Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata.
Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata.
Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata.
Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata.
Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi.
Reinhold Schneider je v knjigi Zima na Dunaju napisal, da je celo sijoč Božji Očetov obraz povsem potemnil, ko je najlepši ptič grabil v mirnem letu najlepšega metulja, mu trgal krila in goltal njegovo telo. Potem sprašuje, kdo si ne bi zakril obraza pred tem peklom, ki se vrti pred obličjem Očeta ljubezni? Sprašujem se, ali Bog res piše ravno s krivimi, vijugastimi črtami? Ali ne sliši votlega stokanja prestrašenih, ki vpijejo iz svojih grobnic? Ali je res tako zelo daleč od kovačnic zla? Čigav je ta svet: demonski ali Božji? Arthur Schopenhauer je zapisal: »Če je Bog ustvaril tak svet, jaz ne bi hotel biti ta Bog; stiske sveta bi mi raztrgale srce.« Vprašanja o trpljenju so stara toliko kot človeštvo. Tudi sam Bogu rad zastavljam vprašanja. Že Epikur je bil v dilemi: »Če Bog lahko zlo prepreči, a ga ne želi, ni dober; če pa ga želi, a ga ne more, ni vsemogočen.« Filozofija je od vedno izziv teologiji, ker trpljenje težko povežemo s predstavo o dobrem Bogu. Stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa tudi on trpi. Vendar kako naj križ postane začetek nove teologije, novega govora o Bogu in Božji bolečini? Če odgovora ne poznam, ne pomeni, da ga ni. Le skrivnost je. Kot mi je nemogoče dojeti, kakšen je kvadraten, štirioglat krog, ker sem glede dimenzionalnosti omejen. Stvarnik presega mojo pamet. Trpljenje je največja uganka. Stalno sem v skušnjavi, da za avtorja trpljenja osumim Boga in po njem udriham, kot da ni za nobeno rabo. Suvereni Bog pa ne prihaja k meni, da bi mi trpljenje razložil ali pa mi ga odvzel, ampak kot sotrpin, ki moje trpljenje napolnjuje s svojo navzočnostjo. (Paul Claudel) Bolj kot na vse, se lahko zanesem na njegovo obljubo, da je v trpljenju zraven. Kakšna solidarnost! Za moje odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje moje trpljenje. Dobro je vedeti, da je trpljenje brez Boga pekel, kajti če je življenje z Bogom téžko, kako téžko je šele brez Boga? Krščanski Bog je prišel na zemljo in se soočil s trpljenjem tako, da ga je živel in ga tudi premagal. Zakaj ga ni premagal na drugačen način, ne vem. Vem pa, da ga lahko v njem premagam tudi jaz. »Vem, da trpljenje pripada človekovi presežnosti in da je človek v trpljenju poklican preseči samega sebe.« (Janez Pavel II.) Ne sprašujem se več toliko, zakaj se mi nekaj zgodi, ampak kaj se lahko iz tega naučim. Kajti modreje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku. To me ne dotolče, ker spoznavam, da ima trpljenje smisel. Da me prečiščuje in vodi v poveličanje. Končujem z mislijo Janeza od Križa: »Vedno imej pred očmi, da vse, karkoli se ti zgodi, prijetno in neprijetno, prihaja od Boga; tako se ne boš prevzel v blaginji in ne boš obupal v preizkušnji.«
Enajstletna nečakinja mi je ob koncu šolskega leta pokazala mapo s spričevalom in vrsto papirnatih priznanj, ki izkazujejo njeno nadarjenost in marljivost. Ni kaj, priden in skrben deklič je, ki se sam od sebe ne hvalisa. Navadno sem jaz tista, ki vleče njene uspehe na plano. Moja osnovnošolska zbirka nagrad, priznanj in medalj je v primerjavi z njo le skromna bera, pa tudi dobro tretjino stoletja potem, ko sem zapustila srednješolske klopi, se ne morem ravno pohvaliti z nagradami. Čeprav mi moja človeška nečimrnost šepeta, da bi si zaslužila kakšno: mogoče na krajevni ali občinski ravni, v službi. Tudi v nagradnih igrah ne sodelujem, tako da me iz bobna, ki prinaša srečo, ne morejo potegniti. A na eno izmed svojih spretnosti ali sposobnosti, ki je bila nagrajena celo z medaljama – srebrno in bronasto, sem pa ponosna. To je tek. Brez treningov sem znala za seboj pustiti tudi tiste, ki so to počeli z višjimi cilji. Kaj je temu botrovalo: mogoče neskončno ravne poljane domačega kraja po katerih smo se otroci podili, mogoče tudi fizično delo na kmetiji. In danes? Moje telo že dolgo ni več masa atletsko oblikovanih mišic, a še vedno hitim proti cilju. Skupaj z menoj tečejo moji najbližji, prijatelji, kolegi in bežni znanci. Vsak izmed nas teka po svojem tekališču: na kratkih ali dolgih progah, brez ovir in z ovirami, nekateri tečejo svoj življenjski maraton. Drugi za lastno zabavo in lepo telo čez drn in strn. »Vsi, ki smo na tekališču, tečemo, a le eden bo dobil nagrado,« lahko porečemo z apostolom Pavlom, ki je pri oznanjevanju evangelija uporabljal športno izrazje svojega časa. Apostol Pavel je krščansko skupnost, ki jo je zbral v Korintu, bodril z besedami: »Tako tecite, da jo boste dosegli.« Za naš tek v življenju lahko dobimo vsaj dve vrsti nagrade. Okrog našega vratu nam lahko navesijo venec, ki ovene ali pa venec, ki je nevenljiv. Zanimivo, za oba venca se moramo potruditi: lahko tečemo kar na slepo in mahamo po zraku, pri čemer nas prevrnjene ovire ne zaustavijo oziroma pred seboj rušimo vse, kar nam pride pred in pod noge, ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Ali pa proti cilju tečemo zavedajoč se, da še nismo dosegli popolnosti, a se trudimo, da bi jo osvojili. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke: Vaših tekaških čevljev ne poznam. Prav tako ne vem, v katerem krogu svojega zemeljskega teka ste. A če boste skupaj z menoj želeli dobiti nevenljivo nagrado, potem velja tako za vas kot za mene: teči moramo po pravilih. Športnih ali pa nebeških.
