodobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
\tKo sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala.
\tTakšne so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali?
\t Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
\tPodobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
\tKo sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala.
\tTakšne so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika? Brezdelje enačim z lenúharstvom, z odporom do dela. Ničpočetje je zame sladek odpočitek od prav vsega, preklop na neizrazljivo občutje občutja. Ne traja dolgo; ujet je v pesnikov verz: za hip ti večnost dam v posest in v Goethejev namig: Postoj, trenutek, kako si lep. Nenadna sprostitev in obnovljena moč za dnevno brkljarijo. Te čase je precej govora o tako imenovanem odmiku. Da je treba izpreči in se prepustiti sebi, spremeniti okolje, dinamiko, vsebino dni. Dvomim, da to ne velja to že od vekomaj. Zdaj znamo vse na dolgo in široko pojasnjevati z različnih vidikov; iz vsakodnevnih potreb delamo znanost. V tem, čemur pravimo, da je mitološko, pa tiči skrajno stvarna ugotovitev: nujno se je treba odpočiti – sedmi dan stvarjenja si je to privoščil sam Bog. Počitek. Strokovnjaki svetujejo aktivni počitek, ne popolnega brezdelja. Ne vem, kako bi oporekali ali pa potrdili moje ničpočetje. Če se malo zazrem v davnino, lahko trdim, da je to občutje ugodnega občutja občutila tudi moja stara mati, ki bi zdaj štela 175 let, pa je priletna rada »stegnila vse štiri od sebe«. Tako se je včasih reklo ničpočetju, kratkemu oddihu z neverjetno osvežitvijo moči za nadaljnja opravila. V slogu strokovnosti in rekreacije je bilo pred leti svetovano učiteljem, naj med učno uro učenci kdaj vstanejo in si pretegnejo ude. Pričakovanega učinka žal ni bilo. Jaz sem se odločila za korak dlje: po Tolstojevem vzoru za literarno uro v naravi. Adijo, zbranost. To mi je dalo misliti, da se tudi na izobraževalnem področju ne primejo prav vsi cepiči na prav vsako podlago. Kljub vsemu zagovarjam ničpočetje. Zelo nasprotujem brezdelju. Geslo delu čast in oblast me ni nikoli nagovorilo, zvenelo je preveč bombastično in za njim se vedno zna skriti vse polno lenuhov. Arbeit mach frei , napis nad koncentracijskim taboriščem, zveni kot prvovrstni cinizem. Benediktov moli in delaj je v duhovni kondiciji stoletja vzdrževal pol Evrope; pri čemer moli ni pomenil kaj dosti več kot vdanost v božjo voljo - danes se pa opiramo na pozitivno naravnanost. Sicer pa: vsak se zna in zmore po svoje odpočiti. Če le ne misli, da smo delo krepi človeka.
