Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prebujanja ob ropotu si nihče ne želi. Številni sanjajo, kako jih bodo zjutraj prebudile ptice, morda rahel šelest vetra ali šumljanje bližnjega potoka. Ne pa avtomobili, vlaki, letala in po možnosti še vozilo na nujni vožnji. V teh zgodnjih pomladanskih dneh, ko imamo vse dalj odprta okna, odkrivamo, kako je naš življenjski prostor vse bolj onesnažen s hrupom. Težko mu pobegnemo, če že, ne znamo več živeti v tišini.
Pred kratkim sem bil nekaj časa v čakalnici. V njej smo sedeli sami tujci. Pozdraviš že, potem pustiš druge pri miru. Ta mir ni dolgo trajal. Zazvonil je prvemu telefon, ki ga je boječ ugasnil. Drugi je bil pogumnejši in začel glasno odgovarjati na telefonski klic. Kmalu so se mu pridružili drugi. Kot v najhujši ropotarnici. Tudi če bi hotel prisluškovati pogovorom, bi težko, saj je bilo toliko raznih govorcev, da si bil čisto zmeden, komu bi sploh prisluhnil. Zaradi tega hrupnega babilona so govorili vse glasneje. Pokašljevanje, ostri pogledi redkih, ki so želeli mir, niso ničesar dosegli. Če že imamo telefone, potem jih je treba uporabljati, bi ob tem lahko kdo pomislil.
Zanimivo je, da ves čas, ko sem bil v čakalnici, med saboj sploh nismo spregovorili. Govorili so z oddaljenimi, z bližnjimi ne. Vtis si lahko imel, da te, ki sedijo ob njih, niti ne opazijo. So popolnoma v svetu telefonskih pogovorov. Še tisti, ki bi utegnili reči kakšno besedo svojemu sosedu, so neutrudno pregledovali svoje zaslone. Tišina nam ne bi veliko pomagala, saj smo bili tako in tako zaposleni z virtualno resničnostjo.
Pomladne sanje o petju ptic, rahlem šepetu vetra, plivkanju morja, niso resnične. Trenutke, ki bi jih lahko užili v tišini, hitro zapolnimo s tem ali onim ropotom. Ne le zunaj v svetu okrog nas, ropot je tudi v nas samih. Ta je še hujši kot v tisti čakalnici. Včasih imam vtis, da si številni prizadevajo notranji hrup prevpiti z vsem mogočim, če drugega ne, si kot kakšni najstniki nataknejo slušalke. Kot da bi se bali, da bi v sebi slišali kaj, kar bi jih lahko ogrožalo.
Kot mati z otrokom v čakalnici. Otrok je počel vse mogoče, da bi pridobil materino pozornost. Ona pa vse, da bi lahko govorila po telefonu. Verjetno je večina mislila, kako je težko materi in da otrok potrebuje pošteno vzgojo o uvidevnosti. A otrok je bil le otrok, ki potrebuje človeka ob sebi.
Privoščimo si danes vsaj malo tišine. Morda je tudi v nas ta otrok, ki nam želi povedati kaj lepega. Post od telefona in vsemogočega sodobnega hrupa nam bo odprl vrata do soseda, da ne pozabimo, kako lep je lahko klepet iz oči v oči.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prebujanja ob ropotu si nihče ne želi. Številni sanjajo, kako jih bodo zjutraj prebudile ptice, morda rahel šelest vetra ali šumljanje bližnjega potoka. Ne pa avtomobili, vlaki, letala in po možnosti še vozilo na nujni vožnji. V teh zgodnjih pomladanskih dneh, ko imamo vse dalj odprta okna, odkrivamo, kako je naš življenjski prostor vse bolj onesnažen s hrupom. Težko mu pobegnemo, če že, ne znamo več živeti v tišini.
Pred kratkim sem bil nekaj časa v čakalnici. V njej smo sedeli sami tujci. Pozdraviš že, potem pustiš druge pri miru. Ta mir ni dolgo trajal. Zazvonil je prvemu telefon, ki ga je boječ ugasnil. Drugi je bil pogumnejši in začel glasno odgovarjati na telefonski klic. Kmalu so se mu pridružili drugi. Kot v najhujši ropotarnici. Tudi če bi hotel prisluškovati pogovorom, bi težko, saj je bilo toliko raznih govorcev, da si bil čisto zmeden, komu bi sploh prisluhnil. Zaradi tega hrupnega babilona so govorili vse glasneje. Pokašljevanje, ostri pogledi redkih, ki so želeli mir, niso ničesar dosegli. Če že imamo telefone, potem jih je treba uporabljati, bi ob tem lahko kdo pomislil.
Zanimivo je, da ves čas, ko sem bil v čakalnici, med saboj sploh nismo spregovorili. Govorili so z oddaljenimi, z bližnjimi ne. Vtis si lahko imel, da te, ki sedijo ob njih, niti ne opazijo. So popolnoma v svetu telefonskih pogovorov. Še tisti, ki bi utegnili reči kakšno besedo svojemu sosedu, so neutrudno pregledovali svoje zaslone. Tišina nam ne bi veliko pomagala, saj smo bili tako in tako zaposleni z virtualno resničnostjo.
Pomladne sanje o petju ptic, rahlem šepetu vetra, plivkanju morja, niso resnične. Trenutke, ki bi jih lahko užili v tišini, hitro zapolnimo s tem ali onim ropotom. Ne le zunaj v svetu okrog nas, ropot je tudi v nas samih. Ta je še hujši kot v tisti čakalnici. Včasih imam vtis, da si številni prizadevajo notranji hrup prevpiti z vsem mogočim, če drugega ne, si kot kakšni najstniki nataknejo slušalke. Kot da bi se bali, da bi v sebi slišali kaj, kar bi jih lahko ogrožalo.
Kot mati z otrokom v čakalnici. Otrok je počel vse mogoče, da bi pridobil materino pozornost. Ona pa vse, da bi lahko govorila po telefonu. Verjetno je večina mislila, kako je težko materi in da otrok potrebuje pošteno vzgojo o uvidevnosti. A otrok je bil le otrok, ki potrebuje človeka ob sebi.
Privoščimo si danes vsaj malo tišine. Morda je tudi v nas ta otrok, ki nam želi povedati kaj lepega. Post od telefona in vsemogočega sodobnega hrupa nam bo odprl vrata do soseda, da ne pozabimo, kako lep je lahko klepet iz oči v oči.
Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je obenem težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.
Advent pomeni »prihod«, »bližanje«, ki ima smisel le, če je na drugi strani pričakovanje. Človek je bitje pričakovanja. Vedno želi preko že doseženega, še posebej v medsebojnih odnosih. A naša izkušnja je, da najglobljega pričakovanja ni mogoče zapolniti z ničemer v tem življenju. To je znamenje človekove presežnosti. Zato je hrepenenje tudi najpomembnejši element biblično-krščanske molitve, kot zaznamo iz Izaijevega klica Bogu: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19). V tem smislu je človek eno samo veliko pričakovanje, ki mu odgovarja le Božji »advent«. To hrepenenje bo v polnosti (po)tešeno v večnem združenju z njim. Bog je sicer že tu, a želi biti vedno bolj »tu«! Vedno bolj želi biti »v odnosu« z nami – in preko nas z vsemi, ki po njem hrepenijo, pa se tega zavedajo ali ne. Advent nas spet spominja na dejstvo, da nas nič ne more dokončno zadovoljiti, razen odnosa ljubezni. Vprašanje je le, kaj ali koga zares pričakujemo. Na kaj ali na koga smo res vsak dan pozorni – čuječi? Kaj je naša prva jutranja misel?, kaj zadnja želja v dnevu?, katero hrepenenje nas živo spremlja ves dan? Zanimivo, da je Jezusov zadnji govor pred trpljenjem usmerjen v čuječnost: »Pazite in čujte /…/ Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33.37). Biti čuječ, pomeni biti pozoren, buden; slišati, kaj se dogaja v okolici, reagirati pravočasno in primerno. Krščanstvo torej ni kakšen opojni napoj, ki bi kristjane zazibal v spanec, marveč je izziv in poziv za budno pričakovanje: prava čuječnost je oko srca. Advant me torej vabi, da se ustavim in preverim, kako je z mojo »čuječnostjo«: - Najprej nad seboj. Tudi sebe je treba slišati, morda najprej. Umiriti se, se zaznati, prisluhniti svoji notranjosti; priznati si svoja čustva in občutke (pozitivne in negativne), jih imenovati s pravim imenom – to je danes že prava umetnost, ki je mnogi niso več sposobni. - Nato nad drugimi: biti pozoren do drugih (do zakonca, družinskih članov, prijateljev, sorodnikov, sodelavcev, mladih, še posebej do tistih, ki so v raznih stiskah …): pogovarjati se z njimi, zaznavati njihove strahove in stiske, veselja in radosti … - Tudi nad naravo, okoljem: opaziti dogajanja v njej, spremembe, ki imajo lahko tudi usodne posledice za življenje … - In ne nazadnje, biti čuječ do Boga, ki je nežno navzoč, govori na različne načine … ter hrepeni po nas, da bi nas osrečil. Adventni čas je vabilo, da poživimo čuječnost in pozornost med seboj in v odnosu do Boga ter tako obogatimo in polepšamo skupno življenje, kar bodo najlepše jaslice za letošnji božič.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Heidegger nedvomno velja za enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja. Vsak resen sodobni filozof ne more zaobiti njegovega epohalnega dela »Bit in čas«, ki je prevedeno v številne jezike, med drugim tudi v arabščino, perzijščino in turščino. Znameniti »filozof biti« je tako našel svoj odmev v muslimanskih intelektualnih krogih. Heideggrovo misel kritično preučujejo zlasti v Iranu, Maroku, Libanonu, Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Pristopi in odzivi so različni. Medtem ko je recimo za iranskega filozofa Bindžana Abdolkarimija zanimiva predvsem Heideggrova kritika zahodnih vrednot in tehnike, se maroški filozof Ismael El-Mossadeq posveča Heideggrovim analizam jezika in njegovega odnosa do poezije. Mossadeq pri tem ugotavlja, da večino tega, kar je Heidegger dejal za nemški jezik, velja tudi za arabščino in njeno bogato pesniško tradicijo. Nader El-Bizri, profesor na ameriški univerzi v Beirutu, avtor dela z naslovom »The Phenomenological Quest between Avicenna and Heidegger«, pa dokazuje, da se Avicennina distinkcija med »Nujno-bivajočim-po-sebi« in »nujno-bivajočim-po-drugem« vsaj delno izogne Heideggrovi kritiki zgodovine metafizike. Egipčanski filozof Abdurrahman Badawi pa velja za prvega arabsko-muslimanskega misleca, ki je pisal o Heideggru in preučeval njegova dela. Badawi je prav tako bil prvi, ki je začel prevajati »Bit in Čas« v arabščino. Heidegger je za muslimanski intelektualni svet zanimiv tudi zaradi svojih razmišljanj glede »pozabe Biti« in zapadlosti človeka v »posvetnost sveta«. Tu se predvsem mistično orientirani muslimanski misleci obračajo k sufijski tradiciji, njenim poudarkom na preseganju subjektivizma in ozaveščanju Biti. Pri tem dajejo duhovni metafiziki prednost pred racionalno, kontemplaciji pa pred refleksijo. Heideggrova filozofija tako torej ponuja dovolj smernic, a tudi izzivov, s katerimi so se in se še bodo spoprijemali sodobni muslimanski misleci in filozofi. Menim, da lahko v tem procesu pričakujemo številne nove sinteze in zanimive teoretske nastavke.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Pred nedavnim me je nagovoril kulturni dogodek, ki sem ga bil deležen na mednarodni konferenci. Med recitali in zborovskim petjem sem se zamislil nad tem, kaj vse nam kultura v naša življenja prinaša. Slovenci imamo celo državni praznik, ki ga imenujemo praznik kulture. Kaj pa si ljudje predstavljamo pod kulturo? Kultura nas z vso njeno globoko sporočilnostjo, ki je zelo pomembna za vsakega posameznika in narod poziva in opozarja, da človeka oblikuje tudi kultura. Kultura z vso svojo širino zajema tudi področja, kot so odnos do samega sebe in drugih, odnos do države in njenih institucij ter odnos do dogodkov, ki so vplivali na njen nastanek. Kultura je lahko torej osebna ali tista zunanja za katero mislimo, da se nas ne tiče. Tokrat spregovorimo in se zamislimo o osebni kulturi, ki je ali naj bi bila, vizitka vsakega posameznika. Predstave o osebni kulturi so zelo različne, zato bi se na tem mestu naslonil na odlomek iz Svetega pisma, ki govori o tem, kakšen naj bi bil človek, oziroma, kaj naj bi krasilo kulturnega človeka: »Sad Svetega Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje.« Naštete vrline so torej osnova, da stvari potekajo tako, kot bi bilo prav. Tako kot bi se od nas pričakovalo. Čeprav, roko na srce so naša pričakovanja do drugih bistveno višja, kot tista, ki jih pričakujemo od sebe samih. In na tej točki se moramo ustaviti in se vprašati, ali so te svetopisemske in obče vrlin del mene in s tem del naše kulture. Če smo iskreni in mislimo dobro, potem se moramo strinjati s tem, da brez teh vrlin ni mogoče ustvariti zdrave in dobre družbe, tiste družbe, ki se mora odzivati na nepravilnosti, opozarjati na nepravilnosti in pomagati tam, kjer je to potrebno. Ljudje pri vsakodnevnih izzivih le stežka dosegamo vse svetopisemske vrline. Bistvo vsega pa ni samo to, da jih nenehno dosegamo ampak, da vemo in se zavedamo, da so naštete vrline tiste vrline, ki med nami ustvarjajo dobro na vseh področjih in ravneh, ki med nami ustvarjajo kulturno okolje. Privoščimo si in vzpodbujajmo se nameniti več pozornosti medsebojni kulturi. Tisti kulturi, ki iz nas dela ljudi.
