Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki.
Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo.
Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki.
Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo.
Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
Današnjo družbo kreirajo medijski plačanci, ki propagirajo hrano, luksuz, užitke, bordele, spolni turizem, nagoto, nasilje, centre za terorizem, kriminal in kulturo smrti. Vladajo nam računalniški programi, androidi in kiborgi – mehanizmi tehnike brez srca in ljubezni. Hvala Bogu, da imamo implantate – srčni spodbujevalnik, inzulinsko črpalko, umetno srce, kontaktne leče, slušni aparat, zobno protezo, skeletne proteze – a se žal ne sprašujemo, zakaj tesnoba, strah, drgetanje, negotovost in tolika zaskrbljenost v nas. Izgubljamo obraz, čeprav smo bili ustvarjeni po Božji podobi, imago Dei. Postajamo brezoblična in neizrazna gmota, lepa in vitka postava, ne pa oseba. Latinska beseda persona, grška pa prospon, izvirno pomenita obraz, ki ga ima samo oseba. Žal človeštvo postaja brez-obrazno, brez sramu in miline na licu obraza. Postajamo posamezni osámljenci brez osebnosti. Posameznik (p)ostaja oseba samo v skupnosti. Zato je krščanski Bog trooseben – Oče, Sin in Sveti Duh – in biva v skupnosti občestva, kar ohranja njegov obstoj. Mi pa svet in človeštvo razkrajamo. Zato vse postaja virtualno, nerealno in iluzorno: fiktivni vpisi, denar, ljubezen, poroke, fiktivna potovanja, verovanja in Bog … Hočemo se dokopati tudi do fiktivnega trpljenja. A sreča je, da nas osebni Bog Svetega pisma kljub vsemu ljubi takšne kot smo. Grešniki so mu na nek način celo ljubši kot pravičniki, zato ker nas je ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Zato veličine krščanstva ne dokazujem s svojim perfekcionizmom, ker moja popolnost temelji na človeški oholosti in veličini. Krščanstvo je vera grešnih, majhnih, pomanjkljivih in šibkih, ki se zanašamo na dar Božje milosti. Bogu je všeč moja neizumetničena nerodnost in preprostost. Ni se mi treba pretvarjati, da bi mu ustrezal in ugajal. Ni se mi treba opravičevati, da bi dosegel naklonjenost milostnega Boga, da bi me opravičil. Karl Barth (1886-1968), švicarski protestantski teolog, je v Cerkveni dogmatiki sočasno s tem ponudil tudi rešitev teodiceje, vprašanja opravičenja Boga, z izjavo: »Bog je opravičen, ker opravičuje grešnega človeka. Opravičujoč grešnega človeka Bog opravičuje sebe tudi glede trpljenja, ker s trpljenjem na križu opravičuje grešnega človeka v celoti, saj se sam ne more opravičiti.« Človek, ki glede trpljenja zaslišuje Boga, bi se moral nad tem zamisliti. Iztok Mlakar v Pašijonu pravi, da se je nad človeško hudobijo do Križanega zgražal celo hudič in ni mogel verjeti, da se je človek sposoben naslajati ob mučenju nedolžnega Kristusa s tolikšnim sovraštvom. Nad človeškim sadizmom se je zjokal celo hudič, ker se mu je Kristus zasmilil, človek pa je ostal ravnodušen.
