Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela.
\tVčasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim.
\tHčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše.
\tLepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša.
\tOb tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela.
\tVčasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim.
\tHčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše.
\tLepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša.
\tOb tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
»Vi se pogovarjate, ljudje za vami pa čakajo,« se je s sosednjega bančnega okenca obme obregnil neznani moški. S svojim strogim pogledom sem takoj premerila njegovo postavo in opazila pomladno rjavo polt in ne ravno cenena očala na nosu. Res je, za menoj je čakala starejša gospa, ki ni negodovala nad mojo in zgovornostjo bančne uslužbenke, s katero se poznava že leta. Sliko mojega finančnega stanja verjetno pozabi takoj, ko se od nje poslovim. A ob tokratnem obisku sem ji malo potožila in zaupala, da tako hudo, kot je tokrat, pa že dolgo ni bilo: kar se tiče številk na osebnem računu. Poleg dviga denarja sem si zaželela še malo pristne človeške bližine, pogovora, tistega katerega ne moreš kupiti z denarjem. Po naravi sem izjemno zgovoren človek, ki je po spletu naključij ostal sam. Za povrh vsega sem več ali manj sama tudi v delovni pisarni. Zavedam se, da znam včasih govoriti kot dež. Znam pa tudi prisluhniti, misleč, da bom do sivih las postala modrejša. Zato imam rada pogovor, tudi tistega, ki se najprej začne z besedami okrog vremena. Modri Sirah je dejal, da: »Če tresemo reto, ostanejo na njej odpadki, podobno smeti v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.« A časa za pogovor imamo vse manj. Še več: v vse večji težnji po ekonomski storilnosti, je pogovor prepovedan, čas strogo odmerjen. In tako gredo mimo nas ljudje, prijatelji in sodelavci. Ne da bi vedeli za njihove stiske. Iskrenih in odkritosrčnih pogovorov ne poznamo več. Da ne govorim o pogovorih za okroglo mizo. Bodite, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj predrzni in si dovolite preizkusiti sočloveka skozi pogovor. Namenite vozniku na jutranjem avtobusu dobro jutro, kaj več je zaradi varnosti prepovedano. Če vrsta na bančnem okencu ne bo predolga, lahko z delavko kakšno rečeta, tudi na račun vaših številk. Ali pa s službenim telefonom pokličite ostarelo in oglušelo mamo. Mogoče ji boste polepšali dan, čeprav vaših besed ne bo razumela, bo pa čutila, da vas skrbi zanjo. Manko delovnih minut pa prenesite v popoldanski čas. Dovolite si razodeti misli vašega srca, a vendarle pazite komu. Mogoče boste doživeli tudi to, da vas bo kdo zavrnil ali celo dejal, da skrajšajte svojo pripoved. Lahko se tudi opečete. Kako dolga je minuta našega pogovora, je odvisno na kateri strani službenih okenc smo. Naj vam v današnji dan zaželim, da bi vam kakšna minuta minula v prijetnem pogovoru.
V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce predstavlja izvor, od koder izhajajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne. Za nas morda najbolj nenavadna in obenem pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oz. »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne terjam sedaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, pač pa vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo. Izkušnje kažejo, da nas že krajše vežbanje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, kako nekatere misli izhajajo iz sredice prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to v živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo. Da pa se tudi molčati s srcem. To ne pomeni odsotnost mišljenja, pač pa takšno poglobitev mišljenja, da le to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.
Spomnim se nekega pogovora z meni zelo ljubo osebo, ki je nekakšna »večna« iskalka na duhovnem področju. Po dolgi debati o temeljnih življenjskih vprašanjih mi je naposled rekla: »Ali ni vendar smisel življenja v tem, da iščemo Boga?« Na njeno nekoliko retorično vprašanje v tistem trenutku nisem znal odgovoriti. Živo pa se spomnim, kako se mi je kmalu za tem v Svetem pismu odprl odlomek, ki ga bomo pri mašah danes prebirali Katoličani po vsem svetu. Gre za začetek Jezusove poslovilne molitve na večer pred usmrtitvijo na križu. Običajno imamo človekove zadnje besede pred slovesom – sploh če gre za človeka tik pred smrtjo – za svete besede. In tudi Jezus svojim učencem v zadnjih trenutkih pred slovesom razodene nič več in nič manj kot smisel življenja. Takole pravi v svoji molitvi k nebeškemu Očetu: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« Ko sem pred dvajsetimi leti srečal svoje – zdaj že - nekdanje dekle, ki je danes moja žena, mi je takoj postalo jasno, da ne želim več iskati osebe, s katero bom delil življenje. To čudovito dekle je že stalo pred menoj. Od tistega trenutka naprej sem si jo želel samo še bolj in bolj spoznavati. In tudi z Bogom je enako! Jaz ne želim vse življenje iskati Boga. Ne, on, edini resnični Bog, kot pravi Jezus – torej Stvarnik vsega – tudi mene - se mi - nam - je že dal najti in želi, da z njim vstopimo v novo, osebno kvaliteto odnosa – odnosa, v katerem ga bomo vedno bolj in bolj spoznavali. Vendar; kaj je Jezus mislil s tem »večnim življenjem«, ki ga je omenjal? On ni govoril o »plavanju nad oblaki« v nekih eteričnih nebesih. Ne, on je govoril o »večnem življenju« - torej življenju, ki je v stiku z večnostjo – že tu, na tej zemlji. Gre za življenje, ki se ne zadovolji s tistim klasičnim »nekaj višjega že mora biti«. Gre za življenje, kjer moja želja po presežnem končno najde svojo uresničitev in pomiritev. Kot človek sem namreč ustvarjen s to z željo po presežnem, ki je ne more dokončno zadovoljiti noben drug odnos na tem svetu – še celo moj odnos z mojo ženo ne. Sploh pa je ne more zadovoljiti nobena materialna dobrina, nobena stvar. Saj vemo, da so že Rolling Stonesi prepevali: »I can't get no satisfaction«… Nič, prav nič; razen življenje, v katerem vedno bolj spoznavam svojega Stvarnika kot prijatelja, pri katerem dobim tolažbo, spodbudo, sprejetost in navdih – edino to je tisto, kar zadovolji to temeljno hrepenenje v meni. Ali kot je že v 5. stoletju zapisal sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, o Bog in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v tebi«.