Čeprav živimo v globaliziranem svetu, ki naj bi bil svet napredka in udejanjanja modernih idej svobode in enakosti, še vedno poslušamo ali pa celo vidimo z lastnimi očmi, kako diskriminatorna je pravzaprav skupnost, del katere smo. Toda že antični misleci, ki bili še del sužnjelastniške družbe, so razmišljali o enakosti vseh ljudi in jo poskušali utemeljiti s pomočjo filozofije. Rimski filozof Seneka iz 1. stol., sicer pripadnik stoiške misli, je o enakosti in enakopravnosti razmišljal v enem izmed svojih številnih pisem prijatelju Luciliju ter s tem povzel temeljne teze stoiškega nauka. Pripadniki stoicizma so namreč verjeli, da človeka sestavljata dve prvini, telo in duša oziroma razum, po katerem bi se moral posameznik vselej ravnati. Ker imajo torej vsi ljudje razum, so si nujno med sabo enaki, torej bi morali biti tudi enakopravni. Vsak je namreč »zrasel iz istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti!« zatrjuje Seneka v pismu, v katerem hvali in podpira Lucilijev človekoljuben odnos do hišnih sužnjev. »Sužnji so, vendar so ljudje,« pravi, »sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni prijatelji, sužnji so – ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš, da ravna usoda z njimi prav tako samovoljno kakor z nami.« Vsi smo podvrženi istim silam, ki uravnavajo naša življenja, zato ni prav nobenega razloga, da bi imeli koga za manj ali večvrednega. »Ne preziraj človek zaradi njegovega stanu, v katerega utegneš tudi sam preiti, medtem ko ga preziraš!« svari Seneka in v nadaljevanju naroča, naj vsak živi s tistimi, ki so na nižjem položaju od njega, tako, »kakor bi želel, da bi višji živel z njim.« Ljudi zato ne bo ocenjeval »po njihovem opravilu, ampak po njihovih nraveh; dobre ali slabe nravi si pridobi vsak sam, delo pa mu odkazuje naključje.« Ni torej pomembno, kaj delamo, kolikšno premoženje imamo, kakšna je naša zunanjost, pač pa je edini kriterij za presojanje to, kakšnega značaja smo. To Seneka ponazori z naslednjo primero: »kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu, ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka.« Morda je nekdo res suženj, a je lahko »svoboden po duhu,« morda je res suženj, toda »Kdo pa ni?« – se sprašuje Seneka. »Eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa po denarju, tretji častilahkomnosti, vsi pa smo sužnji željá in strahu.«
Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, medtem ko se oddaljenosti bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: »Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost? Učitelj je pojasnil: »Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi«. Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo.
Protestantski teolog Heinz Zahrnt je v svojem času glasno poudarjal, kar je danes bolj ali manj popolnoma jasno in razumljivo vsem, da »lakota na svetu temelji na ropanju. Če razvite dežele severa živijo na račun nerazvitih dežel juga – manjšina na račun večine –, če se nerazviti zato vedno bolj zadolžujejo in se tako veča razkorak med bogatimi in revnimi – potem je to tatvina svetovnih razsežnosti.« Ob tej svetovni lopovščini opozarja papež Frančišek v Apostolski spodbudi Veselje evangelija: »Solidarnost je samodejen odziv človeka, ki priznava družbeno vlogo lastnine in skupno pripadnost dobrin kot resničnosti, ki so starejše (primarnejše) kakor zasebna lastnina. Zasebna lastnina dobrin je opravičena s tem, da jih varujemo in množimo tako, da bodo bolje služile skupni blaginji. Zato je treba solidarnost živeti kot odločitev, da ubožcu vrnemo to, kar mu pripada. Če nam ta spoznanja in solidarnostne navade preidejo v meso in kri, odpirajo pot za nadaljnje strukturne spremembe in jih omogočajo.« Biti solidaren ne pomeni deliti miloščino iz svojega preobilja, ampak pomeni, kot pravi Frančišek, »proizvajati priložnosti, da bi vsi prebivalci lahko razvijali svoje življenje z dostojanstvom.