Francoski filozof Sartre iz 20. stoletja se je v svoji filozofiji eksistencializma ukvarjal s človekom in njegovo vlogo v svetu. Trdil je, da je človek svobodno bitje, ki je absolutno odgovoren za svoje odločitve in dejanja, saj jih svobodno izbira. Zato je po Sartrovem mnenju zgolj od njega samega odvisno, kakšen človek bo postal – »Človek je tisto, kar naredi iz sebe,« pravi Sartre v svojem znamenitem eseju z naslovom Humanizem je zvrst eksistencializma. Eksistencializem, kakor je poimenoval svojo filozofijo, namreč trdi, da je »človek najprej neki projekt.« »To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in to takšen, kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni,« trdi Sartre. To pomeni, da je človek najprej živo bitje, ki biva oziroma eksistira in se šele naknadno opredeli ter se poistoveti z nečim: npr. da zase trdi, da je dober človek. Je prazno platno, na katerega naknadno slika svojo podobo in ji pridaja lastnosti. Toda če pride ta opredelitev naknadno, »potem je človek pač odgovoren za tisto, kar je. Prvi korak eksistencializma je torej narediti človeka za lastnika tistega, kar je, in mu naložiti vso odgovornost za njegovo eksistenco.« Ker je človek bistveno svoboden, je seveda tudi bistveno odgovoren zase, za to, kar postane oziroma za to, v kaj se naredi – in po Sartru ni odgovoren samo zase, pač pa za vse ljudi, saj s svojimi odločitvami vpliva tudi na sočloveka in širšo družbo. Kajti posameznik »s svojo izbiro nenehno izbira tudi vse druge ljudi,« se torej konstantno odloča, s katerimi posamezniki se bo obkrožil, družil in nanje tudi vplival s svojim ravnanjem. »Izbrati si, da boš to ali ono, sočasno pomeni potrditi vrednost tistega, kar smo izbrali, zakaj nikoli ne moremo izbrati slabega,« pravi Sarte. »Kar izberemo, je zmeraj dobro, in nič ne more biti dobro za nas, kar ni dobro za vse.« Pri odločanju bi morali torej imeti pred očmi ne samo dobrobit zase, pač pa predvsem dobrobit za skupnost. Sartre pravi, da je človek tudi bistveno angažiran, saj se nenehno uresničuje, nenehno dela in izpopolnjuje samega sebe, da bo postal, kar hoče postati. Nenehno izbira ter pri tem potrjuje svojo neizmerno svobodo. Je pravzaprav svoboda na delu, ki mora šele postati to, kar je – mora se šele narediti.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo. Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi. Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Najraje imam sveže utrgane ter tiste v žepu, a ne vseh. Sad nizkega južnega drevesa svojo sočnost in sladkost ohrani tudi, ko ga posušijo. Med drevesi, ki so se znašla v Svetem pismu, zaseda mesto takoj za oljko. Ko sta Adam in Eva pojedla prepovedan sad z drevesa iz sredine raja, so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov in z njim prekrila svojo goloto. O smokvi ali figi govorim, o zelo starem sadežu, ki je star vsaj toliko kot jabolko. Nekateri narodi figo uvrščajo med božje sadeže, podobno kot oljke. Poleg plodov so namreč uporabni tudi listi in les. Antični Grki in Rimljani so fige cenili kot izvrstno hrano, ki hitro da energijo, zato so jih uporabljali starogrški atleti. Nekatera stara plemena so fige šteli kot najbolj dragoceno dobrino narave. Navkljub zgoraj naštetemu pa je figa ostala figa. O tem nam pripoveduje tudi basen, ki jo v svojem govoru uporabi Jotám, in sodi med najstarejše primerke modrostne literature in je izraz nasprotovanja ustanovitvi kraljestva. »Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. In drevesa so rekla smokvi: ‘Pridi ti, kraljuj nad nami!’ Smokva jim je rekla: ‘Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovati nad drevesa?’