Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj.
»Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.«
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj.
»Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.«
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj… Ljubiti tudi, ko roke udarijo… bijejo… davijo… Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira… A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla… In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem kako vse kar imam in vse kar sem tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni… Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti
Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček.
Pogosto, ko berem evangelijski odlomek o dečku Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju in sta ga prestrašena starša panično iskala, se spomnim na neko, razmeroma nekonvencionalno filmsko upodobitev. Režiser Roger Young je leta 1999 z zvezdniško igralsko ekipo, vključno z Garyjem Oldmanom, posnel triurni film z naslovom Jezus. V njem s čustveno dramatičnostjo povede gledalca v prizor, ko nesrečna Jožef in Marija slednjič najdeta dvanajstletnega Jezusa v templju. Zaskrbljeni in prestrašeni Jožef se ob tem precej razburi, tako da dobi gledalec občutek, da manjka samo še malo in bo od razburjenja dečku Jezusu primazal klofuto. Kar pa se seveda ne zgodi. Kljub vsej jezi in stiski, je do otroka spoštljiv. In to je bistveno. Pristen odnos. Tega nam tolikokrat manjka. Pristnih in iskrenih odnosov, ki temeljijo na resničnem medsebojnem spoštovanju. Sociološke raziskave med mladimi še kažejo, da si mladi želijo v prihodnosti imeti družino, saj jim to predstavlja eno največjih vrednot. Kaj so za to pripravljeni narediti je drugo vprašanje, a želje in hrepenenja so še kako resnična. Toda, prav v tej točki se tolikokrat zalomi. Rad bi, želim si, toda ne zmorem, ne znam, ne upam si. Tako se lahko človek znajde v razcepu med željo in hrepenenjem ter nemočjo, še posebej ob nekakšnih romantičnih prepričanjih zakonskih in družinskih odnosih. Dejstvo je, da idealnih zakonov in idealnih družin ni. Idealne družine obstajajo samo na fotografijah, v reklamah in v filmih. Se pravi: v pravljičnem svetu. V naši stvarnosti so mogoče le dovolj dobre družine, ki poznajo vzpone in padce, preizkušnje in radosti, trpljenje in ljubezen. Vse to pa je seveda mogoče, če so odnosi pristni, iskreni in odprti. Vsak si želi pripadati, biti sprejet in ljubljen, vendar ni vsak pripravljen za to zastaviti sebe v iskrenosti in pristnosti. Kot športnik ali glasbenik, ki želi postati uspešen, lahko to doseže le z naporom, predanostjo, odpovedmi, zvestobo odločitvi, tako je tudi z našimi odnosi. Za vsako resno stvar potrebujemo vajo, trening, vztrajnost, zvestobo, da dosežemo določen uspeh. Kako to, da se nam vse to tolikokrat zdi povsem nepomembno na področju odnosov. In vendar je pot, ki vodi k dovolj dobremu življenju v zakonu in družini zaznamovana prav z zvestobo odločitvi, z odprtostjo, s pristnostjo, z odpuščanjem, s sprejemanjem, z lastno krhkostjo in ranljivostjo, z odpovedjo sebičnost in egoizmu ter z iskanjem drugega. In še bi lahko naštevali. Idealnih družin in zakonov res ni. So pa tisti, ki si upajo živeti in uresničevati svoja najgloblja hrepenenja in želje po pripadnosti in ljubljenosti. Seveda je to pot neprestanega prizadevanja za rast in gradnjo pristnih odnosov. Strma in ozka je pot, ki vodi v življenje in malo jih je, ki hodijo po njej. Si upate stopiti nanjo in hoditi po njej?
Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.
