Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož.
Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.)
Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega.
Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož.
Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.)
Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega.
Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da je beseda Bog najbolj obremenjena človeška beseda. Nobena ni tako zlorabljena, razcefrana in omadeževana s krvjo. V imenu Boga ubijamo in se gremo strankarstva, a presenetljivo je, da zanj kot mučeniki tudi junaško umiramo. Nekateri imajo Boga Svetega pisma za najneprijetnejši lik. Zdi se jim, kot bi šlo za drobnjakarskega maščevalneža, etničnega pometača, genocidnega homofoba, rasista, morilca otrok, nasilnega ženomrzca in sadomazohista, ki dovoli, da njegov edini Sin trpi razpet na križu. Razvpiti Richard Dawkins trdi, da lahko v Boga, ki dopušča trpljenje, verjamejo le omejeni zabiteži. V svoji knjigi Iluzija o Bogu je zapisal: »Vsak, ki jo bo prebral, tudi vernik, bo postal ateist.« Potem mu je Alister McGrath, priznani molekularni biofizik, s knjigo Iluzija o Dawkinsu, vrnil udarec: »Sram me je, da sem bil ateist.« Kdo ima prav? Ali gre pri tem za kaj več, kot če bi poskušali dokazati obstoj dobih vil? Do nesporazumov prihaja zato, ker je govoriti o Bogu težko in nevarno, saj je Bog svetla skrivnost. Kot teolog si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si drznejo o Bogu govoriti, ker mislijo, da vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. Dokončno nam je spregovoril z razumljivo človeško govorico, z Besedo Jezusa Kristusa. Martin Luther je rekel, da ne moremo reči Bog, če prej ne rečemo Jezus. Del svojega časa preživim na univerzi, kjer s študenti prerešetavamo največji misterij, zakaj zlo, vendar teologijo prevajamo v človeške izraze, ne v Božje, ker vse, kar rečemo o Bogu, reče človek. (Karl Barth) Ali je imel slavni filozof in logik Bertrand Russell (1872-1970) prav, ko je glede tega odgovoril: »Brez slabe vesti bi Bogu pogledal v oči in mu rekel, da nima dovolj dokazov, ko se z mano igra skrivalnice.« Medtem ko je protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga usmrtili nacisti, sredi trpljenja napisal: »Nihče nima izgovora. Vsak lahko najde Boga, kajti ni tako prekletega kraja, kjer ga ne bi bilo.« Vprašanje trpljenja je povezano z vprašanjem o smislu. Človek nima sebe, dokler ne najde smisla, a si ga sam ne more dati, ker ni sam sebe ustvaril. Človek presega živalski instinkt, ker ima razum, ki se svobodno odloča. Zato je več kot bitje; je oseba. Ni samo čista materija, ampak je tudi duh. Kot materialno bitje živi na svetu, kot duhovno bitje pa svet presega. Človek je to, kar šele bo. Zato nima moči živeti v svetu, v katerem ni Boga, ker ne ve, kaj je dobro in kaj je zlo in kaj je spodaj, zgoraj, levo in desno. Tudi jaz se borim z razvpitim vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje, in v kriku agonije jecljam: »O, vrni se k meni, moj neznani Bog, ki si moja bolečina in moja zadnja sreča.«
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega.
Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo… Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti – zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti ostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, a je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, a če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav takšen kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on me tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti ‘krzneni plašč’ dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega ‘plena’.
Danes goduje sv. Cecilija, mučenka iz prvega obdobja krščanstva. V 15. stoletju so jo začeli častiti kot zavetnico glasbe: Aleksander Marino je leta 1584 v Rimu ustanovil bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. V današnji Duhovni misli bo o zavetnici glasbe, glasbenikov, pesnikov, pevcev, orglarjev in izdelovalcev glasbenih inštrumentov razmišljal teolog in muzikolog dr. Štefan Alojzij Ferenčak.
Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli. Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev. Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival. Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista. Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
Prileten menih Sábin je živel v majhni koči na robu gozda. V času počitnic je prišel k njemu dijak Vid, sin odvetnika, ki je v mladosti prihajal k menihu na pogovor ob pomembnih življenjskih odločitvah. Starec Sabin je kot ponavadi zgodaj vstajal k molitvi in bral Sveto pismo, Vid pa ga je skušal posnemati. Nekega dne mu je rekel: »Oče Sabin, že nekaj časa si prizadevam brati Božjo besedo tako kot ti, a večino tega, kar preberem, ne razumem, tisto pa, kar razumem, pozabim takoj, ko knjigo zaprem«. Starec, ki je pravkar naložil oglje na ogenj, se je obrnil in mu dejal: »Vzemi to košaro za oglje, pojdi dol k potoku in jo napolni z vodo«. Vid je storil, kar mu je naročil starec, a še preden se je vrnil, je voda že stekla iz košare. Menih Sabin mu je smejé rekel: »Očitno ne tečeš dovolj hitro«. Pojdi še enkrat k potoku in poskusi znova. Tokrat je Vid tekel hitreje, a spet prišel k starcu s prazno košaro. Rekel mu je, da je nemogoče nositi vodo v košari in odšel po vedro. Toda Sabin mu je odvrnil: »Nočem vode v vedru, temveč v košari. Videti je, da se ne trudiš dovolj«. Stopil je iz koče, da bi si ogledal Vidov tretji poskus. Zdaj je Vid uvidel, da je to početje zaman, zato je hotel starcu pokazati, da se bo košara izpráznila, še preden bo pritekel k njemu. Še zadnjič jo je napolnil in tekel, kar so ga nesle nogé, a se spet vrnil s prazno košaro. Ves upehan je rekel menihu: »Ali ne vidiš, da je zaman, kar poskušam?« »Poglej košaro«, mu je rekel Sabin, »in boš videl, ali je res zaman«. Vid si je dobro ogledal košaro in presenečen opazil, da je voda sprala z nje vse sledi in madeže oglja. Zdaj je bila povsem čista tako od znotraj kot od zunaj. Starec Sabin je rekel Vidu: »Vidiš, prav to se dogaja, ko bereš Sveto pismo. Morda si res ne boš zapomnil vsega in boš imel občutek, da prebrane besede tečejo mimo tebe kot voda iz košare. Toda nekega dne boš presenečen opazil, da so te prav te besede očistile in v celoti spremenile. Kajti Božje besede so Božja dela v naših življenjih«.
»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane.« pravi Jezus v priliki o Budnem služabniku. Ko sem prebrala te besede, sem se hote ali nehote morala nasmehniti. Svojo štiriletno hčerko učim pravil lepega vedenja in obnašanja, vsega, kar starši pač učimo svoje otroke. Moja mala navihanka rabi še nekaj vaje pri doslednejšem pospravljanju igrač. In ker se bliža šesti december, je Miklavž s parklji prava motivacija za delo. Za to, da opaše svoja otroška ledja s pridnostjo in ljubeznivostjo. Jaz pa moram poskrbeti, da tega pasu ne bo snela, ko bo prelepi veseli december z Miklavžem in otrokom Jezusom pa Božičnimi in novoletnimi prazniki in vsemi temi darili, mimo. Spomnim se, ko sem bila otrok, je mama tam nekje oktobra in novembra vedno potegnila na plan to skrivno orožje, če smo s sestrama nagajale ali nismo hotele pospravljati za sabo. Sicer nam je to, da Jezus gleda, kakšno je naše srce in kako se obnašamo ali da Miklavž večkrat pride pogledat ali imamo pospravljeno sobo in se imamo rade, govorila tudi skozi vse leto. Ampak ni imelo takega učinka, kot konec leta, ko smo kot majhne deklice vedele, da pa počasi pride Miklavž in parklji z njim. Potem pa še tisti glavni – Jezus. Takrat je plamen pridnosti v naših otroških svetilkah gorel malodane vsak dan, medtem, ko je skozi leto znal včasih malce ugasniti in ga je bilo treba prižgati … Tako tudi jaz danes – v teh jesenskih dneh malce pogosteje, sicer pa, ko je potrebno tudi v drugih letnih časih, svojo hčerko poskusim motivirati češ: prosim, pospravi za sabo. Veš, da v teh dneh Miklavž s parklji, ki pri naju pomenijo Miklavževi učitelji lepega vedenja in obnašanja, bolj pogosto hodi okrog. Dela še finalni pregled, kdo je priden in kdo ne. Ne boj se, gleda tudi mene… Gleda tudi mene. A ne Miklavž. Ampak Bog. In ne gleda več le to, ali sem pospravila sobo. Gleda kdo in kaj sem sebi, sočloveku in Njemu – Bogu in ali to delam le pred prazniki, na koncu leta ali skozi vse leto. Ponuja mi več poti k Njegovemu največjemu darilu – mirni in ljubezni polni vesti in nekoč združenje z njim – s tem Življenjem z velikim Ž, s to večno Energijo, Bistvom, večno Zavestjo, z neminljivo Ljubeznijo – kakor koli hočete. Jaz sem svojo pot k mojemu Bogu izbrala skozi Jezusa. A konec koncev ni važna pot, važen je cilj. Naj bo skupni – združen v ljubezni.
Naša religiozna tradicija nas uči, da je Bog dal človeku pravico »gospodovati« nad stvarstvom. Toda »gospodovati« ne opravičuje izkoriščevalske nadvlade nad šibkejšimi členi družbe in stvarstva. »Gospodovati« pomeni ravnati v Gospodovem imenu. Edino Bog je Gospod, Bog pa je ljubezen. Papež Frančišek opozarja: »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje. /…/ Spoštovanje stvarstva je zahteva naše vere, saj nam vrt v katerem živimo, ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč, da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo.« Tudi evangelijsko sporočilo je jasno. Če je Bog naš Oče, potem smo usodno povezani – smo kot bratje in sestre, in je zato opravičljiva le ekonomija kot skrb za dom, za oskrbljenost vsakogar. In če je Bog Stvarnik, potem nosi vse ustvarjeno (ne le človek) pečat »božanskosti«, kar nas zavezuje k izjemni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. »Ali veš, da drevesa govorijo?« je zapisal Indijanec Tatanga. »Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Jaz sem veliko izvedel od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o Velikem duhu.« Poglavar Indijancev Dakota, Stoječi Medved pa je rekel: »Indijanec je resnični ljubitelj narave. Rad ima zemljo in vse zemeljske stvari. /…/ Zemljo ljubimo; sedimo ali naslanjamo so se na tla z občutkom, da smo blizu materinski sili. Koži dobro dene, da se jo dotika. Radi si sezujemo mokasine in hodimo bosi po sveti zemlji. /…/ Zemlja blaži, krepi, čisti in zdravi. /…/ Indijanec je povsod z Materjo zemljo. /…/ Od Velikega Duha prihaja velika življenjska sila, ki se pretaka v vseh in skozi vse: cvetje na planjavah, piš vetra, skale, drevesa, ptice, živali …, – to je sila, ki je bila vdihnjena prvemu človeku. Zato so vse stvari v sorodstvu in druži nas Velika skrivnost. /…/ Za svet živali in ptic imamo bratovsko čustvo, zato se med njimi čutimo varne. Žival ima pravice, pravico do človekovega varstva, pravico do življenja, pravico do razmnoževanja, pravico do svobode in pravico do človekove hvaležnosti. V priznavanju teh pravic nismo nikdar zasužnjil živali in vsemu živemu prizanašamo.« – Tako poglavar Stoječi Medved. Dozorel je čas, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega. Človek ni nad stvarstvom; v njem ni bolj ali manj vrednih; vsak je najvrednejši v svojem redu. In prav Bog – Veliki Duh – Najvišji Red nas obvezuje k spoštljivemu sožitju.
