Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki.
Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo.
Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki.
Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo.
Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
A ni smešno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa zgolj tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste celo življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo kaj ti diši in kaj ne, ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi… V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Kaj je potrebno narediti, da bi uničili katerikoli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka od teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili katerikoli odnos v svojem življenju je dovolj, da igrate fer. Verjetno takšnega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti fer pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa ko se nam to zgodi v poslu ali življenju nasploh? Takrat vrnemo z enako mero. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa naša dejanja govorijo: “Kar si naredil, ni fer. Zato ti tudi jaz več ne bom delal dobro. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. In potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu fair playja v kateremkoli odnosu je v tem, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. In potem se druga oseba odzove na enak način. Ena oseba se zapre vase, druga se zato čuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove na enak način. Eden se razjezi in drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem od teh scenarijev? Običajno tak, da “žogico udarimo nazaj čez mrežo”. In svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda takšno ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko naredimo? Ko nas nekdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj molče vse sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite boljše, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehnim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o svoji lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o svojem lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje svojih lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svoje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
V mesecu ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev. Ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamor koli je prišel, ni ničesar dobil niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je opazil precejšnje razburjenje med vaščani. Ti so mu povedali, da jim je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila številne kokoši, race in purane. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj jo kaznujejo za pomore. Izmišljali so si različne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Prav takrat je mednje prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
V 17. poglavju Janezovega evangelija Jezus prošnjo, da bi bili njegovi učenci eno, ponovi kar štirikrat. Enotnost Jezusovih učencev je odsev enotnosti med Očetom in Sinom. Jezus ni prosil, da bi vsi verniki mislili enako. Biti eno ne pomeni, da ni različnih mnenj; pomeni odsotnost razcepljenosti. Kako aktualna je Jezusova prošnja za enotnost med učenci v današnji Cerkvi in svetu! Če se ozremo naokrog, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni. Enotnost ne pomeni uniformiranosti – Jezusova prošnja je prošnja za enotnost v različnosti. Enotnost, ki bi uničevala enkratnost in neponovljivost vsakega človeka, ni po Kristusovi zamisli. Številni ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo. Lahko občudujemo polje, posejano s sončnicami, ki se kot eno obračajo za soncem. Sledijo mu, dokler ne zaide. Njihova enotnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca. Tako je naša enotnost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno. Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu izvoru, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da živijo skupaj? Opat jim je odgovoril: »Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od roba kolesa se špice stekajo k središču, tam pa jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.« Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval: »Bolj se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, lahko rečemo: ko se približujemo Kristusu, središču naše skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o beguncih.
Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).
Pesnik Alojz Gradnik pripoveduje v eni izmed svojih pesmi, kako se vodni curek odloči, da bo zapustil fontano, kajti kličejo ga zvezde na nebu. In ko se povzpne do vrha svojih moči, zvezde, po katerih hrepeni, še vedno ostajajo v daljavi, zato se ozre navzdol, k fontani, in vidi, da te zvezde v njej odsevajo, zato se povrne k njej. Ta čudovita pesnikova prispodoba pojasnjuje tudi svetopisemsko poročilo o Jezusovem vnebohodu. Tudi Jezusovi učenci zrejo v nebo in sanjajo, kako bi z Gospodom odhiteli drugam, v izjemne višave, kako bi zapustili zemeljsko življenje in z Gospodom vstopili v večnost. Toda ko so dospeli do viška svojega stremljenja, njihovega Gospoda zakrije oblak in v njih odmeva glas, ki pravi: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo!« Vstali Gospod, ki je odšel, bo znova prišel. Rekel je celo, da vas nikoli ne bo zapusti. Njegova beseda ostaja med vami, zapustil vam je evangelij, sporočilo ljubezni! In še predno je vstopil v večno skrivnost, vam je naročil, da sporočilo radostnega življenja in ljubezni širite po vsem svetu. Zato Luka, ki naj bi napisal tudi poročilo o vnebohodu v Apostolskih delih, v svojem Evangeliju podobno pripoved sklene z opisom, kako so se apostoli po tem dogodku v »velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Odslej apostoli ne bodo več sanjali o zvezdah, soncu in luni, ampak o Svetlobi, ki bo sijala iz oči ljubečih se bitij, o toploti, ki bo prihajala iz objema in stiska rok, o besedi upanja, ki jih bo učila ljubiti to ubogo Zemljo, ki jo je Bog ustvaril prav zanje in za vsakega človeka. Nebo se bo sklonilo na Zemljo. Kristus bo venomer na novo prihajal nazaj k njim, tako, kot je obljubil. Prišel bo v podobi otroka, jokajoče žene in ubogega berača. To je beseda življenja, ki razkrije svoj smisel le takrat, ko je postane tudi dejanje. Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je sedaj Nebo zelo nizko med nami. Oblak, ki je zaobjel Vstalega Gospoda, ne pomeni temine. V biblični govorici je oblak podoba Skrivnosti samega Boga, ki nas objame. Odslej bodo Jezusovi učenci sposobni živeti s to skrivnostjo, ki jih bo spominjala na oblak dišav, ki se je ob daritvah v jeruzalemskem templju dvigal v nebo. Tokrat bo šlo za daritev ljubezni in skrivnostni Božji oblak bo mogoče zaznati le, če kristjani prisluhnejo tudi melodiji joka in smeha drugega človeka, ki jih kliče k daritvi ljubezni.
Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za lasten status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj znotraj neke skupine, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta.« V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti. \tZa sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa.« Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih pojmujemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje.« Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširi na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od celotne družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice,« medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna.« Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zaradi tega, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma je s strani družbe deležen celo očitkov in poniževanja. Ob tem filozof poudarja, da situacija ni črno-bela in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno prenašajo pomanjkanje, saj jih ob tem vodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Zaradi tega tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati zgolj v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas tako v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve o naši vrednosti in pomembnosti.
Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, pa v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, ter v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere življenje, ko prinese naporne najstnike ali bolne starše. Sami si to izberemo, sami si izberemo »dosti«, ker si tega želimo. Ker se ne znamo čemu odpovedati, če pride na našo pot kaj, kar je pomembnejše. Jezusova odločitev zato vznemirja. On izbere »malo«, kakor uboga vdova, ki je v zakladnico vrgla »samo« dva novčiča. Imela je sicer »malo« in zato tudi »malo« dala, od nje ni bilo velikega rezultata. Vendar za Jezusa in za evangelij pač količina ni na prvem mestu. Dva novčiča sta »vse«. In to je tisto, kar šteje. »Vse« je odločitev. In ona je izbrala »malo«, da bi lahko »vse« dala. Ker s težavo dajemo, če imamo »dosti« in lažje, če imamo »malo«. Jezusov nasvet za današnji čas je: biti »ves« v tem, kar počneš. Tudi če je to »malo«.
Pred devetimi leti je Slovenija dobila prvega bláženega mučenca. Alojzij Grozde je bil kot drugi Slovenec – za Antonom Martinom Slomškom – uradno razglašen za blaženega. Cerkev na Slovenskem ga je v koledarju svetnikov umestila na današnji dan, 27. maja, na njegov rojstni in krstni dan. Duhovno misel o njegovem življenju in vrednotah, ki so ga pripeljale na pot svetništva, je pripravila avtorica več knjig o Grozdetu, pesnica in pisateljica Milanka Dagar.
Ali ni nekaj povsem normalnega, nekaj tako zelo človeško logičnega, kar pravi Jezus v evangeliju današnje nedelje: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede«? In nato še nadaljuje: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Vsakemu, ki je bil kdaj vsaj malo zaljubljen, je to lahko jasno, kaj šele, ko gre za pristno in globoko ljubezen. Če nekoga ljubim, sem z njim v odnosu, ga skušam razumeti, upoštevati, mu biti vse bliže in bliže. Na tak način torej tudi kažem svoj odnos do Jezusa. Če mi je pomemben, če mu želim slediti, če želim svoje življenje živeti z njim, potem bom po svojih najboljših močeh skušal biti z njim in se držati njegove besede, kar predvsem pomeni, da si privzamem evangelij kot način življenja. Ali drugače povedano, da bom kljub svojim šibkostim, slabostim in nemočem skušal po svojih najboljših močeh živeti tako, kot je to živel in k temu spodbujal Jezus. Zato tudi pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« Držati se Jezusove besede in mu slediti pa ne pomeni, da skušamo doseči nekakšno moralno popolno in brezgrešno življenje. Nekako v smislu: »Če bom priden, brezgrešen in popoln, me bo Bog imel rad.« To je popolnoma zgrešeno pojmovanje, saj Jezus od nas sploh ne pričakuje tega. Še več: z nekakšno moralno popolnostjo ali brezhibnostjo si pač ne moremo pridobiti ali zaslužiti njegove ljubezni. Je nekako tako kot takrat, ko moški in ženska, ki sta si všeč, skušata drug drugega očarati s svojo čim lepšo predstavo in podobo. Ko pa se zaljubljenost malo ohladi, se šele pokaže dejanska slika, ko se zmoreta srečati drug z drugim takšna, kakršna sta. Takrat se dejansko odnos v pristni ljubezni lahko šele zares začne. Nekako tako je tudi v odnosu z Bogom. Dokler mislim, da si lahko pridobim njegovo ljubezen s tem, da skušam biti moralno popoln, sem na napačni poti. Stvar je popolnoma nasprotna. Zavedati se moram, da me Bog ljubi a priori, brez pogojev, takega, kakršen sem. Ko se tega zavem, lahko zaživim kot ljubljen. Slediti torej Jezusu na način izpolnjevanja predpisov, da bi s tem dosegel njegovo ljubezen, je zgrešeno. Nasprotno: ker me ljubi, ker se zavedam, da sem ljubljen – zato si želim slediti mu, se držati njegove besede. Zato pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
V stavbi beograjske nadškofije je naš veliki umetnik p. Marko Ivan Rupnik na hodniku naslikal čudovito podobo žalostne matere Božje. Marija stoji pod križem, a od Križanega se vidijo samo njegove noge, pribite na navpično prečko križa. Marija je oblečena v rdeči plašč in modro obleko, a svoje roke skriva pod plaščem. Eno drži ob srcu, druga je povzdignjena in kaže na noge križanega Sina. Velikokrat mislim na te skrite Marijine roke. Pri svojem delu med bolnimi in umirajočimi, sem videla veliko rok, a najlepše so zmeraj bile materine roke. Kajti nikoli niso bile prazne. So matere, ki so držale v rokah slike svojih otrok, so matere, ki so z rokami neprestani iskale svoje izgubljene otroke, ali tiste, ki so bili daleč; so roke, ki so se še v nezavestnem ali zaspanem stanju borile s sovražniki, ki so prežali, da bi uničili dom… Posebej dragocen spomin mi je ostal na družino, kjer je mati umirala sredi svojih otrok. Ko se je vse umirilo, tako materino trpljenje kot jok otrok, so vsi otroci sodelovali pri umivanju umrle matere. Nežno so ji z dišečo vodo božali roke in obraz, šepetali nerazumljive, samo njim znane besede ljubezni in slovesa, ter ji tako na nepozaben način zadnjič izkazali svojo ljubezen. Marijine pokrite roke na sliki patra Rupnika, skrivajo v sebi roke mater, ki so stale ob postelji svojih umirajočih otrok, nemočne, da spremenijo svet in usodo… Samo stale so lahko in s svojo ljubeznijo počasi zapuščale svoje otroke, ki so se spreminjali ali v majhne angelčke ali v svetle zvezdice. Materine roke…Roke, ki so nosilke življenja, kot je to vsaka mati. Roke, ki božajo tudi, ko otrok trpi na križu. Roke, ki so vedno lepe, pa če so urejene, ali stare in polne starostnih peg. Svete roke…
Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka »Mens sana in corpore sano« rahlo zavajajoč, saj zveni, kakor da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi, naslovljenih kot Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav po tej zaslugi se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes.
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni. \tBilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice. Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja. Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
Staram se. Se mi zdi. Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd! Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!« Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic. Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Pripovedujejo, da je apostol Janez, ki je bil izredno blizu Kristusu in je edini od apostolov doživel visoko starost, ob kocu svojega življenja vernikom ponavljal samo te besede: »Otročiči, ljubite se med seboj«. »Zakaj nam to stalno ponavljate? Kdaj nam boste povedali kaj novega?« so ga spraševali ljudje. »Ko boste izpolnili to zapoved,« je bil kratek Jezusov učenec. Že prvi kristjani niso zmogli izpolniti Jezusove zapovedi ljubezni. Tudi mi ne v polnosti izpolnjujemo teh Jezusovih besed in niso jih izpolnjevali tudi mnogi skozi zgodovino. Ne čudimo se temu, saj ljubiti drugega ni lahka stvar. Neki otrok je v pismu Bogu to zelo lepo opisal: »Dragi Bog, mislim, da ti je zelo težko ljubiti vse ljudi na svetu. V naši družini smo samo štirje in jaz ne zmorem vedno vseh ljubiti.« Ali je kakšen poseben razlog, da ljubimo druge? Je, prvič: ljubezen do bližnjega je zapoved, ki jo je izrekel Jezus malo pred smrtjo pri zadnji večerji. Drugič: ljubezen do bližnjega je razpoznavni znak krščanstva. »Ali niso tudi druge kulture poznale ljubezen do bližnjih?« boste morda ugovarjali. So, a je njihova ljubezen do bližnjega zelo selektivna: Judje so to ljubezen pojmovali tako, da se je njihova ljubezen ustavila pred tujci. Grki so bili izredno etični, a da bi ljubili sužnje in cenili njihovo dostojanstvo, jim je bilo popolnoma tuje. Četrtič: ljubezen do bližnjega je izpolnitev postave, vseh predpisov in zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Več kot je ljubezni, maj predpisov potrebujemo. Ali se ne sodobna družba utaplja v predpisih in zakonih zato, ker je med nami tako malo ljubezni? Petič, ljubezen do bližnjega je znamenje Božjega bivanja. Ljudje, ki živijo zapoved ljubezni, pričujejo za Boga. Pričuje mati, ki vstaja ponoči, da streže bolnemu otroku. Pričuje bolniška strežnica, ki skrbi za bolnike, misijonar, ki se žrtvuje za ljudi v daljni deželi. Znamenje božje ljubezni so sodelavci Karitas, ki nesebično pomagajo potrebnim. Seveda pa tudi tisti, ki ne izpolnjujejo zapovedi ljubezni, ne pričajo za Boga. Velikega Mahatma Gandija so vprašali, kako gleda na krščanstvo, Odgovoril je: »Zelo spoštujem krščanstvo. Pogosto berem govor na gori in veliko sem se naučil iz njega. Ne poznam nikogar, ki bi naredil več za človeštvo kot Jezus Kristus. Dejansko ni nič narobe s krščanstvom, težavi predstavljajo kristjani. Ne živijo po tem, kar sicer učijo.«
Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste. Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico. Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška. Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog. Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj.
Neveljaven email naslov