Dobro jutro in če bi po radiu lahko pokazal šibo, bi vam zavpil: »Rešite se!« Za to je še res prerano, čeprav otroci znajo biti pri takih opravilih zelo zgodnji. Upam, da smo že pripravili kakšno odkupnino, če kdo potrka na današnji tepežni dan s svojo šibo na naša vrata. Običaj tepežkanja se je v veliki meri izgubil. Otrokom k sreči ni treba več hoditi naokrog in prosjačiti, da bi si lahko privoščili kakšen priboljšek v teh božičnih dneh. Po drugi strani smo do šib vzgojili odpor in vedno manj se v soseski poznamo med sabo in bi se otroci težko upali priti k ljudem, ki so jim popolnoma tuji. Starejši se verjetno še spomnite, kako smo zjutraj hiteli s svojo šibo od hiše do hiše, da bi kaj dobili. Saj nismo razumeli, kaj pomeni tisti: »Rešite se!« Bilo pa je imenitno starejšega človeka, ki smo se ga bolj ali manj bali, vsaj malo ošvrkniti s svojo šibo. Po nekod so te šibe celo blagoslavljali in so tam imeli otroci še bolj vzvišen, svet občutek. Ob spominu na pomor nedolžnih otrok, ko naj bi Herod dal pomoriti prvorojence v Betlehemu, je božično praznovanje povzdignilo otroke, da so si lahko privoščili odrasle. Da se je ta običaj tako prijel in ohranil, mora biti v njem skritega kaj več, kot le spomin na nek daljni dogodek. Če pomislimo, kako je bilo nekoč otrokom, hitro razumemo, da so bili ti vedno ranljivi. Mnogi so odraščali v pomanjkanju, mnogi so bili že od malega prisiljeni trdo delati, predvsem pa so jih vzgajali z ustrahovanjem in poniževanjem. Varuha otrokovih pravic ni bilo, še manj popuščanja otroškim muham. Danes je k sreči drugače. Vsaj tako si dopovedujemo. Ko gledamo starše, ki otroke vlačijo od ene dejavnosti do druge, ko otroka postavljajo na prvo mesto, da bi bil naš boljši kot sosedov in ga podkupujejo z vsem mogočim, le da bi se ob njem dobro počutil, se mi ravno ne zdi, da smo v spoštovanju otroštva veliko napredovali. Otrok še vedno služi odraslim. Še vedno je grožnja kot nekoč Herodu, če ne odgovarja pričakovanju staršev in okolja. Nedolžnost otroka hitro ubijemo, ko mu kažemo svet kot le solzno dolino, kjer velja le to, kako visoko splezaš po družbeni lestvici. Zdi se mi prav, da bi se vsaj danes s čim odkupili pred otroško razposajenostjo. »Rešite se!« naj ne bo le nemi krik, naj nas ves dan spodbuja, da bomo otroka spoštovali zaradi njega samega in ne zaradi naših predstav in pričakovanj. In ne samo pri malem otroku, storimo to tudi pri otroku, ki je skrit v nas. Rešimo ga pred navlako nadutosti in praznega ponosa herodov vseh časov.
»Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.« In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …« »To je nemogoče!« sem posegel v pripoved. »Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.« Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje. Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike.
Grško ime Stephanos pomeni »krono« ali »venec«. In res je Štefana prva krščanska skupnost občudovala kot mladostnika, ki je uspel uresničiti svoj mladostni sen in iti v ljubezni do konca, se pravi prav tja do smrti. Zato je prejel venec zmage in bil tisti, ki je dosegel krono najvišje časti. Zato so ga uvrščali na čelo dolge vrste pričevalcev, kot so poimenovali prve priče vstalega Gospoda. Bili so priče temu, da je njihov Gospod, Mesija, sicer umrl, toda še vedno je živ. To je bilo nekaj nezaslišanega, saj je pomenilo, da je večnost vdrla v naš čas, da nismo samo ljudje, ampak da je med nami celo živi Bog. Večna ljubezen je prišla na ta svet in novo življenje, ki se ga nismo nadejali. Prvi Jezusovi učenci so bili prepričani, da je Štefan prejel lovorike ljubezni, ker se je kot mladenič pognal v življenje do njegovih skrajnih meja. Toda njegovi rojaki niso prenesli, da se pogovarja z Bogom kakor s svojim prijateljem in da ima celo videnje, kjer so mu onostranske zadeve čisto domače. Njegova okolica ni verjela, da je človek sposoben biti v družbi z Bogom in da s smrtjo ne bo vsega konec. Prav današnji praznik pa predstavlja nadaljevanje idiličnega božičnega dne, ko smo se razveselili Božjega otroka, tistega, ki bo s svojo ljubeznijo, svoji nebogljenosti navkljub prinesel novo upanje na ta svet. Božič namreč pomeni, da Boga ni strah človeške nebogljenosti, ne boji se neznatnosti otroka in preko otroške krhkosti in nemoči prihaja k nam. Božja moč in veličina se nam razodevata v človeški nemoči. Božja ljubezen se naseli v naši majhnosti. Danes dajemo priznanje mladeniču, ki se podobno kot Ljubezen sama ne ustraši prav ničesar in verjame, da je mogoče premagati vse, vsako trpljenje pa tudi smrt. Zato ne preseneča njegova molitev, ki jo izgovarja, ko ga kamnajo. To so namreč besede, ki spominjajo na veličino njegovega Gospoda na križu: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« To pomeni, da ljubezen še z zadnjimi močmi deli dobroto in usmiljenje. Na današnji dan Slovenci praznujemo tudi državni praznik Dan samostojnosti. Hvala Bogu, ker danes nihče več ne zahteva od nas, da bi žrtvovali svoja življenja. Toda naša državna skupnost bo imela svoj temelj, če bomo vsi ljudje dobre volje sposobni odpuščanja, sprejemanja drugega in usmiljenja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah zaključi s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, kar advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojstven? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.