« A poleg sočnih in sladkih fig poznamo še konjske, pasje ter človeške fige. Slednje pridelamo tako, da palec položimo med kazalec in sredinec ter svojo pest oblikujemo v figo, ki jo lahko komu pomolimo pod nos, pokažemo od daleč ali pa jo skrijemo globoko v žepe hlač. Figo pa lahko tiščimo tudi za hrbtom. Figa v žepu in za hrbtom premore sladkobo le, če jo držimo zato, da s tem želimo komu, da bi se mu kaj uresničilo. Sicer pa smo figamož. Kako to, da se je ta imeniten svetopisemski sadež znašel tudi v našem vsakdanjem življenju sporazumevanja, ne vem. Vem pa, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste tako fige v žepu kot za hrbtom okusili tudi sami. Ali pa jih celo, Bog ne daj, kdaj tudi sami tiščali v žepih ali za hrbtom. Takšno početje, še posebej, ker je tovrstno dejanje neopazno za tistega, kateremu je namenjeno, ni lepo. Pa še nekaj, fige pri nas dozorijo dvakrat na leto. Najprej v juliju in drugič od konca avgusta do oktobra. Zato raje kakšno figo utrgajte z dreves in jo ponesite v usta ter držite dano besedo ali obljubo. Tudi mi se lahko potrudimo, da bomo kdaj podobni figi: tisti iz basni. Prav nič ošabni in prevzetni. Mogoče se premalo zavedamo, da tudi mi premoremo dobrine s katerimi lahko sočloveku damo moč, predvsem pa ga sprejmemo in nam je zanj mar. In ne pozabite: s figovim listom lahko zakrijete samo telesno nagoto, nagoto duše pač ne.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. To misel je Tagore povedal nergačem in jokavcem, prepričanim, da ni večjih nesrečnikov od njih. Vrsta teh je dolga in ni rečeno, da je kdaj ne podaljšamo s seboj. Ko se zdi vse tako zelo težko in brez pomena, ko nas potlači že samo na pol oblačen dan. Ni mi uspelo najti primerne garderobe, ne morem si privoščiti sproščenega dopusta, manjka ravno toliko, da ni dovolj za novo opremo. Sram me je, ker ne premorem pametnega telefona, kolegica ga je pa kupila tudi svojemu frkolinčku. Dan na dan me boli glava, zdravnik me pa še posluša ne več. Že, že, njegova hčerka je res umsko prikrajšana, a je prav ponosen nanjo; ja pa svojo že pol leta vozim na rehabilitacijo. Ni konca jadikovanja, kadar se najdeta dva prikrajšanca. Le da deklice, gospodične in gospe visoko vreščijo, možaki pa porobantijo. Vsi pa moramo zamenjati dioptrijo. Ne le gledati, tudi videti. Ne le videti, tudi uvideti. Dojeti dogajanje, vzpostaviti primerno veliko vesolje med jaz in vsi drugi. Že res, da vid začne pešati. Kaj pa to, da kdo povsem oslepi? Primerjava ne omogoča ravnovesja. Ni prijazno vse življenje šepati. Mar si je lažje do konca dni nameščati protezo? Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Tudi to misel je zapisal Rabindranat Tagore – in to že zdavnaj, ko so bile najboljše ceste makadamske; in ostajajo graditelju Mc Adamu v spomin. Po kako gladkih in širokih in večpasovnih se prevažamo danes, ne da bi pomislili, koliko ljudi jih je gradilo, v kakšnem vremenu, za kakšno plačilo in kako daleč od doma. Kje so zdaj ti težaki in njihova mehanizacija; premnogim so drdravi kompresorji pretresali kosti in drobovino. Nič. Mi drvimo dalje in bognedaj, da naletimo na zastoj. Pa bi morali pošiljati simbolične poljube vsem, ki so nam omogočili udobje. Računati znamo že od malega, a se takrat, ko se smilimo sami sebi, premalokrat – ali pa celo nikoli – odločimo sešteti to, kar se nam je dobrega zgodilo tisti dan tisti teden, tisto leto, sploh dotlej. Da ne bi le nepotrpežljivo tarnali.
Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. »Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?« je logično sledilo vprašanje novinarja. »Ali res ne veste?« je odvrnil kmet. »Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kvaliteta koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo.« Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kvalitetni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času klimatskih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kvaliteten pridelek, si izmenjujmo kvalitetno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleveli ali prazne slame.