Smo v tednu po beli nedelji, ki jo v slovenskem izročilu imenujemo tudi »mala velika noč«. Tako smo še vedno polni velikonočnega veselja, s katerim bomo jutri stopili v pomladni majnik. Velikonočna radost, ki se v nas vedno znova prebuja, pa nam pravi, da v nas klije novo pomladno življenje. Kristjani smo veseli ljubezni, ki se ni ustrašila ne trpljenja ne smrti. Visoka pesem namreč poje, da je ljubezen močnejša od smrti. Zato so tudi velikonočne pesmi polne radostnega zanosa in prevzete himničnosti. Novo življenje ljubezni je neustavljivo in nam kljub trpljenju prinaša novo upanje. Ob veliki noči smo si ob pogrnjeni mizi povedali kaj lepega. Iskali smo besed, s katerimi bi se dotaknili src svojih dragih, izrazili prekipevajoče občutke, da je življenje čudovito, kadar so prijateljska srca skupaj, kadar je človekova iznajdljivost v službi drugih in kadar smo tako pogumni, da si znamo celo odpustiti napake in pomanjkljivosti. V globini svojih duš bi se najraje znova objeli in si izpovedali večno prijateljstvo in zvestobo. Toda potem lahko iz nas privreta domiselnost in šaljivost, saj vsaka beseda izraža zadovoljstvo in srečo. V nas so pognale kali večnega življenja. Tudi evangeliji niso brez božjega humorja, samo opaziti ga ne znamo. Če pogledamo Lukovo poročilo o dveh učencih na poti v Emavs, vidimo, da ima Tujec kar nekaj smisla za dovtipnost, saj učenca nagovarja kot »neumneža«. Gotovo ju Vstali, ki se jima pridruži, z nasmeškom naslovi s »trapcema«. Tako Kristus želi, da bi se tudi mi kdaj nasmehnili svojim težavam, saj nas spremlja moč njegove ljubezni. In potem opazimo, da se z učencema prav šali, saj besedilo poroča, »da se je delal, da gre naprej«. Božji humor se kdaj pošali tudi z nami, da bi iz nas privrela prošnja za ljubezen. Ta božji humor začutijo verni kristjani. Tak je bil pokojni pisatelj Alojz Rebula, ki je ob koncu življenja pisal nove apokrifne zgodbe. V eni izmed njih opisuje, kako se je Vstali prikazal svoji Materi in ta mu je kot prava mama očitala: »Zakaj pa nisi najprej prišel k meni!« Kadar smo iskreni v molitvi in prijateljskem pogovoru, je naša šaljivost na mestu in lahko celo obogati tako prijateljstvo kot tudi pot k ljubečemu Bogu.
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« \t»V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \tPrimerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Pravoslavni kristjani, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, danes praznujejo veliko noč. Vstajenjska bogoslužja so se začela že ob polnoči s procesijami okrog cerkva in prižiganjem sveč, verniki pa bodo obredni del praznovanja sklenili z dopoldanskim bogoslužjem, ki je povezano tudi z obdarovanjem otrok s pirhi. O največjem krščanskem prazniku v tokratni Duhovni misli razmišlja mariborski paroh Srbske pravoslavne Cerkve Milan Jovanović.
Nekdo mi je zaupal: »Bog me je izigral. Namesto sanj imam nočne more. V skušnjavi sem, da za avtorja trpljenja osumim Boga.« Stisko obupanega sem razumel. Teolog David R. Blumenthal (1938) se v študiji Facing the Abusing God sooča z zlorabami, ki mečejo sence suma na Boga, in zagovarja teologijo protesta. Pravi, da je takšna teologija že predstavljena v svetopisemski Jobovi knjigi in da trpin Job ni dvomil o obstoju in moči Boga, ampak o njegovi morali in pravičnosti. Videti je, kot da se Bog z nami igra, tako kot se igra mačka z mišmi. O Bogu je nevarno govoriti, pa ne zato, ker bi nas Bog kaznoval, ampak ker o njem tako malo vemo; bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj on je. O Bogu je tudi težko govoriti, pa ne zato, ker o njem kot teolog ne bi znal česa povedati. O Bogu ne morem govoriti, ker si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si pač drznejo o Bogu govoriti in vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. In spregovoril nam je – z Besedo, ki se je učlovečila. Jezus Kristus je najboljši pojasnjevalec Boga. Verski reformator Nicolaus Zinzendor (1700–1760) je zapisal: »Če v Jezusu ne bi našel Boga, bi moral Boga smatrati za hudiča.« Luther pa: »Če imaš nekega drugega Boga razen Jezusa, je tako, kot bi oboževal hudiča.« Znano je načelo teologa Karla Bartha: »Ne morem reči Bog, če prej ne rečem Jezus.« Religije in mitologije trpljenje zavračajo kot nekaj slabega in sramotnega, krščanstvo pa je edinstveno ravno zaradi pohujšljivega in norčljivega križa. Bog je na skrivnostni način solidaren s trpečimi. Tako stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa trpljenje trpi. Križ je konec vsake teologije ali pa začetek specifične krščanske teologije. Prigovor, da Bog, ki ni rešil sebe, ne more reševati, je neutemeljen, kajti Bog je vendar rešil Križanega in ga obudil od mrtvih (J. Moltmann). Bog v svobodnem trpljenju sodeluje v tujem trpljenju, s čimer se je najbolj približal svojemu stvarstvu in izpostavil svoje najosebnejše – odrešujočo ljubezen. Ker trpljenje ostaja skrivnost, me duša, ovita v črnino, priganja, naj grem skupaj s filozofom Nietzschejem na pogreb Boga. No, sreča je, da ima Bog navado vstati od mrtvih, a se sprašujem, koliko jih sploh to ve.