Lani (2017) decembra so ženo ameriškega predsednika Melanio Trump vprašali, kje bi najraje praznovala božič in odgovorila je, da na samotnem otoku. Da, nekateri ljudje se bojijo božiča. Strah jih je obveznosti ob tem prazniku, nekatere je strah hitenja, povezanega s praznovanjem. In res v potrošniški družbi zna biti božič zelo stresen in obremenjujoč. Bistveni del praznovanja je postalo obdarovanje, ki pa se velikokrat spremeni v medsebojno tekmovanje in potrošništvo. Pred prazniki se pogosto zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado »poči« v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado »kaj« zgodi -pri tem misli na kakšno »razbitino« v hiši-, nekaj »se razbije«, kar tako samo, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato njihova družina že nekaj let pred božičem sede in se dogovori: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’,« zatrjuje igralec. Najbrž se strinjamo, da je ta svojevrstni »obred« pomiritve vreden posnemanja tudi v drugih družinah. Najbolj pa naj nas pomirja vera, da nam je Gospod res blizu in to ne samo za božič in druge praznike, ampak da nam je blizu vsak dan, tudi v dneh priprav, napora in hitenja. V današnjem evangeliju teta Elizabeta blagruje svojo sorodnico Marijo z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Marija je verovala Božjemu poslanstvu brez oklevanja in dvoma. Ko je slišala in sprejela Božji predlog, je pohitela k teti Elizabeti in ga delila z njo. Tako je postala vzornica vseh učencev Božjega učitelja: slišala je Božjo besedo, jo sprejela in posredovala drugim. Cerkev nam daje Marijo za vzor. Zakaj? Ker je slišala Božjo besedo in po njej živela. In ker sta bili ljubezen in duh služenja gonila sila njenih dejanj. Tudi mi bomo blagoslovljeni, če bomo posnemali trdno in življenjsko Marijino vero. Vera nam ne zagotavlja življenja brez težav, omogoča pa nam zmago nad težavami s pomočjo Božje milosti.
Pred nekaj leti me je življenjska pot iz osrednje Sibirije v Rusiji pripeljala v 8 tisoč kilometrov oddaljeno Slovenijo, ki je zdaj moja nova domovina. Iz spoštovanja do novega okolja sem se najprej začela učiti slovenščino. S sabo sem prinesla svoje navade in običaje in jih z radostjo v duši povezala s temi, ki veljajo tukaj. In verjetno sem se tudi zato vedno počutila sprejeto in želeno. To sicer zna biti problem sodobnih migracij, kjer ljudje od drugod – iz različnih kulturnih in verskih okolij, ne zmorejo ali celo nočejo s hvaležnostjo in dialoškostjo sprejemati drugačnost v katero prihajajo. In če hočete, tudi Jožef in Marija sta bila pred dva tisoč leti na nek način migranta, brezdomca, ki pa sta s sabo prinašala luč in upanje za prihodnost – Jezusa. Maribor je bil, tudi zaradi smučišč takorekoč v mestu samem, moja ljubezen na prvi pogled, ki pa se je še okrepila, ko sem jela srečevati vse več iskrenih krščanskih bratov in sestra. Vsako leto skupaj doživljamo tale adventni čas pričakovanj, ko se staro poslavlja in se rojeva novo. V vsakem človeku je iskrica božjega, svetega, žarek neustavljivega odrešenjskega upanja, ki pa ima za nas verujoče kristjane ime – Jezus Kristus. Srce je tempelj življenja, in če se Jezus v našem srcu ne rojeva vedno znova in znova, je božični čas za nas pač le prijazna praznično novoletna družabniška zgodba. Moj rojak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin katerega stoletnice rojstva smo se spominjali nedavno, je zapisal stavek. “Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce.” To pomeni, da je Božič v resnici drama našega srca. Ko Jezusa povabimo tja, se dogajajo čudeži v nas in med nami: zmoremo odpuščati in brezpogojno ljubiti, zmoremo biti sočutni in strpni…kjer celo razlike postajajo radostne bližine. Blagoslovljene praznike želim, vsem in vsakomur, in tudi mojim dragim rojakom iz nekdanje skupne domovine, ki so v Sloveniji. С Рождеством и Новым годом! Да благословит вас Господь!