« Temeljno misel papeža Leona XIII., ki velja za utemeljitev cerkvenega socialnega nauka, bi lahko strnili v rek: Dobra dela so pomembna, dobri zakoni pa so še pomembnejši! Sporočilo tega papeža je še danes v aktualnosti bistveno pri reševanju revščine na svetu: najprej pravičnost, šele potem dobrodelnost. Papež Frančišek v Apostolski spodbudi Veselje evangelija pravi, da je »nujnost odpraviti strukturne vzroke revščine. /…/ Projekte pomoči, ki se soočajo z nekaterimi nujnimi zahtevami, je treba imeti samo za začasne ukrepe. Dokler problemi ubogih niso rešeni v korenini, s tem, da se odpovedujemo popolni avtonomiji trgov in finančni spekulaciji in se lotevamo strukturnih vzrokov neenake porazdelitve dohodkov, ne bodo rešeni problemi sveta in navsezadnje ne more biti rešen noben problem. Neenaka porazdelitev dohodkov je korenina družbenega zla. Dostojanstvo vsakega človeka in skupna blaginja sta vprašanji, ki bi morali določati celotno gospodarsko politiko. /…/ Ne smemo več zaupati slepim močem in nevidni roki trga. Rast v pravičnost terja nekaj, kar je več kakor gospodarska rast, tudi če to predpostavlja. Terja odločitve, programe, mehanizme in postopke, ki so povsem jasno naravnani na boljšo razdelitev dohodkov, na ustvarjanje delovnih mest in na celovito podporo ubogih, ki je več kakor zgolj sistem socialne pomoči. /…/ Gospodarstvo ne sme več posegati po ‘zdravilih’, ki so nov strup, če si recimo kdo domišlja, da bo povečal dobiček, ko omejuje delovno silo in na ta način dodatno izključuje ljudi. /…/ Gospodarstvo bi moralo biti, kar pove grška beseda oikonomía – ekonomija – umetnost, dosegati ustrezno upravljanje skupne hiše, in ta hiša je ves svet.«
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi mnogi poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. vo učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč izven meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Vsi si verjetno želimo svet, kjer bo več prijaznosti, več dobrote, več solidarnosti, več prijateljstva. Vem, da v dopustniškem času človek težko o tem razmišlja. Svet bo takšen kakršni bomo ljudje. Če bomo brezbrižni, bo svet okoli nas postajal vedno bolj brezbrižen. Če bomo dobri, bo svet postajal vsaj malo bolj dober. Morda bi v času naveličanosti rabili malo več navdušenja. Lepo povedanih besed in izvrstno napisanih programov je že dovolj. Danes je čas za pogum, da s svojimi dejanji nekaj spremenimo. Računali smo, da bodo razne ustanove poskrbele za bolj človeka vredno življenje vseh ljudi na tem svetu. Spomladi nas je presenetil zapis (10.3.2017) vodje Urada za humanitarne zadeve pri organizaciji Združenih narod, O’Brien-a. Takole zapisal: »Že na začetku leta se spopadamo z najhujšo humanitarno krizo od ustanovitve Združenih narodov. Več kot 20 milijonov ljudi v štirih državah se spopada s stradanjem in lakoto. Brez skupnega odziva vsega sveta bodo ljudje preprosto umrli od lakote.« Že dolga leta imamo vtis, da je skrb za človeka našla svoje mesto v današnji družbi. Odgovornost smo preložili na ramena drugih, na ramena raznih organizacij, pozabili smo nase. Spremeniti je treba samega sebe. Vrednote so nekaj dobrega, toda vse to je nekaj zunaj nas, zapisano v konvencijah, v zakonih, raznih predpisih, projektih, vizijah. Če v človeštvu ne vidimo samo številke, statistične podatke, ampak preko vseh teh številk vidimo posameznega človeka in njegovo dostojanstvo, potem lahko marsikaj spremenimo. Pomenljive so besede, kar kdo seje, to bo tudi žel. Leta 1987 je bilo leto v koledarju kot vsa druga leta. Zasejano je bilo seme dobrote, začela se je akcija MIVA. In to je med ljudi po vseh celinah prineslo upanje, vero in ljubezen. Ni spremenilo sveta, je pa rešila življenje mnogim ljudem. To so bratje in sestre na koncu blatnih in uničenih poti. Pred očmi imam podhranjene otroke, ki jim je dobrota posameznih ljudi rešila življenje, otroke, ki gredo lahko v šolo. V ušesih mi odmevajo pripovedi misijonarjev o reševanju življenj nosečih mamic, ker so jih lahko odpeljali v bolnišnico. Majhna dobrota človeka, rešuje življenje in daje upanje ljudem na drugem koncu sveta. Neznan avtor je zapisal: »O Bog, daj mi sproščenost (moč), da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« Bodimo med pogumnimi ljudmi, ki se brez preračunljivosti trudijo za bolj človeški svet.
