Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož.
Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.)
Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega.
Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož.
Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.)
Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno.
Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega.
Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!
Knjiga modrosti, ki jo najdemo v judovski Bibliji, nam govori, kaj neki je pogoj, da bi naše srce bilo sposobno ljubiti in bilo pripravljeno verovati. Odgovor je preprost: naše srce mora ostati ali pa postati ponovno mlado. Ko smo mladi, smo se sposobni navdušiti, biti presenečeni in videti lepoto, opaziti nekaj nenavadnega, izjemnega. In takšen je bil pisec knjige Modrosti, Modri Salamon iz Aleksandrije, ki je gledal okoli sebe in videl čudovite pustinje in oaze, ob pogledu na morje, zvezde ga je kar prevzelo. Navdušen je bil nad lepoto in tako majhnega se je počutil, zato je slikovito spregovoril in dejal: kaj pa je človek pred tem čudovitim svetom, kaj je vendar človek pred to lepoto, ki nas obdaja, pred zagonetnostjo, v kateri živimo? Je le drobna kaplja na tehnici, to neznatno kapljo lahko spregledamo, saj na tehtnici zagotovo ne bo prevagala. V Svetem pismu že na prvih straneh beremo, kako se je človeško življenje začelo z začudenjem, s presenečenjem. Adam sicer občuduje živa bitja, ki so okoli njega in jim da celo ime, toda vzhičen od radosti je šele takrat, ko zagleda Evo. Takrat vzklikne: to je kost od moje kosti, meso od mojega mesa, skratka to je nekaj neverjetnega, nekaj takega, kar v življenju še nikoli nisem videl, pa vendar sem živel v raju! Pred njim je ženska, ki jo je Bog ustvaril, ona mu bo pomagala, da bo znal ljubiti, ga naučiti, kako je lahko srečen. Toda že Modri Salamon je ugotovil, da je največje presenečenje Bog sam, tudi ta svet, naj bo še tako lep, je vendar takšen, da ne bi mogel sam obstati, ko ga ne bi vzdrževala Božja roka, saj vendar ni popoln. In tudi človek sam ne bi preživel, ko ga ne bi ljubil Bog in mu odpuščal, sprejemal tudi v njegovi pomanjkljivosti. Danes vsi radi hodimo po svetu, potujemo v daljne kraje in občudujemo vse, kar je Bog ustvaril. Opazimo tudi, da velika večina ljudi po svetu rada moli. Podobno tudi mi sami najlažje molimo v tihoti narave, ob bučanju morja, v pogledu na gore, ob trenutkih, ko se nebo dotakne zemlje. A Modri Salamon nam pravi, naj bo naše srce še bolj pogumno, ambicioznejše, in naj se navdušimo drug nad drugim. Mi sami smo namreč drug drugemu čudež in veliko presenečenje. Ljudje znamo ljubiti tako, kakor narava še ne zna. Narava namreč še ne uspe odpuščati, naše srce pa zna objeti in oprostiti. Ob drugem, ki nas ljubi, smo presenečeni, ob njem smo lahko navdušeni. Kar iznenada nas Bog znova preseneti z novimi dogodki, prijateljstvi, spoznanji, z novo podaritvijo ljubezni.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki. Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim. In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi! Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…« Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami. Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj. Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
Ko so Sokrata, znamenitega grškega filozofa, obsodili na smrt, je ta v sklepnem delu svojega zagovora podal premislek o razsodbi in tem, kaj ga čaka. Dejal je, da ne bo »jokal in stokal pa govoril in počel sto reči,« ki so jih sodniki navadno vajeni slišati od drugih. Kot pravi sam, mu je veliko ljubše, da je »po tej obrambi zapisan smrti, kakor da bi si bil po onem receptu ohranil življenje.« Kajti po njegovem mnenju ni težko uiti smrti, če se poslužiš nezakonitih sredstev, zelo težko pa je uiti malopridnosti, v katero so zaradi svoje obsodbe sedaj zapadli tudi sodniki. Sam pa želi ostati zvest pravici, zato sprejema njihovo obsodbo – njemu bo smrt odvzela samo ped življenja, sodnikom pa bo za večne čase ostal madež krivice. Dalje verjame, da smrt ni nikakršno zlo, saj mu notranji glas daje vedeti, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Kajti v preteklosti ga je nek preroški glas vselej posvaril, če je bil kdaj na napačni poti. Običajno se mu je pogovorom to božje znamenje večkrat oglasilo in ga prekinilo, a mu »med vso obravnavo ni niti enkrat ugovarjalo.« Tudi na dan, ko ga je doletela smrtna kazen, ga »ni niti enkrat posvarilo, ne davi ob odhodu od doma, ne na poti do sodišča, ne pri razpravi sami.« Zaradi tega je Sokrat prepričan, da smrt ni nekaj nesrečnega. »Zakaj smrt je lahko dvoje: ali popolno izničenje /…/ ali pa /…/ preselitev duše s tega sveta na drugega.« V prvem primeru je podobna globokemu spancu brez sanj, ki je pravzaprav dobiček, saj je potemtakem ena sama večna noč. Če pa je nekakšna preselitev duše, potem je to za človeka neizmerna sreča, saj se bo v onostranstvu srečal z vsemi junaki, modreci in pravičniki ter užival blaženost v njihovi družbi. Sokrat zato sodnike poziva, naj gojijo »veselo upanje glede smrti,« kajti pravičnemu človeku se ne more ne v življenje ne v smrti zgoditi nekaj hudega. To je tudi razlog, zakaj se ne jezi na sodnike, ki so ga obsodili, čeprav so to storili iz škodoželjnosti in bi si zaslužili vso grajo. Svoj komentar zato sklene z znamenitimi besedami: »Zdaj pa je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A kateri gremo na boljše, je znano le bogu.«
Junak številnih ljudskih pripovedk z Bližnjega vzhoda Nesrudin je kot običajno sedel na tržnici, kjer je razpravljal s skupino ljudi. Komaj je dobro končal svoj govor, se je oglasil nekdo iz množice in posmehljivo rekel: »Namesto da nam predeš duhovne teorije, nam raje pokaži kaj praktičnega.« Nesrudin se je povsem zmedel. Vprašal je: »Kakšne praktične reči pa želiš, da ti pokažem?« Zasmehovalcu je bilo všeč, da je Nesrudina spravil v zadrego, tudi množici je bilo všeč njegovo izzivanje. Dejal je: »Pokaži nam na primer jabolko iz rajskega vrta!« Nesrudin je takoj pobral najbližje jabolko in ga dal izzivalcu. Ta je zagrizel vanj, a takoj tudi izpljunil kos in zaklical: »To jabolko je na eni strani vendar povsem gnilo!« »Pravo rajsko jabolko bi bilo vendar povsem zdravo,« se je še pritožil. »Rajsko jabolko bi bilo res povsem zdravo,« je odvrnil Nesrudin. »Glede na tvoje sedanje sposobnosti pa je tovrstno jabolko najboljše, ki se mu boš ti lahko kadarkoli približal,« je še zabrusil izzivalcu. Podoben incident se je že pred kar nekaj leti zgodil na sovjetski vesoljski postaji, na kateri so ameriški astronavti prvič poskušali rusko hrano. Posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj odvrnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!« Pravimo, da nam v življenju kaj pusti grenek priokus. Po drugi strani lahko ob številni ponudbi hrane in jedače postanemo hitro tudi izbirčni ali pa temu rečemo izbran okus. Naša sposobnost okušanja se lahko razvija, lahko jo pa tudi pokvarimo, pomislimo le na otroštvo in vse sladkarije, ki so nam jih starši poskusili prepovedati pred kosilom. Okušanje dobre hrane doda novo kvaliteto našemu življenju, posebno kvaliteto pa razvije tudi tisti, ki zmore željo okušanja integrirati v svoje življenje. Zmoremo okušati in preživeti tudi ob trdem kruhu ali ne povsem 'rajskem' sadju? Zmoremo okušati življenje tudi ko nam ponudi limone? Znamo iz njih pripraviti osvežujočo limonado?