To je čas, ko veliko ljudi pričakuje božji dotik. Ko je nekaj v »zraku«, kar sproži občutke čuječnosti. ko si želim čudovitih, blaženih občutkov, razumevanja svojih »bližnjih«, nekoga, ki se me dotakne v moji občutljivosti. Lahko me to pomiri, razneži, še bolj odpre za pričakovanje svetega. Pojavijo pa se tudi občutki osamljenosti, zavrženosti, prezrtosti, ko je človek preobremenjen, pa nihče ne ceni njegovega napora. Kako ustvariti lepo vzdušje praznika, ki je morda zapisan v tvoji duši iz otroštva, ali pa tako, ki ga omenjajo drugi. Advent pomeni poseben čas za pripravo, naj bi bil predvsem za našo notranjo pripravo na Božič. Pomiritev, čas za tišino in meditacijo, daje moč za vse tiste običajne zunanje priprave, ki so po naših navadah potrebne za to, da bo Božič vesel, božal dušo. Božji dotik, ki blagodejno vpliva na žalostno hrepenenje po tistih, ki so z nami preživljali te praznike, pa jih morda ni več. Hrepenenje, ki ga morda čutimo ob spominih na prejšnja doživetja Božiča. Lahko nas tudi spomini bogatijo, če se počutim v Bližini Deteta, ki prihaja. Glede na to, da se danes moteče pojavijo bleščeči, tudi kričeči, agresivni oznanjevalci praznika že zelo zgodaj, se družine in tudi posamezniki srečujemo z nujnostjo osredotočanja na naš notranji, družinski svet, na umirjeno, blago. Čudovito je, če imaš izkušnjo čarobnega družinskega vzdušja ob pripravi na Božič, kjer ima vsak družinski član »pomembno« vlogo, ki jo vestno izpolni. Spomnim se mamine skrbnosti in očetove spretnosti, skladna različnost, kot v njunem prekrasnem altu in basu, ko sta prepevala božične pesmi. Tudi danes so otroci presrečni, če lahko pomagajo pri peki piškotov, sami izdelujejo okraske, poskrbijo za mah, jaslice.. in doživljajo radost ob Detetu. Tudi če ni možnosti za tako skladno družinsko doživljanje praznikov, pomaga, če se odpremo dobremu, v umirjenem srečanju s seboj in ljudmi, poskušamo najti poglobitev v molitvi, predvsem pa svoje življenje delimo z drugimi. Tako si lahko stojimo ob strani, če prileze žalost, razočaranje, strah. Modrost pravi: Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni, kadar smo brezčasni, smo brez strahov. In kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici. In v resnici je življenje z Detetom lahko polno hvaležnosti.
Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma.
Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega od najbolj poznanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajst-urni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je stalno preverjal skozi pogovor z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega, kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno oziroma bolj natančno, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za naslednjih 2500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni od svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki prigovarja brezdelnemu ribiču, naj bolj podjetno porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blagostanje, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič, ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedal na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Bogata gospa je šla k psihiatru, kjer je menila, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Svetovalec je poklical starejšo žensko, ki je čistila ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našlo srečo. Prosim, prisluhnete ji.« Starejša gospa je odložila vedro in začela govoriti: Mož mi je umrl zaradi raka. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, izgubila sem apetit. Nisem se mogla smejati. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, mi je sledila domov drobna muca. Na neki način se mi je smilila. Zunaj je bilo mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem se je začela smukati in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. Potem sem pomislila: če mi je pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Tako sem naslednji dan spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan v postelji. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za sočloveka. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne vem za nobenega, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot ga imam jaz. Srečo in veselje sem našla v tem, da sem osrečevala druge.« Vsi iščemo srečo in veselje v življenju. Današnji evangelij nam predstavi nekaj poti do veselja. Ko pridejo ljudje k Janezu Krstniku in ga sprašujejo, kaj naj storijo, jim je dal zelo vsakdanji nasvet: »Delite dobrine s tistimi, ki imajo manj. Ne sleparite. Govorite resnico. Ne obtožujte po krivem. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Delajte po vesti.« Zato je mirna vest prvi korak k veselju. »Ne obdržite tega, česar ne potrebujete,« pravi dalje Krstnik. »Kruh, ki ga ne pojeste, je kruh lačnih. Oblačilo, ki ga ne potrebujete, je oblačilo ubogih. Dobra dela, ki jih ne opravljate, so kot krivice, ki jih zagrešite.« Bi bili radi veseli? Bodite pravični in usmiljeni! Naslednja pot do veselja je, da najdemo svoje mesto v svetu. Bog ima za vsakega človeka poseben načrt. Ustvaril nas je s posebnim namenom. Vsakdo mora odkriti mesto, ki mu ga je Bog namenil. Veseli bodimo, da smo odkrili, kakšno mesto nam je Bog določil v življenju.
Depresija, ki sodi med najpogostejše duševne motnje in po ocenah zdravnikov prizadane kar šestino ljudi, je nedvomno močno zaznamovala naš čas, saj se dandanes povsod govori o njej. Sámo občutenje globoke žalosti in brezupa pa je nedvomno spremljalo človeka vse od začetka, le izpostavljeno ni bilo v tolikšni meri kot danes – o potrtosti in njenem zdravljenju je tako na primer spregovoril Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. Tej témi je namenil célo knjigo, ki je nastajala prav v času, ko se je slavni politik znašel na najnižji točki svojega življenja in je razjedajočo žalost in obup izkusil na lastni koži: leto poprej mu je namreč umrla hčerka, zaradi spremenjenih političnih razmer pa je bil prisiljen k umiku iz politike, kar je praktično pomenilo konec njegove kariere. V tretji knjigi Pogovorov v Tuskulu tako Cicero izpostavi občutje potrtosti, ki velja za najhujše, saj je »še sveže mnenje o nekem prisotnem zlu«, ki nas trpinči od znotraj in razžira našo dušo, tako da ta »upade in se zakrči.« Sprašuje se, ali lahko takšno občutenje, doleti tudi modrega človeka, ki naj bi zaradi svojega uvida v življenjske resnice in kreposti živel mirno in stanovitno, prost vseh nadlog in vznemirjenj. Duševna vznemirjenja, med katere spada tudi občutje potrtosti, namreč Cicero v skladu s stoiško mislijo opredeli kot nenaravna stanja, odklone oziroma bolezni, ki so nasprotne razumu in ga ne ubogajo, medtem ko enači duševno zdravje s stanjem umirjenosti oziroma modrostjo sámo. Če torej dopustimo, da nas čustva prevladajo, se pravzaprav odpovemo razumu in obvladovanju samega sebe, tega pa modrec ne bo nikdar dopustil. Kreposti, kot so pogum, srčnost, zmernost, preudarnost in pravičnost, tako pomagajo modrecu, da ne zapade v potrtost. Pogumen človek se namreč ne bo plašil, ne bo se ustrašil bližajočega se zla in potemtakem ne bo dopustil, da bi ga navdala žalost. Je torej srčen, »kdor pa je srčen, je nepremagljiv; /…/ na človeške zadeve gleda s prezirom in meni, da se nahajajo pod njim,« zato nanj ne morejo vplivati. Prav tako v potrtost ne more zapadi nekdo, ki je zmeren, preudaren in pravičen, saj vrlost »obvladuje in pomirja razdraženo dušo, kadar ta sega po nečem, in v vsaki zadevi ohranja umerjeno stanovitnost.« Duša modreca, ki je brez slabosti, bo torej s pomočjo kreposti vselej pomirjena, nahajala se bo v svojem naravnem stanju miru in spokojnosti in je nikdar ne bo napolnila potrtost, ki »ne more nikakor soobstajati in prebivati skupaj z modrostjo.«
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Neveljaven email naslov