Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršen koli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj (naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben dizajn in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas, kako vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, ali ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.« A le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, odpovedujem se kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni prav, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot da bi (počel, kar se pač počne) proti vetru in je moja hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna (zato je Življenje tako priljubljeno). Prav lahko se goljufa pri kartanju, pri Monopoliju si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kakšen nogometaš včasih doseže gol z roko, ne nazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega), a poskusite goljufati pri igri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je preveč preprosta, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. Je v vsakem kompletu družinskih iger (to težko trdimo za Monopoli ali kakšno drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE?
Bog se ne razodeva nečimrnim, oholim ljudem napihnjenih misli – še manj krivičnim, zlobnim, nečistim. Razodeva se tistim, ki so krotki, ponižni, pošteni. Onim se odpira, ki ga ljubijo in želijo, da bi ga vsi ljubili. Kajti ti, pa čeprav odrinjeni in brez družbenega pomena, so krepostnega srca. Takim so Božja sporočila položena v naročje in pravične duše jih zaznavajo. Nanje se odzivajo z vzornim, odgovornim, lepim življenjem. Svetu prinašajo modrost in mir. Spravo in usmiljenje. Dostojanstvo in hvaležnost. V svojem bistvu je Jezusovo delovanje v svetu nasprotje tistega, kar bi pričakovali. Rodil se je v hlevu, ni iskal svetne slave, nabiral prijateljev brez odlik. Prenavljal je življenje od znotraj, iz propadlih človeških src. Stopil je na križ, da bi uničil greh – naš greh. Izbral je krotkost kot sredstvo zanesljive zmage. Kot sklenitev večne zaveze. Zatrjeval je, da nimamo življenja, če se ne odpovemo sebi in ne hodimo za Križanim. Vse v Božjem načrtu ni le presunljivo, ampak predvsem presenetljivo. Kajti vedno znova ugotavljamo, da naš razum ne more dojeti obsežnosti odločitev, ki prodirajo iz Božjega razuma – in da smo le takrat res racionalni, ko razmišljamo s srcem. Nasprotja, kot jih vidi svet, postajajo pri Jezusu vogelni kamni nove ustave. Ljubezen, dozdevno nemočna, je na koncu, proti vsem pričakovanjem, zmagovita. Iskati Boga sredi tako zahtevne duhovne geometrije je naporno. Moramo se namreč otresti logike sveta, da bi bili dovzetni za razumevanje Božjega. In šele ko dopustimo, da nas nebeška spoznanja preoblikujejo, smo na poti, da najdemo Boga.
Sociologi presenečeno ugotavljajo, da danes v očeh najstnikov niso največji junaki in vzorniki uspešni športniki ali zvezdniki, pač pa njihovi starši, zlasti očetje. Nenadomestljiva vloga očeta za vsakega človeka je univerzalna, značilna za vse kulture in vsa starostna obdobja. Če potreba po očetu ne bi spadala med naše primarne potrebe, bi Bog za svojega sina Jezusa gotovo lahko našel kakšno drugo obliko preživljanja mladosti kot to, o kateri nam priča 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca. Philip Zimbardo , ameriški psiholog, navaja svoje japonske kolege, ki ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori. Ti mladeniči nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike še ni tako hudo, a tudi v ZDA fantje do enaindvajsetega leta povprečno preživijo pred zasloni več kot štirideset ur na teden. Vse to je simptom nekega drugega pojava – da ti fantje po večini odraščajo brez očetov. Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za to. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali pa so prikazani kot karikature. Za družbo je taka odsotnost očetov izrazito škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se lahko zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako pač deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Matere otroka naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in upoštevanja družbenih norm. Vendar se je treba za vsakdanje junaštvo po večini upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Prav to, kar je tipično za očeta in o čemer govori psiholog Zimbardo, je poosebljal sv. Jožef. Nobenega razloga ni, da bi praznik sv. Jožefa obhajali napol sramežljivo in v nelagodju, da se oziramo v preživeti lik Jezusovega krušnega očeta. Nasprotno, bolj analiziramo stranpoti sodobne kulture, bolj vidimo, kako dragoceno orientacijo prepoznamo v sv. Jožefu, arhetipu in praliku skrbnega, zvestega, vernega in pokončnega očeta.