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako obnašal. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega ostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in obratno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto, da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Čemu neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogostoma notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga – bolj kot za drugega, naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
Včasih se kar ne moremo načuditi, ko sami sebe vzamemo pod drobnogled. Kakor nas presenečajo naše pozitivne plati, tako se moramo soočati tudi z negativnimi, temnimi platmi nas samih. Kdo sem jaz? Ali poznam sebe? Ali vem, kdo v resnici sem? Morda res marsikaj vem o sebi, a še več je tistega, česar o sebi ne poznam. Pater Pij iz Pietrelcine je o sebi rekel: »Sam sebi sem skrivnost«. Res je, sami sebi smo uganka. V zvezi s tem je pomenljiva naslednja duhovita zgodba: Starejši gospod je imel v velikem mestu trgovino s starinami in redkimi predmeti. Nekoč je v trgovino prišel turist in se s starim možem pogovarjal o mnogih rečeh, ki so bile nakopičene v trgovini. Turist je vprašal: »Katera stvar tukaj je za vas najbolj čudna in najbolj skrivnostna«? Stari mož se je ozrl na stotine starin, raritet, nagačenih živali, posušenih glav, prepariranih rib in ptičev, arheoloških najdb in jelenjih glav, nato pa se je obrnil k turistu in rekel: »Najbolj čudna stvar v tej trgovini sem nedvomno jaz sam«. Znani trapistovski menih in pomemben duhovni avtor Thomas Merton (1915-1968) pravi, da jaz, ki je »predmet« naših misli in dejanj, ni naš pravi jaz. To je naš »zunanji«, »površinski« jaz, ki ga istovetimo s prvo osebo ednine: »Jaz sem«. Toda ta površinski jaz prehaja v naš pravi, resnični jaz globoko v nas samih. O tem jazu zelo težko povemo kar koli, ker ga ne moremo vzeti za predmet našega opazovanja. Naš resnični jaz je skrit v Bogu, kot pravi apostol Pavel: »vaše življenje (vaš jaz, torej) je s Kristusom skrito v Bogu« (Kol 3,3). Običajno mislimo, da smo oprti sami nase, na svoj lastni jaz. Toda takšno mišljenje je pozunanjeno. Duhovni učitelji in mistiki pa so nasprotno izkusili, da je moj jaz, moja oseba zakoreninjena v Bogu, ki mu lahko rečem Ti. V navzočnosti tega Božjega Ti, ki je moj Oče in me pozna bolj, kot bom kdaj koli sploh lahko poznal sebe, se mi odstira, kdo v resnici sem.
Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred desetimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral stavek: »Vi ste luč sveta.« Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi. Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo. Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne. Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.
Ste, spoštovani poslušalci, poslušalke, danes vstali v naglici in ste že nestrpni, ker se dan nikamor ne premakne? Kar mirno, vse bo minilo in končno v naglici pogosto naredimo kaj, za kar nam je pozneje žal. Boste rekli, da je to lahko reči, a če je pred človekom pomembno delo, nujna stvar, od katere je odvisno celo življenje, so take besede neprimerne, celo žalitev pridnim in prizadevnim ljudem. Kar poglejmo vse mečkače, ki se nikamor ne premaknejo: koliko slabe volje povzročijo in kako malo sadov njihovega dela lahko užijemo. Drži, še posebej, zato ker življenje res živijo tisti, ki so zanj zagreti, že zjutraj polni pričakovanj in načrtov. Ljudje polni zagnanosti nas lahko zjutraj ogrejejo. Saj nas večina pozna evangeljske besede o mlačnosti in o tem, kako bodo izpljunjeni taki, ki niso ne vroči in ne mrzli. Če kdaj potem so bili težki časi za človeštvo ob zatonu rimskega cesarstva. Dolgo so iskali vzroke za propad, pojavljale so se take in drugačne rešitve, da bi rešili visoko civilizacijo pred vdori neukih barbarov. Nič ni pomagalo, Rim se je sesul. In prav v tem času je živel papež Gregor Veliki. Ni se šel revolucije in ni gojil visokoleteče reforme. Urejal je le petje, urejal je drobne vsakdanje načine, kako poskrbeti za hrano in ohraniti v mestu in okolici vsaj malo varnosti. Lotil se je preprostih oblik izobraževanja in pomagal redkim umetnikom. A še danes živimo in občudujemo sadove njegovega dela. Če drugega ne koralno petje, gregorijanski koral, ki bi nam navsezgodaj lahko pomagal k zbranosti in umiritvi. V tistih davnih časih je zatrdil, da kdor hoče priti na visoko goro, ne bo tja prišel s skakanjem, ampak s počasnimi in vztrajnimi koraki navkreber. Visoki cilji ne terjajo skokov in preskokov, ampak vztrajno vzpenjanje, naporno plezanje proti uresničitvi naših pričakovanj. Kot vrha na našem pohodu na goro tudi življenjskih ciljev ne smemo nikoli izgubiti izpred oči, in kljub občutku, da nam niso nič bližji, bo napor pričal, da smo na pravi poti. Drage poslušalke, poslušalci, če smo že navsezgodaj nestrpni, imamo pred sabo gotovo visoko goro, visoke cilje. Nemir nam govori, da nam ni vseeno, kako bomo preživeli ta dan. A nič ne pomaga nestrpnost, k temu cilju se je treba vzpenjati vztrajno in počasi. Ne bojmo se napora, ki ga ta pot zahteva. To je le dokaz, da smo na pravi poti. Želim vsem, da bi verjeli v papeževe besede, ne le zaradi njega, ampak zaradi našega življenja. Z majhnimi koraki in vztrajnim prizadevanjem bomo ne le dobro pretehtali, ampak tudi dosegali cilje, ki bodo preživeli stoletja.