Delo z umirajočimi mi je omogočilo srečevanja z najrazličnejšimi ljudmi, z ljudmi, ki prihajajo iz sveta mode, zabave, do ljudi iz ulice, ki nimajo niti ene torbe svojih stvari, ko se preselijo v svoje zadnje bivališče – v prostrano svetlo sobo hiše Ljubhospica. Vsako srečanje je pustilo sledi na mojem srcu. Imela sem namreč priložnost, videt ljudi – od znotraj, videti ljudi brez vsakdanjega skrivanja za titulami, častmi in položaji. Ljudi sem srečevala v času odhajanja s tega življenja, v času, ko se naenkrat zgodi v duši in telesu toliko sprememb, da na koncu od človeka ostane samo njegovo bistvo, golo in ogoljeno, a prav takšen je človek najlepši, najbolj vreden spoštovanja in ljubezni. Ob bolezni se človek ustavi in razmišlja o smislu lastnega življenja. Na dan privrejo lepi spomini pa tudi mnoge zamere. Videla sem, kako je dejanje odpuščanja bistveno pri ugašanju življenja. Ni tako malo ljudi, umirajočih in njihovih svojcev, ki morajo iti skozi zahteven proces odpuščanja, da bi lahko mirno odšli skozi ali zaživeli naprej…Nekdo odpušča laže, drugi teže; v kakem primeru človek odpusti z lahkoto, v drugem z velikim naporom svoje volje. Vsakomur in v vsakem primeru se splača potruditi; že zaradi lastnega notranjega miru, globoke sproščenosti in ustvarjalnosti pri svojem delu, ki jih ni v človeku, dokler ne odpusti. Človek se v hudi bolezni in umiranju nauči živeti sedanji trenutek, lahko preberemo v knjigi Spremljanje umirajočih Metke Klevišar. Biti prisoten in biti ves tu ta trenutek, ki zdaj je in ga nikoli več ne bo, je umetnost prisotnosti, ki se je učimo do konca življenja. Dostikrat so me prostovoljci – neprofesionalci, učili, kako pomembna je prisotnost… Ko je umirala gospa, ki ni imela nikogar, je ob njej sedela prostovoljka iz čisto enega drugega poklica, ki ni imel nič opraviti s sočutjem. Gospa je dvignila glavo, pogledala prisotno in jo prosila - ali se lahko približaš? Seveda, odgovori prostovoljka in se skloni nad umirajočo. Ta jo prosi še naprej – ali me lahko objameš, močno objameš? In prostovoljka to naredi…Objame gospo, nasloni njeno glavo na svoje rame… in gospa umre v njenem objemu… Ko nam je prostovoljka iz trdega poklica, pripovedovala ta dogodek, je imela solzne oči… Ona, ki ni nikoli pokazala svoja čustva v javnosti, je eni umirajoči gospe podarila svoj bližino, svoj objem, svoje sočutje in svojo prisotnost… Sama je rekla, da nikoli več ni bila ista kot pred tem dogodkom…
Živimo v času inflacije besed. Vsi bi nas radi v nekaj prepričali – politično delovanje je usmerjeno tako, da se nosilci oblasti med sabo nenehno pogovarjajo, prepričujejo in predvsem pregovarjajo, s televizijskih ekranov nas bombardirajo reklame, kaj je najcenejše in obenem najboljše, po vsej Sloveniji težko najdeš lokal, v katerem ne bi že zjutraj odmevala bučna glasba. Več kot je besed, manj so vredne, ker so usmerjene k temu, kako osvojiti poslušalca, in ne k temu, kako z besedo poskušati slediti resnici in kako resnici v sebi in v svetu prisluškovati v tišini in osebni kontemplaciji. Prvi evropski misleci, ki so delovali v stari Grčiji, so tako rekoč vsi po vrsti opozarjali na nevarnost blebetanja brez premisleka in s svojimi modrimi izreki ljudi usmerjali k preudarnemu izbiranju prave mere med besedami in molkom. Kleobul z otoka Rodosa je dejal: »Treba je rad poslušati, ne blebetati,« atenski zakonodajalec Solon pa: »Besede zapečati z molkom, molk pa v pravem trenutku.« Hilon iz Šparte je opozarjal: »Kadar piješ, ne blebetaj, govoril boš namreč neumnosti.« Tales iz Mileta pa: »Ne govori tako, da se osramotiš pri tistih, s katerimi te veže prisega.« Pitak z otoka Lezbosa je poudarjal, da mora človek znati molčati o svojih bodočih načrtih, dokler jih ne uresniči: »Ne govori o tem, kar nameravaš storiti. Zasmehovali te bodo, če ne boš uspel,« je dejal. Biant, doma iz Priene je v kar nekaj izrekih opozarjal, kako pomembna je prava mera pravih besed ob pravem trenutku. Njegove so misli: »Preziraj hitro blebetanje, da se ne zmotiš; sledi namreč obžalovanje. Pozorno poslušaj. Razgovori se ob pravem trenutku.« Naj bo današnja misel nekakšen most z modrostjo izpred dva tisoč petsto let in naj se glasi: »Prisluhni tišini v sebi in svetu, če hočeš spregovoriti s pravimi besedami ob pravem trenutku.«
Usmiljeni Jezus objema naše roke in noge oziramo take kot smo, da bi vsak vernik in ne samo sodelavec Karitas, lahko zaznal in najprej doživel božje bližino, ki pomeni večjo bližino samemu sebi, večje spoštovanje tudi do sebe, večjo občutje, da je v nas božje in človeško. V svojem središču na dnu srca smo božji in človeški in tja stopa, tam trka na vrata našega srca. Usmiljeni Jezus tam na dnu srca On pripravlja teren vsakemu sodelavcu za srečanje, za objem najprej z Njim in z Njegovim navdihom za naše uboštvo, našo nepopolnost . Da, Usmiljeni Jezus znova in znova v nas na skrivnosten način deluje, da si upamo in znamo prestopiti svoje meje, svojo računico, si vzeti čas in si na svoja pleča naložiti nekoga, ki si ga sicer ne bi ali zelo površno. Božje Usmiljenje se po objemu božje dobrote in ljubezni najprej udejanja v naših srcih in potem zrcali v srca ubogih po nas v naši sredi. To je zame eno izmed glavnih sporočil svetega leta božjega Usmiljenja od papeža Frančiška. V pretekli dobi smo kristjani hote ali nehote porušili ravnotežje med ljubeznijo – dobroto do sebe in ljubeznijo – dobroto do bližnjih. Danes, ko je čas izredno sebično, potrošno in računsko naravnan, je to ravnotežje tako zelo pomembno, da nas sedanji čas ne bi povozil. Zame to pomeni imeti dnevno čas zase in čas za božjo bližino. Zgovoren primer je naša svetnica mati Terezija, ki je ob svoji veliki skrbi za najbolj uboge v Indiji vsak dan eno uro zjutraj s sosestrami klicala pred Najsvetejšim. Imeti čas zase ob obilici neuresničenih načrtov obilja, službenih, osebnih, družinskih obveznosti je velik napor in delo božjega Usmiljenja. Takrat, ko ni časa in ko je glava prepolna vsega in ko so roke pretegnjene in hrbet boleč, nam često naše telo in naša glava glasno kliče, vzemi si čas zase in za druge. In če se znam in znamo v času brezdelja ali prisilnega počitka priklopiti v božjo bližino in objem Njega, ki nas je poklical v služenju sebi in ki nas pošilja k ubogim v naši sredi, prej ali slej začutimo novo energijo v nas. Božji objem nas često veže v nenavadne vode, da drugače sebe vrednotimo, sebe zastavimo v dobrobit dobrote in ljubezni na bližnje, pa vendar znamo polniti svoje baterije v božjem objemu, kajti to je skrivnost božjega Usmiljenja danes za jutrišnji dan, blagor nam in sočloveku v stiski.
Mogočno se dvigni nam spev iz srca, v pozdrav rešeniku, vladarju sveta…Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, v hostiji sveti nam gospoduj; to je pesem, ki jo na današnji dan Kristusa Kralja pojemo po slovenskih cerkvah. Naš kralj ne potrebuje zlata in srebra, njegovo bogastvo se meri z usmiljenjem in dobroto, njegov cilj pa je vse nas pripeljati v Božje kraljestvo. V današnjem Lukovem evangeliju lahko beremo o Jezusu, kot Judovskem kralju, ki je bil predmet posmeha: ta isti Judovski kralj, ki je še pred časom ozdravljal bolnike in spreobračal grešnike, kralj za katerim so šle množice, da so slišale njegovo besedo, da so se dotaknile njegovih oblačil in bile priča pomnožitvi in delitvi kruha. Kljub temu, da so bili priče mnogih čudežev so hoteli še en dokaz in zato vpili »Če si ti judovski kralj, reši sebe«. To se je zgodilo pred več kot dva tisoč leti in skozi vso zgodovino se dogaja podobno, novi kraji, novi ljudje, le Bog je isti. Trpeči, usmiljeni in potrpežljivi. Ni slučaj, da je nedelja Kristusa Kralja začetek Tedna karitas. Kristus je namreč glavna vsebina karitativne dejavnosti, pa ne le vsebina, je tudi vir našega dela ter vzgled ljubezni do bližnjega. Ob vsem tem si postavljamo vprašanje »kdo je Bog« in edini pravilni odgovor je: »Bog je ljubezen«. Vsi poznamo tisto zgodbo, ki pravi, da Bog nima nog, zato k revnim pošilja človeka, Bog nima rok, zato delitev zemeljskih dobrih prepušča človeku…veliko nam je zaupal, ali znamo v polnosti sprejeti službo, ki nam je ponujena? In tisti človek sem jaz, si ti, smo mi, tudi sodelavci Karitas, zato si zaslužimo svoj teden, pa ne zato, da bi le praznovali, tudi to, vendar predvsem zato, da se za trenutek ustavimo ob spoznanju, da smo kljub prizadevnosti in neizmerni srčnosti samo ljudje, ki stiske rešujemo po svoji moči. Sama se vedno najdem v besedah svete Matere Terezije, ki je rekla: »To kar delamo, je le kaplja v morju, vendar če tega ne bi storili, bi bila v morju kaplja manj.« Letošnji Teden karitas nosi naslov »V objemu dobrote«. In prav revščina, ki ima nešteto obrazov je tista močna sila, ki nas sili, da jo vidimo, začutimo, predvsem pa pomagamo. Ko srečujem družine, otroke, brezposelne, ostarele in bolne, brezdomne in zasvojene, da o milijonih tavajočih niti ne pišem, se večkrat vprašam, kje sem si zaslužila to milost, da nisem ena izmed njih? Zato naj bo Teden karitas, kljub spoznanju, da bodo ubogi vedno med nami, čas za razmislek, da je lahko tudi zaradi mene in tebe vsaj en nesrečni človek manj. Pomagajmo, da kralj ljubezni razširi roke in objame vse nas.