Že zelo zgodaj me je vodila po svetu velika radovednost. Brez posebnih izkušenj sem se podajala v neznano. Še sama skoraj otrok sem prevzela skupino otrok na počitnicah ob morju. Otroci so kmalu prišli na dan z različnimi stiskami. Spomnim se občutka nemoči, ko mi je deček opisal nasilno očetovo kaznovanje, ki je potem preraslo v grobo prerekanje z mamo. 10-letna deklica je v svoji žalosti hotela imeti vso mojo pozornost, a vedela sem, da moram poskrbeti za vso skupino. Kaj vse je prišlo na dan ob večerih, ko smo skupaj sedeli ob obali in je morje tiho pljuskalo ob kamne pri naših nogah! Od nekje je vzniknil navdih. Petje. Pesem nas bo povezala. Predlagala sem, da se vsi vključijo v pevski zbor. Ne glede na glas, ne glede na posluh. Skupaj bomo peli, bomo kot družina, vseh 11 otrok, zelo različnih. In res. Otroci so peli. Zavzeto so odpirali usta, se povezali v eno samo izpoved, v srčno povezanost med nami. Izkušnja mojega otroštva. Tudi, ko je bila pri nas doma napetost, nerazrešeni problemi, nas je petje obdarilo s harmonijo, ki je objela vse. Nič nenavadnega, da ob cerkvenih praznikih ljudje želijo in se pripravljajo na posebno izbrano petje. Kdor poje, je blizu, doživlja bližino s seboj in z drugimi in – kdor lepo poje, tudi dvakrat moli, pravi modrost, in se ga milina in sočutje Božje prisotnosti dotakne do korenin bivanja. Prav glasba zmore ganiti človekovo dušo, posebno občutljivo, trpečo dušo, se dotakne srca, povzdiguje radost. Kot je to značilno za veliko noč. Glasba je navdih, ki odpira, da lažje začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje po Bogu. Kot bi potem ne bilo časa, da bi preveč mislil na zamere, napake, ampak iščeš dobro, doživljaš lepo in postajaš bolj hvaležen. Otroci so se zelo trudili, da bi tudi sami prispevali k dobremu, da bi ustvarjali nekaj lepega. Preden smo se razšli, smo imeli pevski nastop pred celotnim taborom in doživeli burno ploskanje. Ob srečnih otroških obrazih, mi je iz globine srca privrela zahvala in bila sem vesela, da se vsak otrok počuti sprejetega v vsem, kar je, kar prinaša v skupino. Takrat še nisem imela pred seboj molitve, ki jo danes molim, ko se zaplete: Gospod, daj mi moč, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, potrpežljivost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, občutljivost, da bom lahko ločila eno in drugo!