Kaj se vam zdi, v kakšnem času živimo? Kakšno je to, pred sedemnajstimi leti začeto 21, stoletje? Če bi poslušali mnoge javne osebe, bi rekli – katastrofa, saj se vse ruši, vse do sedaj spoštovano in cenjeno, propada, nastaja nekaj novega, a ne vemo kaj in se bojimo in smo vrženi v krog časa ki nas neusmiljeno nosi s seboj. Ali pa sploh ne razmišljamo več o času v katerem živimo, saj se borimo le da preživimo, nič drugega. V poletni vročini smo na duhovnih vajah s p. Markom Ivanom Rupnikom razmišljali kakšen je čas, v katerem živimo. P. Marko je rekel – da smo lahko srečni, da živimo v današnjem veku, v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21.stoletju. Pa je vseeno toliko težkih, nemogočih situacij, toliko groženj in nevarnosti! Če je 20. stoletje vsaj v začetku verjelo, da bosta znanost in tehnika prinesla dolgo pričakovano bogastvo in bodo končno mnoge bolezni ozdravljene, problemi narave rešeni in ljudje srečni. A se ni zgodilo. Mnoge ideologije so propadle. Njihove obljube so izginile in ostal je le spomin na čas, ko smo verjeli v nepreverjene obljube. Je mogoče prav zaradi tega današnji čas padel v sivo barvo razočaranja, neuspeha in tudi obupa? Kako bi potem današnji čas lahko bil blagoslovljen čas? Lahko se učimo iz zgodovine. Spomin je nekaj najdragocenejšega, kar ljudje nosimo s seboj v svojem življenju. In v tem spominu imamo vtisnjeno spoznanje, da so nove stvari, nova obdobja in novi izzivi rojeni v kriznem obdobju, v času umiranja in rušenja. Rada se spominjam prihoda v eno od bivših republik nekdanje skupne države. Bala sem se iti v mesto, ki je bilo simbol rušenja in nasilja, zatiranja in ujetosti v mrtvilo ideologijo. Strah je minil, ko sem sredi tega mesta in naroda in časa spoznala mlade ljudi, ki so me presenetili s svojo čistostjo, lepoto vere in neomajnim upanjem. Res, pri takih mladih ljudeh razumeš, da tudi v času sovraštva, živijo angeli. Če srečate mladega zdravnika specialista, ki nesebično dela dan in noč, potem pa še z radostno ljubeznijo pomaga svojim starim staršem, se vam nehote utrne misel – le kje se je rodil ta otrok? In če vemo, da sredi enega najglasnejših trgov naše prestolnice, mala skupina globoko vernih dan in noč moli za vse obremenjene in ranjene ljudi, potem je čas, v katerem je veliko nezadovoljnih in kritičnih ljudi, res blagoslovljen. Mene naš čas spominja na jutro velike noči, ko je naš Gospod ubit ležal v grobu in se je zdelo da je vse propadlo in da se nikoli ne bo uresničilo, kar je Kristus napovedal v svojem oznanjevanju. A Gospodovo vstajenje je prineslo nepričakovano novost – ko je z Njim smrt premagalo vse kar je dobro in lepo in narejeno v ljubezni. V blagoslovljenem času živimo. V času, ko za seboj potegne ljudi le tisti, ki ima v sebi božje življenje. In takšnih ljudi ni malo. Zato se ne bojim. Današnji čas je blagoslovljeni čas.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!« Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo … Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli. Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja. Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim. Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Med vsemi vedami, ki so mi jih v dolgem procesu izobraževanja nudili profesorji, mi je največ preglavic povzročila matematika. V drugem letniku srednje šole je moje letno spričevalo skazila enka, poleg uničenih počitnic in neuspešno opravljenega popravnega izpita, sem tà prvi nekoliko resnejši poraz v življenju doumela kot grozno sramoto. Ne samo zame, tudi za mojo družino in širše okolje. V trenutku so se razblinili mladostniški upi o sanjskem poklicu. Se razume, da po koncu srednje šole nisem šla na študij matematike in z njo povezanih disciplin. Sem se pa z višjo matematiko srečala potem še ob predmetu statistika in se nekako za silo izvlekla, a več kot pet plus ena nisem dosegla. A matematiki se vse do današnjih dni nisem uspela izogniti, tako kot tudi vi ne, dragi poslušalci in poslušalke. Hočete ali nočete: prvo minuto našega življenja smo se znašli v svetu številk, računanja, preračunavanja in štetja. In računanje je prav stara reč, saj naj bi prvo