Francoski pesnik Paul Claudel se je vpraševal, s čim bi Marija iz Magdale brisala Jezusu noge, ko nebi imela dolgih las? V tem vprašanju z odtenki francoskega esprija je razkrit globoki paradoks: dolgi lasje namreč v Jezusovem času niso bili simbol ženske lepote in čednosti, ampak znamenje moralne zanemarjenosti. Toda Rabi iz Nazareta, Jezus, spremeni preko svoje dobrote in miline tisto, kar je bil neugledno, v lepoto človeških odnosov, v katerih pride do izraza globina človeške duše. »Marija z dolgimi lasmi«, kot jo rada imenuje krščanska tradicija, je bila izredna žena, ki je imela do svojega Odrešenika enkratni in izjemen odnos. To je bil odnos Ljubezni, preko katerega je verjela, da lahko Ljubezen premaga vsako zlo, tudi njen greh, pa naj bo ta še tako velik. S svojo gesto nam namreč razkriva skrivnost Salamonove Visoke pesmi, ki pravi, da je Ljubezen vsemogočna, saj zlomi tudi smrt. Prav to Pesem vseh pesmi je Marija iz Magdale dobesedno uresničila. Prva izmed vseh Jezusovih učencev je doumela, da smrt v našem življenju nima zadnje besede. Če obstaja Ljubezen, se pred njo zlomi tudi smrt. Ko stoji Marija z dolgimi lasmi ob grobu, njene oči zaznajo vrtnarja, v katerem prepoznajo Vstalega Gospoda. Še vedno joče, toda ženske solze so zavesa, ki edina razkriva večnostno Ljubezen. V prvem srečanju s svojim Učiteljem Marija zazna Ljubezen, ki odpušča in prinaša novo radost in veselje nad življenjem, v tem drugem dogodku pa zazna še globljo vzhičenost večne Ljubezni, ker uvidi zmago nad Ničem, polom smrti pred življenjem v večnosti. Kar je ta žena iz Magdale bila sposobna zaznati in prepoznati najglobljo krščansko resnico, da je namreč smrt premagana, saj njen Gospod živi, jo je prva Cerkev častila celo bolj kot Jezusovo Mater Marijo. Da je krščansko izročilo povzdignilo Mater Marijo še višje, je moralo v njej prepoznati tudi razsežnost ljubezni Marije iz Magdale, se pravi njeno upanje, da bo njen Sin vstal k novemu življenju. Toda Alojz Rebula se v svoji pisateljski intuiciji vrača k prvemu krščanskemu izročili, zato v enem izmed svojih spisov Materi Mariji prisrčno podari besede: »Zakaj pa po vstajenju nisi najprej k meni prišel!« A Ljubezen je darežljiva in drugemu rada prepusti prvo mesto. Tudi če so se srednjeveške Marijine katedrale v iskanju svetlobe pognale do neverjetnih višin, še vedno občudujemo očarljivo borgundsko baziliko svete Marije Magdalene v Vezelayu, ki nas v romanskem slogu iz polmračnega predverja pelje v svetlobo, vstalemu Gospodu naproti. Tudi mi lahko v teh poletnih dneh preko občudovanju izjemnih sakralnih kompozicij in lepote narave izstopimo iz svojega polmraka k svetlobi naproti.
Duhovna oskrba je nudenje sočutne pomoči ob umiranju, saj je prav ob mejah človeškega življenja in odhajanja, duhovnost most, ki pomaga bolj razumeti skrivnost smrti in človeka. Čas odhajanja s tega sveta je čas rasti in osebne preobrazbe. Zaradi časovne omejenosti je takšen čas zelo dragocen. Človek ureja svojo življenjsko bilanco, išče svojo identiteto. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna pristna iskrenost srca in pogled v drugo, višjo dimenzijo bivanja. Duhovne potrebe umirajočega se ne razlikujejo dosti od naših duhovnih potreb. Tudi umirajoči rabi upanje, ljubezen, prisotnost, sočutje, predvsem pa želi biti resnično slišan, viden in sprejet. Ob umiranju je potreba umirajočega urediti medsebojne odnose, ki so ga spremljali v življenju – odnose do najbližjih, do svojcev, družine, prijateljev…tudi do tistih s katerimi se nisi razumel ali jim kaj dolguješ – odpuščanje, ali od katerih pričakuješ njihovo odpuščanje – in odnos do Boga, vesolja, večnosti…. To so bitna vprašanja, kjer duhovnost veliko pomaga. Tisti, ki daje duhovno oskrbo, poskuša najti pot do src umirajočih, da jih opremi z upanjem. Ja, z upanjem! Upanjem majhnih korakov- jutri bo lepše, ne bom umrl sam, ne bodo me zapustili, vse bo končno dobro… Ljudje so v času umiranja zelo senzibilni, duhovno odprti, kličejo po pomiritvi. Z nevernimi poskušamo najti tisto, kar jim je v življenju veliko pomenilo, kar jim je dalo smisel in je zato vredno in dragoceno. Strah od smrti je nagonski, pristen strah, kjer duhovnost veliko pomaga. Umirajoči imajo različne strahove: kako bom umrl? Kakšna bo moja smrt? Vsak novi simptom bolezni prinaša nov egzistencialni strah, kakor tudi strah od bolečin, od izgube kontrole. Prav tako se pojavi strah od konkretnih odločitev in strah od nastopa prerane smrti – nisem še pripravljen… Najboljše zdravilo je takrat prav osebje, zaupen pogovor, prisotnost in obljuba, da ga ne bomo zapustili. Duhovno spremljati umirajoče torej pomeni podpreti človeka pri utrditvi stika z njegovo lastno duhovno bitjo ne glede na to, ali je veren ali neveren. To je enako pomembno kot protibolečinska terapija. Smrt je težka, a ni dobre smrti brez dobre duhovne podpore.
V edini ohranjeni zgodovini grške filozofije, v knjigi Življenja in nauki znamenitih filozofov Diogena Laertskega, najdemo tudi tole anekdoto o filozofu Talesu, ki je deloval konec 7. in v 6. stoletju pr. Kr. na obalah Male Azije. V svoji raziskovalni vnemi naj bi se Tales zvečer sprehajal okrog svoje hiše ter proučeval zvezde. Pri tem je padel v jamo oziroma vodnjak in začel klicati svojo služabnico na pomoč. Ta pa mu je dejala: »In ti, Tales, ki ne moreš videti stvari pod nogami, bi rad spoznal to, kar je na nebu?« Služabnica je v tej zgodbi predstavnica preprostega, vsakdanjega človeškega življenja, filozof Tales pa prispodoba znanosti. V svoji želji, da bi uzrl resnico o nebu, je znameniti naravoslovec iz Mileta pozabil na svoj zemeljski korak. V pogledovanju na nebo se ni oziral več na vse, kar je zemeljsko, v oziranju za zvezdami je pozabil na preprostega, resničnega človeka v sebi. Ta zgodba je v času, ko nam znanost vlada na čisto vsakem, še najbolj vsakdanjem koraku, ko skuša segati v najglobljo človeško intimo in po nareku kapitala vsak trenutek išče in prodaja nove in nove resnice, še bolj pomembna kot nekoč. Uči nas, da v želji po odkritju nebeškega pozabljamo na realnost. V želji, da bi obvladali vse skrivnosti sveta in nadvladali človeško smrtnost, pozabljamo na našo dejansko, pravo, človeško naravo. Zato smo vsi skupaj padli v globoko luknjo, iz katere tudi mi – kakor Tales – ne bomo zmogli več zlesti brez pomoči. Pomoč pa se skriva v tem, da se človek spet zazre v svoje vsakdanje življenje, v svojo majhnost, smrtnost in minljivost in tako tudi postavi meje svojemu raziskovanju in znanstvenim prizadevanjem. Šele ko bo znova uzrl svojo majhnost, bo namreč zmožen videti in spoznati veliko nad seboj.