Nedavno smo imeli v Mariboru mednarodni znanstveni posvet na temo Vzajemne delitve v zdravstvu. Zanimivo je, da so Francozi, ki so se udeležili srečanja, želeli najprej razmišljati o človeškem in Božjem temelju same medsebojne delitve. Bili smo presenečeni, kako je prav pojem delitve spremenil grški glagol biti, saj odkar imamo Sveto pismo v grščini, ta glagol ne izraža zgolj nekega osamljenega bivanja, ne govori več samo o nepredstavljivosti Boga v njegovi zvišenosti in polnosti, ampak izraža tudi naše življenje, ki pomeni biti ali živeti še za nekoga drugega, ne samo zase. Toda prvi, ki je, ki biva za druge, je po Bibliji Bog sam. Gotovo je najlepše, če lahko živimo drug za drugega, če je ljubezen tako močna, da je tudi naše bitje srca hkrati bitje za srce našega bližnjega. Toda ali res lahko delimo prav vse z našim najdražjim? Ali smemo z njim deliti tudi svoja stranpota, slaba dejanja, ali celo samo zlo? Vidimo, da vzajemna delitev z drugim pomeni hkrati našo lastno presojo, kaj je dobrega v nas in kaj smemo drugemu podariti in kaj od njega sprejeti. Najlepše, kar lahko drugemu damo, je naša iskrena beseda, tista beseda, ki drugega razume, ga spodbudi in daje novega upanja. Toda mi smo tudi telesna bitja, zato med seboj delimo hrano, obleko, delovni in prosti čas. Toda v ljubezni smo sposobni deliti med seboj ne samo, kar imamo, ampak tudi najglobje, tudi samega sebe. Danes smo zahvaljujoč medicini prišli do tega, da je v darovanje samega sebe vključeno tudi naše telo. Medicina nam omogoča presaditev organov, zato se pred nas postavljajo tudi nova etična vprašanja in ne samo zahteve po vrhunskih medicinski tehniki. Vsekakor je mogoče presaditi organe, kadar bi darovalec sam rad rešil življenje svojega dragega sorodnika. Takrat je tudi presaditev najbolj uspešna. Toda kaj storiti, ko nekdo umira zaradi nesreče, a je še mlad in bi njegovi organi lahko reševali življenje neznanca? Če sorodniki soglašajo, ali vsaj ne nasprotujejo, je tudi to mogoče. Toda žal se najlepše, se pravi darovanje samega sebe, lahko tudi zlorabi. Zato danes poznamo prodajo in celo krajo organov. Pred zdravniki stoje hude etične dileme, ali lahko s temi organi, ki jih je nekdo pridobil na nepošten način, rešujejo življenja? Teh hudih odločitve ne bo več, če za nas vse postane samo po sebi umevno, da takrat ko umiramo, lahko rešimo življenje nekoga drugega. V tistem trenutku bo znova pred nas stopil evangeljski stavek: »Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« Kadar gre za podaritev telesa, ki sicer usiha, a še vedno ljubi, lahko zahvaljujoč moderni medicini živimo na čudežen način tudi v drugem.
Nekateri ljudje radi govorimo in podučujemo druge o ‘’duhovnem’’, o materializmu, o dobrem in o slabem, o miru, o resnici in podobnem. Vse to radi podkrepimo še s citati in pronicljivimi mislimi raznih modrecev ali ‘’duhovnih’’ avtoritet naše preteklosti. Ampak zakaj to počnemo? Najbrž zato, ker verjamemo, da so ‘’tam zunaj’’ še mnogi, ki živijo v ‘’duhovnem’’neznanju, zaradi česar trpijo oni sami ali s svojim načinom življenja povzročajo trpljenje še drugim. Zato smo prepričani, da je potrebno, da se naš glas sliši. In seveda upamo, da bi se ta glas dotaknil src tistih, ki tavajo in živijo v duhovnem neznanju in jih s tem prebudil iz neznanja in odrešil trpljenja. Pa je res mogoče koga spremeniti ‘’od zunaj’’? Pozorno opazovanje sebe (in sveta) kaže, da isti ptiči običajno letajo skupaj in ne slišijo ter vidijo ničesar izven jate, v katero se uvrščajo. Če odletijo v drugo jato ali pričnejo letati sami, to zagotovo ni zaradi različnih duhovnih prosvetljevalcev okoli njih. In da, ne govorimo le o tako imenovani duhovnosti, govorimo tudi o našem vsakdanjem odnosu do svojih bližnjih, do otrok, do sodelavcev, ki je tako poln našega poučevanja drugih in tako prazen našega resničnega slišanja drugih.… Zato, da bi morda zares prispevali nekaj k spreminjanju ali izboljšanju sveta, je morda bolj učinkovito pričeti se tiho potapljati vase. In morda tako preko sebe u-videti, zakaj se ljudje tako težko spreminjamo in da pravzaprav tudi mi sami nismo nič kaj boljši od še takšnih ‘’grešnikov’’ ali nevednežev. Ampak tihota je nekaj dolgočasnega in ne nekaj ekskluzivnega, posebnega, za čemer tako stremi sodobna družba. Morda je takšna tihota občasno lahko nekaj eksluzivnega, v primerih, ko poudarja posebnost nekega posameznika ali skupin. Dolgoročno pa je tiho potapljanje vase, stran od bučnega sveta, za sodobnega človeka nekaj neprivlačnega in nezanimivega. Morda je pričujoče jutro lahko priložnost za kratka potapljanja vase… Da bi bil današnji dan miren, prihajajoča noč pa spokojna, draga poslušalka, dragi poslušalec.