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa se razvijejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih stvari pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče«. Tako se potrtost v duši začne, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju ciceroncev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi iz naše sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo je želel svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar nastaneta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar nastaneta strah ali potrtost«, pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti. Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode. Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomenu Božje besede. Kdaj se dotakne verujočih ljudi in morda tudi kakega neverujočega.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! \tJe pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja naključno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. \tMorda nas ravno mejni življenjski položaji, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj zunaj mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. \tVčasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.
Slovenci smo res lahko ponosni na naše športnike, na njihove izjemne uspehe, ki naš mali narod uvrščajo v svetovni vrh. Vse od kolesarjev, košarkarjev, smučarjev in skakalcev, rokometašev, plezalcev … Izjemni, izjemni uspehi, na katere smo vsi ponosni. Uspehi, ki presegajo celo naše slovenske delitve. Uspehi, za katere se tolikokrat zdi, da niso samo uspehi naših športnikov, ampak kar naši. Kolikokrat pravimo: »Smo zmagali.« Dejansko je zmagal športnik ali ekipa, pa smo vendarle tako prevzeti od te zmage, da je postala kar »naša zmaga«. Ampak mi se za to zmago nismo kaj dosti potrudili, medtem ko so športniki za to vložili veliko truda, moči, dela, zvestih treningov, odrekanja, samodiscipliniranja … Seveda z jasno opredeljenim ciljem: da bi dosegli zmago. Apostol Pavel, ki je pošiljal svoja pisma naslovnikovim v grškem svetu, je njim primerno večkrat navajal tudi podobe iz sveta športa in olimpijskih iger. Vernikom v Korintu je napisal, da se vsak tekmovalec odreče vsemu, zato da bi prejel venec. Problem takega venca je le v tem, da ovene. Pa ne samo dobesedno – slava je pač minljiva. Prav zato Pavel svoje naslovnike spodbuja, naj si prizadevajo v tekmi življenja, da ne bi tekli v prazno, ampak predvsem z zavedanjem cilja. Cilj pa ni venec, ki ovene, ampak neminljivi venec. Poglejmo si to skozi perspektivo Jezusa Kristusa. V evangelijih na več mestih beremo, kako je Jezus svojim učencem napovedal, da bo moral trpeti, da ga bodo ubili, a da bo po treh dneh vstal od mrtvih. Jezus kot Božji Sin je vedel, da se bo to zgodilo. Kaj ga je držalo pokonci, da je vendarle lahko šel skozi vsa nasprotovanja, preizkušnje, trpljenje in slednjič celo v smrt? Cilj! Ves čas je imel pred očmi cilj – to pa je, da ga bo iz smrti obudila Očetova ljubezen. To je izjemnega pomena za vse nas: da imamo pred očmi ta cilj. Ko se znajdemo v preizkušnjah ali hudem trpljenju, nas pri tem drži pokonci zavedanje končnega cilja: to ni pokopališče, to ni smrt! Tako kot je Jezusa od mrtvih obudila Očetova ljubezen, tako bomo obujeni tudi mi. Pri tem ne gre za neko teološko preigravanje ali špekuliranje, ampak temeljno bivanjsko izkustvo. Sam sem namreč že ničkolikokrat od ljudi, ki so šli skozi hude preizkušnje, trpljenje, depresijo, bolezni ali celo smrt najbližjih, slišal besede: »Pater, če ne bi imel vere, ne bi tega prestal. Me mogoče ne bilo več tukaj.« Naj nas zato v preskušnjah življenja predvsem drži pokonci vera, zavedanje končnega cilja.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1.\tSvoje misli lahko nadzorujemo. 2.\tNaša čustva so posledica naših misli. 3.\tNaša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.
Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa svojim lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospodovo vstajenje je naše upanje!« Cerkveni učitelj je s to trditvijo želel krščansko občestvo okrepiti na poti vere v večno življenje in da ne bi ob soočenju s trpljenjem, zlom in dejstvom smrti, izgubili pogum in obupali. Vprašanje upanja je še posebej na mestu v letošnjem času priprave na veliko noč, ki je zaznamovan z zlom vojne v Ukrajini in z vsemi posledicami, ki jih vojna prinaša za njene državljane, za Evropo in za ves svet. Vera v vstajenje in večno življenje, ki jo krepi velikonočno upanje, temelji na zgodovinskem dejstvu Kristusovega trpljenja in vstajenja od mrtvih. Gotovost, da bomo deležni neminljivega življenja ne izhaja iz človeškega dognanja, temveč iz dejstva Božje obljube. Smrt nima zadnje besede! To oznanilo je bistvo evangelijskega sporočila in temelj verovanja. Kakor je bil obujen Gospod Jezus, bomo obujeni tudi mi. Sveti Pavel opozori na nevarnost dvoma v to resničnost in izpostavi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« In doda: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« (1 Kor 15, 14.19) Velikonočno jutro je glede prihodnosti človeštva prelomnica in začetek novega stanja. Jezus je vstal, da bi sam živel v nas in da bi v njem, to je z njegovo močjo in milostjo, bili že na tem svetu deležni Božjega življenja tudi mi. Slednje se bo v polnosti udejanjilo v večnosti. Ob zori velikonočnega jutra sta Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; ob lomljenju kruha sta ga spoznala tudi učenca na poti v Emavs. Vstali Gospod se je zvečer prikazal tudi apostolom v zgornji izbi, nato pa še drugim učencem v Galileji. Tudi mi smo ob premišljevanju teh evangeljskih poročil povabljeni, da Vstalega prepoznamo v konkretnih življenjskih okoliščinah, ga sprejmemo v svoja življenja kot sopotnika, ki ima z nami sočutje in nas vodi v življenje. Vabim Vas, da ob spoznanju lastne krhkosti in ob soočenju z rušenjem lažne gotovosti gradimo krščansko občestvo in svet na zanesljivem temelju upanja, ki je Vstali Kristus! Gospod je vstal in živi, živeli bomo tudi mi! Aleluja. Veselo veliko noč in naj bo Gospodov mir z Vami vsemi!
Poleg kristjanov tudi Judje vsako leto praznujejo Veliko noč ali Paskvo. Druga Mojzesova knjiga, ki o tem poroča, je pravzaprav Prva, saj opisuje ta praznik kot temelj njihovega obstoja. Izraelci so se najprej zavedali, kako so postali svobodni in se znašli v obljubljeni deželi, šele potem so razmišljali in ugotovili, da jih je Bog Stvarnik v svoji dobroti poprej ustvaril in izvolil za svoje ljubljeno ljudstvo. Zato tudi Mojzesova postava neprestano naroča, naj mlajši rodovi zvedo za vsa čudovita dela, ki jih je dobri Bog zanje storil, kako so obupajoče tavali po puščavi in si očiščevali starih navad in pregreh. Toda sedaj so ljubljenci Božji in lahko proslavljajo. Pozidali so jeruzalemske griče, nasadili trto in posadili žito. V tem blagostanju ne smejo pozabiti, kaj vse so zapustil v Egiptu. Velikonočni obed naj jih spomni na minule tegobe: mlajši sin mora zato očeta vpraševati, kaj pomeni posamezno grenko zelišče, ki je spomin na grenkobe in žalosti, ki so jih doživljali v Egiptu; kaj pomeni nekvašen kruh ali opresniki, ki jim razkriva naglico, ko niso mogli čakati, da bo kvašen kruh narasel, ampak so morali na hitro oditi, zato so spekli le nekaj moke na ostanku žerjavice v peči. Da bi se zavedli novega življenja, ki se je začelo porajati v puščavi na Sinaju, so sklenili z Bogom zavezo ljubezni in zvestobe. Vedo, da so morali poprej marsikaj zapustiti, odvreči in svobodno stopiti naprej. Tudi danes je tako, če hočejo ostati svobodni, morajo odvreči razvade in stranpoti okoliških narodov. Toda to pomeni hkrati radost in veselje, da lahko ohranijo privilegirano prijateljstvo z Bogom. Tudi za kristjane je Velika noč praznik novega rojstva. Prav tako se mi ob krstni vodi, ki jo to noč blagoslavljamo, ob žuborenju novega izvira na novo porajamo. Kristus s svojimi učenci, s katerimi tudi tokrat obhaja Veliko noč, sklepa novo zavezo, zavezo novega življena. To novo življenje pomeni, da se zaradi prijateljstva in ljubezni tudi mi nečemu odrečemo in zaživimo na novo v osvobojajoči Kristusovi besedi evangelija, ki nam narekuje nove človeške odnose, skratka novo življenje. Na Veliki petek smo videli, da je Kristus zapustil prav vse, tudi svoje zemeljsko življenje, toda preko Velike noči prihaja velikonočno jutro, ki prinaša nove radosti. Če smo v postnem času tudi mi marsikaj zapustili, od slabih navad do različnih sebičnih teženj, je sedaj prilika, da se na novo rodimo, rodimo v veselju, da nam je vse odpuščeno in da tudi mi odpuščamo ter da nastopa novo obdobje, obdobje nove ljubezni in prijateljskih vezi.