Človek je družbeno bitje. Kot tu-bit je hkrati tudi so-bit. Biti med ljudmi in z ljudmi pomeni biti človeški. »Jaz« obstaja samo, če obstaja »mi«. V odnosu do drugih in z drugimi človek razvija čustva in vrline, oblikuje svojo identiteto in išče svoj smisel. In kot tu-bit je človek hkrati vselej tudi bit-v-svetu. Svet je prostor njegovega samo-spoznavanja in samo-uresničevanja. Svet, z vsem svojim izobiljem in z vso svojo bedo, z vsemi svojimi lepotami in iluzijami, je prostor človekovega postajanja. Toda človek kot družbeno bitje, kot bitje v svetu, potrebuje tudi umik od družbe in od sveta. Ta umik ni beg pred svetom, temveč pogoj človekovega vztrajanja v njem. Duhovna in verska izročila razumejo ta umik kot čas duhovne osame. Človek se umakne pred hrupom in nasičenostjo zunanjega sveta, da bi lahko odkril globine in prisluhnil skrivnostim lastnega, notranjega sveta. V samoti in tišini postane glas Biti jasnejši. Človek se osami, da bi lahko v miru in tišini prisluhnil Nevidnemu. Duhovni umik je tako pot, ki vodi v notranjost duše – način, s katerim človek presega svetnost sveta, da bi se približal Presežnemu v sebi. Umik v samoto, z namenom, da bi človek ponovno našel svoje središče, je tudi sestavni del iniciacijske poti muslimanskih mistikov. Takšna praksa običajno vključuje preiskovanje lastne vesti, molitev, meditacijo in post. Znameniti sufiji Ibn Ataallah al-Iskandari je bil prepričan, da za prečiščevanje srca ne obstaja boljša metoda kot kontemplacija v samoti. Duhovna osama je predvsem spoznavni proces. Posameznik se v tem času intenzivno posveča opazovanju lastnih misli in čustev, postaja bolj čuječen in pozoren. Preizkuša se v potrpljenju, odpovedovanju in premagovanju samega sebe. Osamitev je zato neobhodljiva faza na poti duhovnega razvoja. V mesecu ramazanu, ki za muslimane predstavlja čas posta, je duhovni umik toliko bolj pomemben in potreben. Zavestna odpoved posvetnim dobrinam, prekinitev z vsakdanjimi navadami (in razvadami) ter obrat navznoter omogočijo povsem drugačno doživljanje časa. Čas postane bolj navzočen, bolj občuten, bolj dragocen. Odpovedovanje je na koncu poplačano s hvaležnostjo, potrpljenje z gotovostjo, samopremagovanje z zadovoljstvom. Večerno druženje in skupni obrok po prekinitvni posta pa se spremenita v nič manj kot sveto izkušnjo. Duhovni umik pred družbo in svetom predpostavlja ponovno vrnitev v svet, med ljudmi. Samota, tišina in mir služijo razčiščevanju misli in okrepitvi duha. Če nas udejstvovanje v zunanjem svetu razprši, nam obrat v notranji svet omogoči, da se ponovno zberemo, poenotimo in osredinimo.
Kdor je kdaj imel vsaj za predpasnik zemlje in kako gredo na njej, je vedel, da se mora ravnati po vremenu. Vremenski preroki s koledarja so imeli visoko ceno. Po vremenu sv. Jerneja se vsa jesen narêja, naj bi še vedno veljalo, čeprav nam je že kar dobro uspelo prekucniti staro navado narave. Vreme so dobro zaznavale kokoši. Leno so se premikale in nervozno prhutale in se zadirčno oglašale. Ne vem, kako je zdaj, saj jih nikjer več ne vidim. Menda živijo svoje kurje življenje v nekakšnih kurjih gradovih, prisiljene nesti od jutra do jutra. Otroci. Natančno taki kot muhe, kadar se je ravnalo k dežju. Sitni kot le kaj. Pa učenci z učitelji vred prav takšni. Uho je ujelo po radiu že pred časom, da v nekaterih bolnišnicah na Nemškem kirurgi ne operirajo ob mlaju. Ne vem, ali to drži ali ne. Vem pa, kako slabe kakovosti je vse, kar se je sušilo v dimniku ali pa je bilo scvrto v maščobo od živali, usmrčene v mlaju. Še vonj mesnin je bil nagravžen. In deževna tla v jesenskem gozdu imajo bistveno drugačen vonj kot v pomladnem. Ni čudno, če se nam razpoloženje ravna po vremenu, ko pa smo iz zemlje in iz njenih tvarin. Koliko pa lahko z voljo premagamo vse, kar nas priklepa na tvarnost? Njet u vas rodini, njet vam izgnanija pravi Puškin na račun oblakov, ki jih veter podi prek neba; niso odvisni od njegovih čustev, pa tudi od svojih ne. Za človeka je pa vsak dan sproti neke vrste bojno polje. Ali bo zmagovalec ali poraženec. A da bi se kar povprek izgovarjali na vreme, pomeni, da se prepuščamo v slogu, »naj gre, kamor hoče, naj se srce navriska in izjoče«. Ampak poet svetuje, da poprej, ko je najvišji dan, izmeriš »daljo in nebeško stran«. Tako smo spet pri sebi in pri svoji volji; dobrovoljno, slabovoljno, svojevoljno se odločamo. Tudi če res podlegamo vremenu, je še manj spodbudno, če se obračamo po vetru. Eno se nanaša na razpoloženje, drugo na značaj. Všeč mi je pa vremenska hišica. Ko se v suhem ozračju iz nje prikaže olišpana Kranjica, sem tako boljše volje.
Vožnja z letalom lahko daje človeku poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu je možnih mnogo različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in praktično na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko s peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komurkoli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me takšne drže učijo določene življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik, Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi v tem, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je možno zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš, to kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu in če želimo biti njegove učenke in učenci naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo z posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Lepa steza vodi po robu, z rjavo preprogo zelišč ,prekritim grebenom. Višina je 5000m, kisika je tu malo. Pogled z rezila te lepo oblikovane vzpetine odpre krila duhu. Na drugi strani so čudovite figure peska, kamenja, rastlinja in potokov, ki zapolnjujejo izpraznjene kotanje ledenikov. Zelena očesca ledeniških jezer, ki zdaj so, kmalu pa jih ne bo več, dajejo mistični pridih moreni, ki se z ostrino, podobno noževi konici, konča na obeh straneh doline. V ozadju se tu in tam zruši serak. Stene nad dolino zapirajo gore pravilnih geometrijskih oblik. Tiste, ki je podobna enakostraničnemu trikotniku skoraj ne moreš spustiti izpred oči. Potem pa te megle, meglice in oblaki, ki razpredajo mrežo okrog njih. Ne uspe jim prekriti celega neba. Veter prepreči, da bi vsaj en del pokrajine ne bil obsijan s soncem. Z grebena res ni težko spremljati te igre narave. Če je meglena ena stran, je sončna druga. Na vrhu vzpetine nad vasjo Kare, je polno možicev. Prav je tako, saj vrh ni tipičen. Le rahlo se spusti navzdol, potem pa se nadaljuje v razbit greben, ki se že po nekaj sto metrih vzpne v steno. Začetek je krušljiv, rjav in siv, značilen del stene, ki ga je še pred kratkim zakrival ledenik. Igra barv, sonca in senc je ob sestopu pospešila utrip srca, duša je pila lepoto stvarstva, duh pa je slavil svojega Stvarnika. Je bilo sonce, ki se je postavilo pred nama z Ano privid Boga? Okroglo, sijoče sonce, obdano z avreolo oblakov, sem lahko opazovala le s sončnimi očali. Bleščava je bila premočna. Rob oblakov je žarel kot čipke, obljubljajoč nedoumljivo lepoto v večnosti. Samo kratek pogled v levo od te presunljive sončne podobe, preko z temnimi oblaki prekrite nebesne poti, pa še eno okno modrine. V njej se je bohotil vrh Mera Peaka, cilj našega trekinga . Vse, kar je premoglo moje srce, je bila slavilna, pesem, zahvala in Slava Vsemogočnemu, ki je bil, ki je in ki bo. Ozrla sem se na Ano, ki je doživljala nekaj podobnega. Objeli sva se, besede so bile odveč. Hvala, Gospod, za to neizmerno lepoto, ki mi jo daš spoznati iz dneva v dan. Daj se spoznati Gospod, Kralj kraljev, da bi kot Avguštin ali Pavel lahko rekli, da je vse, naj je še tako lepo, le smet v primerjavi s spoznanjem Božje ljubezni.
Pregovori običajno ohranjajo/prinašajo pomenljive resničnosti. No, za sledečega sem prepričan, da v sporočilu ni resničen, glede na današnje medčloveške osnose: Homo homini lupus – Človek človeku volk. Volk v medsebojnih razmerjih še zdaleč ni tako zverinski kakor je lahko človek. Spominjam se fotografije, ki prikazuje trop volkov na pohodu. Spredaj gredo najstarejši in bolni člani skupnosti, ki določajo tempo. Če bi hodili zadnji, bi verjetno toliko zaostali, da bi bili lahka žrtev plenilcem. Za slabotnimi volkovi gredo v čredi najmočnejši, ki pazijo na slabotne in so obramna enota. Njim sledijo volkulje in za njimi so zopet močni volkovi, ki so varuhi pred nevarnostmi izza hrbta. Za vsemi pa hodi vodja tropa in to v razdalji, ki mu omogoča pregled nad vsemi. – Zdaj pa pomislimo kako je (v primerjavi z družbeno ureditvijo volkov) na glavo obrnjena človeška družbena ureditev: daleč spredaj se bohotijo voditelji ‘tropa’, za njimi so ostali mogočneži in tisti, ki jim privilegiranost omogočajo, potem je delavski razred in na družbenem robu so ekonomsko neproduktivni. – Ko bomo dosegli volčji standard v medsebojnih odnosih in v odnosu do narave, bomo smeli uporabljati pregovor: Človek človeku volk in njegov pomen bo vsekakor pozitiven. Človek zahodne civilizacije bi se moral odvrniti iz samopašnosti, prevzetnosti, ki je smrtonosna tudi za tolike oblike življenja in bo končno smrtonosna tudi za njega samega. Zemlja v utripu svojega življenja očitno trpi; v tolažbo ji je lahko dejstvo, da si človek žaga vejo na kateri sedi. Bog odpušča vedno, človek včasih, narava nikoli! »Smo na robu samomora,« opozarja papež Frančišek. Naravne nesreče povezane z vremenskimi pojavi so že 20 let vse pogostejše. Po podatkih ZN so poplave, nevihte in drugi ekstremni vremenski pojavi od leta 1995 ubili že več kot 600.000 ljudi, dodatnih 1,4 milijarde pa je bilo poškodovanih – ostali so brez domov ali pa so nujno potrebovali pomoč. Ob obisku Črne celine je spregovoril papež Frančišek tudi v Uradu Združenih narodih v Nairobiju. V središče svojega govora je postavil okoljsko vprašanje. Potem, ko je posadil drevo, je poudaril pomen zaščite in odgovornega razpolaganja s plujči sveta. »Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse … Podnebne spremembe so svetovni problem z resnim vplivom na prostor, družbo, ekonomijo, distribucijo in politiko ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo.« Naš planet je potrebno »pojmovati kot domovino, človeštvo pa kot ljudstvo, ki prebiva v skupnem domu.« Če zares želimo pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti medsebojno soodvisnost in tisti red, ki se ga lahko priučimo celo iz volčjega tropa.
Tolikokrat se lahko zgodi, da dojemamo, razumemo in seveda tudi doživljamo božje zapovedi kot nekaj, kar nas omejuje. Marsikdaj si lahko mislimo ali celo očitno izrečemo, da nam Bog z desetimi zapovedmi krati našo svobodo, nas terorizira ali se celo izživlja nad nami. Vendar ali res to drži ali je to dejansko izrazito osebno omejen pogled, ki si ga pač ustvarimo zaradi določenih okoliščin? Nenazadnje nam je to občutje verjetno poznano iz naših otroških ali najstniških let, ko smo se srečali z mejami in omejitvami, ki so nam jih postavili naši starši. Zdaj, kot odrasli lahko verjetno zmoremo prepoznati v vseh zdravo postavljenih mejah in omejitvah ljubezen in skrb naših staršev, medtem ko v dani situaciji, ko smo se kot pubertetniki znašli pred takšno omejitvijo, tega še zdaleč nismo tako doživljali – ravno nasprotno: da nas torej starši terorizirajo, omejujejo in nam kratijo svobodo. In smo sklenili, da ko bomo odrasli, da bomo zajeli življenje z veliko žlico in ne bo nikogar, ki bi nas omejeval. Zdaj vemo, da je resničnost vendarle drugačna. Gledati na zapovedi kot na prepovedi in omejitve, s katerimi bi nas Bog hotel terorizirati ali se izživljati nad nami in nam kratiti svobodo, je že torej v pravkar omenjeni primerjavi z vzgojo, dejansko čisti nesmisel. Lahko sicer tako doživljamo, a to ni stvarnost. V evangeliju današnje nedelje nam namreč Jezus pravi: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Če me ljubite – je tisti poudarek. Stvar je dejansko precej globlja kot se zdi na prvi pogled. Pomagajmo si še enkrat s starševsko vzgojo: če otrok doživlja, da ga imajo starši zares radi, da je ljubljen, cenjen, spoštovan – kar seveda še vedno vključuje tudi zdrave omejitve in prepovedi, potem bo iz tega tudi živel in se razvijal – tudi v pristnem zaupanju, da mu starši želijo dobro. Tako nekako naj bi skušali tudi mi vstopati v odnos z Bogom: če se zavedam, da sem ljubljen, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, potem ne bom več dojemal zapovedi kot omejevanje svobode; še manj kot nekaj, s čimer bi si – če lahko tako rečemo – zaslužil nebesa, ali pa to, da bi me pač zaradi moje pridnosti in izpolnjevanja zapovedi Bog vendarle imel rad. Pozicija je ravno obratna: če se zavedam, da me ima Bog rad, potem bo moje življenje po zapovedih, moje moralno etično ravnanje samo posledica dejstva, da sem ljubljen. Ker sem torej ljubljen, delam dobro. Predvsem pa vstopam v dojemanje največje zapovedi – to je ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Naj torej ostane spodbuda za vse nas: da se ne bi trudili živeti po zapovedih zato, da bi si zaslužili božjo ljubezen; nasprotno: da bi dejansko zaupali in verjeli, da nas ima Bog rad. In da bi iz te zavesti, da smo ljubljeni, izhajalo tudi naše plemenito ravnanje.
V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Upam, da niste že pri prvih jutranjih poročilih poslušali o novi nesreči sredi Sredozemskega morja. Dan za dnem poslušamo, koliko afriških priseljencev konča svojo pot samo zato, ker njihovi čolni niso prenesli nevarne plovbe. Ob tem še poudarjajo, kako te ljudi izkoriščajo taki in drugačni ljudje, take in drugačne organizacije. Čeprav preživele redko srečamo po naših krajih, je to dobro strelivo za razne politične pogovore in namigovanja na take ali drugačne zarote. Papež Frančišek se trudi preusmeriti pozornost z velikih besed, kjer mnogi rešujejo Evropo ali cel svet, k preprostemu dejstvu, da je vsak tak slepi potnik na preobremenjenem, neprimernem čolnu, človek, ki ima svojo družino, mater, očeta, brate, sestre. Ob visoko letečih geslih, kjer rešujemo človeštvo, pogosto pozabljamo na konkretnega človeka. Že na vse zgodaj je prav, da se vprašamo, kaj nam bo reševanje sveta, če ne bomo rešili človeka. Ob vsem dolžnem spoštovanju do evropske kulture in zaskrbljenosti, kako naj jo posredujemo naprej, je tako prizadevanje podobno staršem, ki silijo otroka jesti, ko se ta z vso silo upira. Kaj nam bo kultura, ki bo le del raznih folklornih prireditev in razstavljena v muzejih, če tega nihče ne bo zares z veseljem živel. Ob teh zgodnjih urah vas ne bi rad odpeljal k taki ali drugačni daljni prihodnosti. Raje ostanimo kar pri dnevu, ki smo ga začeli. Ste že preverili, če ste sredi noči na svoj prenosni telefon dobili kakšno sporočilo? Če še niste, vam zagotavljam, da je večina Afričanov to že storila. Ne le sporočil svojih bližnjih, ampak tudi velikih korporacij, ki jim prodajajo sanje, za katere so pripravljeni prehoditi celo Afriko. Težko boste našli Afričana, ki ne bi imel vsaj enega prenosnega telefona. Še težje koga, ki ne bi želel biti v stalnem stiku s svojimi bližnjimi, naj bodo blizu ali daleč. Veliki ponudniki mobilne telefonije vedo za to in to s pridom izkoriščajo. Na vsakem griču je oddajnik s sončnimi celicami, kjer domačini lahko polnijo svoje telefone. S tem revež zapravi še tisto malo denarja, ki ga ima. V pomanjkanju mu multinacionalke v roke prinašajo rajske sanje o obilju in lahkotnosti zahodnega sveta. Ni čudno, da so pripravljeni storiti vse, da bi to tudi dosegli. Nič ni narobe, če nas skrbi za prihodnost naših otrok, naše kulture. Vprašanje je le, če moramo to delati na račun teh, ki s pridom skrbijo za rast delnic nas, zahodnjakov. Ko bomo danes reševali svet, brali ali celo sami razpredali o taki ali drugačni zaroti, ne pozabimo, da smo pogosto vzrok zanjo kar sami. Obilje, ki ga uživamo, ni zastonj. Želim sebi in vam, da bi skrb papeža Frančiška za večjo odgovornost in pravičnost na svetu napolnila naš današnji in jutrišnji dan.
Nekoč je živel mož, katerega svetost so občudovali še angeli – vsaj tako pravijo. Toda kljub svoji svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetoče rože ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka. Njegova svetost je bila v tem, da je postavil na stran preteklost vsake osebe. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je spoštoval vse, ki jih je srečal, in delil dobroto. V tem ni videl ničesar izrednega, to je bil rezultat njegovega gledanja na ljudi in svet. Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej, kakršnokoli željo imaš, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, »to bi me naredilo za središče pozornosti.« »Kaj si potem želiš?« je že skoraj malo nestrpno vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.« Tako je bilo na nebeških dvorih sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjerkoli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom – so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili nanj. Kakšen bi bil svet, če bi si vsi prizadevali, da naša senca, ki predstavlja vsa naša dejanja, drže in besede, nehote oddaja vonj svetosti, zdravilni vonj? Kakšen vonj bo danes širila moja senca, kakšen okus bodo pustile moje besede, kako bodo slišani ljudje okrog mene, kakšen odtis bo pustil moj dotik?
Izguba in smrt najbližjih je dogodek, ki seže v naše življenje brez predhodne najave in priprave. Nihče ni pripravljen na bolezen ali smrt, a nihče ne more mimo srečanja s koncem življenja in slovesom, ki vse obrne na glavo. Če se upamo podati na pot sočutja in prisotnosti med bolniki in svojci, med žalujočimi in trpečimi, se bomo iz minljivosti učili spoznavati modrost življenja. Ob umirajočih najdemo dovolj skritih zakladov, ki nam pomagajo odpreti srce tudi v najbolj bolečih trenutkih življenja. Lahko povem, da so me umirajoči veliko naučili. Odgrnili so mi zaveso, ki zastira skrivnost življenja in sreče, naučili so me, da nikoli nisi dovolj star, da odmahneš z roko češ – jaz že vse to vem! Bronnie Ware, Avstralka nemirnega duha, je šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, našla pot do sebe; zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase. Napisala je knjigo o tem, kako so ji umirajoči spremenili življenje. V knjigi opisuje pet stvari, ki jih ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo. To so: 1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge. 2. Želim si, da ne bi toliko delal. 3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva. 4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji. 5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. Ne bom vam razlagala teh 5 resničnih stvari, saj lahko preberete knjigo. Naj vam pa povem, da sem se ob srečanju z umirajočimi, tudi sama naučila še kar nekaj drugih stvari. Tako lahko dodam še 5 svojih spoznanj: 1. Najvažnejša stvar v življenju so medsebojni odnosi. 2. Nihče ni tako popoln, da ne bi rabil drugega človeka in njegove pomoči. 3. Minljivost je del našega življenja in nas uči, kako naj živimo. 4. Odpuščanje ni samo krepost, ampak notranja ozdravitev. 5. Če se naučimo izpuščanja stvari, bomo lažje izpustili iz rok tudi svoje življenje. Nisem srečala človeka, ki bi ob smrti hrepenel po svoji bančni knjižici ali dragem avtomobilu, sem pa neštetokrat doživela neskončno željo, srečati in se dotakniti tistih, ki so nam v življenju nekaj pomenili! Prav tako ni nihče sanjal velike načrte za reševanje sveta, ampak je vsak posameznik hotel urediti, zbrati svoje življenje in popraviti razpoke, ki so nastale v medsebojnih odnosih. In – najvažnejše zdravilo ob umiranju nikakor niso najnovejši protibolečinski preparati ali najmodernejše medicinske tehnike. Ne, ob smrti je človek najboljše zdravilo! To je to, kar so me naučili umirajoči in sem jim za ta nauk neizmerno hvaležna.
Iz judovske hasidske mistike se je ohranila ta zgodba o trpljenju drugega kot o lastnem trpljenju: »Kadarkoli je neki rabin videl koga trpeti, bodisi v duši bodisi na telesu, se mu je pridružil s tolikšno silovitostjo, da je to postala njegova lastna bolečina. Ko mu je nekoč nekdo izrekel svoje začudenje nad tem, da lahko vedno tako sotrpi, je dejal: ‚Kako to misliš, sotrpim? To je vendar moja lastna bolečina, kako naj potem ne bi trpel’?« Neki drug rabin je rekel, da se mu vsi ljudje, ki se mu priporočajo, naj zanje prosi Boga, ko sam moli tiho molitev osemnajstih blagoslovov, zvrstijo v njegovih mislih. Nekdo se je začudil, kako je to mogoče, ker za to ni dovolj časa. Rabin pa je odgovoril: »Stiska slehernega človeka vreže v moje srce svojo sled. V uri molitve odprem svoje srce in rečem: ’Gospodar sveta, preberi, kar je tu napisano!’«
Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče dokaj spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih svojih odločitev ali svojih dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najbolj pozorni na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih, in, da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o naši nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi za sebe in z zapiranjem oči pred težavami drugih, izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da je altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«.
Spoštovani, živeti brez Boga je težko, živeti z njim pa še težje. Iskreni vedo, o čem govorim, in jim ni v pohujšanje. Kot teologa me veliko ljudi vpraša, kdo bo sodil Bogu, saj v njem vidijo glavnega krivca za zlo. Potem jim povem zgodbo, ki sem jo prebral, in govori o nebeški planjavi, na kateri je iz množice skočila Judinja, odvihala rokav in pokazala vtetovirano številko iz nacističnega taborišča, ter vpila: »Ali Bog sploh ve, kaj je trpljenje?« Iz neke druge skupine je vpila zlorabljena šolarka: »Nisem bila kriva za posilstvo! Zakaj so me tako ponižali?« Pojavila se je tudi neka žrtev iz Hirošime in iznakažen bolnik z artritisom ter človek, ki se je spominjal strašnih bolečin zaradi bolezni raka. Odločili so se, da bodo Bogu sodili, preden bi on sodil njim. Rekli so: »Naj živi na zemlji kot človek, pa bo videl, kako je bilo nam. Naj se rodi kot zaničevan Jud, naj se dvomi o njegovem rojstvu glede starševstva, naj ga izdajo njegovi najbližji prijatelji, naj mu sodi krivična porota, na koncu pa naj čuti strašno agonijo bolečin in osamljenosti ter najkrutejše smrti. In potem naj umre.« Medtem ko so to naštevali, je zavladala tišina. Nihče se ni več ganil, kajti v tistem hipu so spoznali, da je Bog že odslužil vse, na kar so ga obsodili. Proti Bogu, ki sam trpi, ne moremo protestirati. V svoje roke je vzel najhujšo stvar, ki se je zgodila v zgodovini vesolja; umor Boga na križu je spremenil v najboljšo stvar v zgodovini vesolja, v odrešenje prestopnika. Bog se zateka celo h kaznovanju sebe, samo da ne bi prizadel bližnjega. Edino v krščanstvu je Bog s človekom tudi v trpljenju. Kajti ko me življenje utesnjuje, ne potrebujem razlogov, ampak tolažbo. Ne potrebujem odgovorov, ampak nekoga. Ne potrebujem paragrafov, ampak razumevanje. Ker vprašanje trpljenja ostaja odprto, končujem z Viktorjem Franklom, ki govori o opici, zaprti v kletki bolniškega oddelka. K njej prihaja zdravnik in ji daje v žilo po injekciji majhne količine strupa. Kasneje se bo iz tega, zahvaljujoč se njenemu trpljenju, razvil protistrup, ki bo mnogim rešil življenje. Opica tega zdravnika doživlja kot mučitelja, a mu iz kletke ne more pobegniti. V svoji razumski omejenosti ne more doumeti, da bo njeno trpljenje rešilo življenja mnogih. Tako tudi jaz ne morem razumeti učinkov trpljenja in najti smisla v njem. Zakaj trpljenje, mi bo jasno šele v večnosti. Za zdaj vem, da Bog ne nalaga na moja pleča bremen zato, da bi mi zlomil tilnik, ampak da bi mi utrdil mišice.
Žalostno je videti zanemarjene otroke. Ena najbolj resnih oblik zanemarjenosti je takrat, ko starši ne vzgajajo več svojih otrok: ne postavljajo jim več pravil, zahtev in mej ter jim ne posredujejo več vrednost. Starši skrbijo za svoje otroke, ko postavijo pravila in sicer pametna pravila, ki jim jih razložijo. Namen pravil je, da bodo pomagala otrokom polneje živeti, ne pa da jih zagrenijo. Podobno je z Božjo postavo in Božjimi zapovedmi. Njen namen ni nadzirati otrok ali jim omejevati svobode. Njen namen je lepo izrazil Mojzes: »da bi imeli življenje«. Njihov namen je ljudem pokazati najboljšo pot v življenju. Dejstvo, da je Bog dal postavo svojemu ljudstvu, je bilo znamenje njegove ljubezni do njih. Če bi jih ne ljubil, bi jih ne vključil v svoj načrt. Z druge strani pa bo Božje ljudstvo pokazalo, kaj jim pomeni Bog in koliko so modri, prav z izpolnjevanjem njegovih zapovedi. Božje zapovedi bodo Božjemu ljudstvu postale vodilo ter pomoč, da bi živeli v sožitju drug z drugim. Zelo pomembno je, kako gledamo na Božje zapovedi. Če nanje gledamo kot na nekakšno kontroliranje, se bomo nad njimi pritoževali. Če pa gledamo nanje kot na znamenje njegove skrbi in ljubezni do nas, jih bomo izpolnjevali. Božje zapovedi ne zmanjšujejo naše svobode, ampak nam pomagajo, da jo bolj modro uporabljamo. Niso breme, ki ga moramo nositi, ampak vir življenja in modrosti. Tisti, ki so poslušni božjim zapovedim, gredo mirno skozi življenje. Tisti, ki jih ne poslušajo, pa se spotikajo in padajo. Kakor za zapovedmi in navodili staršev vidimo njihovo skrb in ljubezen do otrok, podobno glejmo tudi v zapovedih, ki nam jih je dal Bog, njegovo skrb in ljubezen do nas. V zapovedih glejmo Božje sporočilo, ki nam ga posreduje, ker nam hoče dobro, ker skrbi za nas, skratka ker nas ljubi! Bog hoče, da bi imeli življenje sedaj in v večnosti. Učiti otroke o Bogu in njegovih zakonih je znamenje ljubezni do njih. Če tega ne naredimo, kaj smo jih naučili? Smisel življenja je odvisen od tega!
Diogen, filozof iz 5. stol. pr. Kr., je zagovarjal preprost način življenja brez nepotrebnih dobrin in udobja, kar je ponazarjal s svojim zgledom, saj se je odločil živeti kar v sodu. Zelo je cenil ljudi, ki niso bili sužnji materialnim stvarem in so se zadovoljili le s tistim, kar je bilo nujno potrebno za življenje. Še zlasti pa je poudarjal, da je za dobro življenje potreben zlasti stanoviten človek, ki bo skrbel za dušne vrednote in jih udejanjal v svetu. Za dobro življenje je po njegovem mnenju treba uriti tako telo kot dušo. Zaradi tega se je Diogen čudil posameznikom, ki so se ukvarjali s tegobami drugim, za svoje težave pa se niso zmenili – »in čudil se je glasbenikom, da imajo strune na liri dobro uglašene, medtem ko so v svojih dušah tako razglašeni; /…/ govorniki se, kakor pravijo, zavzemajo za pravičnost, v njihovih dejanjih je pa ni nikjer; še celo pohlepneži imajo kaj povedati proti denarju, nasititi se ga pa kar ne morejo. /…/ Tudi to ga je spravljajo v jezo, da ljudje bogovom darujejo s prošnjami za zdravje, pa se že med samo daritvijo gostijo zdravju na škodo.« Diogen je torej opozarjal na razhajanje med tem, kaj ljudje govorijo in kaj dejansko počnejo, in stalno razkrival njihovo dvoličnost. To ponazarja tudi anekdota, ko čuvaji templja, ki so pri kraji zasačili enega od oskrbnikov, tega vlekli stran, Diogen pa je ob tem pripomnil: »Malega tatu so zgrabili veliki tatovi.« S takimi pripombami je želel ljudem pokazati, da nimajo vrednot, za katere si na videz prizadevajo in jih hvalijo. Zelo znana je tudi prigoda, ko je hodil po trgu s svetilko v rokah in govoril, da išče človeka. In druga anekdota, ko se je nekoč vrnil v mesto in ga je nekdo vprašal, kolikšna množica se je zbrala v Olimpiji, Diogen pa je odgovoril: »Množica je ogromna, ljudi pa ni prav veliko.« Ker je imel sam v nasprotju z ostalimi someščani zelo visoke moralne standarde, velika večina pa ni spoštovala nobenih vrednot, je menil, da si ne zaslužijo poimenovanja človek. S tem je povezana tudi naslednja prigoda: ko je nekoč zajtrkoval na trgu, ga je zbrana množica ozmerjala, da je kot potepuški pes, on pa jim je zabrusil nazaj: »Vi ste psi, ker ste se zbrali okrog mene, ko zajtrkujem.« Ob takih in podobnih priložnostih je torej Diogen razkrival pokvarjenost in dvoličnost svojih someščanov, medtem ko si je sam prizadeval, da bi vselej tudi z dejanji ponazarjal vrednote, ki jih je zagovarjal.
Ste se kdaj ujeli, kako ste se povsem naravno počutili ob ljudeh, ki so vam bili enaki, ko pa je v vašo bližino pristopil kdo izmed znanih politikov, športnikov, estradnikov, gospodarstvenikov ali kulturnikov, ste drgetali po telesu in zrli vanj s spoštovanjem, čeprav še sami niste vedeli zakaj? Enako so ugotavljali že antični modreci, ki pa so obenem sporočali, da v človeškem rodu ni prav nobenega razloga za delitev na plemenite in neplemenite, slavne in nepomembne, vredne čaščenja in nečaščene. Takole pravi govornik Antifont, ki je živel sredi 5. stoletja pr. Kr.: »Tiste, ki (izvirajo) od plemenitih očetov, spoštujemo in slavimo, tistih, ki niso iz plemenite hiše, pa niti ne spoštujemo niti ne častimo. V tem se drug do drugega obnašamo kot barbari, čeprav smo se po naravi rodili vsi v vseh stvareh enaki, tako barbari kot Grki. To je možno preiskovati na osnovi tega, kar je vsem ljudem po naravi nujno. To lahko vsi pridobijo na isti način in v vsem tem se ne razlikuje nihče izmed nas, niti barbar, niti Grk. Vsi namreč vdihujemo zrak skozi usta in skozi nosnice in se smejimo, kadar se v umu veselimo, ali jočemo, kadar smo žalostni. S sluhom sprejemamo glasove in na svetlobi vidimo s pomočjo oči ter jemo z rokami…« Antični filozofi so bili torej prvi, ki so sporočali, da je sleherni človek človek, ne glede na njegov družbeni status in rod, ne glede na bogastvo in obleko, ne glede na spol in narodno identiteto. Razlike med ljudmi ne določajo družbeni kriteriji, ampak drža srca, razuma in uma. Določa jih torej vsak človek sam – glede na to, koliko lepote, dobrote in resnice nosi v sebi in koliko teh darov razdaja drugemu, ki prebiva v njegovi bližini. Ko boste torej naslednjič na nekoga zrli s čaščenjem, poglejte najprej njegovo srce in prisluhnite umnosti njegovih besed ter jih primerjajte s svojo lastno človečnostjo.
Neveljaven email naslov