Na današnji dan se v Cerkvi spominjamo evangelista sv. Marka, ki je pisec drugega evangelija. Bil je učenec apostola Petra. Evangelij je napisal na željo rimskih kristjanov med letoma 65 in 70. Kdo je bil evangelist Marko? Doma je bil iz Jeruzalema. Iz judovstva v krščanstvo je prestopil, potem ko je spoznal apostola Petra. Dal se je krstiti. V naslednjih letih je spoznal tudi apostola Pavla, ko je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu. Evangelist Marko se je pridružil apostolu Pavlu na prvem misijonskem potovanju, ki pa ga je hitro zapustil in se vrnil nazaj v Jeruzalem. Čez čas sta skupaj z Barnabom kot misijonarja odšla na Ciper. Okoli leta 54 je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. V tem času je Marko obiskal Pavla v Rimu. Po mučeniški smrti apostolov Petra in Pavla je postal Marko zrel in samostojen oznanjevalec. S svojimi pridigami in zapisano besedo je oznanjal, kar je slišal od njiju. Sveti Marko je umrl mučeniške smrti, po vsej verjetnosti v Aleksandriji. Njegove ostanke so prepeljali v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu v čast zgradili mogočno, veličastno baziliko. Iz Benetk in preko Ogleja se je češčenje tega svetnika razširilo tudi v naše kraje. Zanimivo je, da so se Benetke v času svoje pomorske slave imenovale: Republika svetega Marka Še danes imajo v mestnem grbu krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega opazimo tudi po mestih na slovenski obali, ki so bila nekoč pod beneško oblastjo. Silvano Fausti v uvodu v razlago Markovega evangelija zapiše, da je vse Sveto pismo ena sama velika pripovedna kateheza, ki poroča o tem, kaj je Bog storil in kaj je postal »zame«. In Marko se z zapisovanjem pripovedi o Jezusovem življenju zavestno vključuje v to katehetsko izročilo. Pripeljati hoče do poglobljenega razumevanja, ne samo razumevanja, ampak kontemplacije Boga, ki je ljubezen. To je »evangelij«, kar pomeni dobra novica, ki pomete z vsemi podobami Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja. Jezusov lik je prikazan z vidika prvih učencev, ki so se stežka dokopali do tega, da so ga spoznali kot Odrešenika in Gospoda in se odločili, da v njem utemeljijo svoje življenje. Kot zanimivost naj omenim, da nekateri ime Marko povezujejo z latinskim izrazom marcus, kar pomeni kladivo. Slovenska oblika Marko je iz italijanščine, zveni pa domače. Ime se uvrša v prvo deseterico naših najpogostejših imen. Evangelistu sv. Marku je na Slovenskem posvečenih 13 cerkva: tri župnijske in deset podružnic. Kot zavetnika ga častijo kmetje, slikarji na steklo, košarji, zidarji, notarji in pisarji. Sveti Marko je tudi priprošnjik zoper strelo in točo.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu … celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerastli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdete več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte … nadute in vase zagledane … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … A veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga slavijo kar ves teden. Prav v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru že četrto leto zapored razpisujejo natečaj za prevod pesmi iz čustvenčkov v slovenščino. Duhovita poteza, ki pa materinščino postavlja le še v vlogo prevodnega, ne več izvornega jezika nas, ki se imenujemo Slovenci. Kot da predvsem mladi, ki jih razpis nagovarja, že prebivajo v simbolnem svetu univerzalnega, svetovnega digitalnega jezika, v katerem so se izgubile vse razlike med nami in tistimi, ki prebivajo na drugi polobli planeta Zemlje. Ko so leta 1864 naši zavedni rojaki ustanavljali Slovensko matico, ki je februarja praznovala 155 let, so si za cilj zastavili prav izdajanje knjig v slovenščini. S tem naj bi spodbudili razcvet slovenskega literarnega in znanstvenega jezika. Izhajali so iz prepričanja, da je prav jezik, zapisan v knjižni obliki, tisti, ki Slovence postavlja ne samo na evropski kulturni, ampak tudi politični zemljevid. Tako je slovenska knjiga v 19. stoletju določala ne le širino našega duha, ampak tudi meje naših državotvornih zahtev. In tako je bilo vse do angažiranih prizadevanj Društva slovenskih pisateljev in književnikov na splošno v procesu osamosvajanja. Potem ko smo dobili državo, je slovenska knjiga postala le še blago, ki se mora znajti med množico privlačnejših izdelkov na tržišču in se z zapletenimi birokratskimi postopki le delno, predvsem pa izredno skromno financira. Ker ne dosega želenih promocijskih učinkov v javnosti, sponzorjev po večini ne zanima več, avtorji morajo zaradi nizkih honorarjev pisati čim hitreje in učinkoviteje ali pa početi predvsem kaj drugega, če hočejo preživeti. Jezik pa izgublja svojo narodotvorno vlogo in bitko s tehnološko globalizacijo. Slovenska knjiga umira na obroke. Rešila je ne bosta ne svetovni dan knjige ne slovenski teden. Rešimo jo lahko le mi Slovenci, če v njej znova uzremo edino svetlo oporno točko našega narodnega preživetja v prihodnosti.