Znana ameriška pisateljica, pesnica in aktivistka za človekove pravice Maya Angelou [Maja Andželov] je leta 2014 umrla v 87. letu starosti. Njena življenjska zgodba temnopolte ženske z juga ZDA je navdih mnogim, ki živijo v težkih življenjskih razmerah. Že kot deklica je doživela spolno zlorabo, po kateri pet let ni spregovorila niti besede. Svoj glas je nato našla v literaturi, kjer je kot ena prvih opisala zatiranje temnopoltih prebivalec na jugu ZDA. Med drugim se je preživljala kot pevka, plesalka, natakarica, bila je tudi prva temnopolta vozica tramvaja v San Franciscu. Čeprav ni končala niti srednješolske izobrazbe ji je več kot trideset univerz podelilo častni doktorski naziv. Za svoje delovanje je prejela številne nagrade in priznanja, tudi najvišje ameriško priznanje medaljo časti. Maya Angelou je svoje življenjske lekcije strnila v naslednjih mislih: »Naučila sem se, da ne glede na to, kaj se je zgodilo, ne glede na to, kako slabo danes izgleda, gre življenje naprej in bo jutri bolje. Naučila sem se, da lahko veliko izveš o osebi, glede na to, kako obravnava te tri stvari: deževen dan, izgubljeno prtljago in zamotane božične lučke. Naučila sem se, da starše, ne glede na to, kakšen je tvoj odnos z njimi, pogrešaš, ko jih ni več v tvojem življenju. Naučila sem se, da ‘preživljanje’ samega sebe ni isto kot zaživeti življenje. Naučila sem se, da včasih v življenju dobiš še eno priložnost. Naučila sem se, da skozi življenje ni dobro hoditi z velikimi basebalskimi rokavicami na obeh rokah, kajti včasih je treba kaj vreči nazaj. Naučila sem se, da se običajno prav odločim, če se za nekaj odločim z odprtim srcem. Naučila sem se, da se mi z mojimi bolečinami ni potrebno poistovetiti. Naučila sem se, da je dobro vsak dan podati roko in se dotakniti koga. Ljudje imajo radi topel objem ali le prijazen trepljaj po rami. Naučila sem se, da se imam še veliko za naučiti. Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel; ljudje bodo pozabili, kaj si storil, ampak nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob tebi počutili.« Nekaj dni pred smrtjo je pisateljica na Twitterju objavila še zadnjo lekcijo: »Prisluhni sebi in v tej tišini boš morda zaslišal glas Boga.”
Prebudili smo se v dolg dan! Morda je že na vse zgodaj kdo tako zavzdihnil. Spet drugi je v mislih pri tem, kako prijetno je poleti, ko so dnevi dolgi in lahko toliko postorimo. Kakor koli že gledate na ta dan, vam vsem želim prijetno jutro, kjer bo vsak lahko našel kaj, kar bi ga potegnilo iz prijetne ujetosti v lasten zapeček. Prijatelj mi je pripovedoval, kako so se srečali s starimi znanci. Poznali so se še iz študijskih let in dogovorili so se za srečanje, da obudijo svoje spomine. Kot je pričakoval, je vse skupaj uredila, kot v dobrih starih časih, prijateljica, ki je že v mladih letih vse načrtovala naprej. Ko so drugi točno prihajali, je bila ona že tam. Uspešna gospa z urejenim življenjem je, še preden so se dobro pozdravili, imela načrte, kaj bi še lahko storili. Drugi so, vsaj tako je pripovedoval, obujali spomine. Malo zasanjana prijateljica, ki se še danes oblači kot v študentskih časih, je začela, kako je pred srečanjem našla stare fotografije in opazila, kako so bili to čudoviti časi in oni sami še bolj čudoviti in mladi. Ob tem je poudarila, da iz teh spominov še danes živi. Drugi kolega je le zavzdihnil in dodal, da so bili to res čudoviti časi, a so se vmes postarali, pridobili na kilogramih in boleznih. »Kaj hočemo, čas nas je povozil,« je še zavzdihnil. Spet tretji je le potrdil, da se nič ne da spremeniti, tako je in oni niso nobena izjema. Vsak čas bodo morali začeti hoditi na pogrebe drug drugega. Ob tem obujanju starih spominov, je dejal prijatelj, so čisto pozabili na že v starih časih vedno prepoznega prijatelja. Tudi na tem srečanju se ni izneveril. Spet je zamudil, a brž ko je vstopil, je že dvignil razpoloženje cele družbe. Poskrbel je, da so takoj nazdravili in pogledali, kaj bi dobrega pojedli. Nič kaj ni bil zgovoren o tem, kako sam živi, zatrdil je le, da želi užiti ta večer v prijetni družbi. Pripovedovanje o tem srečanju je moj prijatelj zaključil z opazko, da mu je šele sedaj jasno, kako različno so že takrat in tudi danes dojemali čas. Ena gleda naprej in uspešno načrtuje, druga veselo živi iz preteklosti, tretji trpi zaradi preteklosti, četrti je vdan v usodo sedanjosti in peti brez načrtov in dediščine uživa sedanjost. Drage poslušalke, poslušalci, danes je dolg dan. Vsak izmed nas ima že izdelan odnos do časa. A navsezgodaj lahko le malo pomislimo, kaj bomo danes lepega doživeli, kaj nam lepega zapušča včerajšnji dan in kaj pametnega danes lahko storimo za jutri. Vsak dan je božji dar in vsem želim, da ga tako tudi preživimo: polni lepih spominov, pričakovanj in radosti današnjega dne.