Ena od prvih in najpomembnejših filozofskih misli pri starih Grkih je bila 'μέτρον ἄριστον', kar pomeni: »Najboljša je mera.« Oziroma: 'μηδὲν ἄγαν' – »Ničesar preveč.« Od nekdaj so se torej zavedali, da ima človek tako rekoč brezmejne želje, hotenja in potrebe, ki jim mora sam določiti pravo mero, to je točko, do katere jih bo poskušal uresničevati in zadovoljevati, ter tisto črto osebne odgovornosti, to je odgovornosti do svojega telesa in duše, prek katere ne bo stopil, ampak se bo pehanju za stvarmi, bodisi je to hrana, pijača, denar ali kak drug užitek, odrekel. Eden prvih naravoslovnih filozofov Tales iz Mileta je celo zapisal: »Nezmernost je pogubna.« Že pred več kot dva tisoč petsto leti so kot eno največjih nevarnosti zaradi katere lahko človek izgubi svoje dostojanstvo, poudarjali pehanje za dobičkom. Hilon, doma iz Šparte, ki je slovela po asketski vzgoji svojih državljanov, je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z otoka Lezbosa pa mu pritrjuje, ko zapiše: »Dobiček je nenasiten.« Živimo v času, ko nenehno delamo, da bi zaslužili več in več, da bi ob položnicah, ki se kopičijo, lahko kupili še to in ono, morda nov avto, mobitel novejše generacije… Postni čas pa je kot nalašč, da se vprašamo: »Ali res vse to potrebujemo?« Smo zmožni, da v postnem času ne stopimo v trgovino in tako ne hranimo pogoltnih ust kapitalizma ter svojih nenasitnih potreb? So si vsi tisti, ki so razprodali našo deželo, sposobni priznati, da so z njo prodali tudi svojo vest in dušo, ker so trgovali z življenji milijonov ljudi prihodnjih generacij? Zakaj šele, ko nam ne bo vladal denar, bomo lahko vladali sami sebi in tako obvladali tudi vse druge naše potrebe. Znova bomo, kakor stari Grki pred tisočletji, odkrili, da je največja slast in strast v občutku, da lahko obvladamo svoje telo in svojo dušo ter jo etično pokončni vodimo po tisti poti, ki jo je življenju določeval filozof Platon, ker ga je razumel kot »vajo, pripravo za smrt.«
Spoštovani, sodobna družba stvari personalizira, osebe pa depersonalizira, tako človek postaja stvar. Žal ljudi določa to, kateremu tipu pametnega telefona pripadamo, katero modno znamko nosimo in kateremu svojemu idolu smo podobni. Identiteto zgubljamo s tetovažami, plastičnimi operacijami in silikonskimi vložki. Dekonstrukcija stvarstva in prokreacija človeka nas vodita v razcep in totalni brezup. Na pohodu je poskus dizajniranja ljudi in nova ideologija družbenega spola, genderizem. Veliki Dostojevski je že zdavnaj zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Človek v dani nam svobodi lahko ustvari svet brez Boga, a je tak svet vedno proti človeku. Žal postaja kot Dantejev pekel, nad katerim piše: »Vi, ki vstopate, pustite zunaj vsako upanje!« Postajamo arhitekti kulture smrti, s polnimi usti banalne ideologizacije. Vstop v novo tisočletje smo apatično pozdravili z nihilizmom, relativizmom, anarhizmom; vsi ti »izmi« pa imajo, oprostite, priokus idiotizma. Verjamemo v paradigmo, da se tam, kjer umre avtoriteta, rodi svoboda. V resnici pa tam, kjer ni avtoritete, ni niti svobode. Postajamo sirote brez Očeta, izgubljeni sinovi in hčere brez Boga. V svoji bistri norosti verjamemo, da bomo naredili najsrečnejši svet vseh svetov. A smo civilizirani dvonožci naš planet toliko ogrozili, kot bi ga premaknili iz magnetnega polja. Čeprav človek živi, je tragedija v tem, da ne ve, kako naj živi in zakaj živi. Alberta Einsteina je ocenil, da lahko takšna civilizacija konča na stopnji barbarstva. Hudič ustvarja množice za manipulacijo, Bog pa človeka iz brezoblične mase puli in ga usposablja za dostojanstveno osebo. Kajti Božja ljubezen je nesrečna, če je kdo nesrečen. Ocenjujem, da je edini izhod iz obupa nesmiselnosti argument Boga, navzočnost svetega v človeku, zavest, da obstaja absolutni Smisel – Bog. Predolgo smo ga gledali v hrbet. Ne bojmo se ga, čeprav samo ga razglasili za tujca v njegovem svetu. Evangelist Janez je zapisal, da je prišel zato, da bi imeli življenje v polnosti, ne pa životarjenja v krču eksistencialna krize. Vera v Božjo ljubezen lahko edina redefinira človeka in mu vrne digniteto. Kajti Bog ni ustvaril človeka zato, da bi bil bitje negacije sveta in življenja, ampak afirmacije. Ne potrebujemo nove revolucije, ampak evolucijo. Nehajmo se šopiriti na paradi norcev in nase obešati pisana odlikovanja in titule ter se razkazovati kot nališpani gizdalini pod bahatimi slavoloki; če se imamo za olikano družbo, raje povejmo rešitev, če jo seveda poznamo …
Včasih se zgodi, da rutino preseka nepričakovan dogodek, kot ko skozi drobno lino v steni zasije slepeča luč zahodnega sonca. Vse je kot prej: isti predmeti v sobi, ista postavitev pohištva, iste knjige in isti ljudje – le vse za hip drugače. Morda je to tista luč, o kateri govori pesnica Denise Levertov, ko upesnjuje Marijino oznanjenje. V pesmi zoperstavi dva prizora. Svetopisemskega, kot se je odrazil v številnih podobah svetovne umetnosti, in današnjega, tako rekoč slehernikovega. Oznanjenje v tej pesmi izgubi avro nečesa privilegiranega, kar se v drugih časih in krajih dogaja drugim ljudem, in postane možnost, zmožnost za vsakogar izmed nas. Oznanjenje lahko prepoznamo, pred njim pokleknemo in nadaljujemo pot spremenjeni, lahko pa gre mimo nas. In takrat, kot zapiše pesnica: »Življenje teče dalje. / Bog jih ne udari. / Le vrata se zaprejo, pot izgine.« V naši kulturni zavesti se je utrdila podoba Marije kot krotkega in nebogljenega dekletca, ki je brez izbire. Vlogo, ki ji je dodeljena, pasivno sprejme in v tem izgubi sebe. A v njeni privolitvi je v resnici skrita nadčloveška moč, ki se je morala v kratkem hipu samoizročitve prebiti skozi debele plasti predsodkov, pričakovanj in strahov, kakršni se rodijo, ko moramo stopiti v neznano. Ko moramo utišati okolico in razum ter prisluhniti srcu, ki edino ve. Norost Marijine privolitve je bila skozi tisočletja lahek plen skeptikov in cinikov, saj postavlja na laž sam temelj njihove samopostavitve v svetu: logiko razuma. Marijin odgovor je zato zadnji dokaz za neverujočega in prvi odgovor za verujočega. Privolitev v oznanjenje ni pokoritev in izničenje, pač pa pritrditev in poroditev skozi to, kar je bolj temeljno od izkustva, do katerega imamo neposreden dostop in za katerega mislimo, da ga usmerjamo sami. Je možnost in priložnost, da se odpremo za razsežnost bivanja, na kateri so pripete naše bolečine in radosti kot njihov izvor in konec. Živeti iz izkustva oznanjenja pomeni nastaviti se svetlobi, kadar zasije od zunaj v prostor našega domovanja, nenadejano in mogočno, in naredi vse bolj prisotno, a obenem kakor vsak hip pripravljeno na odhod. Obenem živo in minljivo, v tem pa razprto za vdor nemisljivega, ko se, kot zapiše pesnica, iz »neskončne lahkosti in luči / rodi ta, ki je Bog«.
Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši kot si, hujši je ta boj. In rane so vedno bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal na svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vedno večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim. Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil. Priznal, da ne morem sam. Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagovati, ampak kako ga prepuščati. In čeprav se to zdi kakor poraz, ni tako. Je osvoboditev. In mislim, da je to tudi molitev. Posloviti se, izpustiti svoje življenje iz svojih rok in živeti z neizpolnjenimi željami in razočaranji in porazi, živeti z ranami in luknjami, pa biti kljub temu miren in srečen, je namreč mogoče samo, če doživiš ljubezen nekoga, ki je večji od vsega tega. Večji od življenja. To je zame Bog. Zato potrebujemo molitev. Ker je pretežko živeti, ne da bi svojega življenja nekomu prepustil. In ker moliti pomeni uleči se v naročje nekoga, ki te ljubi. In če si tam, je vseeno, kaj se ti zgodi.
Nedolgo nazaj sem se znašla v družbi z enim izmed uspešnejših podjetnikov v naši domovini. Ob bok podjetniku, ki s svojo predano ekipo zaposlenih v zadnjih letih zgledno skrbi za eno naših najprepoznavnejših naravnih znamenitosti, so me postavili zaradi moje osebne zgodbe in ljubezni do dediščine. Za večino poslušalcev sem bila za razliko od mojega sogovornika popolnoma neznana oseba. A ko sem se vrnila z govorniškega odra na svoj stol, mi je mladenič poleg mene stisnil roko. Očitno sem ga s svojim nagovorom navdušila, mogoče celo vzpodbudila, da bo svoje sanje in ideje premaknil korak naprej. Glavni govornik pa je prevzel mene. Ta večer beseda ni tekla o njegovem premoženju ali mestu na lestvici najbogatejših Slovencev, temveč o srčnosti s katero opravlja svoje delo ter odnosu do zaposlenih. Kot glavno vrednoto je izpostavil srčnost. Sledil je pogled v oči, zrcalo naše duše. In čisto na kraju je sogovornik priznal, da je imel na svoji podjetniški poti tudi srečo. V meni je prebudil razmišljanje o moji srčnosti in odnosu do dela, ki ga opravljam. Vzbudil pa je tudi razmišljanje o vas, dragi poslušalci in poslušalke, ki se mogoče ravno v tem trenutku odpravljate iz toplih domov. Mogoče boste na svojih delovnih mestih ostali do trdne teme zaradi dela, ki mora biti končano ali pa zato, ker ste prevzeli težko odgovornost za vodenje podjetja, ki daje kruh družinam v krajih, za katere marsikdo izmed nas še slišal ni. Verjetno pa je kdo izmed vas pokonci zato, ker zaradi izgube službe ne more zatisniti oči ter so vašo srčnost že zdavnaj izigrali in izrabili. Srčev as, ki ste ga prinesli s seboj, je bil zaigran, v rokavu pa nikoli niste skrivali goljufive karte. Zlata ura, ki naj bi jo dobili za pripadnost podjetju, kjer ste pustili svoja najboljša leta, pa verjetno tiktaka samo še v pravljicah. Pa čeprav vam je za vaše delo bilo srce. Naj končno preidem k svoji srčnosti, s katero opravljam tako delo za plačilo kot neplačilo. Mogoče mi slednje prinaša celo več osebnega zadovoljstva, saj ni obremenjeno z neusmiljenim trgom, s katerega na nas preži nevarnost izgube rednega mesečnega dohodka, ki nam omogoča socialno varnost. Že res, da se kakšno jutro težko odpravim novim izzivom naproti, mogoče je to breme let ali zahtevnost naloge, ki mi je bila zaupana, pa je ne morem opraviti tako hitro kot se od mene pričakuje. A svoje delo za plačilo, pa naj si bo pravično ali nepravično, še vedno opravljam z dušo in srcem. Vanj so vtkane nevidne niti moje pripadnosti ter modrosti dobrih učiteljev, katere mi je bilo dano srečati in z njimi ustvarjati dobro za širšo družbo. Ko se bodo ob določenem času za menoj zaprla vrata moje srčnosti, bodo sledi mojega dela, hote ali nehote, še vedno ostale. Naj ostanejo tudi vaše.
Verjetno ne bi pomislili, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si preprosti Afričani želeli posta. Čeprav sem živel v enem izmed najbolj revnih predelov sveta in tudi študentje, ki se morajo že tako in tako za svoj študij marsičemu odpovedati, niso cveteli od bogastva, so se v postnem času odločili, da se bodo čemu odpovedali. Sam sem njihovo namero po odpovedi navidezno zelo pohvalil in pozdravil, saj je ob študiju najpomembneje pridobivati moč nad sabo in svojimi potrebami, a pri sebi sem se spraševal, čemu bi se sploh lahko odpovedali. Edino, kar bi bilo smiselno, bi po mojem prepričanju bila odpoved uporabi mobilnega telefona. Kar pa sem že v naprej vedel, da jim niti na pamet ne bo padlo, saj bi bili brez stalnega stika s svojimi domačimi že na pol mrtvi. Še najmanj sem pričakoval, da se bodo odločili za odpoved pri hrani. Njihova prehrana je že tako in tako preprosta, poleg bele koruzne polente in kakšne preproste fižolove omake se na jedilniku težko znajde kaj drugega. Pri zajtrku pojedo nekaj kruha z nekaj marmelade ali pa njihovega meda, če ga seveda premorejo. Redno imajo kikirikijevo maslo. Pri kruhu sem imel sam kar nekaj težav, saj kljub njihovemu trudu, da bi ga dobro zapri in zavarovali, pridejo vanj drobne mravlje. Na začetku nisem vedel, kaj naj naredim, potem sem jih opazoval, kako malo otresejo in mirno pojedo. Malo v šali sem jim predlagal, da naj se v postu odpovedo mravljam. No, mojega predloga se niso držali, so se pa odpovedali kikirikijevemu maslu. Hrani, ki jo imajo res radi. Videl sem, kako resno so to vzeli. Post se je približeval in na moje začudenje je bilo v omari nekaj dni pred pepelnico kopica načetih posodic s kikirikijevim maslom. Ko je prišel post, so seveda resno začeli s svojo postno odpovedjo. Ker se škoda ne sme delati, so modro ugotovili, da je treba vse načeto kikirikijevo maslo pojesti. Sam pri sebi sem se hudomušno nasmehnil: kako je človek iznajdljiv. Seveda sem jim iz srca privoščil malo bolj krepek zajtrk, saj so ga še kako potrebovali. A dalo mi je misliti, kako sam ravnam. Kolikokrat sem se že ujel v tem ali onem, kako se bom odpovedal čemu ali storil kaj. A glej ga zlomka, vedno se je tako zgodilo, da tega sklepa nisem mogel držati. Vedno je bilo vse krivo, razen mene. Sem kot moji afriški študentje. S tem, da je to njim koristilo, nam pogosto škodi. V tem postnem času bi bilo še kako prav, da premislim o tem, kako sam sebe goljufam. Če bo temu sledilo še dobro delo, ne bo koristilo le meni, ampak vsem okrog mene. In do sebe iskren dan vam želim.
Kaj bo ostalo za nami in ostalo bo le bore malo …, ugotavlja že kar močno pozabljeni Matej Bor v zbirki Sled naših senc. Res, koliko in kaj ostane, ko odidemo, in kdo zapolni vrzel; če ta sploh nastane? Pa vseeno vsak koga pogreša in bi ga rad priklical nazaj, a ve, da ga ne bo. Tvoja dela so tvoj spomin; V delih svojih sam boš živel večno in podobna gesla si izmišljamo v tolažbo, toda »nikoli val se ne obrne, sijoča zvezda se utrne, v temi zgubi se njen sijaj«. Obsežne enciklopedije nam hranijo spomin na osebe in dogodke in iznajdbe in odkritja in za vsem tem stojijo ljudje. Mi na njihovih ramenih; generacija, ki odrašča, pa tudi na naših. Kakšen nadbabilonski stolp, kakšen zagon tja v nebo! Pa se ta sprašuje: mar se splača? Pa oni: ali je vredno? Pijano vzklikamo: Carpe diem! Proseče: Reci le besedo … Vseh vojská, kar jih je zanetil človek, ni še nihče preštel. Ta čas jih, pravijo, divja osemnajst, in kakšna nova se vnema. »Svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest,« je hrepenel junaški Rudolf Maister. Če mladi rod mogoče ve, da je bil general, se pa najbrž ne meni za njegove pesmi. Kaj ostaja za nami, kaj nas preživi? Življenje sámo s tem, kako ga preživimo. Bilo nam je dano in z njim smo prejeli izziv, da se damo, raz-damo, podarjamo. Iskreni darovalec ne sprašuje, kaj bo dobil v zameno. Lahko da bo pozabljen, ni pa izničen, saj se preobraža v darovano. Le-to pa »je, ki je«, podobno kot Sem, ki sem. Ali je kakšna povezava med poljubno osebo, ki gre ta čas po najbližji ulici, in med onim, ki zdajle pase čredo na kaki visoki planoti sveta? Ne srečujeta se, ne poznata se, ne vesta drug za drugega. Med sedanjimi milijardami svetovnega prebivalstva je vseh, ki se kakor koli poznajo ali so se srečali, le majhna peščica. Kar zdaj objemaš, bo nekoč segnilo, je slišati iz otožne popevke. Vendarle pa prav objetja ohranjajo nesmrtnost - ob vsem minevanju.