Velikonočni ponedeljek je v ljudski tradiciji namenjen predvsem obiskovanju in različnim igram s pirhi. Evangeljski odlomek tega dne govori o dveh učencih, ki sta – prestrašena in razočarana zaradi dogodkov v Jeruzalemu – bežala v vas Émavs in na tej poti srečala Jezusa. V današnji Duhovni misli pa bo avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišljal o sporočilu velike noči.
Največji krščanski praznik – velika noč – bo to jutro v cerkve privabil množice vernikov. Po mestih in vaseh se začenjajo jutranje procesije, ki imajo v slovenski ljudski tradiciji posebno mesto in so najpomembnejši del velikonočnega jutra. O sporočilu velike noči pa v tokratni Duhovni misli ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Velika sobota je dan ko – po cerkvah – poteka čaščenje Božjega groba. Že zgodaj zjutraj pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj, čez dan pa tudi velikonočne jedi. Najpomembnejši del dneva pa je večerno bogoslužje, ki simbolizira Jezusovo vstajenje. Ob pričakovanju velike noči je Duhovno misel pripravil mariborski nadškof Alojzij Cvikl.
Spoštovane poslušake, cenjeni poslušalci, dobro jutro. Pred nami so ponovno velikonočni prazniki, ki so najbolj radostni krščanski prazniki. Pomenijo namreč, da je Bog posegel v človeško zgodovino, ki je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Za evangeličanske kristjane je v vsem velikonočnem tridnevju še posebej pomemben veliki petek, ker nas usmerja k velikonočnemu jutru. Kristusovo trpljenje in smrt na križu je pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost Božjega odrešenjskega dela. Jezus je namreč s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev za grehe in tako odrešenje in novo življenje. Jezusov križ je tako sprava med Bogom in človekom, je dokončno razodetje in izvedba popolne ljubezni. Jezus Kristus je namreč za nas Adamov dolg poplačal in s svojo krvjo izbrisal zadolžnico prastare krivde. Zaradi tega se nam na velikonočno jutro lahko odprejo nova obzorja življenja in naše bivanje dobi končno svoj smisel, svojo vrednost, svojo lepoto. Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko ne bi imeli sreče, da smo odrešeni. Rodili smo se za smrt, toda odrešeni smo za življenje. Kaj vse smo danes pripravljeni storiti, da bi mejo smrti pomaknili vsaj malo naprej. A je vse zaman. Res nas tudi Kristus ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši za večno življenje. Kristus je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v korenini preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog od stvarjenja naprej želi podariti človeku. Sami, brez odrešenja, poznamo le življenje zaprto v egoizem, ki se, kot vidimo, vedno konča s porazom. Morda bi veliki petek lahko povezali s trenutnim doživljanjem najrazličnejših kriz; osebnih, zakonskih, družinskih in družbenih. Tako kot se je prvi človek Adam skril pred Stvarnikom in je z grehom vstopil v smrt, mu na veliki petek Bog pride naproti in mu povrne življenje. Zaradi greha je človek podlegel smrti, toda Bog, njegov Stvarnik ga reši tudi smrti. Zato nas veliki petek vedno znova vabi k razumevanju in sprejemanju te skrivnosti, ki naj v vsakdanjem življenju prežene temine našega srca in duha in nam povrne upanje v novo življenje. Želim vam lepo praznovanje velikonočnih praznikov.