Veliki petek je dan, ko se kristjanke in kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti. Avtor današnje Duhovne misli evangeličanski škof mag. Leon Novak nas spomni na pomen Jezusovega trpljenja, žrtvovanja za človeštvo in hkrati tudi opozarja na vstajenje – zmago nad smrtjo.
Danes, na veliki četrtek, pričenjamo z obhajanjem velikončne skrivnosti, središča in vrhunca celotne odrešenjske zgodovine, ko slavimo spomin zadnje večerje in hvalimo skivnostno svetega Boga za milost svetega reda. Danes se začenja skrivnost, ki bo svojo dovršitev našla v prebodeni strani Kristusa, večnega velikega duhovnika, ko bo jutri na veliki petek dovršil svojo enkratno daritev na križu in bo v tem rojena Cerkev ter bosta iz Gospodove strani pritekli kri in voda – krst in evharistija. Prav spominja sveti Tomaž Akvinski, ko poje: »O memoriale mortis Domini - O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo, živi kruh, ki daješ hrano milostno: od te hrane moja duša naj živi in se v njeni moči večno veseli.« Skrivnost pa ni le v dejstvu, da se je neskončo sveti Bog hotel ponižati in med nami do danes ostati pod podobo kruha in vina, marveč v njegovi vsepresegajoči ljubezni. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Premodri Gospod nas je hotel v eno združiti tako, da nas nasičuje z enim kruhom, da se po skrivnostni mani preobražujemo v tisto resnično mistično Kristusovo telo, ki je Cerkev. Ko Kristus učencem umije noge, pokaže kakšna ljubezen je Božja ljubezen - ljubezen, ki streže, ki ne hlapčuje, pa vendar, ki streže; ko Kristus postavi najsvetejši zakrament, pokaže kakšen je način Božje ljubezni – ljubezen, ki gre do konca, do smrti; ko Kristus pravi, da naj vedno znova ponavljamo to daritev in ko tako posveti svoje apostole ter jih včleni v sveti red, pokaže kako bo Božja ljubezen, po rokah duhovnikov zgoščena v drobnem koscu kruha, celotna in vendar ne razdeljena, ostala do konca sveta. Ko pa Kristus svojim apostolom in torej tudi nam naroča, naj ponavljamo in obnavljamo daritev, ki jo je sam pričel pri zadnji večerji, pa brž ko ne ne misli le na daritev, sveto mašo, kot prvo in najpomembnejše opravilo Cerkve na zemlji, marveč tudi na daritev ljubezni, ki jo je sam živel, ki je povzeta in vsebovana v presveti evharistiji, pa vendar, ki jo moramo živeti tudi med seboj. Vnemar bi prejemali Boga v presveti evharisitiji, če bi ne živeli tudi ljubezni med seboj. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, preljubi v Kristusu. Bog je tam, kjer je dobrota in ljubezen, ker je Bog ljubezen sama. Postajajmo tudi mi drug drugemu služabniki, da bomo obenem postajali tudi vedno bolj božji.
Neveljaven email naslov