Filozofija eksistencializma je ob svojem nastanku zaradi svojih idej močno pretresla sočasno družbo. Predstavniki so namreč trdili, da je človek v vseh situacijah, četudi se zdijo še tako brezizhodne, popolnoma svoboden in ima moč izbire, kar pa seveda nosi s sabo tudi breme odgovornosti in s tem občutja tesnobe. Sartre, utemeljitelj te filozofske smeri iz 20. stoletja, je tako zatrjeval, da ljudje »nimamo pred seboj ne vrednot ne ukazov, ki bi pozakonili naše obnašanje. Tako nimamo ne za sabo ne pred sabo na svetlem področju vrednot nobenih opravičil ne upravičil.« To pomeni, da ni nobenih od zunaj danih pravil, ki bi usmerjali naše delovanje in nam kazali pravo pot. Morala mora priti od znotraj, iz vsakega posameznika posebej, s tem pa smo seveda odgovorni za svoja dejanja. Sartre to v eni izmed opredelitev izrazi takole: »Človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden, ker je potem, ko je bil vržen v svet, odgovoren za vse, kar počne.« Kajti »človek, ki se angažira in se pri tem zaveda, da ni samo tisto, kar si je izbral biti, temveč še zakonodajalec, ki z izbiro samega sebe izbira celotno človeštvo, skoraj ne more mimo čustva svoje velike in totalne odgovornosti.« Svoboda je torej dvorezen meč: po eni strani nam odpira možnosti in nam daje suverenost, po drugi strani je lahko vir strahu in tesnobe, saj je odgovornost včasih prevelika. Človek je tako vselej v primežu tesnobe. Tudi tisti ljudje, ki zase zatrjujejo, da tesnobe ne občutijo, po Sartrovem mnenju to občutje le prikrivajo in bežijo pred njim. Tesnoba je namreč tesni spremljevalec svobode, ki pa po Sartru ne vodi v dejavnost – ravno nasprotno, ko človek spozna, da je pravzaprav sam postavlja vrednote, postane aktiven v svojem življenju, začenja zavestno sprejemati odločitve in »tedaj lahko hoče samo še eno stvar, namreč svobodo kot podlago vseh vrednot. Svobodo hočemo zaradi nje, in to v vsakem posameznem primeru. In ko jo hočemo, se nam odkrije, da je popolnoma odvisna od svobode drugih in da je svoboda drugih popolnoma odvisna od naše svobode.« Človek kot absolutno svobodno in odgovorno bitje se torej zaveda, da ga omejuje le svoboda sočloveka. Zato Sartre trdi, da »ni bolj optimističnega nauka od eksistencializma, saj človekovo usodo išče v človeku samem.« Človek sam se opredeljuje, v njem samem se nahaja temelj morale, v njegovem delovanju pa se nahaja upanje za prihodnost – in prav njegovo dejanje je tisto, »kar daje človeku živeti«. Naš smisel življenja je torej v svobodi nas samih in drugih.
Avlij Gelij, ki je živel v 2. stoletju n.št., je bil rimski pisec, a se je nekaj časa izobraževal v Atenah. Tam je v dolgih zimskih nočeh začel pisati obsežno delo Atiške noči, ki ga sestavlja 20 knjig in je danes skoraj v celoti ohranjeno. V 9. knjigi svojih zapiskov navaja anekdoto o uglednem Grku Herodu Atiškem. Bil je znan po široki razgledanosti in izjemnem premoženju. Slovel je tudi kot darežljiv podpornik umetnikov in postal prvi Grk, ki je v Rimu zasedel položaj konzula. Avlij Gelij omenja, da naj bi k uglednemu Herodu nekoč pristopil moški v plašču, z dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala skoraj do pasu. Prosil ga je, naj mu zaradi njegove brade da nekaj denarja. Ko ga je Herod vprašal, kdo vendar je, da se sklicuje na svojo brado, ga je mož le začudeno pogledal, češ, kako vendar po bradi ne sklepa, da je modrec oziroma filozof. Herod pa mu je odgovoril: »Vidim brado in plašč, ne vidim pa nobenega filozofa.« Čeprav je nato nekaj tovarišev Heroda opozorilo, da je mož pred njim berač sumljivega značaja in spornega obnašanja, je Herod vseeno ukazal, naj mu dajo toliko denarja, da bo imel trideset dni za kruh. »Ne zato, ker je on mož, ampak zato ker smo mi možje,« je še dostavil. Pred Avlijem Gelijem je že Plutarh, ki je popisoval življenja znamenitih Grkov in Rimljanov, poudaril, da dolga brada in oguljen plašč še ne naredita človeka za modreca. S tem je opozarjal na ljudi, ki posnemajo filozofsko zanemarjanje zunanjosti, ne da bi dojeli bistvo filozofske drže človeka – to je skrb za njegovo dušo in modrost. Danes, ko so mnoge lažne besede zavite le v šumeč celofan lepe govorice in zunanjega blišča, pogosto pozabljamo na pomen lepote naše duše in presojamo le še človekov družbeni položaj, njegov vpliv in materialno moč. Nobena obleka nas ne bo nikoli naredila za človeka in z zunanjim videzom nikoli ne bomo mogli zakriti plitkosti naše duše, če ne negujemo temeljnih platonističnih vrednot, kot so lepota, dobrota in stremljenje k resnici, tudi k resnici o nas samih.
