Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan terja nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja nekako na stranski tir. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizbežnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno – oziroma bi to moralo biti?! V teh dneh smo priča hiperpojavu, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki brezbrižno razsaja virus in usodno ogroža starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »neposredne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira ravno in predvsem v lastnostih in vrlinah kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova »plemenitost«, ja, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Pričujoča pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo« oziroma »ves narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo zaskrbljeno, ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka, ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na pričujočo svetovno nevarnost zato tudi ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno iz temeljno etično-duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko in metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo tudi kot obdobje »eksistencialnega izziva« in »globinskega učenja«. Zato je pomembno, kako preživljamo ta čas in kaj bo ostalo potem, ko pandemija (pre)mine: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih sedaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost in esencialno ranljivost na eni ter moč in pomembnost medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli okolju in soljudem prijaznejše? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za naše telesno in duhovno zdravje? Bomo hvaležnejši in bolj čuječi? – Ja, ta kriza lahko porodi »novega človeka«.