Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Bod' potolažena,« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče izmed njih je ni uporabljal. Poznali so izraz "nekoga potroštati", ki izvira iz nemščine: der Trost.
Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni se govorilo, da je ob prizadetem človeku treba predvsem molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski bi pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči!! In so rekli. Marsikaj so rekli: Ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom lahko pomagal, ali veš, da bi bilo lahko še huje … Ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bog ne daj, da bi jih izrekli danes! Označeni bi bili za neobčutljive, za cenene delivce cenenih nasvetov.
'K'r potroštej se, sej bo bol'.' Tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, že to je zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob užaloščenih treba molčati. Smešno – sveto besedilo pravi: Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. To velja za mlado in staro.
Strinjam se, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, duhovni ali telesni; za izraz človečnosti.
Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; strnem jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli že preden zaboli. Odporen človek pa zlepa ne potoži.
Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec' bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: Id', kraljiča doji, MOJ'GA sina, da te mine TVOJA bolečina …
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Bod' potolažena,« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče izmed njih je ni uporabljal. Poznali so izraz "nekoga potroštati", ki izvira iz nemščine: der Trost.
Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni se govorilo, da je ob prizadetem človeku treba predvsem molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski bi pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči!! In so rekli. Marsikaj so rekli: Ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom lahko pomagal, ali veš, da bi bilo lahko še huje … Ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bog ne daj, da bi jih izrekli danes! Označeni bi bili za neobčutljive, za cenene delivce cenenih nasvetov.
'K'r potroštej se, sej bo bol'.' Tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, že to je zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob užaloščenih treba molčati. Smešno – sveto besedilo pravi: Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. To velja za mlado in staro.
Strinjam se, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, duhovni ali telesni; za izraz človečnosti.
Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; strnem jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli že preden zaboli. Odporen človek pa zlepa ne potoži.
Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec' bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: Id', kraljiča doji, MOJ'GA sina, da te mine TVOJA bolečina …
Šolska vrata so se ponovno odprla. Skozi vstopajo učenci, dijaki, učitelji, vzgojitelji, starši. Marsikdo se sprašuje, kaj bo prineslo novo šolsko leto. Zakaj je šola potrebna, zakaj hoditi v šolo, zakaj se učiti? Izkušnja mnogih otrok in odraslih je, da je šola potrebna, saj pridobimo mnogo novih izkušenj, ki pomagajo v življenju. Pobrskajmo po svojem spominu in pomislimo, kakšen pečat je pustila šola v našem življenju. Lahko se spomnimo na dobre učitelje in vzgojitelje, ki so nam predajali znanje, ki so z nami delili svoje življenje. Osebno se v tem trenutku spomnim mnogih učiteljev, ki so svojo širino znanja, s svojo ljubeznijo do predmeta in s pozornostjo do vsakega učenca zaznamovali moje življenje. Ob tem se kar sama od sebe prebuja hvaležnost za vse lepo, kar daje šola. Mlad človek lahko raste tudi preko preizkušenj, morda slabših ocen, ali nerazumevanja. Poslanstvo šole se skozi stoletja ne spreminja bistveno. Na prvem mestu je prebuditi ljubezen do učenja. Ne le učenja posameznih predmetov, temveč učenja raziskovanja sveta. Človek je poklican k temu, da odkriva svet, v katerem živi, da ga razume in da ga lahko preoblikuje. Samo sposobnost učenja – v pomenu »učiti se učenja« omogoči, da se ne ustavimo v miselnosti »saj že vse vem«, temveč da sem vsak dan znova hvaležen za to, kar sem novega spoznal, za osebe, ki sem jih srečal, za spremembe v mojem življenju. To je danes poseben izziv, ko se nam zdi, da imamo s pomočjo modernih tehnologij ves svet in vse znanje v svojih rokah. Vendar so neizmerna obzorja skrivnosti, ki jih lahko še odkrivamo. Druga naloga šole je graditi medosebne odnose in učiti se življenja v skupnosti. V šoli smo skupaj različnih starosti, prepričanj in izkušenj. Biti skupaj predstavlja priložnost za praznovanje, za veselje, a hkrati marsikdaj pomeni tudi napor. Pozabljati na svoje lastne želje in načrte ter se učiti poslušati drug drugega, sprejemati drugačno mnenje, a se pri tem ne odpovedati samemu sebi. Dialog je zahtevna in potrebna veščina v našem času, ko se pogosto zdi, da si šibek, če ne prevlada tvoja beseda. Šola nas uči »stopiti v čevlje drugega«, kot je enkrat dejal papež Frančišek. V šoli se vzgaja za resnično, dobro in lepo. To troje je med seboj tesno povezano. In celostno oblikuje človeka. Njegovo telesno, umsko, čustveno in duhovno razsežnost. Priložnost za to bo vsak dan.