V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz roke. Za njo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal – spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: »Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre.« A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj: strah, paniko ali celo gnusobo. Verjeli ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Sama sebe, hvala Bogu pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem, ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet: z žabje ali ptičje perspektive pa prepuščam vam samim.
Pokojni meteorolog Edward Lorenz je pojem »učinek metulja« ponazoril z vprašanjem: »Ali zamah metuljevih kril v Braziliji lahko povzroči tornado v Teksasu?« Drugače povedano: vsako, še tako majhno dejanje ima lahko določene posledice, če se ji zavedamo ali ne. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj se odločamo za določena dejanja, ko celo lahko vemo za posledice, ki bodo sledile? Zakaj nekdo poseže po drogi, ko so vsem jasne uničujoče posledice, ki sledijo? Zakaj se še vedno ne moremo odločiti za zdrav način življenja in zapadamo v prekomerno uživanje hrane, alkohola, cigaret in vsega ostalega, za kar vemo, da na dolgi rok prinaša negativne posledice? Zakaj divja in prehitra vožnja na cesti še vedno premami marsikaterega voznika, kljub tolikim smrtnim žrtvam, ki jih letno zahtevajo slovenske ceste? Zakaj se tako težko pristno odpiramo v naših odnosih med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji, v samostanski skupnosti, ko pa vendarle vemo, da prav odprti in pristni odnosi vodijo k večji polnosti in kvaliteti našega bivanja? In še bi lahko naštevali, zakaj se ne odločimo za dobro, če so nam lahko že vnaprej znane posledice naših negativnih dejanj. Precej okrnjen in močno strnjen odgovor bi verjetno vseboval pojme kot so svobodna volja, modrost in ljubezen, ki pa seveda za sabo potegnejo nova vprašanja in nas kličejo h globljemu razmisleku. Če se torej že ob zavedanju negativnih posledic nekega dejanja težko odločimo za dobro, kako se bomo torej odločili za dobro, če sploh ne moremo uvideti ali prepoznati negativnih končnih poledic? Prav k tovrstnemu razmisleku nas spodbuja evangelij današnje nedelje s podobo o petih nespametnih devicah in petih preudarnih, ki so si v pričakovanju ženina priskrbele dovolj olja za svojo svetilko. Gre za najbolj temeljni izziv – se splača biti pripravljen na konec, na smrt, ali je vse skupaj precej nesmiselno? Ima moj način življenja, moj življenjski slog kakšne posledice, ki se bodo poznale ob koncu ali ne? Se bom moral s temi posledicam soočiti onkraj smrti? To so vprašanja, ki nas – hočem ali nočemo – nekje globoko v nas vznemirjajo. Prav gotovo pa je težko priti do čistega in jasnega odgovora. Toda temeljno upanje ostaja za vse, ki verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih in da smrt nima zadnje besede. Prav v tem je apostol Pavel spodbujal tudi solunske kristjane, ko jim je zapisal: »Nočemo, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim.« Je to le neka iluzija ali dejansko naša končna resničnost?