Nekoč je živel kralj, ki je imel izredno lepo in pametno hčer, toda mučila jo je nenavadna bolezen. Ko je odraščala, so ji vse bolj slabele roke, noge, vid in sluh sta pešala. Številni zdravniki so jo poskušali ozdraviti, a brez uspeha. Nekega dne je na dvor prišel starec, o katerem so govorili, da pozna skrivnost življenja. Dvorjani so ga obstopili in ga prosili, naj pomaga bolni kraljevi hčerki. Starec ji je dal zaprto košarico, spleteno iz vrbovega šibja, in rekel: »Kar je v njej, varuj, pa boš ozdravela.« Vesela in polna upanja je kraljeva hči odprla košaro. Ko je videla, kaj je v njej, je bila razočarana: v njej je bilo namreč jokajoče dete, še bolj ubogo kot ona sama. Kraljični se je zasmililo, vzela je otroka v naročje in ga začela tolažiti. Minili so meseci. Dekle je neprestano mislilo na otroka. Hranila ga je, tolažila, se mu smehljala in noč in dan bedela nad njim tudi za ceno velikih žrtev. Čez sedem let se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nekega jutra se je otrok začel smejati in hoditi. Ona ga je prijela za roke in je zaplesala z njim, se smejala in veselo prepevala. Bila je vesela, lepa in srečna kot še nikoli do takrat. Niti opazila ni, da je ozdravela. Gospod, ko sem lačen, mi pošlji nekoga, ki ga moram nahraniti. Ko sem žejen, mi pošlji nekoga, ki išče vodo. Ko mi je hladno, mi pošlji nekoga, ki ga je treba ogreti. Ko trpim, mi pošlji nekoga, ki potrebuje tolažbo. Ko moj križ postane pretežak, mi pošlji nekoga, ki mu moram olajšati trpljenje. Ko sem ubog, mi pošlji nekoga, ki nima ničesar. Ko nimam časa, mi pošlji nekoga, ki me tisti trenutek potrebuje. Ko sem brez poguma, mi pošlji nekoga, ki obupuje. Ko iščem razumevanja, mi pošlji nekoga, ki ga je treba razumeti. Ko bi želel, da bi kdo skrbel zame, mi pošlji nekoga, za kogar bom poskrbel. Ko mislim nase, naravnaj moje misli k drugim.
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
V nekem pismu prijatelju Luciliju, ki ga pestijo bolezni, filozof Seneka bolj kot obisk zdravnika priporoča filozofijo, ki po njegovih besedah ni zdravilo »le v tej bolezni, pač pa v vsem življenju.« Filozofija je namreč tudi njega samega v težkih časih hude bolezni tolažila, s tem pa pomirjala in tudi zdravila. Kajti »tolažbe, ki temeljijo na kreposti, postanejo zdravilo,« je prepričan Seneka, kar pa postavi pokonci našega duha, koristi tudi našemu telesu. Filozofija ima potemtakem za človeka resnično praktično vrednost, saj mu lahko lajša življenje, in ni zgolj neka umetnost besedičenja, s katerimi bi se postavljali pred ljudmi. Razne razprave in učeni razgovori na podlagi besed, zbranih iz naukov modrijanov, ter omikan govor po Senekovem mnenju »ne dokazujejo resnične sile duha, kajti tudi največji bojazljivci govorijo večkrat zelo drzno.« Prava filozofija se namreč ne kaže »v besedah, ampak v dejanjih.« Filozof ne bi smel biti zgolj izučeni govornik, ki bi iskal odobravanje poslušalcev, jih zabaval in kratkočasil z izbranim besednjakom ter jim tako preganjal dolgčas. Povsem nasprotno: naloga filozofije je v tem, da našo dušo »vzgaja in oblikuje, ureja življenje in naša dejanja, kaže, kaj je treba delati in kaj opuščati« - je kakor krmar, ki sedi ob krmilu ladje ter jo varno vodi skozi valove in čeri. Seneka zato trdno verjame, da brez nje ne moremo živeti neustrašno, saj je prav ona tista, ki nam lahko ponudi pravi nasvet in oporo v težkih trenutkih. Človek bi se moral zato pogosto zatekati k njej in premišljevati o življenju, še bolj pomembno pa je ta svoja prepričanja ponazoriti z dejanji – filozofija namreč »uči delati, ne govoriti«. Največja sramota filozofu je tako v tem, da se mu očita, da v resnici le govoriči in ne živi v skladu s svojimi načeli. Takšni lažni filozofi, ki spravljajo celotno filozofijo na slab glas, bodo slej ko prej razkrinkani, sam pa pravi, da se na dan, ko se bo pokazalo, ali je bil »močan in hraber samo v besedah ali tudi v dejanjih,« pripravlja brez strahu. Tudi Luciliju svetuje, naj ne dokazuje svojega napredka v filozofiji na svojih govorih, pač pa na trdnosti duha, ki se kaže v zmanjšanju želja. Seveda se filozof zaveda, da je to težko dosegljivo: moder človek tako morda res ne bo hodil »vedno z enakim korakom, toda hodil bo po isti poti,« zaključuje svojo misel Seneka.
Dobro in prijetno jesensko jutro želim vsem skupaj. Verjetno še niste pometli ali pograbili listja na dvorišču, saj je zunaj še tema in tla so vlažna. Ob vedno krajših dneh je treba kar nekaj časa počakati, da se listje osuši. Lepo je opazovati rumenenje dreves, še lepše se je poigravati s prvimi odpadlimi listi, ki šumijo pod nogami. Ko pa je treba dan za dnem pospravljati odpadlo listje, je našega veselja hitro konec. Veliko nas občuduje to ali ono drevo, ko nam daje prijetno senco. Pozno jeseni pa verjetno nisem edini, ki vzdihuje: »Oh, to drevo smeti čez celo leto.« Le čudimo se lahko, kako pod majhnimi krošnjami nagrabimo na kupe listja. Če se ozremo v krošnjo in se nam zdi, da je sedaj čisto prazna, bomo začudeni drugo jutro opazili, kako so tla spet pokrita z listjem. Ne vemo, od kod se jemlje, očitno pa je, da vsako zdravo drevo od pomladi do jeseni v sebi skriva polnost življenja. Tisto, ki ni zdravo, bo hitro golo. Listi bodo odpadli že pred jesenjo. Od njega ne bo ne sence ne koša listja na jesen. Še moj sosed, ki se pritožuje nad vsakodnevnim jesenskim pospravljanjem, bi z veseljem izbral zeleneče in brsteče drevo, kot pa tisto brez pravega znaka življenja. Kot drevo je tudi naše življenje na jesen polno takih in drugačnih odpadlih stvari. Nič več si ne moremo privoščiti tega, spet ne moremo tja, vedno več prijateljev je onemoglih ali pokojnih in zdi se nam, da dan za dnem le pospravljamo vse, kar smo pridelali v svojem življenju. Lahko vzdihujemo in se pritožujemo, da nikoli ne bo konca tega odpovedovanja na jesen našega življenja. Po drugi strani pa se lahko veselimo, da se sploh imamo čemu odpovedati. Če bi z leti lahko počeli vse, kar smo počeli v mladih letih, bi bilo to le znamenje, da smo bolj malo živeli. Če ne bi bilo treba jemati nobenega slovesa od tega ali onega prijatelja, bi le pomenilo, da jih nismo imeli veliko. Morda bomo z leti vedno bolj prazni in podobni jesenski krošnji drevesa, a ob tem ne pozabimo, da je to malo drevo v polnosti živelo in bilo deležno številnih trenutkov, ki so nam pomagali, da smo sedaj polni lepih spominov. Ko bomo danes hodili po odpadlem listju, pomislimo na svoje življenje, na naše drevo življenja. Vsem želim, da bi našli kaj, kar si sedaj ne moremo privoščiti; to je sedaj odpadlo, a je prej napolnilo naše življenje. Bodimo hvaležni za vsako tako priložnost, ki nam je oblikovala pot našega življenja, in jesen bo vedno bolj polna bogatih sadov.
Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi. Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah. Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo. Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo. Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili. Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.« Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov 'Gospod, usmili se!' . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”. V tednu zaporov ob vseh skupinah, povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.
Vsakemu človeku gódi in prija, če ga kdo pohvali ali mu izkaže čast. Na drugi strani pa vemo, kako težko je, ko se nam godi krivica. Čast in hvalo zlahka sprejmemo, krivica pa nas razžira. Težko jo odpustimo in neredko nas obhajajo misli po maščevanju. Toda ali sta ti dve drži pravilni? Je prav, da hvalo drugih tako samoumevno sprejmemo, prizadejano krivico pa odločno zavračamo in zahtevamo povračilo? V izročilu puščavskih očetov se je ohranila duhovita apoftegma, ki postavlja pod vprašaj našo običajno držo, s katero se odzivamo, ko nas ljudje bodisi hvalijo bodisi žalijo. Takole pravi: Neki brat je prišel k očetu Makariju Egiptovskemu in mu rekel: »Oče, reci mi kako besedo. Kako lahko dosežem odrešenje?« Starec ga je poučil: »Pojdi tja h grobu in zasmehuj mrtve«. Brat je šel, grob zasmehoval in obmetaval s kamni. Nato je prišel nazaj in o tem pripovedoval starcu. Ta ga je vprašal: »Ali ti niso mrtvi ničesar rekli?« Odgovoril je: »Ne!« Tedaj mu je starec rekel: »Pojdi jutri zjutraj spet tja in jim izkaži čast!« Brat je šel h grobu, mrtve hvalil in jim govoril: »Apostoli, svetniki, pravičniki!« In prišel je nazaj k starcu in rekel: »Izkazal sem jim čast!« In ta ga je vprašal: »Ali ti niso ničesar odgovorili?« Brat je odgovoril: »Ne!« Tedaj mu je starec rekel: »Veš, kako si jih žalil, pa niso odgovorili – in kako si jih hvalil, pa niso spregovorili. Če se res želiš odrešiti, moraš tudi ti narediti enako in postati kakor truplo. Ne méni se ne za krivico, ki ti jo storijo ljudje, ne za njihovo hvalo, pa se boš lahko odrešil!« Čeprav je Makarij dal ta nasvet točno določenemu človeku, ki se je spopadal s težavo, da svoje življenje pusti oblikovati hvali in graji drugih, pa je njegovo sporočilo tako univerzalno, da je namenjeno tudi nam. Iz navedene apoftegme lahko izluščimo, da je za srečno in spokojno življenje potrebno razviti držo nevznemirjenosti ob vsem, kar nas v življenju doleti v odnosu do drugih. To mi bo pomagalo, da se ne bom prevzel, ko me bodo ljudje hvalili, ko pa mi bodo delali krivico, se ne bom jezil in hotel maščevati. Tako bom ohranil spokojnost srca in sobival z ljudmi v miru.
Za kristjane je rečeno, da so dediči nebeškega kraljestva. Upravičeni bi bili do njega, če bi ga bili sami vzpostavili. Tako pa smo le opravičeni, ker nam je dodeljeno. Seveda se pa kaki dediščini lahko tudi odpovemo. Sicer smo pa dediči marsičesa. Za nami se vleče veriga rodov in menda dokazuje tudi sodobna znanost, da segamo preko DNK prav na sam začetek k prvemu človeškemu paru. Področje monogeneze. Tu in tam pa dá kdo vedeti, da je znanost »pokopališče hipotez«. Nikoli ne vemo vnaprej, katera od njih bo čez čas ovržena. Je pa zanimivo, da se v kakem tretjem rodu pojavi na nogi prav tako zvit prst, kot da ga je imel praded. Ali pa prav podobno nagnjenje k pretiravanju. Močne sledi pušča v nas vzgoja, sami jih pa vcepljamo v nov rod. Potem so tu etična in moralna načela. Ta sooblikujejo kulturo in gradijo ali pa rušijo civilizacijo. Pisatelj Zidar je nekje zapisal, da stari Rim ni propadel zaradi Cicerona, ampak »zaradi žretja ptičjih jezičkov«. Predpisi, norme, zakoni. Bolj je družba razvejena, več jih ima. Svetopisemski farizeji so desetim temeljnim dodali še okoli 600 pretirano pomembnih. Drug po drugem povzemamo navlako. Oblikujemo vzorec za dedovanje predpisnih navad. Družbena sestava lahko postane administartivno tako zapletena, da nam ubija voljo. Ohrani red in red te bo ohranil. Stara izkušnja starih Rimljanov. A se je treba za to truditi in ga kot dediščino izročati dalje. Zadošča upoštevanje zlatega pravila ne glede, ali je Hamurabijevo ali judovsko-krščansko; poznajo ga tudi druga verstva. Kar nočeš, da bi kdo storil tebi …; saj poznamo nadaljevanje. Naš duhovni DNK vsebuje vodilo delati za mir, sožitje in sočutje. Nepomembno se je prerekati o tem, ali je vdihnjeno od nesmrtnega bitja ali pa izročano iz roda v rod zgolj na podlagi človekove potrebe. So pa še druga dedovanja. Zaradi njih se lahko spre vsa žlahta. Kako razdeliti imetje med dediče? Včasih sta že dva preveč.Tu si brata postaneta tujca, tam spregovori nož. Sporni skedenj pospravi rdeči petelin. Soseščina pomni še tri rodove, kaj se je bilo zgodilo. Božjega kraljestva pa ne uniči ne ogenj in ne voda. Je rečeno, da »ni od tega sveta«.