računalo, danes ga imenujemo abak, iznašli Babilonci okoli leta 2400 pred Kristusovim rojstvom. Danes se abak, leseno računalo, uporablja predvsem kot darilo otrokom, ki se s svetom številk šele spoznavajo. Ne vem, od kod se mi je v zadnjih vročih poletnih dneh sploh prikradla misel o tej vedi. Mogoče je h teži misli pripomogla vročina. Vem, da nisem prva, ki si z matematiko beli glavo, to so pred menoj počeli veliko bolj študirani ljudje od mene. Nenadoma sem namreč prišla do spoznanja, da obstaja tudi življenjska matematika, ki nam iz dneva v dan zastavlja vrsto zapletenih algoritmov, logaritmov, integralov, odvodov, sinusov in kosinusov, takšnih in drugačnih krivulj … Ali če hočete navodil, ki določajo vrsto in zaporedje operacij v našem življenju. V naših življenjskih enačbah se velikokrat znajdemo pred več kot eno neznanko na levi ali desni strani enačbe. In kako priti do rešitve? Tako za višjo kot življenjsko matematiko obstajajo formule. A ostanimo samo pri drugi: življenjski. Se tudi vam kdaj zazdi, da se ne izide, pa čeprav tudi na tem področju obstajajo pravila. In ko trčimo ob takšen problem ali enačbo, nas zaboli. Zaboli, ker vemo, da naš račun, ki je pravilno izračunan, ne velja. Pa čeprav smo račun naredili skupaj s krčmarjem. Seveda, življenjska matematika nam ne prinaša samo rdečih temveč tudi črne številke, vsaj v trgovskih bilancah so dobiček zapisovali s črnimi. Tako vam kot sebi, spoštovani poslušalci in poslušalke, želim, da bi bil dobiček naših življenjskih enačb neobremenjen z goljufijo in lažjo, sicer bo bolj kratke sape.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci. Cerkev danes praznuje rojstvo Device Marije – mali šmaren. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku. Jezusovo zaradi združenja Božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem pa zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha. Marijino rojstvo obhajamo zaradi njenega brezmadežnega spočetja, kar pomeni, da je bila kot mati bodočega Odrešenika po posebni Božji naklonjenosti že v prvem trenutku bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in obvarovana izvirnega greha. In na koncu Krstnikovo rojstvo, ker je bil izvirnega greha očiščen že pred rojstvom. Marijina starša Joahim in Ana, njun god obhajamo 26. julija, sta po dolgih letih izprosila od Boga hčerko. Preden se je rodila, sta jo posvetila Bogu. Dejansko jo je Bog posvetil že z njenim brezmadežnim spočetjem. V dogmatični konstituciji o Cerkvi je zapisano: »Končno se z njo, vzvišeno sionsko hčerjo, po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja, ko Božji Sin iz nje privzame človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Praznik rojstva Device Marije je v 5. stoletju nastal v Jeruzalemu, ko so tam 8. septembra obhajali spomin na posvetitev cerkve Marijinega rojstva. Praznovanje se je hitro razširilo. V 7. stoletju pa je praznik prešel v Rim. V času papeža Sergeja I. so ta praznik obhajali s slovesno procesijo, ki je šla od svetega Hadrijana do svete Marije Velike. Praznovanje je doseglo velik razcvet v srednjem veku. Marijino rojstvo je za ves svet »upanje in jutranja zarja odrešenja«. Napoveduje rojstvo Jezusa Kristusa, po katerem bo naša narava prenovljena, osvobojena greha in zla. Tako bi lahko rekli, da je Marijino rojstvo uvod v Jezusovo rojstvo, ker se z Marijinim rojstvom začenja uveljavljati Božji načrt za učlovečenje Božjega Sina. Marijino rojstvo, mali šmaren, je praznik, ki nas želi prebuditi in spomniti na začetek uresničevanja velikega starozaveznega adventa. Marija kot tista, ki je sprejela Božji načrt in postala orodje v Njegovih rokah. Ob današnjem prazniku bi lahko spregovorili o odnosu današnjega sveta, družbe do rojstva. Lahko bi spregovorili o Božji modrosti in pripravi »terena« za izpeljavo Božjega načrta. Lahko bi govorili o Marijinih starših. V vseh teh temah so stvari, ob katerih se človek lahko samo čudi. Toda to bi bilo premalo. Marija je sprejela Božji načrt in ga uresničila. Vsak izmed nas je rojen, obhajamo rojstne dneve in imamo vse pogoje, da uresničujemo Božji načrt. Kje pa smo na tej poti, pa je vprašanje, na katero lahko odgovori vsak zase.