Ste se kdaj vprašali, kako večinoma poteka naše življenje? Koliko je v življenju trenutkov, ko se počutimo dobro in izpolnjeno, zadovoljno in srečno, kot radi rečemo. Koliko je v našem življenju občutkov spokojnosti in notranjega miru? In koliko je tistega, kar stoji vsemu temu nasproti? Skušajmo priklicati v spomin kakšen dogodek, zaradi katerega smo bili, iz kakršnegakoli razloga že, vzhičeni, zadovoljni, srečni, prežeti z blagodejnimi in prijetni občutki zadovoljstva. Najbrž se spomnimo, da smo bili takrat tudi nekako pomirjeni z vsem okoli nas, skrbi, strahovi, žalost in podobni občutki so spali globok spanec. Bili smo darežljivi in v stanju splošne prijaznosti smo na svet in na življenje gledali bolj s srcem, kakor pa z razumom. Nismo se obremenjevali s časom, ki smo ga posvečali drugim ali z denarjem, ki smo ga zapravili za druge – četudi ga morda nismo imeli veliko. Ko smo v takšnem stanju srečali koga v stiski, smo mu prihiteli na pomoč, mu ponudili roko, izrekli vsaj toplo besedo poguma ali tolažbe. Tudi na stare zamere, če so se od kod prikradle, smo takrat pozabili. Ne bi se motili, če bi rekli, da je bilo izkušanje življenja takrat nekaj lepega, nekaj, kar nas je napolnjevalo z občutki pozitivizma in nam vlivalo moči. Bili smo sicer dobrosrčni in prijazni do drugih, ampak takšno stanje našega duha, takšna notranja naravnanost pravzaprav ni koristila toliko drugim, kolikor je koristila predvsem nam samim. Ali lahko vidim, kaj je običajno skupnega takim dogodkom, stanjem duha, ki so ji taki dogodki povzročili? To, da se je takrat zgodilo ali odvilo nekaj v skladu z mojimi pričakovanji in željami. Ali je realno pričakovati, da bo življenje vedno streglo mojim željam in izpolnjevalo moja pričakovanja? Najbrž ne. Pravzaprav večinoma ne. Če zares iskreno pogledam na svoje življenje, lahko opazim, da se večinoma odvija v nekakšnih kompromisih med željami in pričakovanji na eni, ter njihovimi izpolnitvami na drugi strani. In da je pričakovanj in želja veliko več, kakor pa njihovih izpolnitev. Ali je torej smiselno živeti nenehno napet in razdražen v naprezanju za izpolnitvami vedno novih ciljev in želja, ki bi me osrečile? Ali je smiselno živeti kakor na nekakšnemu psihološkemu bojišču življenja, kjer se večinoma časa pretvarjam, da sem nekaj drugega, kakor v resnici sem. Najbrž je veliko bolj smiselno skrbeti za to, da bom lahko vsak trenutek, kjerkoli že sem in karkoli že delam, izkušal vsaj malo zadovoljstva, ki me bo hranilo in opominjalo, da je vredno biti Človek – sebi in drugim. Kako skrbeti za to, pa kdaj drugič…
Vsakič, ko se usedem v prijateljevega rdečega Passata se mi pogled ustavi na lističu, pritrjenem na armaturni plošči. Odlomek, ki je na njem zapisan, se glasi takole: »Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!« In na koncu doda: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni«. Gre za dva tisoč let star tekst iz Pavlovega pisma Korinčanom, ki pa je za nas, moške, še kako aktualen tudi danes. Živimo v času, ko so, kot pravi gospa Milena Miklavčič, »postavni, mišičasti in bojeviti Črtomirji iz Krsta pri Savici čez noč izginili, idealni moški pa je postal le še ljubeč, prijazen in pomehkužen kimavček, ki kuha, pere, šiva, pazi na otroke in ne jamra.« Do neke mere je to gotovo res in prijatelj z rdečim Passatom pravi, da si mora, če želi v današnjem času ostati buden, trden, možat, močan in obenem ljubeč varuh svoje družine, Pavlovo navodilo prebrati prav vsako jutro, ko sede v avto. Danes praznujemo »Jožefovo« - praznik, ko se spominjamo enega takega varuha družine. Čeprav gre za »sveto družino« so bile okoliščine, s katerimi se je ta možakar tedaj srečeval, vse prej kot »svete«. S svojo zaročenko namreč še nikoli nista »prišla skupaj«, kot sočno pravi Sveto pismo, ona pa je bila kljub temu noseča. Možje, pomislimo za trenutek, kaj to pomeni… Norme tedanje družbe bi od Jožefa zahtevale, da bi zaročenko Marijo najmanj na skrivaj odslovil. To bi storil kot pravičen mož. Povsem upravičeno bi jo izpostavil tudi javnemu zasramovanju; morda celo kamenjanju, kot je zahtevala Mojzesova postava. On pa je bil poslušen nekemu drugemu glasu. Glasu angela, ki se mu je prikazal v sanjah. Jožef je kot pravi moški, znal s svojimi dejanji kljubovati družbenim normam svojega časa, predvsem pa lastnemu strahu pred nečim novim in negotovim. Če se navežem na uvodni odlomek – bil je močan in možat, pa vendar ne na mačističen način. Ta možatost je prišla prav iz njegove sposobnosti, da »vse dela iz ljubezni«. Bil je sposoben prisluhniti notranjemu glasu, intuiciji – ki jo imamo običajno bolj za žensko vrlino - , skozi katero mu je spregovoril Bog in se odreči lastnemu udobju. Kmalu za tem je intuiciji prisluhnil še drugič in pravočasno organiziral pobeg ogrožene družine v Egipt, da bi zavaroval komaj rojeno dete. Kot oče, kot varuh, je zavaroval življenje. Čeprav je bilo Jožefovo življenje skrito – še celo Sveto pismo ne omenja niti ene njegove besede - je s svojimi dejanji in zgledom vzgojil Nekoga, ki je spremenil svet. Možje, očetje; današnje Jožefovo je tudi za nas nova priložnost, da si tudi v današnjem času dovolimo biti pravi moški; dovolimo si biti varuhi, ki smo se pripravljeni odpovedati sebi in se za svojo družino budno, možato, trdno, pa tudi v prisluškovanju Božjemu glasu ljubezni, zavzemamo in borimo.