Šolski angel je kljukec zbornice in razredov. Pozna učenčeve muke, ve za učitelja bedo. V šoli skrivaj opravlja majceno opravilo: uro zvonjenja popravlja tako, da je šolarjem milo. Daljša odmore, krajša mučni čas spraševanja, da komu zvonec olajša zadrego neznanja. Tudi nasploh je koristen: plonka, pomaga, suflira in v šolski kroniki liste, če so slabi, zradira. A šoli je zvest prijatelj. Dan in noč pazi, da kdo, recimo ravnatelj, kje kaj ne zamrazi. Z njim šola je šala. Z njim se pouk omili. Naj bo graja ali pa hvala, on vse s krili nadkrili.
Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu nudi enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave.
Počasi, a zagotovo se približuje začetek novega šolskega leta. Koliko korakov, opravkov, nakupov, priprav, pri redoljubnih celo zavijanja učbenikov, zvezkov. Navdušeno pričakovanje pri nekaterih prvošolcih, pri nekaterih strah pred neznanim. Velikokrat je vključen tudi strah pred nasiljem v šoli, kakorkoli ga že kdo dojema. Največji strah je običajno pri starših skrajno obvarovanih otrok. Velikokrat slišimo, kaj vse se dogaja v šolskih prostorih, ko se nekateri šolarji, mlajši in kasneje najstniki spravijo na »moteče« sošolce in jih kaznujejo za njihove kreposti – ustvarjalnost, bistrost, občutljivost, pa tudi za dober učni uspeh. Ne morejo se upreti nekakšni zameri, ki jo kuhajo v sebi zaradi svojega slabšega uspeha, premaga jih zavist, da sami iz raznih razlogov nimajo dovolj spodbud, notranjih ali zunanjih, za boljši uspeh. Nekateri imajo slabe izkušnje v svoji družini. Iz zavisti, ali pa pač kar tako, »enostavno« se maščujejo nad nedolžnimi sošolci. Včasih je njihova krutost skoraj neverjetna, prav strateška in lahko traja, če tega nihče od odgovornih ne opazi. Danes radi razmišljamo predvsem kako je treba nasilnega otroka razumeti, kako ga zaščititi, potrpeti z njim. Potrpeti, a ne dopustiti zla. Kako naj otrok neha z nasiljem, če ga opravičujemo? Zgledi vlečejo. Nas samih. Mirna, pokončna, pravična drža, brez nasilja. Na nasilje odgovoriti z nasiljem, ni pravo sporočilo. Zgled so nam primeri ljudi, ki so se iz preteklosti, polne krivic, izvili, dvignili, se odprli in delajo dobro. Namesto da bi mrzili vse okrog sebe, so temu naredili konec. Odločili so se, da bodo dobra oseba in marsikdo je potem v življenju ustvaril velike, neverjetne stvari, odgovorno, samostojno deloval tudi za druge, jim odpiral oči, jih učil. Velik zgled je Edith Stein, zavetnica Evrope, pa veliki pisatelj Solženicin, ali nedavno preminul duhovnik Stanko Sivec, ki je svojo veličastno zgodbo opisal v knjigi Skozi ogenj. Človek odpuščanja. Koliko dobrote tudi okrog nas, kljub preživetim krivicam. Pričevanja, ki vključujejo globoko vero v Ljubezen, govorijo o veri v Boga. Negujmo skromno, a marljivo, iščočo držo. Govorimo otrokom o vztrajnem učenju, ne o brezobzirnem premagovanju sošolcev. Naj se razmere in vzdušje spreminjajo na bolje, rešujmo, počistimo zlo. Naj se vsak odločno, jasno odloči, da z nasiljem prekine. Preprosto neham!