Ne vem, zakaj toliko ljudi meni, da ni nič več lepega na svetu, sploh pa ne v življenju. Res se zaradi vojska in potresov domovi sesipajo v prah, rušijo jih poplave in viharji, udari bolezen, kosi smrt. A kdaj vsega tega ni bilo? Bi radi živeli pod špartansko vzgojo? Bi se radi junačili v Neronovih časih? Bi se smejali tolikšnim rojem kobilic, da zasenčijo sonce? Bi bila kuga za nas mačji kašelj? Ali pa dvesto let turških vpadov; takrat je bilo najbrž tudi prijetno. Kaj pa, če bi v svoji zahtevnosti do lepih časov pomislili na kakega ostarelega znanca, ki se je b pretolkel skozi drugo svetovno? Prav zelo poetična pa res ni bila. Ali pa skozi gmajnarske tegobe partizarjenja v snegu in begu in ob pičli hrani. Svet je lep, življenje si dostikrat zagrenimo sami. Živa in neživa narava. Vse od mravelj do velbloda. Flora, favna, mikrobi, bakterije, kamnine. Visoko gorovje, kjer »zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela«. Morje Adrijansko, oceani. Še vse tisto, kar je ustvaril človek; od prvega kolesa do stolpnic, ki predirajo nebo. Polno prgišče lepote, če si pomagamo s Cankarjem. In da v življenju ne bi doživeli kaj lepega? Res, ta več, drugi manj in marsikdo prav malo. Manko se z razsodnostjo da preseči ob spoznanju, da nam je kljub vsemu v delež tudi kaj prijaznega, prijetnega, opogumljajočega. Navsezadnje so okoli nas ljudje, s katerimi se razumemo, in je kdo med njimi tudi preskušan z udarci življenja. Z boleznijo, smrtjo, izgubo službe, premoženja, z invalidnostjo, osamljenostjo. Če nam videnje in doživljanje lepega zamegljujejo družbene ali pa svetovne razmere, ostaja upanje, da se bodo spremenile na bolje. Malo tudi z našo pomočjo. Treba se je vprašati, koliko na svojem mestu in v svojem okolju pripomoremo z zgledom, ne samo izgledom/videzom svoje delavnosti, poštenja, sočutja. Zaradi mojega besedičenja ne bo nihče srečnejši, od moje zavzetosti in pozornosti se pa prizadeti BO počutil bolje. Pojdi in tudi ti tako delaj, svetuje Sveto pismo; namreč pomagaj pomoči potrebnemu. Pod svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel … Na preizkušnji smo. Begunci so med nami. Bi nam bilo lepše in bolje v njihovi koži?