Sveti Martina Tourski je svetnik, ki je s krščansko idejo o 'vzajemni delitvi' zaznamoval evropsko kulturo in civilizacijo. Ob spomin na to čudovito osebnost se radi spomnimo besed sv. Pavla, ki je dejal: »Izročil sem vam tisto, kar sem prejel«. Življenje svetega Martina, rojenega leta 316 v Savariji, današnjem Sombotelu na Madžarskem, spremljata dve pripovedi. Izvor prve najdemo že v predkrščanski antiki, češ da so ga goske izdale, kam se je skril, ko so ga hoteli postaviti za škofa. Čeprav izvorno legenda ni Martinova, govori pa o njegovi skromnosti in dobro opisuje benediktinsko duhovnost, saj so ti menihi najbolj širili češčenje sv. Martina. Ponižnost so imeli kar za četrto božansko krepost. Benediktinci so sledili Martinovi duhovnosti, ko so s krščansko ljubeznijo do vsakega človeka, z molitvijo in dejavnostmi – kasnejši ora et labora – evangelizirali Evropo. Prav tako pa se njegovi duhovni sinovi, irski menih, prišli k nam Slovencem in bili glasniki resnične blage besede, besede evangelija. Pripoved pred krajem Amiens, ko je Martin kot vojak razpolovil plašč in z njim ogrnil prezeblega berača, pa štejejo za resničen zgodovinski dogodek. O njem piše Martinov prvi življenjepisec Sulpicij Severij in to skoraj še v času Martinovega življenja, ko se o njegovem življenju še niso mogle razviti legende. Martin je revežu podaril samo polovico plašča, kar govori o njegovi pravičnosti, saj je druga polovica pripadla cesarju; vojak je smel podariti drugim le to, kar je bilo resnično njegovega. S tem znamenitim dejanjem je Martin postal pojem vzajemne delitve in tudi krščanske ljubezni, sočutja in pravičnosti. Podoba vojaka, ki deli plašč revežu, je tudi najpogostejša in najbolj prepoznavna upodobitev sv. Martina. Tudi v 83 slovenskih cerkvah in kapelah, pred podobo škofa prevladuje podoba dobrohotnega vojaka. Po svetem Martinu se imenuje tudi osemnajst slovenskih krajev. Sploh pa ga Slovenci povezujemo z vinom in zahvalo za dobro letino. Toda v 20. stoletju je nastala skušnjava, da bi iz Martina napravili rimskega Bacusa. A stara slovenska tradicija je, kot so nas učili irski menihi, da povezujemo vsak praznik s hvaležnostjo, s hvaležnostjo veselja, pa tudi bratske skupnosti, kjer med seboj delimo, kar imamo. Za praznik velja, da nihče ne sme biti lačen in žejen. Sveti Martin je torej sinonim za veselje človeških srečevanj, medsebojne obdaritve in seveda radosti, da smo ljudje skupaj, da se znamo obdariti in prinašamo drug drugemu veselje. Vino je simbol evharistije, Bog se sklanja k človeku in deli z nami ljubezen svojega Sina.
Z zanimanjem sem poslušala znanko, ki mi je pripovedovala, kako se je znašla po upokojitvi. V poklicu je bila zelo dejavna in uspešna ženska. Takrat si skoraj ni znala predstavljati, da se bo to obdobje kdaj končalo. Potem pa se je zgodilo, da je na službenem potovanju srečala starega gospoda, ki ji je pripovedoval, kako sedaj v pozni starosti končuje drugo kariero in se pripravlja na tretjo. Prav tako je dejavna tudi njegova žena. Tako je to na videz naključno srečanje v letalu znanki pomagalo, da je začela razmišljati o tem, kaj bo počela po upokojitvi. Vleklo jo je na področje prostovoljnosti in tu je v nekaj letih naredila zares veliko. Pravi, da uživa. Odpadla so mnoga bremena, ki se jim takrat, ko je bila v službi, ni mogla izogniti. Zdaj se počuti svobodno; dela, kolikor more, kolikor ji je v veselje – in naredi veliko. Kdo ve, kakšna bo njena tretja kariera? Lepo je srečati ljudi, ki si znajo tako osmisliti življenje. Dober dokaz za to, da upokojitev ni nekaj, česar bi se morali bati. Nešteto možnosti ima človek do zadnjega trenutka, da je rodoviten zase in za druge. Ob tem sem nehote pomislila še na neko drugačno kariero. Morda bi ji lahko reki »četrta kariera«. Kaj pa, če zboliš, postaneš invalid, si nemočen in nesposoben za delo? Starejši ko postajaš, več je možnosti, da te doleti kaj takega. Je takrat nepreklicno konec kariere? Ali pa se začenja neka nova, povsem drugačna kariera? V spomin mi prihajajo ljudje, ki sem jih srečala v tej »četrti karieri«. Občudovala sem jih in se od njih učila. Pri mnogih sem začutila, kako so v svoji nebogljenosti, nemoči, odvisnosti postali rodovitni za druge. Z načinom, kako so se spoprijeli s svojim položajem, kako so tudi takrat znali komunicirati z drugimi in kako tudi v preizkušnji niso izgubili upanja.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zaobjema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli. Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremlji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti takorekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.