Med obljubiti in izpolniti se rad vrine kak popravek. Obljuba dela dolg, to še vedno velja. Z dolgovi pa radi odlašamo. Tako se zgodi, da že najdemo kako olajševalno možnost za to, da dana beseda ne bi veljala dobesedno. Sicer se pa kdaj že vnaprej zavarujemo, češ častna pionirska, ne bom pozabil! Potem spomin kar hitro zbledi in obljuba je pozabljena. Nič kaj zelo hudega, če gre za pogrošne zadeve, za blebetavo vzhičenost in za prazne marnje. Tako in tako so bile že sprejete zgolj kot sprotna prijaznost. Začne se pa z obljubami že zgodaj. Kaj vse obljublja že otrok in kaj vse obljubljamo mi njemu. Ali premišljeno ali tjavdan? Le da otrok oboje razume zares in na tej čéri se razbijajo naše ladje. Neizpolnjena obljuba ga nauči pretvarjanja. Ravnal bo enako: obljubljal, a ne izpolnil. Neverjetno natančno si mlad človek zapomni, kaj je obljubljal učitelj, a ne izpolnil. Navadno gre za kake stroge ukrepe, ki potem niso bili izvršeni, ponovno spet pa zagroženo z njimi. Lari fari. Škoda je pa v tem, ker pade senca neverodostojnosti na vsakogar, ki ne drži besede. Od besed do dejanj je težaven korak. Pregovor nam je povedal učitelj kot vzorec za dvanajsterec. To so besede od torka do srede; v ta rek je tudi ujeta izkušnja neizpolnitve. 'Preveč nikar ne obljubuj …, ljubezen polna je obljub, obljube polne so pogub' pa kot svarilo dodaja pesnik. Saj ni velike škode, če nam kdo ni prišel na pomoč pri urejanju vrta, čeprav smo se zanesli na njegovo zagotavljanje. Če nas pusti na cedilu, ko gre za pričevanje ali za kako podobno bivanjsko področje, je pa druga pesem. Obljuba res da ni prisega, vseeno velja tudi zanjo svetopisemski nasvet: naj bo vaš DA da in vaš NE ne, kar je drugače, je pa od hudega (pim. Mt 5,37). Pametneje se je zanesti na ljudi, ki redko kaj obljubijo, hitro pa so pripravljeni ukrepati. Ob njih se počutimo zavarovane. Moj oči samo naklada, da nas bo peljal k noni, potoži že prvošolček. Bogve kako bo delovala ta izkušnja v njem: kot blebetavost ali kot možbeseda? Od obljub, je rečeno, se še nihče ni zredil.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na prvi pogled se zdi, da je bogastvo sinonim za srečo. A ko pobliže pogledamo usode bogatih ljudi, vidimo, da so bili v svojem življenju zelo nesrečni. Ali je res ključ do sreče v bogastvu? Ali ne gre pri sreči bolj za to, da znamo biti zadovoljni s tem, kar imamo? Neki kveker je na prazno zemljišče poleg svojega doma postavil napis: »To zemljo bom dal tistemu, ki je resnično srečen«. Premožen kmet je ravno tedaj prijezdil mimo, prebral napis in si rekel: »Če bi rad naš prijatelj kveker tako rad podaril svoje zemljišče, moram pohiteti, da me kdo ne prehiti. Bogat človek sem, imam vse, kar potrebujem, zato sem gotovo primeren kandidat«. Odšel je k vratom in razložil, zakaj je prišel. »Pa si res srečen?«, ga je vprašal kveker. »Kako bi ne bil, saj imam vse, kar potrebujem«. »Prijatelj«, je odvrnil kveker, »če si srečen, zakaj potem hočeš to zemljo«? Naša težava je v tem, da smo z mislimi pri tistem, česar še nimamo, kar nam preprečuje, da bi to, kar že imamo, lahko sploh uživali. Pripovedujejo, da je k Epirskemu kralju Piru prišel prijatelj Kineas in ga vprašal: »Če boš osvojil Rim, kaj bo tvoj naslednji podvig?« Pir je odvrnil: »Blizu je Sicilija in ne bo je težko osvojiti«. »In kaj bomo naredili, ko bo osvojena Sicilija?« »Potem bomo krenili v Afriko in oplenili Kartagino«. »In po Kartagini?« »Na vrsto bo prišla Grčija«. »In kaj bo, če smem vprašati, sad vseh teh osvojitev?« »Potem«, je rekel Pir, »bomo lahko sedli in v miru uživali«. In Kineas mu je odvrnil: »Ali ne bi mogli uživati že kar sedaj?« Revni mislijo, da bodo srečni, ko bodo obogateli. Bogati mislijo, da bodo srečni, ko se bodo znebili ran na želodcu. Kaj pa ti, draga poslušalka in poslušalec?