Pomlad in poletje sta letna časa, ko se zdi, da je življenje na vrhuncu. Dnevi so daljši od noči, topleje je, več časa lahko preživimo na prostem, osvobojeni težkih zimskih oblačil. Pomlad in poletje bi morda lahko vzporejali z mladostjo oziroma srednjimi leti pri človeku, ki je v tem času na vrhuncu svojih moči. Morda so tudi različna življenjska obdobja, skozi katere gremo, podobna letnim časom. Nekatera so do nas bolj prijazna, bolj rodovitna, druga hladnejša in manj prijazna za bivanje na prostem. V nekaterih življejskih obdobjih se lahko bolj izkažemo, na druga pa nismo tako ponosni, imamo zadržke do tega, da bi jih vzeli za svoje. Neki človek je imel štiri sinove. Želel si je, da se bi njegovi sinovi naučili, da ni smiselno prehitro soditi. Zato je vsakega izmed njih poslal na dolgo potovanje, kjer bi si ogledali hruškino drevo, ki je bilo precej znano v tuji deželi. Prvi sin je odpotoval pozimi, drugi spomladi, tretji poleti in četrti sin na jesen. In ko so se vsi vrnili, jih je sklical skupaj, da bi poročali o tem kaj so videli. Prvi sin je dejal, da je drevo grdo, upognjeno in polomljeno. Drugi sin je temu nasprotoval – drevo je pokrito z zelenimi popki in obeta bogat sad. Tretji se ni povsem strinjal, saj je videl drevo pokrito s cvetovi, ki so lepo dišali in še lepše izgledali. Kaj tako lepega že dolgo ni videl. Četrti sin pa je popravil vse tri predhodnike, saj je bilo drevo polno sadov in se je njegova krošnja šibila pod njihovo težo. Debata med brati je postajala že nekoliko vroča in še dobro, da je vmes posegel oče. Razložil jim je, da so imeli vsi prav, ker je vsak med njimi videl drevo v drugačnem letnem času. In izkoristil je priložnost, da jim posreduje svoje sporočilo. Povedal jim je, naj ne sodijo niti drevesa niti človeka samo po enem letnem času, samo po enem obdobju življenja. Bistvo življenja je mogoče presojati šele ob koncu, ko se zaključijo vsa življenjska obdobja. »Če obupaš, ko je zima, ne boš nikoli spoznal obljube pomladi, lepote poletja in izpolnitve jeseni. Ne sodi življenja po težkem življenjskem obdobju in ne dopusti, da bi bolečina enega obdobja uničila veselja vseh drugih,« je še zaključil oče. Morda so lahko tudi določeni trenutki, ure v dnevu podobni različnim letnim časom in drevesom, ki se znajdejo v njih. Narobe bi bilo, če bi dan sodili le po težkih trenutkih, po neprijetnostih ali bolečini. Ko se bomo danes zvečer ozrli na dan nazaj, ga poskusimo videti v celoti in vsej pestrosti.
Ko govorimo o vseh dosežkih starih Grkov in Rimljanov, nikakor ne moremo spregledati njihove okrutnosti. Spominjam se, kako sem kot otrok z grozo prebirala njihovo zgodovino in se spraševala, le kako so lahko na zasužnjevanju drugih ljudstev in mestnih držav gradili svoje gospodarstvo. Z enakim odporom še danes zrem na krvavo zgodovino Združenih držav Amerike ter Velike Britanije, ki sta svoje gospodarske uspehe kovali na delu sužnjev in bogastvu kolonializiranih držav. Danes se zdimo ustavnopravno vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Živimo v svetu, ki se je odrekel temeljnim etičnim, estetskim, kulturnim vrednotam, na katerih je rastla današnja Evropa. Po razvrednotenju tradicionalnih družbenih vrednot (lepega, dobrega, resnice…) je kapitalistična ideologija na njihovo mesto kot edino vrednoto ustoličila vrednost. Sodobni vrednostni sistem je orientiran tako, da je edina relevantna perspektiva, po kakšni ceni nekaj dobimo, in ne več, kaj dobimo. In enako se godi človeški duši – ni važno, kakšna je, ampak po kako visoki ceni se zmore prodati. Novodobno suženjstvo zatorej še zdaleč ni odpravljeno, samo premestilo se je na globalno, svetovno raven v tako skriti obliki, da se ne vidi več niti vir zasužnjevanja, ne njegova dejanska oblika – godi se namreč v imenu demokracije in varovanja človekovih pravic, v imenu enakopravnosti in enakih možnosti na trgu.
Zdi se, da v današnji družbi prednjačijo predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki zgolj in samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: »Mrtvaški prt nima žepov«. Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita naslednji zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek »po naravi« živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: »Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam«. Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. »Na, vzemi tole,« je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. »Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal«. Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: »Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost«. Sveti mož mu je dejal: »Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal«.
Neveljaven email naslov