Brezmejna ljubezen predpostavlja jasno postavljene in spoštovane meje. – Brezmejna ljubezen in meje se ne izključujejo, pač pa, prav nasprotno, drug druge samoumevno predpostavljajo. Samoljubna svoboda, še ni tista resnična svoboda, ki omogoča prijetno sobivanje. Naj povem anekdoto: Stali so v vrsti pred blagajno. Babica, ki je postavljala pred blagajničarko izbrane stvari, za njo mamica s šestletnikom in za njima mlad študent. Šestletnik se je dolgočasil. Naveličanost je sproščal tako, da se je z vozičkom zaletaval v babico pred njim. Ta je nekaj časa prenašala nadlogo, potem pa je le rekla njegovi mamici: »Gospa, opozorite otroka naj ne počne tega. To ni odgovorno.« Mamica se je namrdnila: »Vi ste stari in ne veste nič o sodobni vzgoji. Z otroci je potrebno potrpeti, da sami dozorijo za odgovornost…« Morda bi mlada mamica še kaj dodala, če bi ne začutila, kako se ji cedi po glavi nekaj lepljivega. Z grozo se je obrnila in zagleda nasmejanega študenta, ki je izlival nanjo iz kozarca med. »Kaj vam je bedak,« je izustila. »Kaj mi je? Meni ni nič. Sem le eden izmed tistih, ki so bili deležni vzgoje, kot jo zagotavljate vi svojemu otroku.« Babica se je nasmehnila in rekla blagajničarki: »Med bom plačala jaz. Častim tega mladega moža!« Ko prestopimo mejo varnega sobivanja, moramo začutiti ukrep, ki nas ustavi v dejanju, ki bi poškodovalo bližnje zaradi neupoštevanja medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. V času sobivanja z mladimi v komuni sem doživljal kako pomembno je dobro v bližnjih potrditi in kako pomembno je živeti v območju varnosti – jasno postavljenih mej sobivanja. Razvijamo se lahko le v območju ravnanj, ki nikogar notranje ali zunanje ne poškodujejo. Pred tem, kar bi lahko ogrozilo varnost sobivanja je človeštvo od nekdaj vstavljalo varovalke po principu vzroka in posledice. Dobro je potrebno potrjevati, slabo kaznovati. Nevroznanost ugotavlja, da se po tem principu utrjujejo ‘v naši glavi’ poti dobrega. Nevarna je tista naivnost v kateri vidimo sebe ali nekatere bližnje kot samo dobre. Vsakdo v svojem osebnem izkustvu vedno znova doživlja razpetost med dobro in hudo, zato mora upoštevati, predvsem pa poosebiti meje spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako na osebnem, kot v medosebnem in družbenem življenju. Samo če upoštevamo v medsebojnih odnosih potrebna pravila je lahko naše sobivanje varno, prijazno, ustvarjalno. Preden odpremo bližnjim srce, preverimo ali imajo poosebljene meje za prijetnost sožitja, oziroma: dogovorimo se za takšna pravila sobivanja, ki zagotavljajo, da ne bomo drug drugega notranje ali navzven poškodovali. Brezmejna ljubezen ne izključuje potrebnih mej.
»Obleka naredi človeka,« je eden izmed pregovorov, ki si ga vsak izmed nas razlaga tako ali drugače. Človek je vse od rojstva do smrti, povezan z oblačili. Njihova simbolna raven pa ima nešteto razsežnosti, celo na znanstveni ravni. Da ne govorim o svetu mode, ki na prodajne police štirikrat na leto zloži barvite in izzivalne kolekcije. Korak mode med drugim narekuje tudi, kakšna naj bila naša telesa, da bi nanje lahko navesili krpice blaga. Naši predniki so nekdaj na skromnih domovih hranili vsaj nekaj oblačil, ki so se prenašala iz roda v rod. Posebno mesto je zavzemala obleka, ki je skrbno zložena ležala na dnu kmečke skrinje. Ta se ni ohranjala iz roda v rod, temveč je skozi leta strohnela skupaj z leseno rakvijo pod težo črne zemlje. Do oblačil zna biti zahteven tudi poslovni svet. Ali ste vedeli, da so raziskave pokazale, da posameznik oceni sogovornika v prvih petih sekundah in si ustvari mnenje na podlagi njegovega videza. Pri prvem vtisu videz zajema kar 55-odstotni delež, z 38 odstotki mu sledi nastop, presenetljivo nizkih sedem odstotkov pa pripada vsebini. Da, se strinjajo strokovnjaki, obleka je v poslovnem svetu pomembna, ne pa tudi najbolj pomembna. Verjetno se boste, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, strinjali z menoj, da nas ne gre soditi samo po zunanjem videzu, vendar je obleka dobro orožje, saj si z urejenostjo lahko pridobimo prednost. A obleka je samo začetek. Pri skrbi za našo zunanjo urejenost ne smemo pozabiti na frizuro, make up, dodatke, čevlje, nogavice, manikuro … verjetno sem še kaj spregledala. K novi obleki se ponošeni stari čevlji ne podajo najbolje. Sama ravno ne sodim med tiste, ki so urejeni kot iz škatlice. Velikokrat se pošalim na svoj račun, češ, če bi bilo po moje bi tudi v službo hodila v dobro uhojenih planinskih čevljih. To v času deževnih ali zimskih dni kdaj tudi storim in potem čevlje skrijem pod delovno mizo. Moja garderobna omara je bolj skromna. V njej za vsak slučaj visita dve klasični beli bluzi in temnejše kavbojke, h katerim se lepo podajo udobni čevlji. Krilo pa sem nazadnje nosila na maturitetnem plesu. Edino na kar zares nikoli, ampak nikoli ne pozabim ali zanemarim, je moja frizura. Z njo poudarjam mojo odločnost in samozavest, ter kadar je potrebno, tudi strogost. Le redkokateri frizer zna ustreči mojim zahtevam po privlačni, mladostni in samozavestni razporeditvi las, ki so začeli sami od sebe spreminjati barvo. Po staršema sem namreč podedovala pravo bogastvo nitastih izrastkov na glavi, ki prenesejo edinole kratko frizuro. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da ste si danes nadeli prava oblačila ter da vam ni bilo potrebno podaljšati robov na obleki samo zaradi prvega vtisa.
Neveljaven email naslov