Če gremo pri prebiranju Svetega pisma h grškemu izvirniku in pristopimo k ozadju hebrejskega jezika, bomo videli, da beseda blagor prihaja iz glagola blagrovati tistega, ki je srečen, ki je blažen, ki je svet. V Bibliji biti svet pomeni, da Bog nekoga ožarja, ga napolnjuje, da je že na tem svetu srečen, blažen in radosten ter da to srečo deli tudi drugim. Vendar se je ta pojem biti svet, ali biti blažen, razvil iz pojma izvoljenosti. Sveto božje ljudstvo ali izraelsko ljudstvo radi imenujemo tudi izvoljeno ljudstvo. Bog ga je res izvolil in mu dal obljubo, da bo prebival pri njem, da bo ljudstvo z njim srečno, saj mu bo njihov Bog naklanjal svatbe, ples, čudovito liturgijo, in sreča bo trajna, če bo ljudstvo živelo v pravičnosti. Toda kmalu opazimo, da to izvoljeno ljudstvo večkrat zdrkne s poti in ne zna biti srečno s svojim Bogom. Zato so preroki razvili čudovito primerjavo in so odnos med Jahvetom in njegovim ljudstvom primerjali odnosu med ženinom in nevesto. V tem pojmu izvoljenosti pa je še veliko več kakor zgolj zakon z eno ženo, tukaj gre najprej za zaroko, gre za navdušenje, za radost, ki jo ima Bog Jahve s svojim ljudstvom. Svoje ljudstvo tako močno ljubi, da je zanj pripravljen tudi trpeti in biti celo osramočen. V tem obzorju pojma Božjega ljudstva kot izvoljenke najdemo najlepše besedilo v Bibliji, ki je Salamonova Visoka pesem. V Visoki pesmi se ženin veseli neveste, svoje izvoljenke. Nobena lepota v naravi in nobena beseda ni za ženina dovolj čudovita in izjemna, da bi opisal svojo radost in veselje. Ko gleda nevesto, ko jo objema in ko je enostavno ob njej, je kratko malo blažen. In obratno, iz strani izvoljenke prav tako nastopi čudoviti odnos. Ona verjame njegovim besedam, njegova izvoljenka sprejema to ljubezen in mu je hvaležna. Prebuja se ob njegovem klicu, ga išče, po njem hrepeni in je žalostna, ker ga ni blizu. Vse bi naredila, da bi ga znova našla. V 5. stoletju pred Kristusom, ko so šli Judje v babilonsko izgnanstvo pa nastopijo veliki preroki, ki so šli še dlje. Svojemu ljudstvu so zatrjevali, da je njihov Bog z njimi, da je ostal čudoviti zvesti in ljubeči Bog, ki jim je pripravljen vse odpustiti. On je dobri Bog, ki ljubi vsako ljudstvo in spoštuje vsakega človeka, zato bodo tudi oni morali postati luč ali vzgled vsem narodom. Prav tako pa bodo morali tudi drugim narodom privoščiti srečo in blagor. Njihov Bog Jahve ni samo najbolj edinstven in najmogočnejši, je v resnici edini Bog, drugih bogov enostavno ni, zato ima njihov Bog rad vsakega človeka in zato mora tudi njegovo ljudstvo spoštovati tujce in biti do njih pravično. Daleč od tega, da bi čisti monoteizem vodil v nasilje, prav obratno, judovska vera v enega Boga zahteva, da se ljubezen razgrne nad vse narode in nad vsako osebo.
Sufizem ni abstraktna filozofija, temveč duhovna disciplina, ki islamsko izročilo združuje z mistično vednostjo. Sufizem je, kot pravi Al-Kalabadi, »znanost o modrosti«. V središču te »iniciacijske znanosti« pa je ravno nauk in praksa »futuwe«, »sufijskega etosa«, ki temelji na nenehnem duhovnem ozaveščanju in doslednem moralnem ravnanju. Pot »futue« je pot osebne transformacije in kultiviranja duhovnih vrlin, kot so sočutje, dobrosrčnost, potrpljenje, hvaležnost, odpovedovanje, požrtvovalnost in ljubezen. Arabska beseda »futuwa«, ki v vsakdanji govorici lahko pomeni tako »mladostnost« kot tudi »junaštvo«, se v kontekstu sufizma najpogosteje prevaja kot »duhovno viteštvo«. Kajti pri »futuwi« gre za uresničevanje plemenitega značaja, ki ga odlikujeta »junaška drža« in nesebično, moralno ravnanje, po vzoru prerokov, svetnikov in mistikov. Za mojstra Al-Qušajri je bistvo »duhovnega viteštva« v brezpogojnem priznavanju človekovega dostojanstva in v plemenitem ravnanju. Ko sufiji govorijo o »futuwi«, vselej poudarjajo povezavo med samopremagovanjem in altruističnim ravnanjem. V tej luči je Al-Kattani učil, da »sufijski etos« temelji v enaki meri na duhovni čistosti kot na moralnosti, kar pomeni, da »kdor te prekaša v čistosti, te prekaša v moralnosti«. Duhovna čistost in moralnost sta tako dve temeljni dimenziji sufijskega etosa, pri katerem gre vselej za etiko, ki je bistveno duhovna, in za duhovnost, ki je bistveno etična. Toda vrlina, ki jo »sufijski etos« izpostavlja morda bolj kot katerakoli drugo, je ravno »junaška velikodušnost«. Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnosti in solidarnost, temveč zavestno in resno skrb za drugega. Seveda stopnja takšnega altruizma sovpada s stopnjo samopremagovanja, kar ponovno nakazuje na temeljno soodvisnost »čistosti« in »moralnosti«. Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti še nek vidik: Celovito in aktivno sprejemanje drugega je za sufije povezano z vero in zaupanjem v Boga kot Stvarnika vsega bivajočega. Vse, kar obstaja in kar biva ima pravico do obstoja in bivanja, katerega ultimativni Vir je Božja Milost. Do vseh in vsega smo zato vsaj načeloma dolžni biti dobri. V tej luči je, kot pravi mistik Al-Džunejd, resnični sufi šele tisti, ki postane »kakor zemlja, po kateri stopajo tako pobožni kot hudodelci, in kakor oblak, ki meče svojo senco na vse, in kakor dež, ki napaja tako tiste, ki so mu ljubi, kot tiste, ki mu niso ljubi«. Četudi se nam »sufijski etos« morda zdi oddaljen ideal, pa ga je vendarle vredno imeti vseskozi pred očmi in se mu po lastnih močeh tudi nenehno približevati.