Epikur, atenski filozof iz 3. stol. pr. Kr., utemeljitelj filozofske smeri epikurejstva, v razmišljanju o lastnostih modreca ugotavlja, da ljudje škodijo drug drugemu zaradi sovraštva, zavisti ali prezira, modrec pa vse to presega. Kdor je enkrat dosegel to stanje, se po Epikurjevem mnenju ne more nikdar vrniti v prejšnje razpoloženje. Poleg tega se modrec ne zmeni za trpljenje, pač pa lahko tudi v situaciji skrajne bolečine lahko vzdržuje stanje sreče. Po njegovem mnenju so bolečine duše hujše od telesnega trpljenja: »meso namreč muči samo tisto, kar je sedanje, dušo pa preteklo, sedanje in prihodnje.« In nasprotno: čeprav človek uživa v telesnih ugodjih, so prav duševna ugodja tista, ki imajo višjo vrednost. Modrec bo zato vselej dajal prednost slednjim. Tak človek bo zgled drugim, saj bo »izkazoval hvaležnost in se enako obnašal tako do prisotnih kot do odsotnih prijateljev.« Vselej bo usmiljen in bo zlahka oprostil vsakemu vrlemu človeku, ne bo se zmenil za slavo, ampak bo za dober sloves skrbel »le toliko, da ga ne bodo zaničevali.« Tudi v primeru, če bo zaslovel, si tega ne bo želel in se za to ne bo posebej trudil. Udejanjal bo pogum, ki po mnenju epikurejcev »ne nastaja po naravi, ampak z razmislekom o tem, kaj je koristno,« zato bo deloval z namenom, da bi koristil, in ne, da bi pritegnil množice. Epikur zato priporoča, naj človek »niti v mladosti ne odlaša z gojenjem filozofije niti naj se je kot starec ne naveliča. Nihče ni namreč premlad ali prestar za dušno zdravje.« Kajti vsak, ki zase trdi, da zanj še ni prišel čas za filozofiranje ali pa je nasprotno že minil, je po Epikurju »podoben tistemu, ki trdi, da še ni čas za srečo ali pa da je ta že minil.« Če pa je naša skrb predvsem v tem, da iščemo vse, kar vodi k sreči, potem moramo najti čas za filozofijo. Prav zato Epikur trdi, da je najvišja človekova vrlina, iz kater izhajajo tudi ostale, preudarnost: uči, »da ni mogoče prijetno živeti, ne da bi živeli preudarno, dobro in pravično, niti ni mogoče živeti preudarno, dobro in pravično, ne da bi živeli tudi preudarno.« Modrec bo tako vselej pobožen, ne bo se bal smrti, hkrati pa bo razumel, kaj je dobro in slabo. Če bo človek premišljal o tem in spoznal pravo filozofsko pot, ne bo njegova duša nikdar preveč vznemirjena, pač pa bo podoben nesmrtnim bogovom, ki uživajo v blaženosti. »Kajti človek, ki živi v nesmrtnem dobrem, ni prav nič podoben umrljivemu bitju,« pravi Epikur.
Ob besedi prerok marsikdo izmed nas najprej pomisli na znano reklo: Nihče ni prerok v domačem kraju. Ali pa na pastirje pod milim nebom, ki so bili navadno dobri vremenski preroki. Prerokbe o letošnjem začetnem poletnem vremenu so se uresničile. Tiste, da prihajajo boljši časi, verjetno nekoliko manj. Izmed vseh prerokov, obstajajo namreč tudi lažni in novodobni, sama najraje prisluhnem svetopisemskim, čeprav je kateri izmed njih znal drugega razglasiti za »krivega preroka«. Svetopisemski preroki nastopajo v Stari zavezi: poznamo zgodnje in poznejše preroke. Med slednjimi je bil tudi Jeremija, samotni mož Božje besede. Nerazumljen in preganjan. Tudi tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se niso zmenili kaj dosti zanj. A Jeremija ni bil samotar po svoji volji; živel je v samoti, ki mu jo je nalagala Božja beseda. Njegove besede so še danes kakor ogenj, kakor kladivo, ki razbija skalo in zaradi katere se mu tresejo vse kosti. Bradatega preroka sem, ne da bi prej kaj veliko vedela o njem ali celo poznala njegove prerokbe, srečala v gozdu na enem izmed jadranskih otokov, ko sem počasi stopala po stezi. Iskala sem trenutke tišine in samote. Ko na eni izmed skal najdem vklesane besede iz Jeremije: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam.« To misel je prevzel in še poduhovil Jezus, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« Jeremijeve besede so me v trenutku prevzele, zato sem iz majhnega nahrbtnika vzela svinčnik in v beležko zapisala številko poglavja in vrstico. Hodite po poti dobrega. »Pa saj hodim,« pomislim. »Zakaj potem ne najdem miru v svoji duši.« Kaj ga je porušilo in povzročilo, da so tudi mojo dušo – to neumrljivo bistvo človeka – napadli dvomi, nemir in ne najdem spokoja. Ne vem, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj je najbolj primeren čas, da vas bo dohitela vaša duša. Za poletne počitnice že pregovorno velja, da so zato, da se umirimo, naberemo novih moči. In ja, mogoče najdemo stare steze in poti, ki nas bodo popeljale k dobremu. Verjamem, da na njih ne boste edini iskalci. Po svetu namreč hodijo zanimive duše: zlate in dobre, grešne pa tudi črne. Takšen je pač svet. Tudi v času preroka Jeremije in v Jezusovem času je bil. Lahko je dno naše duše kristalno čisto, a to še ne pomeni, da ne more srečati dušo nasprotno sebi. Senco stoletnih dreves pa le poiščite, da se vaša duša zaradi vročine ne bo scvrla.