Danes na veliki četrtek vstopamo v temeljne skrvnosti velikonočnega tridnevja. Dopoldne po naših stolnicah potekajo krizmene maše, ko se blagoslovijo oziroma posvetijo olja za podeljevanje zakramentov, zahvaljujemo se za dar duhovništva, v večernih obredih pa za dar svete maše, evharistije, ki pomeni zahvalo, da je Bog izpolnil obljubo, da je z nami do konca sveta. Hkrati pa je na veliki četrtek posebej poudarjena zapoved ljubezni, ko Jezus učencem umije noge in na ta način pokaže, da samo ponižnost, iskrena ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanih, odpirata vrata upanja v še tako temnih trenutkih življenja. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« vabi, da bi bili »oznanjevalci evangelija z Duhom, torej glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha. Na Binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce Velikih Božjih del. Sveti Duh podeljuje tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo, z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila (259). Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nam daje moči in poguma, tako papež Frančišek. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj. Če naj bi bili kristjani oznanjevalci vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga res poživlja, ki mu res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja. Želim vam blagoslovljene praznike in vas vabim, da bi se dali pri tem poučiti Svetemu Duhu, da bi vedno globlje odkrivali odrešujoče sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh tudi živeli in pričevali o upanju ter Neskončni ljubezni Boga do prav vsakega človeka na tem svetu! Če hočemo zares živeti, moramo vstopiti v ples svobode in ljubezni.
Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove poslovilne večerje, borbe ob krvavem potu in njegovega odhoda v trpljenje. Zmeraj znova me gane spoznanje, kako veliko ljubezen nam je Jezus izkazal, preden je odšel. Če pomislim, kako je umival noge svojim učencem … To ni bil tako lep, ganljiv in sočuten prizor, kot ga imamo danes v cerkvah in drugje. Učenci si niso tako kot moj oče, preden so prišli na večerjo, skrbno umili nog in obuli najboljšo obutev. Njihove noge so bile umazane od dolge poti, mnogi so bili prav gotovo bosi. Takšne umazane noge je hotel umiti njihov Učitelj in vzor. Mogoče so se učenci med seboj spogledovali iznad sklonjene Jezusove glave, se malce posmihali … On pa je, upognjen do tal, umival nogo za nogo in jo brisal z brisačo. Kako rad je imel te svoje sopotnike! Kako nežno jim je razodel, da jih spoštuje, ceni, da jih preprosto ima rad in da jih ne bo nikoli zapustil … Koliko ljubezni! Druga velika ljubezen je nova zapoved. Med dvema objavama, ki sta odkrili, da je Jezus točno vedel, kdo in kako ga bo izdal, je svojim učencem dal novo zapoved – zapoved ljubezni. Kot bi ves svoj evangelij, vse čudeže, govore in preroške besede treh let strnil v eno samo zapoved – ljubite se, kot sem vas jaz ljubil! Eden tistih, ki so ga izdali, je odšel v smrt, ker ni razumel govorice ljubezni, drugi pa se je zjokal in skozi solze kesanja videl, da ni večje ljubezni od te, ki jim jo je izkazal Jezus – da je dal življenje za svoje prijatelje. Tretja velika zgodba ljubezni je ustanovitev evharistije. Kruh, ki ga je dal kot svoje telo in vino, ki jim ga je podelil kot svojo kri. In prošnja: To delajte v moj spomin! Od takrat do danes se daruje na oltarjih vsega sveta Jezusovo telo in njegova kri – v spomin na to, kar nam je podaril, in kot hrana za večno življenje. Spomini ostanejo, ljudje ne – je zapisal eden od modrih mož. Zato je vsaka maša spomin – na silno ljubezen, ki se kar ne more končati in se stoletja in tisočletja vedno znova preliva iz srca v srce, z Jezusovega križa na naše križe, iz Jezusovega vstajenja v naše zmage ljubezni nad sovraštvom. Toliko ljubezni!
Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njemu, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje. V teh pomladnih dneh, ko nas že narava poziva k iskanju temeljev našega življenja, ne pozabimo na te blagre. Nobeno porajanje ni lahko, v drobnem popku na sadnem drevju ni še nobenega sadu. Prav tako ni tega v naši revščini in bolečini, če pa zmoremo v sebi vsaj malo blagrovanja, bo to božanski trenutek, trenutek srečanja z Bogom. Naj bo tak ves današnji dan in blagor nam, če bomo s tem razpoloženjem prevzeli vse okrog sebe.
Jezus je prijateljeval z Lazarjem in njegovima sestrama Marto in Marijo. Rad je vstopal v njihovo hišo, kajti Marta mu je ljubeče stregla in Marija ga je zaverovano poslušala ter uživala v vsaki njegovi besedi. Tako je ljubeče zaznala, kaj se bo zgodilo z njenim Gospodom, da bo namreč trpel in umrl. Toda v njej je prav tako slutnja novega življenja, saj je njen Gospod obudil njenega brata, ko je ta že resnično umrl. Sedaj verjame, da bo tako tudi z njenim Gospodom, saj je on Božjega ljubljenec, Mesija! Za takšno vero pa je potreben resničen pogum. Spomnimo se, kako se apostol Peter boji trpljenja, in ko ga Jezus zase napove, ga prvak apostolov potegne vstran in mu dopoveduje: »To se ti ne sme zgoditi!« Potem se bo še širokoustil, kako bo dal življenje zanj, a v trenutku preizkušenj ga kar trikrat zataji. Obratno pa bo Marija ostala med svetimi ženami, ki bodo svojega Gospoda spremljale vse tja do Kalvarije. Pri Janezu beremo, da je Marija vzela dragoceno olje z dišavami in ga mazilila. Judje iz visoke družbe so si lahko privoščili takšno dišeče maziljenje, ki je poudarilo njihovo dostojanstvo pa tudi srečo. Tudi ko je nekdo umrl, so ga v pričakovanju novega življenja mazilili, saj je dragoceno olje tisto, ki ohranja telo za vstajenje in dišava pomeni, da je nekdo ljub Bogu, kakor zahvalna daritev, ki se kot z dišavami dviga v nebo. Marija je slutila, da bo Jezus vstopil v novo življenje, življenje radosti in upanja, a poprej bo šel v trpljenje in celo v smrt. Dragoceno in dišeče olje vse te dogodke povezuje. A zazna jih lahko le celostno Marijino srce. A takšnega ženskega pogleda v prihodnost ne zmore Juda Iškariot. Ekonomska računica pač ni od včeraj, ampak od pradavnine. Pridobitvena dejavnosti lahko zapravi človeško dostojanstvo in tudi ljubezni ne bo nikoli razumela. Ljubezen in mošnja se pogosto izključujeta, kajti tisti, ki ljubi, ne prešteva. In končno so tukaj še Jezusovi rojaki, ki se jim zdi oživitev Lazarja nekaj, kar je treba videti. Radovednost pač in nič več. Prava ljubezen pa ne paše radovednih oči, ampak preide k dejanju. Marija tokrat sicer ničesar ne reče, a s tem, ko Jezusu mazili noge, pove, kar pravi prerok: Kako lepe so noge tistega, ki prinaša mir! Ta mir je sposobna zaslutiti le ženska duša, ki gleda tudi v prihodnost.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, kar pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti. Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa. A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave. Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto? Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila. Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo!
Neveljaven email naslov