Ste se že kdaj znašli v odnosu z osebo, ki le kritizira in odreka odobravanje? Odvisnikom, ki zavrača zdravljenje? Neodgovorno osebo, ki ne naredi tega, kar bi morala narediti? Z zaposlenim, ki ne dosega zastavljenih meril? Z osebo, ki ne vlaga v odnos? S staršem, ki si želi, da bi bili drugačni? Z že odraslim otrokom, za katerega si želite, da bi končno dozorel in sprejemal boljše odločitve? Morda ste takšno osebo z nerganjem ali prepričevanjem poskušali pripraviti do spremembe. Toda ne glede na to, kaj od tega ste poskušali, zagotovo ni delovalo. In takrat ste spoznali, da druge osebe ne morete spremeniti. Da kljub svojim dobrim namenom ne morete pripraviti nekoga, da naredi nekaj, kar se ne odloči narediti ̶ bodisi ker ne zna ali ker si tega ne želi. Razlog? Ne moremo prevzeti posameznikove svobode izbire. Ko enkrat to razumemo, se nikoli več ne bomo vrnili k razmišljanju, da lahko koga spremenimo. Takrat stopimo v stik s tem, kako je Bog konstruiral vesolje. Ljudje nismo roboti. Imamo svobodo izbrati in izbirati kaj želimo, kaj bomo in česa ne bomo naredili. Ko to spoznamo, prenehamo delati to, kar ne deluje ̶ spreminjati ljudi v nekaj, kar ne želijo biti, ali jih prepričevati, da naredijo to, česar ne želijo narediti. Sveto pismo nikjer ne govori, da naj ne bi soočili ljudi z uničevalnimi ali bolečino povzročajočimi življenjskimi vzorci niti da se moramo sprijazniti s tem, da so žaljivi ali neodgovorni. Pravzaprav beremo prav nasprotno: da naj pomagamo tistim, ki živijo destruktivno življenje (Galačanom 6,1); tiste, ki so nas prizadeli, naj bi soočili z njihovim dejanjem in jim pomagali uvideti, kaj so naredili, pa čeprav je v to potrebno vključiti še tretjo osebo (Matej 18,15-16). Sveto pismo je zelo jasno glede tega, da ni nič narobe, če poskušamo vplivati drug na drugega za dobro: “Opominjaj modrega, da te bo ljubil. Poúči modrega in bo še modrejši, pojasni pravičnemu in bo pomnožil znanje.” (Pregovori 8,8b.9) Načelo, ki ga najdemo v tem besedilu torej ni, da naj bi bili pasivni ali se vdali v usodo, ko gre za naše odnose. Če ljubimo drug drugega, bomo poskušali narediti vse, da vplivamo drug na drugega za dobro. Ključno pri tem pa je, da spoštujemo svobodo drugih, da se sami odločajo. Če tega ne naredimo bomo pri ljudeh, ki jih poskušamo spremeniti, vzbudili nejevoljo ali izogibanje. Sami pa bomo postali jezni in zagrenjeni in ker se bo oseba upirala našim željam jo bomo začeli sramotiti ali pa ji vzbujati občutek krivde. To pa je najbolj zanesljiv način, da odnos uničimo. Kar moramo narediti in nikakor ni lahko, je biti pošten in jasen glede lastnih želja; moramo prevzeti odgovornost za njih, zavedajoč se, da imajo drugi svobodo narediti to, kar želijo. Lahko se potrudimo pojasniti stvari. Lahko celo prikličemo posledice za njihove izbire. Toda nikakor ne moremo nadzorovati tega ali se bodo odločili in kakšno odločitev bodo sprejeli. Lahko smo le najboljši, kar smo lahko, ponudimo najboljši nasvet, ki ga imamo in potem pustimo, da se sami odločijo. Povedano drugače: lahko se potrudimo vplivati na ljudi, toda ne moremo jih nadzorovati. Ali kot pravi ljudska modrost: konja lahko pripelješ do vode, toda ne moreš ga prisiliti, da pije. Nikoli več ne mislite, da lahko koga prisilite v karkoli ali ga spremenite. Prenehajte poskušati nadzorovati druge. Vaše življenje in vaši odnosi bodo zaradi tega zagotovo boljši.
Spominjam se pridige nekega patra kapucina. Pripovedoval je o nemškem duhovniku, ki je ob vzponu nacizma povzdignil s prižnice glas proti preganjanju Judov. Dobil je opozorilo, da »če želi sebi dobro, naj nikoli več ne stopi v bran preganjanim.« Pater pa je v sledeči nedelji med svojim nagovorom najprej omenil grožnje, ki jih je bil deležen, nadaljeval pa je nekako takole: »Na koncu koncev bomo vsi stopili pred Boga in se bomo ob njem, ki je naš Oče – Oče Nemcev, Judov, Slovanov … morali povprašati, kakšni smo bili do svojih bratov. Edini Šef, pred komer je upravičen moj in vaš strah, nas bo pričakal na pragu večnosti. Pa še nekaj: Veste v nebesih ni ločenih apartmajev. Tam bomo morali biti Judje in Nemci skupaj.« Po tem nagovoru so se grožnje do duhovnika še bolj stopnjevale. Razbili so okna župnišča in cerkve – hoteli pa so zlomiti njega. Pa ga niso mogli. Naslednjo nedeljo je namreč rekel: »Veste Judje bodo gotovo prišli v nebesa, če pa to komu ni všeč, bo pa lahko šel kam drugam!« Sledeče nedelje ta duhovnik ni dočakal. Neznanci so ga ustrelili. Ja, v nebesih ni ločenih apatrmajev za leve in desne, za črne in bele … Že travnik poln pisanih rož nam govori/pričuje, da Bog ljubi pestrost in očitno se bomo morali v njej sprejeti in vzljubiti tudi mi. Kardinal Jean Daniélōu (1905-1974), pomenljivo zapisal, da ima dovolj »fanatizmov na kateremkoli bregu. Biti razumen pomeni spoznati realnost in ne postavljati sistemov zoper sisteme. /…/ Tudi, če je moj nasprotnik tisti, ki pove kaj resničnega, je inteligentno, če priznam, da je to resnično. Danes smo v nevarnosti, da bi pozabljali, kako je resnična inteligentnost v tem, da priznavamo realnost in da ne delamo po refleksih strasti.« Papež Frančišek pravi: »Vabim vas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke, upor pred spreminjanjem drugih in tudi nas samih.« In je še rekel: »Želel bi podpreti dialog ter tako opogumiti k mirnemu sobivanju. Vem, da je to mogoče, kajti vsi smo bratje.« Vodilo Roberta Schumana, enega izmed pobudnikov Združene Evrope, je bilo: »Ne eden proti drugemu, pač pa drug z drugim!« Po tem, ko je bil Robert Shuman leta 1948 imenovan za francoskega zunanjega ministra, je 9. maja leta 1950 sklical tiskovno konferenco na kateri je naznanil, da naj bi takrat Francozom osovražena Nemčija in Francija naredili prvi korak k evropski skupnosti. Shuman je izrekel sledeče besede: »Svetovnega miru ni mogoče ohraniti brez novih stvaritev, ki se upirajo nevarnostim časa.« Robert Shuman je črpal navdih za ta svoj korak v evangelijskem vodilu: »Vsi smo bratje!« in metodi Tomaža Akvinskega: »Vsak del je potrebno uvrstiti v celoto!« – Kako navdihujoče aktualno tudi za naš slovenski prostor!
Nekega dne je mož, ki je hodil po deželi, prišel do reke. Ko jo je poskušal prečkati, ga je tok spodnesel in z grozo je zaznal, da ga nosi vodni tok. Ni znal plavati. Vse, kar je lahko naredil, je bilo da je začel klicati na pomoč. Na srečo je drugi popotnik slišal njegove klice in mu vrgel rešilni jopič. Zgrabil ga je in se ga oprijel z obema rokama, dokler ni prišel na drugi breg. Tu si je hitro opomogel od šoka. Potem je rešilni jopič dal na svoje mesto na bregu reke in nadaljeval potovanje. Skoraj vsi ljudje se obrnejo k Bogu v času nevarnosti. Nekateri se obrnejo k njemu samo v težkih trenutkih. Toda ko je težava mimo, začnejo živeti tako, kakor so živeli prej. Za te ljudi je Bog kot rešilni jopič – uporabijo ga, ko so v nevarnosti. Ko je ta mimo, ga odvržejo. Zato iščimo Boga v mirnih trenutkih, da bo z nami v težavnih. Neki ladijski kapitan je v pokoju kupil čoln in prevažal turiste po Sejšelskih otokih. Nekoč je vozil samo mlade ljudi. Ti so se posmehovali staremu kapitanu, ko so ga videli moliti preden je odplul, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Niso dolgo pluli, ko je nenadoma začela divjati nevihta, ki je začela močno premetavati čoln. Preplašeni potniki so prišli h kapitanu in ga prosili, da se bi jim pridružil v molitvi. Toda ta jim je odgovoril: »Jaz molim dokler je še morje mirno. Ko pa pobesni, se posvečam krmarjenju ladje.« Njegovo sporočilo je jasno: če ne iščemo Boga v mirnih trenutkih svojega življenja, se zna zgoditi, da ga ne bomo našli niti v težavnih.
Vsak dan je proti nam usmerjeno na tisoče bolj ali manj kričečih sporočil, ki si želijo naše pozornosti. Proti nam so usmerjena tako ali drugače motivirana sporočila. Bodisi nas želijo na nekaj opozoriti, na primer v radijskem sporedu boste lahko čez čas spet slišali prometna obvestila. Tudi vremenski napovedi večina skrbno prisluhne, da vemo, ali nam bo čez dan morda prišel prav dežnik. Naš vsakdan je sestavljen iz stikov z bližnjimi ali neznanimi ljudmi in vsak v naše življenje prinaša sporočila. Prisluhnemo jih bolj ali manj zbrano, a tudi kot družba smo bolj dojemljivi za takšne ali drugačne dražljaje. Ameriški domorodec in njegov prijatelj sta hodila po Manhattnu, v New Yorku. Bilo je sredi dneva in ulice so bile polne ljudi. Vozniki v avtomobilih so pritiskali na trobila, vozniki taksijev so se prerivali za prostor, slišati je bilo sirene in nasploh je bil zvok mesta skoraj oglušujoč. Nenadoma je ameriški domorodec zaklical: »Slišim črička!« Njegov prijatelj mu odvrne: »Kaj – pa saj nisi normalen! Ne moreš slišati črička v vsem tem hrupu!« »Ne, prepričan sem, da gre za črička.« »To je noro,« je bil mnenja prijatelj. Ameriški domorodec dobro prisluhne in prečka cesto, kjer je na drugi strani zapuščeno gradbišče, zaraščeno z grmovjem. Pogleda v grmovje in res odkrije majhnega črička. Njegov prijatelj kar ne more verjeti svojim očem. »To je neverjetno,« pravi »moraš imeti pa prav nadnaraven sluh!« »Ne«, mu odvrne domorodec, »moja ušesa so prav taka kot tvoja. Vse je odvisno od tega, čemu prisluhneš.« »Kar ne morem verjeti. Jaz ne bi mogel slišati črička v vsem tem hrupu.« »Pa je vseeno res. Vse je odvisno od tega, kaj ti je pomembno. Naj ti pokažem.« Domorodec je segel v žep, iz njega potegnil nekaj kovancev in jih spustil na pločnik. In nato sta ob vsem mestnem hrupu opazovala, kako se je vsaj dvajset ljudi obrnilo in pogledalo, ali ni denar morda njim padel denar iz žepa. »Vidiš sedaj,« pravi domorodec, »vse je odvisno od tega, kaj je zate zares pomembno.« In čemu prisluhneš ti?
»Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Tako je svoja dela signiral eden izmed največjih glasbenikov vseh časov. Johann Sebastian Bach svoj talent, svoje znanje, svoj občutek za kompozicijo in harmonijo ni pripisoval lastnemu študiju, znanju in sposobnosti, temveč ga je razumel kot od Boga podarjeni dar. Pod vsako mojstrovino notnega zapisa oziroma glasbene kompozicije se je zaradi tega podpisal z prej omenjenimi besedami: Samo Bogu slava! Letos obhajamo 500 let reformacije, gibanja, ki je zahtevalo prenovo osebnega odnosa do Boga in do sočloveka. Reformacija ni postavljala mejnike samo na literarnem področju ampak tudi na glasbenem. Slovenci smo v tem obdobju dobili prvo slovensko pesmarico, ki je vsebovala cerkvene napeve v materinščini. Slovenska filharmonija je v počastitev pol stoletnega obhajanja prenove Cerkve v Nemčiji in Sloveniji, v svoj današnji, 6. vokalni abonma, uvrstila dela dveh svetovno znanih evangeličanskih skladateljev Johanna Sebastiana Bacha in Johannesa Brahmsa. Martin Luther je nekoč zapisal: »Glasba je čisto darilo in dar Boga, ki prežene hudiča, ki razveseli ljudi saj ob njej (glasbi) pozabimo na vse tegobe življenja.« Tudi ljubezen Boga je kot čudovita glasbena kompozicija, ki razveseli ljudi ali kot oživljajoče spomladansko sonce. Iz zimskega mraza in teme naše duše ter našega srca nas pripelje ven na svetlobo in toploto oživljajočega spomladanskega dne. Kdor se postavi pod to Božje sonce in dopusti da ga le to ogreje, postane deležen ljubezni hkrati pa na podlagi evangelija in moči Svetega Duha postane sposoben živeti po Očetovi volji. Naj tudi naše življenje zacveti in zazveni v bogatih barvah ter zvokih duhovne prenove na podlagi evangelija in Božjega Duha. Tako se bomo tudi mi pod naše življenje lahko podpisali z besedami Johanna Sebastiana Bacha: »Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Želim vam mirno, duhovno poglobljeno in ljubezni polno nedeljo.
Neveljaven email naslov