Srečujem prijatelje in znance in gledam sebe – vsi po vrsti ugotavljamo, da je čas krut, ker drugi upravljajo z našo usodo, mi sami pa ne moremo storiti prav ničesar. V demokraciji, od katere smo pričakovali, da bo naš glas javno tako ali drugače slišan, se vse bolj počutimo ujetniki tujih odločitev. Zapiramo se za vrata doma in poskušamo vsaj tu ohraniti sami sebe nepoškodovane, odločne in močne. Javno življenje nas ne zanima več, ne da bi se zavedali, da so tisti, ki upravljajo z nami, želeli doseči prav to – našo nekritičnost, da bodo lahko v miru in brez očitkov delovali v lastnem interesu. Podobni občutki so prevevali atensko demokratično družbo in zdi se, kot da starogrški govorec Trazimah, ki je s temi besedami nastopil v skupščini pred dva tisoč štiristo leti, nagovarja nas: »Želel sem si, Atenci, da bi pripadal tistim starim časom (in dejanjem), ko je mladim ljudem zadostovalo, da molčijo, ker jih dogodki niso silili javno razpravljati in so starejši pravilno upravljali državo. Zdaj pa, ko nam je božanstvo naložilo, da poslušamo (druge, ki upravljajo) državo, sami pa (prenašamo) nesreče, od katerih jih večina ni niti delo bogov niti usode, ampak tistih, ki upravljajo, je treba govoriti. Bodisi je brezčuten ali skrajno potrpežljiv tisti, ki se bo vsem, ki želijo, še naprej pustil povzročati krivico, ter bo sebi pripisoval vzroke za naklepe in zlo drugih. Dovolj nam je namreč časa, ki je pretekel, in namesto v miru smo v vojni ter skozi nevarnosti (smo prišli) v današnji čas, da smo hvaležni za dan, ki je minil, ter v strahu pred (dnem), ki prihaja, in namesto enotnosti smo zabredli v sovraštvo ter razdore. Druge obilje dobrin spodbuja, da ravnajo prevzetno in se prepirajo, mi pa smo bili v trenutkih blagostanja razumni, v nesrečnih časih, ko drugi običajno pridejo k pameti, pa smo izgubili razum.«
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. Obdobjem preraščanja se ne moremo izogniti. Spominjam se svojih: npr. tistega, ko sem se iz otroštva prelevil v mladostništvo. Koliko zunanjih in notranjih napetosti sem doživljal v tako imenovani puberteti, ko narava ne dopusti, da bi ostali ‘po starem’. Kako dobro je, če nam takrat najbližji pomagajo, da se skozi najstniško utesnjenost lažje prebujamo v mladostništvo. Nikoli ne bom pozabil dialoga s svojim očetom: »Kako mi greš na živce!« sem mu zabrusil v prenapetosti, ki je nisem razumel, a sem jo do zadnjega vlakna svoje biti doživljal. »Tako mora biti!« mi je odvrnil. »Najbližji ti moramo iti na živce. – S tem ti narava pomaga, da se boš postopno od nas odvrnil in zaživel svojo zgodbo.« Začuden sem ga pogledal, on pa je izbral trenutek moje sprejemljivosti in mi pojasnil, da bi se v doživljanju lažje razumel in sprejel: »Sedaj te priteguje, v kar boš moral vstopiti, in te notranje oddaljuje, kar boš moral zapustiti.« Ko dozorimo za novost – osebno, medosebno, družbeno pride kriza. Dobro, če vemo, da je v njej čas za priložnosti. Čeprav to razumem, me v njej vedno znova zajame panika: panika pred zapustitvijo starega, utečenega in znanega, panika pred vstopom v novost. Ljudje se ne moremo izogniti nenehnim preraščanjem – metamorfozam; metuljček doživi v svojem življenju eno, mi moramo skozi mnoge dokler ne pride tisti še posebej prelomni trenutek dokončne preobrazbe, ko – kot pravijo na Solčavskem – »odložimo ponošeno zemeljsko obleko in nam nadenejo nebeški šlajer«. Takrat nas dočaka tista velika preobrazba, ki so jo dotakratne zemeljske le napovedovale, ko so nas k njej pritegovale. Verjamem, da bomo takrat spoznali, da so bila vsa naša zemeljska preseganja le hlepenje po tisti dokončni uresničitvi in umiritvi – v tistem najdenju svoje biti v kateri se lahko uresničimo v Enosti Ljubezni – v Biti vseh bitij. Krščanstvo oznanja smrt kot prerojenje v katerem je sedanji trenutek – moje sedanje stanje že v kontekstu večnosti. Ne le smrt ob koncu zemeljskega popotovanja, tudi sedanje preobrazbe nas prerajajo, če se dovolimo ob njih učiti in izučiti – so nenehno preseganje v smeri Presežnosti. Mi nenehno umiramo staremu, zato, da bi nikoli ne umrli. – Le prerajamo se v bolj polno, uresničeno in dokončno izpolnjeno bivanje.
Kako podobno se sliši: »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar, ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je situacij, ki od nas terjajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekatere situacije so lahko za nas precej mučne, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Tej situaciji prav nasprotna je izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.
Neveljaven email naslov