»Bog je ljubezen« je najbolj znan stavek iz Janezovega evangelija. A velikokrat tudi povsem napačno razumljen. Posebno dandanes, ko ga nekateri razumejo v romantičnem smislu tolarence do vseh tako ali drugače mislečih. Toda biblična opredelitev kaže na nekaj čisto drugega. Najprej je dobro ozavestiti, da svetopisemski Bog nima nič opraviti z absolutnim vrhovnim bitjem, ki obstaja tam nekje zunaj in ustvarja bitja iz nič. Pri tem gre za napačno pojmovanje tako Boga kot stvarjenja, ki je pogojeno s kategorijami vzročnosti. Prav tako ne drži, če rečemo, da Bog daje (komunicira) svojo bit ustvarjenim bitjem, da ta bivajo, ker svetopisemski Bog ni nekaj, kar obstaja pred svojim dajanjem, temveč Bog obstaja, kolikor se daje. Njegovo bivanje je dajanje sebe, da vse biva. Bog obstaja samo kot bivanje v drugem, ne v samem sebi. Bog je kot tak darujoči se Bog in v tem je pravi pomen Janezove opredelitve »Bog je ljubezen«. Božja resničnost ali njegovo bivanje je torej kenotično izpraznjenje sebe in korenito omogočanje drugega. Kristjan veruje in gleda v Kristusu podobo tega darujočega se Boga. Bog Oče je v Kristusu človeku pokazal, na kakšen način Bog ljubi: tako da se v svojem darovanju povsem izprazni sebe, da človek biva in vse stvarstvo je. Se pravi, da težišče ni v Bogu, ki kot vrhovno in vsemogočno bitje presega svet, temveč v stvarstvu-zgodovini kot Božjem samoizpraznjenju, katerega najvišji izraz je v Kristusu. Ker je Bog postal eno s človekom, v našem trpljenju ni na varni razdalji nad svetom, temveč je v svetu soudeležen: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine« (Iz 53,4). Ali kot pravi novozavezni pisec: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15). Bog torej ni čista blaženost in sreča – v čemer je naša utopična predstava, ampak je on sam tema, preizkušnja in rana. Rečeno natančneje, človek se združi z njim v blaženosti in sreči, šele ko se je do dna prečistil in šel skozi temno noč preizkušenj. Stavek »Bog je ljubezen« tako vključuje korenito izpraznjenje sebe.
Z današnjo Duhovno mislijo se poslavljamo od staroste slovenskega pesništva Cirila Zlobca, ki se je pred leti za naš radio spominjal trenutkov, ki jih je preživel v jami med vojno. Ob srečanju s smrtjo so-vojakov se je zavedel, da je prav vsako človeško življenje samo eno in edinstveno.
Pred časom je bila operirana mama moje prijateljice. Stara je bila štiriinosemdeset let in še prav v redu za svojo starost, le bolečine v hrbtenici so postajale vedno hujše in so ji naredili manjšo operacijo, da bi ji bolečine omilili. Vsi so upali, da ji bo pomagalo. Vsaj za nekaj časa. Pri tem je vsako leto zelo dragoceno. Ganljiva pa mi je bila pripoved njene hčerke, ki jo je spremljala v bolnišnico. Tik pred odhodom od doma si je nadela ogrlico, ki jo je sicer nosila samo ob posebnih priložnostih. »Veš, tja hočem priti urejena in takšna ostati do konca!« Hčerka sicer nima veliko smisla za nakit in podobne stvari, je pa mamino željo spoštovala in jo tudi cenila. Pravzaprav je šlo za veliko več kot samo za ogrlico. Mama je ostajala tudi v tej starosti ob vseh svojih bolečinah v sebi zelo urejen človek in bi še veliko bolj trpela, če bi ji ne uspevalo tega ohraniti. Potem mi je prijateljica malo več pripovedovala o svoji mami. Iz skromnih razmer je prihajala in večkrat ji je rekla: »Nismo imeli veliko, stokrat smo morali obrniti vsak dinar, smo pa bili vedno urejeni in dostojno oblečeni.« To je potem ohranila do konca in ji je veliko pomenilo. Pa ne samo to. Preden je šla v bolnišnico, je vse lepo oprala in zlikala, da ne bi prišla tja neurejena. Kdo ve, ali je kdo od sester in drugih, s katerimi je prišla tam v stik, to sploh opazil? Bojim se, da ne. Ampak ona je morala biti urejena zaradi sebe. Ta pripoved me je naravnost ganila. Kot da govori o človeku, ki prihaja iz nekega drugačnega sveta, ki ga sploh ne poznamo več. Človek, ki želi biti tako urejen, spoštuje samega sebe in morda manjka današnjemu človeku tudi takšno zdravo spoštovanje samega sebe. Za tega moraš poskrbeti sam, tega ti ne morejo dati drugi. Kdor zna spoštovati samega sebe, bo znal tudi spoštovati druge. Hvaležna sem tej stari gospe za dragocen življenjski nauk, ki mi ga je dala z ogrlico in z vsemi skrbnimi pripravami za bivanje v bolnišnici. Verjetno se sama sploh ni zavedala, kako dragocena je tudi za nas.
“Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo do določene mere vsi sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje je, torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Resnično odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo kot pa za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini na katere lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko udejani vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda prav tako po navadi to tudi ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar je, da damo preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža v katere, vas denar pogosto drži. Potem so tukaj še vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko namenite čemu svoje sposobnosti in talente, pokažete, da v to vlagate sami sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi okrog sebe, da naredijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti s svojimi rokami, nekomu bistveno olajšate življenje. In nenazadnje čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe bistveno spremeni na bolje. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes in ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zaradi tega postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj je: Ko dajete, nikoli ne veste kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!
Iskreno si moramo priznati, da v sodobni zahodni družbi vlada močna kriza avtoritete. Zdi se, kot da praktično ni več nobene resne, zaupanja vredne avtoritete: ne v družbi, še manj v politiki. Tudi na verskem področju se to močno čuti. Seveda se povsod še najde kakšna izjema. Zdi se, da je edina avtoriteta le še v rokah znanosti in tehnološkega napredka. Če namreč znanost, stroka nekaj potrdi, potem bo to že držalo. Vsi zelo dobro poznamo iz oglaševanja, ko določenemu izdelku daje vrednost avtoriteta: »Klinično testirano v tem in tem laboratoriju:« »Priporoča ta in ta zdravstvena organizacija.« Ker priporoča zaupanja vredna avtoriteta, pač velja verjeti in sprejeti. Kaj pa, ko se pojavi dvom v to avtoriteto? Zelo konkretno in zelo direktno: ko se zaradi nauka, zgodovine ali določenega trenutnega škandala zastavi dvom v avtoriteto Cerkve, oziroma še bistvenejše, dvom v resnico Evangelija in tudi vero samo! Afere in škandali so bili, so in bodo. Žal. Do tega pride vedno, ko določen posameznik ali združba zlorabi ustanovo, pa naj si bo to Cerkev ali katerakoli druga ustanova, ki v svojem bistvu prinaša dobro v ta svet: od človekoljubnih organizacij, zdravstvenih in vzgojnih ustanov, pa vse do športno rekreativnih društev. To, da se zlorabe dogajajo, seveda ne opravičuje nobenega kriminalnega početja, ampak nas mora spodbujati k prizadevanju, da bi do tega vendarle ne prihajalo ter seveda k obsodbi in popravi krivic. Že v prvi skupnosti Jezusovih učencev je prihajalo do tega kot beremo v evangeliju današnje nedelje: »Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal.« Vsi poznamo Juda Iškarijota. Odpad in zloraba sta bila torej navzoča že v skupnosti Jezusovih učencev. To skupnost je v pričo Jezusa zapustilo mnogo učencev in niso več hodili za njim, ker pač niso želeli ali zmogli ostati z njim v odnosu, slediti njegovim besedam ali so se tako ali drugače pohujševali. Toda ključno – tudi za nas danes – je Jezusovo vprašanje: »Ali hočete tudi vi oditi?« Oditi zaradi zlorab in afer, zaradi razočaranja, zaradi občutka, da Jezus nima več avtoritete, da nima kaj povedati sodobnemu svetu, ali ker ne potrebujem Jezusa, njegovega odrešenja in večnega življenja? Lahko odidem. Toda kam, h komu? Prav v tej točki poda apostol Peter temeljni odgovor: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Apostol Peter s tem izpostavi temeljno bivanjsko resnico: »Kdo lahko izpolni smisel človekovega bivanja, kdo lahko da človeku njegovo največjo vrednost in ljubljenost kot Jezus?« Imamo svobodo, da se odločimo za Jezusa. Ne sili nas, niti nas ne priklepa. Iskreno pa nam zastavlja vprašanje: »Ali hočete tudi vi oditi?« Zaradi česa?
Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen, in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu? Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu. Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.« Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje naših zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentični odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priliko za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.
Naj ne zveni nenavadno, če bom začel tole jutranjo misel – za povrh še duhovno – na kupu gnoja. Od tam mi je namreč zaželel lep dan Miha – eden izmed fantov, ki je bival v komuni na Razborju pod Lisco. »In kako si?« me je nato vprašal. Takrat sem bil še prepričan, da moram biti narejena dovršenost in se nisem zavedal, kako sem se pri tem sprenevedal. »Kako sem? … Dobro sem!« sem odgovoril, čeprav je bilo tisti dan moje počutje vse prej kot dobro. In Miha mi je odgovoril: »Zakaj lažeš?!!!« Nato je izrekel misel, ki me spremlja kot popotnica v mojem življenju. Dodal je namreč: »Zakaj nisi z nami resničen, da bi bili tudi mi s teboj lažje iskreni.« Ko sem bil sopotnik fantov in deklet, ki se iz zasvojenosti vračajo nazaj v odgovornost življenja, sem občudujoče opazoval, kako so ozaveščali tudi svojo nebogljeno/nemočno stvarnost – ne z občutkom krivde, pač pa kot priložnost za korak v boljšo smer. »Če nisi iskren do sebe, če si ne priznaš svoje resničnosti in je ne ozavestiš,« mi je govoril Miha, »potem si ujetnik samega sebe – svojih navad in vzorcev in predvsem sprenevedanji/opravičevanj.« In je še dodal: »Svobodo dosegaš, ko ne govoriš drugim, kaj naj storijo, pač pa storiš sam kar zmoreš in zato moraš. Pot do svobode je osebni napor. Samo tistim, ki ga vzamejo v zakup postane življenje dobra in zanimiva priložnost. Krepiti je potrebno ne le moč mišic, pač pa tudi voljo za vztrajnost in odpornost. Tisti, ki zmore sprejeti tudi napore za doseganje ciljev je resnično svoboden.« Ko so mladi v komuni ob svoji osebni rasti opazovali moje življenje, mi je eden izmed njih rekel: »Veš, tudi tebi bi prišla prav tri leta bivanja v skupnosti.« Čeprav sem takrat težko pogoltnil njihovo iskrenost, vam moram priznati, da so imeli prav. Prišel bi k sebi – k večji pristnosti in svobodi življenja. In ob tem bi ne bil na dobičku le jaz, pač pa tudi vsi, s katerimi sobivam. Bližnji, še posebej najbližji okušajo namreč našo osebno resničnost. Za popotnico pa še misel, ki mi je bila podarjena od mladih v komuni: Življenje ni velika filozofija: če želimo polno živeti potem izkoristimo ta trenutek in ta dan, ki se nam podarja v tem jutru.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Nekdaj smo v mojem domačem kraju po njivskih strniščih sejali črno deteljo. Z njo smo zemljo obogatili z dušikom. Čebelam in čmrljem pa je rastlina s trojnatimi listi in rdečimi cvetovi nudila zelo dobro medičinsko in pelodno pašo. O tem, da je črna detelja eno izmed najstarejših zdravilnih zelišč – uporabljali so jo že severnoameriški Indijanci –, sem se podučila šele sedaj. Kot tudi o tem, da poleg črne detelje poznamo še belo, medeno, navadno turško, plazečo in turško deteljo. Sveti Patrik, najbolj priljubljen svetnik Irske, je s pomočjo triperesne deteljice mogočnemu kralju razložil troedinega Boga. Kralj je bil menda tako očaran, da je svetemu Patriku dovolil širiti krščanstvo po njegovem kraljestvu. Triperesna deteljica je postala eden izmed irskih nacionalnih simbolov. Z njo je upodobljen tudi sveti Patrik, le obhajanje praznika, posvečenega svetniku, je danes bolj podobno karnevalu. Poleg triperesne deteljice poznamo tudi štiriperesno. Le kdo se je ne bi razveselil, saj velja za najmočnejši simbol sreče. Vsak izmed njenih štirih lističev ima poseben pomen: prvi pomeni vero, drugi upanje, tretji je za ljubezen in četrti za srečo. Tistemu, ki jo najde, naj bi vsak od štirih lističev po ljudski modrosti prinašal bogastvo, slavo, ugodno doživetje in zdravje, in če jo komu podari, celo dvojno mero sreče. Štiriperesna deteljica je po mnenju znanstvenikov izjemno redka, saj je razmerje med običajno deteljico in njeno veliko bolj srečenosno vrstnico kar 1 : 10.000. Po ljudski vraži naj bi štiri lističe našli le ljudje, ki imajo razvit vid in duhovnost. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, nedvomno je štiriperesna deteljica zaradi svoje redkosti nepogrešljiva rastlina v naših herbarijih, v spominskih knjigah ali pa zataknjena za klobuk. Če nič drugega, vsaj škodljiva ni, saj so jo ljudje nekoč uporabljali celo za svojo prehrano. Vero, upanje, ljubezen in srečo gre iskati vse prej kot na travnikih. Čeprav sem jo, štiriperesno deteljico, kot otrok tudi sama iskala. A takrat sem bila otrok, govorila sem kakor otrok, sklepala kakor otrok. Danes štiriperesne deteljice ne iščem več, še vedno pa skrbno negujem triperesno deteljico: vero, upanje in ljubezen. O veri, upanju in ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v trinajstem poglavju piše mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi, zraščenimi skupaj, in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazen – sveti Pavel. Eno izmed najkrajših poglavij zaključuje: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13) Ne trdim, da sreče ni ali da je ne potrebujemo ali da je sveti Pavel ni poznal, če jo v svojih pismih redko omenja. V današnjem jutru vam želim povedati le, da ne raste na travnikih.
Ne vem, kaj ima človek od tega, če kar naprej nerga. Nenehno je slabe volje. In ker je tako, se ga je bolje izogniti. Drugačnih stališč od svojih ne sprejema. Tako se ljudje utaborimo vsak na svoj breg. Ob tem mi prihaja v spomin, kaj so nekdaj modrovali priletni ljudje. To, kar je napovedovala prerokinja Šembilja: tako hudo da bo na svetu, da si bosta dva človeka vsak s svojega brega klicala: Kje si bil, da si preživel? V tem primeru je šlo za vojne, kugo, kobilice. Ko pa danes ostajamo vsak na svojem bregu, gre bolj za mišljenje in za pogled na dogodke v svetu in doma. Vzgajali naj bi se za strpnost in povezovalnost. Kroničnih nergačev se to ne prime. Popravljajo vse od tega, kar jim na drugih in v javnosti približno ustreza, do onega, kar jim gre na jetra. V tem košu se na družbeni ravni znajdeta opozicija in koalicija, na zasebni pa tako znanci kot žlahta. Kajpada tudi vreme. Iz izkušnje vem, kako hitro se nergači sprevržejo v pohlevneže, kadar gre resnično za nohte. Denimo v popolnem pomanjkanju, kakršno prinese vojna. Videla sem od blizu. Ljudje, ki jim zlepa ni bilo kaj všeč in nobena žemljica ni bila prav zapečena, ki so s sitnobo strojili kožo mesarju, trgovcu, branjevki in čevljarju, so med štiriletno vojno obhodili mlinarje in kmete in prijazno prosili za »vsaj malo«. Mestni gospod, ki je na sprehodu skozi vas rad rekel: po prašičih smrdi, je potem v isti vasi povpraševal po kakršni koli slanini. Naenkrat svinjska mast ni bila več škodljiva za zdravje. Zdaj nas v razkošju vsega delajo nergave še premišljeno oblikovane reklame. Te se spretno kosajo, katera bo bolj preglasila vse druge. Potem kupiš in je vse krasno, a le na kratki rok. Kupiš drugje in je še bolj krasno in še na krajši rok. In se zapišeš med nergače. Hitro se nergavci že kje srečajo in obnergajo vse od zdravnikov do komunalcev in od župana do župnika. Kaj pa povezovalnost v dobrem, zadovoljnem, delavnem? Njen naboj je postoterjeno močnejši. Iz njega živimo, odkar smo. Spodbuja napredek, odpira obzorje, vodi navzgor. Oblikuje snovalce izboljšav na različnih ravneh in preprečuje samoljubje. Zmaguje, ker plemeniti, in vžiga, ko ves čas gori.