Svet je postal nekakšna globalna tržnica na vseh področjih človekovega življenja, tudi na tako imenovanem duhovnem vidiku bivanja. Vse več ljudi išče navdihe v vzhodnjaških filozofijah in religijah. Še posebej je ta trend opaziti v deželah s krščansko versko tradicijo, kjer je vtis, kakor da se mora človek bolj podrejati, sprejemati in slediti togim dogmam, kakor pa svobodno razmišljati. Zdi se, kakor da se je potrošniška ideja o svobodni izbiri preselila iz materialnega tudi na duhovno področje. Res je, da mnogi novodobni učitelji iz Vzhoda in Zahoda ponujajo privlačne odgovore na številna vprašanja v zvezi z obstojem pa tudi v zvezi s vsakodnevnimi tegobami, ne le duhovnimi, ki tarejo sodobnega človeka. Gotovo ti guruji prodirajo v skrivnosti Življenja in vstopajo skozi običajno tesno zaprta vrata človeškega duha. Zaradi tega imajo najbrž zelo dober vpogled v psihologijo človeka, še posebej zahodnega in dobro poznajo načine, kako pritegniti in kako ravnati z inteligentnimi, a zmedenimi duhovnimi iskalci… Pogled, ki je tenkočuten in ki ničesar noče, ni kategorično za ali proti katerikoli religiji, gibanju ali guruju, pa ne more spregledati tistega, skozi kar so ti guruji, ko so prodirali v globine lastne Biti, vstopali: nezapahnjena vrata njihovega lastnega Ega, kar meče sence na modrosti, ki jih sicer posredujejo… Gre za različna ravnanja, ki jasno kažejo na neosvobojenost njihovih egov – pa naj gre pri tem za zvito pridobivanje svojih sledilcev, materialno okoriščanje ali celo za fizične zlorabe, ki tudi niso redek pojav – v katerikoli religiji. Nekaterih sledilcev te sence ne motijo ali pa jih niti ne opazijo, spet drugi, strogi in brezkompromisni kritiki, zaradi teh senc zavračajo vse, tudi iskreno in vredno. Zato, da bi se človek zmogel pomiriti s seboj in z življenjem, ki ga živi, da bi torej našel notranji bivanjski smisel, ni potrebno nikamor oditi in slediti nikomur, tudi nobeni religiji posebej, čeprav je lahko s pomočjo religije človeku lažje. Potrebno se je le iskreno predati in slediti osnovni vsebini, ne oblačilom, v katera je odeta… Sam trdno verjamem, da je pri iskanju duhovnih resnic za posameznika najprej potrebno razumevanje in nato prosto zrenje na lastne miselne in čustvene vzorce. To ga lahko vodi k rahljanju lastne osebnosti, lastnega ega, ki je človekova največja ovira k njemu samemu… Šele ko je storjeno to, lahko zares polno vzkalijo in vzcvetijo semena molitve, meditacije, predanosti, hvaležnosti, sočutja, ljubezni, vse bolj popularne čuječnosti in podobnega novodobnega tržnega blaga.
Neveljaven email naslov