Zdi se, kakor da bi živeli v času nenehnih razprodaj. Skorajda ne mine mesec, da ne bi do nas prišla novica o kakšni vrsti razprodaje – redni razprodaji, predrazprodaji, porazprodaji in podobno. Tokrat pa se bomo dotaknili področja, ki mu običajno pravimo ‘’duhovnost’’, osebna rast in podobno. Ker je sodobni človek na vseh področjih svojega življenja tako očaran z iluzijo osebne svobode se je neizmerno odtujil ne le od sočloveka ali narave, ampak predvsem od samega sebe. Zato v neskončni poplavi ponujanega brezupno išče, kjer ni, zato, ker je pozabil, kje se to, kar išče, nahaja. Na žalost k sodelovanju nismo povabili kakšnega znanega bralca, interpreta s privlačnim glasom, ki bi enako uspešno nagovarjal oba spola. Prebrali bomo kar sami. Oglas, ki je nekakšen povzetek, pa se glasi takole: se želite odpočiti od vsakdanjih tegob in skrbi, se znebiti stresa, izboljšati zdravje in samopodobo, izoblikovati postavo? Morda prodreti v skrivnosti svojega obstoja, prejšnjih življenj, zakonov karme, komunicirati z umrlimi modreci ali sorodniki? Želite s svojim skromnim, a plemenitim prispevkom izboljšati svet ali pa vsaj sebe? Se želite osvoboditi in se končno zavedati Boginje ali božanskega v sebi? Lahko pa tudi samo malo obarvate vsakdanjo sivino življenja ali za kratek čas prekinite svoj običajni dolgčas… Če je tako, potem je to poletje pravi čas, prava priložnost – samo za vas! Na voljo so vam najnovejši tečaji različnih vrst joge, tako za začetnike in nadaljevalni. Ker je sezona kopanja pred vrati, smo na podlagi najnovejših študij samo za vas pripravili hitro učinkovite načine za oblikovanje lepe in zdrave postave. Nismo pozabili tudi na tiste, ki želite meditirati. Za vas so na voljo številne metode meditacij in vsakovrstni pristopi duhovnih srečevanj. Vse našteto vam je na voljo od jutra do večera, v naravi, v hribih, na morju ali v samo za vas čudovito urejenih prostorih. In vse to z velikimi popusti, po promocjskih cenah! Programi so na voljo tedensko ali dnevno, izbira je seveda povsem vaša. Spoštovani! Vzemite si čas in izkoristite popuste ter priložnosti, ki se vam ponujajo! S kartico zvestobe boste pridobili še dodatne bonuse! Bodite zraven, bodite ”in”. Ne le da boste spoznali veliko podobno mislečih, najpomembnejše je, da bodo vaši občutki tesnob, osamljenosti ali nerazumljenosti čarobno izginili… Ne odlašajte, pokličite zdaj in si zagotovite svoje mesto! Vaš klic je seveda brezplačen…
“Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je,” je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Ljudje smo zaskrbljeni zaradi mnogih stvari. Strokovnjaki govorijo, da je stres povzročitelj mnogih zdravstvenih težav našega časa. Če dobro premislimo, opazimo, da je malo tega, kar nas vznemirja, vredno, da smo zaradi tega zaskrbljeni. Jezus nam v evangeliju ( prim Mt 6,25-34) podaja različne razloge proti zaskrbljenosti. Sam Bog, ki je Stvarnik in začetnik našega življenja, lahko poskrbi za podrobnosti v življenju. Po preroku Izaiju nam Gospod govori: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj.« Iz 49,15-16). Zaskrbljenost zaradi prihodnosti ovira naše današnje napore. Zaskrbljenost je bolj škodljiva kot koristna. Bog ne zapusti tistih, ki so odvisni od njega. Če imaš hrano v hladilniku, obleko v omari, streho nad glavo in prostor za posteljo, si bogatejši od 75% ljudi na tem svetu. Če nisi nikdar izkusil nevarnosti vojne, osamljenosti v zaporu, trpljenja pri mučenju ali lakoti, si na boljšem kot 500 milijonov ljudi na tem svetu. Če lahko hodiš v cerkev ne da bi se zaradi tega bal, da te bodo preganjali, zaprli ali umorili, si bolj blagoslovljen kot tri milijarde zemljanov. Zaskrbljenost je znamenje pomanjkanja vere in napačne predstave o Bogu. On je naš ljubeči oče, mi smo njegovi ljubljeni otroci. Potrebna je otroško zaupljiva vera. Otrok se ne ubada cel dan z mislijo, ali bodo ob prihodu iz šole domov starši pripravili obed. Na podoben način morajo kristjani zaupati v Boga, da nam bo dal, česar potrebujemo. Utrdi svojo vero. Dejstvo, da živimo za današnji dan, nam pomaga, da nas ne ugonobijo skrbi. Ne skrbi za jutrišnji dan. O tem boš mislil jutri. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Ni dobro misliti o jutrišnjem dnevu. Morda ne bo imel težav, ali pa ga sploh ne bo. Če boš skrbel zaradi jutrišnjih težav, ne boš pozoren na blagoslov, ki ti ga prinaša današnji dan. Kontroliraj svoje misli. Jezus se je soočal s številnimi izzivi, a ni dopustil, da bi ga prevzelo malodušje. Preprosto je vse izročal v Očetove roke, tudi mi lahko naredimo enako. Premislimo, kaj nas najbolj skrbi. Izročimo to v roke Nekoga, ki je večji in modrejši od nas.
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Montpellier je bilo staro sredozemsko mesto v Franciji, ki je v srednjem veku še posebej zacvetelo. K temu je pripomogla ustanovitev ene izmed prvih medicinskih fakultet v Evropi (l. 1220), zaradi katere so se veščine zdravljenja lahko povezale z velikim sočutjem do bolnikov. Tudi Roka so kot mladega človeka vabile pustolovščine, zato se je l. 1317 odpravil na romanje v Rim. Kakor da bi z izbiro večnega mesta želel pokazati, da se bodo tudi avignonski papeži kmalu vrnili nazaj, v kraj mučeništva prvakov apostolov Petra in Pavla. Toda njegovo potovanje je bilo vse kaj drugega kot pohajkovanje po očarljivi sredozemski obali. 14. stoletje je bilo namreč v Evropi čas kuge in streči bolnikom je bilo smrtno nevarno. Toda veščine in znanje, ki si ga je Rok nabral v znameniti medicinski prestolnici, so ga usmerjali k bolnikom. Po navadi svoje življenje najlažje tvega mlad človek. In Rok je želel pokazati, da je sočutje največja pustolovščina, ki jo zmore človek. Tako je bolnikom podarjal svoje zanje, delo in sočutje. Tudi ko je prišel v Rim, ni zanemarjal bolnikov in ker je marsikateri izmed njegovih varovancev ozdravel, se je začel širiti glas o njegovi čudežni moči proti kugi, sloves, ki se je ohranil še stoletja. Toda sv. Rok ni bi noben magični čudodelnik, zato je postal tudi sam žrtev svojega sočutja in na poti domov zbolel. Tam v Piacenzi v Italiji ga najdemo na skupnih ležiščih med drugimi bolniki. Vendar se iz uvidevnosti do drugih bolnikov kmalu umakne v samoto gozdne kolibe. Ta sočutna gesta mu omogoči, da si izbori zdravje. Zgodba pravi, da mu je pes z bližnjega gradu nosil hrano, meso in kruh, zato ga tudi umetniki radi upodabljajo s kužno rano na nogi in ob spremstvu prijateljskega psa, ki nosi hlebec kruha v gobcu. Pri svetnikih so pogoste legende, ki ne govorijo le o njihovem sočutju do sočloveka, ampak tudi do živali in vse narave. In obratno, živali in drevesa so v svetniku našli svojega prijatelja in mu pomagali preživeti. Sveti Rok je postal simbol sočutja do vsakega živega bitja. Prav v poletnih dneh, ko znova iščemo stik z naravo, veliko potujemo in si vzamemo čas za drugega, je naš priljubljeni svetnik lep simbol tudi našega sožitja z drugimi in sploh z vsemi živimi bitji.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov