Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Danes radi govorimo o »boju za obstanek »v gospodarstvu, v podjetjih, v kulturnem življenju, razpravljamo o preživetju ljudi in planeta. Tako nehote uporabljamo besedo iz biologije, ki pozna Darwinov nauk, ki uči, da rastlinske in živalske vrste izpodrivajo ena drugo in da obstane tista, ki je močnejša, ki si drugo podjarmi, ali pa jo celo iztrebi. Toda prav biologi danes poudarjajo, da je v naravi tudi zavezništvo med živimi bitji. Če je kakšna vrsta preživela, je to zaradi tega, ker je vzpostavila zavezništvo z drugo vrsto. Podobno je tudi v življenju človeka. Če je homo sapiens obstal, je to zaradi tega, ker so si tudi prvi ljudje znali med seboj pomagati in si ponuditi gostoljubje. Med njimi je bila zavest, da nikogar ne puste samega, ne v življenju in ne v smrti. Tako so med seboj sklenili zavezo pomoči in gostoljubja. Zaradi gostoljubja so si ljudje med seboj delili vodo in hrano, od drugih družin in ljudstev so poklanjali in prejemali neveste, zaradi gostoljubja so bili lahko tudi pokopani v zemljo. Gostoljubje je bilo v starih kulturah nekaj svetega, ker je bilo povezano z Božjimi zakoni. Zato je tisti, ki je sprejel tujca, postregel samemu Bogu. To lepo tradicijo najdemo tudi pri očaku Abrahamu: postregel je trem tujcem in s tem povabil Boga v svojo sredo, kajti trije popotniki so bili glasniki Božje dobrote in Božje besede. Tudi blagoslova ni izostal, Abrahamova žena mu je rodila sina Izaka in vemo, kaj je v tistih časih pomenilo, če ima mož sina. To je bil znak, da je Božja roka nad njim in da se bo Božji blagoslov razprostrl tudi v prihodnost. In če smo pozorni, vidimo, da so tudi veliki preroki kot npr. Izaija zelo poudarjali gostoljubje do tujcev: Spomni se Juda, da si bil tujec v egiptovski deželi, zato spoštuj tujca! Tudi Kristus je poudarjal gostoljubje. Jasno je povedal, da takrat, ko sprejmemo reveža, bolnika, ali pa tudi otroka, njega sprejmemo. Vsa krščanska civilizacija temelji na gostoljubju. Bog prosi za gostoljubje, da bi prebival med nami. Tako se že v Betlehemu Kristus povabi k preprostim ljudem in kasneje kot učitelj k cestninarju Leviju, ki postane njegov učenec Matej, ali pa k Zaheju, ki do Jezusa ni samo gostoljuben, ampak se ob njem tudi spreobrne. Kristus zagotavlja, da bo tudi v večnosti on gostoljuben do nas, ko nas bo posadil za mizo in nam stregel. Danes je evropska civilizacija na razpotju: ali bo še v svojem temelju krščanska ali ne, ali bo sposobna sprejeti tujca, reveža in otroka, pa naj bodo kateri koli barve, vere ali pa kulture.
Eno temeljnih vprašanj, na katerega je filozofija vselej poskušala najti odgovor, je vprašanje, kaj je prava modrost in kako jo doseči. Sokrat, znameniti grški filozof iz 5. stol. Pr. Kr., je podal precej nenavadno opredelitev. Kot naj bi povedal na svojem zagovoru pred atenskim sodiščem, pa ga je prav ta njegova modrost spravila ob slab glas in naposled ob življenje. Vsa mržnja se je začela, ko je šel njegov prijatelj Hajrefont v delfsko preročišče poizvedovat, ali je kdo modrejši od Sokrata, svečenica pa je odgovorila, da ni nikogar takega. Sokrata je ta odgovor seveda presenetil, saj je bil namreč prepričan, da v njem »ni modrosti niti za pol naprstnika,« kot se je izrazil sam. S tem vprašanjem si je dolgo belil glavo, naposled pa se je odločil, da bo trditev preročišča preveril pri nekom, ki je veljal za modrega. To je bil eden izmed takratnih politikov, toda v pogovoru z njim se je Sokratu vedno bolj zdelo, »da se možak zdi mnogim ljudem moder, najbolj pa sam sebi, da pa v resnici ni moder.« Odkril je namreč, da je njegova védnost le navidezna in ker mu je hotel to tudi dokazati, se mu je seveda precej zameril. Dalje je Sokrat pristopil k pesnikom, a je kmalu spoznal, da prav tako »ni bila modrost tisto, kar jih je usposabljalo za oblikovanje slovstvenih umetnin, temveč neke vrste nagon ali navdihnjenje.« Podobno je bilo pri obrtnikih: čeprav so bili vešči v svoji stroki, pa so si neupravičeno »prisvajali nezmotljivo modrost tudi v drugih zadevah.« Kljub temu je Sokrat prišel do pomembnega spoznanja, da je sam res nekoliko modrejši od vseh teh ljudi, saj si domišljajo neko vednost, pa so v resnici brez nje, medtem ko se sam zaveda, da ničesar ne ve; v nasprotju z vsemi drugimi si namreč ne dela utvar, da poseduje neko védenje in modrost – povsem nasprotno, ve, da je v resnici popolnoma neveden. S tem, ko se je zavedal lastne nevednosti in jo priznaval, je razvijal držo ponižnosti in skromnosti, prav to pa ga je postavljalo nad vse ostale. Seveda se je s takim postopanjem Sokrat zameril številnim sodržavljanom. Ti so ga celo obrekovali, da je učitelj modrosti, a je Sokrat stalno zatrjeval, da je »prava modrost last boga«, medtem ko ima »človeška modrost le bore majhno vrednost ali bolje nikakršne.« Po njegovem mnenju je bil namen preročišča poudariti, da je najmodrejši med ljudmi »tisti, ki je kakor Sokrat spoznal, da je njegova modrost pravzaprav le votel ničes.«
Praznikov se ponavadi veselimo. V sebi nosijo nek čar, ki bi ga težko opisali. Še posebej prazniki okoli Božiča in Novega leta prinašajo v človeka vznemirjenje, veselje, pa tudi mir. Še vedno v nas odmevajo Božični napevi. Darila in voščila še dodatno pripomorejo k temu, da je to nek poseben čas. Ti trenutki so toliko lepši, kolikor več znamo narediti nekaj dobrega za drugega. In te praznike, to veselje, lahko podaljšamo, če znamo v življenju svoje veselje in svojo srečo iskati v ljudeh okoli sebe. Ameriški zdravnik dr. Tom Dooley (Düley), je bil zdravnik v Vietnamu v času vojne. Mladim Američanom je pisal: »Duh Božiča naj traja 365 dni!« In kako naj naj bi dosegli? Ta zdravnik nas spodbuja na zelo preprost način: »Ali si pripravljen pozabiti tisto, kar si ti storil za druge in se spominjati samo tega, kar so drugi storili zate? Si pripravljen pozabiti na to, kar ti je dolžan svet in misliti na to, kar ti dolguješ svetu? Pustiti ob strani svoje pravice in imeti pred očmi svoje dolžnosti in si pogledati čisto od blizu v svojo dušo, če imaš možnost, da storiš tudi kaj več, kot je tvoja dolžnost? Ali se zavedaš, da bi že moral spoznati, da so tvoji vrstniki popolnoma enaki tebi in skušaj za fasadami zunanjega videza odkriti, da nosijo v svojih srcih lakoto po sreči?« Tako je zapisal mlad zdravnik, ki je umrl star 34 let. Kako nekaj pomembnega je v življenju vsakega človeka iti k človeku, ki trpi, ki se boji nasilja in sovraštva, sem sam doživel na Madagaskarju. Obiskal sem tako imenovano »rdečo cono«. Tam se ljudje vsak dan bojijo za svoje življenje. Bojijo se tatov, ki kradejo, ranijo, včasih pa tudi pobijajo ljudi. Preprost Malgaš mi je rekel: »Vem, da ti je znano, da je to področje, ki si ga obiskal, zelo nevarno. Pa vendar si prišel k nam. To nam veliko pomeni!« V teh dneh sem zasledil zanimivo misel: »Stojimo pred škandalom uboštva. Migranti in begunci svetu ta škandal uboštva in nemoči razodevajo v surovi in šokantni obliki. V srečanju z ljudmi, ki bežijo iz svojih domov, stoji pred nami človek. Kako se bomo odločil? Ali bo v meni humanizem? Ali pa se bo v meni zaradi strahu in jeze pojavil antihumanizem?« Gre za to ali vidimo v vsakem človeku njegovo dostojanstvo ali pa delim ljudi na ljudi s pravicami in ljudi, ki nimajo pravic. Prazniki nas usmerjajo k človeku, vsakemu človeku brez razlike. Obrisati solzo na obrazu sočloveka, ki trpi in ga sprejeti kot sebi enakega. To prinaša srečo drugemu in tistemu, ki deli upanje ljudem okoli sebe. To je prava pot!
Tudi letos, dragi bratje in sestre, smo upali, da bo biser Božjega stvarjenja, naš planet Zemlja, Betlehem, ki bo pričakal Božjega Sina s pesmijo angelov, s toplimi srci pastirjev ter bogatimi darili modrih kraljev. Na žalost, namesto da bi bila podobna Betlehemu, je zemlja bolj podobna Sodomi in Gomori – namesto pesmi angelov Božjega Sina pričakujejo vojaške trobente, ki grozijo planetu z uničenjem. Namesto toplega ognja pastirjev Božjega Sina pričakuje ogenj, ki požira milijonska mesta in domove neštetih ljudi. Namesto modrih kraljev, ki iščejo Boga, svetu vladajo Herodi, ki jim pobijanje tujih otrok ni greh, temveč »kolateralna škoda«, nič jim ne pomenijo reke solza onesrečenih mater, ki kot Rahela objokujejo svoje otroke po celem svetu. Namesto da bi slišali in sprejeli glas modrecev, so modrece pobili oziroma pripeljali do roba revščine. Modra morja so spremenili v modra grobišča, v katerih umirajo tisoče žensk in otrok. Ravno na takšno zemljo je spet prišel Božji Sin, da bi obrisal solze mater, da bi spravil očeta s sinom, brata z bratom, narod z narodom, da bi spravljeni med seboj lahko skupaj ustali proti Herodu in njegovemu kraljestvu – kraljestvu krvi, ognja in sekire ter bi zemlji povrnili dušo Betlehema. Bog nas poziva inopogumlja:»Ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Jaz sem svet premagal.« Premagali bomo tudi to zlo našega časa, če bosta človek in Bog skupaj. Če se proti zlu ne bomo hoteli bojevati, bo Bog prišel in zbral svoje pravičnike, kot je pravičnega Lota in njegova otroka odpeljal iz Sodome preden jo je pogoltnil ogenj. Naši mali prelepi državi so prizanesle številne nesreče in hudobije, ki razsajajo po svetu. Videti je kot betlehemska oazica. Toda tudi ona nosi odgovornost za vse trpljenje kjer koli na svetu. Niti pri nas ni malo tistih, ki jokajo, ker nimajo, in tistih, ki se herodovsko razmetavajo z ogromnim bogastvom. Solza enega lačnega otroka je zadostna, da bi jokala cela zemlja in cel svet. Prosimo Boga, naj teh solza pri nas in na celem svetu ne bo nikoli več, saj je vsega zadosti, in nam bo Bog dal še več, če bo med nami ljubezen. Vsem ljudem želim srečno in blagoslovljeno leto 2017.
Vračala sem se s prazničnega obiska in prečkala Slovensko cesto v Ljubljani. Tik pred domačo hišo me je ustavil mlad fant. Mislila sem, da bo prosil miloščine. Ko sem se obrnila mi je rekel: »Daj mi en lep blagoslov«. Iztegnil je svoje odprte dlani proti meni. Položila sem svoje roke v njegove, ga pogledala v oči in molila: »SVETI BOG, IZLIJ SVOJ OBILNI BLAGOSLOV NA TEGA FANTA. Ti si ga poklical v bivanje, ti ga poznaš po imenu, ti ga imaš neskončno rad, ti ga spremljaš in vodiš na vsakem koraku. Blagoslovi ga in mu podari Svetega Duha, da te bo spoznal in zaživel poklicanost, ki mu jo ti podarjaš!« V trenutku tihote je povedal svoje ime; da je ALEKSANEDER. »Aleksander, naj te vsak trenutek in na vseh poteh spremlja in vodi VSEMOGOČNI BOG, OČE, SIN IN SVETI DUH. AMEN« S pogledom se je zahvalil, se obrnil in odšel svojo pot. Še nekaj trenutkov sem presenečena stala in gledala za njim, ko je odhajal. Začutila sem, da sva se srečala, da sva drug drugemu odprla srce; Kaj neki ga je nagnilo, da je neznano redovnico sredi Ljubljane prosil za blagoslov, da sem mu lahko podarila nekaj najbolj dragocenega? Božič že počasi izzveneva v vsakdanji ritem življenja. Današnji praznik Gospodovega razglašenja – Praznik Sv. Treh Kraljev pa nekako povzema nemir in iskanje vsakega človeka, da bi načel Resnico, pravo Luč, da bi se srečal z Bogom. Na to pot nas vabi hrepenenje lastnega srca, včasih bolečina in stiska ali pa prepričljiva in dobrohotna beseda, Božja beseda. »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. 11 Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,1-12) Da bi se v vsakem srcu pojavila svetla zvezda vodnica. Da se ne bi ustrašili naporne poti in pogumno hodili skozi puščavo in noč sodobnega življenja. Da bi nas privedla v srečanje z Resnico in Pravo Lučjo, ki že biva med nami in nam daje pravico, da živimo kot Božji, Ljubljeni… Pa se v meni prebuja molitev: »O Bog, današnji dan si po zvezdi vodnici narodom razodel svojega Sina. Vodi naše življenje tako, da bomo tvojo Ljubezen z veseljem sprejemali in jo tudi velikodušno, vsak dan, podarjali v pozornem in hvaležnem služenju vsem bratom in sestram.«
Naše glavno mesto za božične praznike zgleda kot del nebesnega oboka, ki se je spustil čisto do nas, tako nizko, da se ga lahko dotaknemo. Tisoč in tisoč svetlečih okraskov je razpetih nad glavnimi trgi in mostovi. Okrašena so pročelja znanih hiš in grad nad mestom se ponoči blešči v sijaju menjavajočih barv. Veselim se noči pod vsemi temi okraski, čeprav so že kar preveč kičasti in predolgo visijo. Ljudje, ki se pod njimi sprehajajo, se radi ozirajo kvišku in so vse bolj podobni svojim majhnim otrokom, ki s prsti kažejo na zanimive oblike lučk in vzklikajo od veselja, ko se kakšna lučka utrne ali spremni barvo. Le nekaj ulic naprej pa je noč enaka kot vsak večer. Gorijo tihe luči in daleč, daleč nad glavami ljudi se bleščijo druge drugačne zvezde. Zvezde, ki jih ljudje niso niti prižgali niti jih ne morejo ugasniti. Že leta in leta, stoletja in tisočletja, se tiho bleščijo v svoji odmaknjeni lepoti in po njihovi legi določamo dobre ali slabe čase, dobre ali slabe vplive nebeških teles. Zvezde imajo ljudje zelo radi. Najdemo jih na številnih zastavah, uporabljajo jih v vojskah kot odlikovanja, ali v svetu zabave kot naziv za znane in priljubljene ljudi. V božičnih dneh imamo tudi najbolj znano zvezdo repatico, ki je pokazala mesto rojstva čudovitega Otroka, ki je Bog in človek hkrati. Njo so prepoznali modri z vzhoda in našli pot do Kralja Odrešenika. Ali niso ljudje s prižiganjem vse večjega števila umetnih zvezdic hoteli doseči tisto, kar je še vedno tako daleč, tako odmaknjeno – pokoriti si vesolje, vplivati na nebeške zakone in si jih podrediti? In, v nas je neizmerna želja dotakniti se te oddaljene lepote, jo preseliti v svoje oči in srca in jo nositi s seboj tudi, ko so noči mračne in temne in sploh ničesar ne vidimo? Ko minejo božični in novoletni prazniki, delavci skrbno poberejo kilometre umetnih zvezdic in jih shranijo za drugo leto. Zvezde na nebu pa se mirno bleščijo naprej. Skozi vse letne čase in vse ulice, vsa mesta, ni važno ali so kraji in ljudje revni ali bogati, zvezde se nad njimi bleščijo enako in stanovitno. Tam pod ta pravimi zvezdami lažje razumem, zakaj se ljudje ozirajo navzgor, ko govorijo o nebesih. Vse bolj razumem, zakaj iščemo naše drage pokojne tam nekje zgoraj – med zvezdami, ne pa nekje spodaj med brazdami zoranih njiv. Zvezde so simbol večnosti in simbol lepote, ki je nič ne more uničiti. So tako dragocene prav zaradi svoje nespremenljivosti in neuničljivosti. So tehtnica, po kateri tehtamo stvari, ki so nam v življenju najbolj dragocene – stvari, ki so nespremenljive in neuničljive.
Ena najbolj znanih anekdot pripoveduje o srečanju filozofa Diogena z Aleksandrom Velikim. Diogen se je rodil na prelomu med 5. in 4. st. pr. Kr na obalah Male Azije, kot mislec pa je deloval v Atenah. Zanj je znano, da je s svojim življenjem poskušal v celoti in dosledno izpričevati svojo modrost. Da bi dokazal, kako zavrača vsako materialno dobrino, je živel v sodu, izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Ker je menil, da je tedanja atenska družba pokvarjena, saj so ljudje izgubili svojo pokončno držo, poštenost in resnicoljubnost, je podnevi po mestu hodil s prižgano svetilko na olje. Ko so ga vprašali, kaj počne, pa jim je odgovoril: »Iščem človeka.« Svojim načelom se ni odrekel niti pred kraljevimi veličinami. Tako naj bi ostarelega Diogena v Korintu obiskal kasnejši vladar Aleksander Veliki. Da bi opozoril na svojo moč, ga je vprašal, ali mu lahko izpolni kakšno željo. Diogen pa mu je odvrnil: »Ja, umakni se z mojega sonca.« Pogumno in dosledno zagovarjanje lastne življenjske skromnosti ter obenem tudi pravice do svobodnega bivanja in uživanja darov narave sta tako očarala Aleksandra, da naj bi pripomnil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Diogena so klicali kinik, iz česar danes izhaja slabšalna beseda cinik, vendar s svojo kritiko družbe je hotel opozarjati someščane, da zaradi pohlepa po denarju in želje po zadovoljevanju svojih nagonov, izgubljajo svojo človečnost. Ko začenjamo nov dan, se torej ne smemo vprašati: »Kaj bomo danes zaslužili, kaj kupili, katerim svojim željam zadostili?« Po Diogenovem vzgledu se moramo vprašati, kako bomo v vsakdanjem življenju, ko nas skrajno materializiran svet cefra v vse smeri, uspeli ohraniti sebe kot poštenega, pokončnega človeka, ki mu ne bo mar za stvari, ampak za lastno dušo.
Svetlobna telesa, raznoterih barv, ovešena v jedrih naših mest in krajev, v prvih dneh novega leta ugašajo druga za drugo. Praznične luči so risale nove podobe trgov, mostov in gradov ter odslikavale igrive figure na vodnih gladinah. Mogoče je praznična svetloba v očeh tistih, ki že dolgo ne morejo več izražati veselja in pričakovanja, prižgala novo upanje ali pa komu vzbudila stisko in občutek osamljenosti. Praznovanju se verjetno ne moremo popolnoma izogniti ali zbežati visoko pod nebesni obok. Njegove korenine segajo v čas Rimljanov, ki so novo leto praznovali z gostijami in obhodi, včasih nič manj razuzdanimi, kakor so bile saturnalije v času okrog zimskega sončnega obrata, pospremljene z veseljačenjem, obdarovanjem in prižiganjem sveč. Svetloba. Kdo izmed vas hrepeni po svetlobi, po spoznanju, jasnosti? Mogoče jo je bilo v vašem življenju malo ali celo premalo. Mogoče jo tudi vi iščete, tako kot jo sama. Predvsem iščem njeno razsvetljenje, da bi vedela, kaj je prav in kaj ne. Ne maram teme, ne na Zemlji, še manj pa v dušah ljudi. Preveč razjeda naše misli in hotenja. Tudi Bog ni maral teme, ki se je razprostirala nad globinami zemlje. Že prvi dan je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba, ki jo je imenoval dan, temo pa je imenoval noč. Tako je ločil svetlobo od teme. A s svojim stvarjenjem še vedno ni bil zadovoljen, zato je četrti dan rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta!« Kako drugače ob jasni noči na nebu žarijo prave zvezde. Ne vem pod kakšno zvezdo ste rojeni: srečno ali nesrečno. Prav tako ne vem, ali verjamete v horoskop, ki naj bi napovedoval človekovo usodo po položaju zvezd ali vedeževalcem, ki vidijo slepila, govore nične sanje in tolažijo s puhlobo. Odgovora na svojo življenjsko usodo ne iščem v horoskopih, prav tako ne v magičnih kroglah, čeprav v jasnih večerih svoj pogled naravnam proti nebu, posutim z zvezdami. V srebrnini zvezd iščem zvezdo repatico, ki naj me vodi, tako kot je vodila Modre z Vzhoda, in jih varno privedla k Novorojenemu, da so ga molili. Tisočere umetnih zvezd je ugasnilo. Staro se je poslovilo in umaknilo novemu. Zvezdoznanci znajo povedati, da bo v letu 2017 vladar leta Sonce, zvezda nepremičnica okoli katere kroži naš planet Zemlja. Sonce nam daje svetlobo in toploto. Upam, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste videli, kako je vzšla Njegova zvezda. Želim Vam, da bi v življenju tudi vi znali poklekniti in se pokloniti resničnemu Stvarstvu, ki nas obdaja.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do zkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.
Vsem, ki ste že vstali ali pa morda sploh še niste legli k počitku: Dobro jutro v prvem dnevu leta! V preteklih dneh smo po malem vsi bili deležni mnogih voščil in dobrih želja ob božiču in novem letu. Zdravja, sreče in vsega dobrega, predvsem z željami, da bi bilo leto, ki je pred nami boljše. Prav gotovo. Še toliko bolj, če je z nami kakšno težje obdobje ali pa da smo se tudi sicer preveč prepustili malodušju, negativizmu in pesimističnemu občutku, da smo v krizi, da gre povsod nekaj narobe, doma, v bližnjih odnosih, v soseščini, v Cerkvi, v naši državi in tudi splošno v svetu. Dovolj je seveda že, da samo prisluhnemo novicam in poročilom medijev. Ne, da bi bežali pred tem ali nojevsko tiščali glavo v pesek in se delali, da nič od tega ne obstaja. Toda napajati se samo z negativnim pomeni, da lahko slednjič pristanemo v temi, ki ni samo okoli nas, ampak se naseli tudi v nas samih. Toda sporočilo božiča, ki še vedno odmeva, je tudi v tem, da tema nima zadnje besede. Rojstvo božjega sina pomeni, da v temo sveta vstopa Bog, da nam prinaša upanje in odrešenje v naših stiskah, preizkušnjah in trpljenju. V tem nismo sami, ker je Bogu mar za nas – čeprav se marsikdaj zdi, da to ne drži. Tudi mož ima lahko rad svojo ženo, čeprav ji neprestano ne govori, da jo ima rad. Pomeni, da mora žena to prepoznavati tudi iz drugih njegovih dejanj. In seveda tudi obratno. Tako naj bi tudi mi prepoznavali to v odnosu do Boga. Predvsem dejstvo, da ima rad vsakega od nas in da nas vabi, da bi svoje življenje živeli v polnosti. To pomeni, da bi, ne glede na okoliščine, stiske in preizkušnje, v katerih smo, imeli pozitiven odnos do življenja. Da bi ne dovolili pesimizmu in negativizmu, da nas razkrajata in vlečeta v temo. Nasprotno: da bi se zavedali, da je vsak od nas po svoje obdarjen – ne samo s talenti, osebnostnimi lastnostmi in sposobnostmi, ampak, da je vsak od nas obdarjen z življenjem. Če namreč pustimo negativnim glasovom – tako od zunaj kot tudi znotraj nas, ki nam govorijo, da je vse grozno in nesmiselno, da smo zanič, nesposobni, nič vredni, predvsem ne vredni ljubezni in ljubljenosti, potem dejansko ne dovolimo in ne dopustimo, da bi tisto dobro in lepo, ki je v nas sploh lahko prišlo do izraza. Živeti pa z zavestjo, da smo Bogu pomembni, da nas ima rad, da smo obdarjeni, pomeni – živeti v blagoslovu. Pomeni, vstopati v polnost življenja – vključno z vso njegovo težo. Blagoslov izraža prav to: s tabo sem, varujem te, dober si, sposoben si, lep si, rad te imam, živi v polnosti. To so ene tistih najbolj temeljnih resnic in besed, po katerih hrepenijo naša srca, pa jih vse premalokrat slišimo. Če si bomo dovolili to slišati in sprejeti – tudi v luči sporočila Jezusovega rojstva – potem bomo lahko to prinašali tudi drugim. Bi bilo lepo vstopiti v novo leto prav s to željo in odločitvijo, kajne?
Danes sem doživela sredi gneče na cesti; več voznikov zaporedoma mi z nasmehom in preprosto gesto omogočilo preboj iz stranskega priključka na skrajno levi vozni pas. To se mi ne zgodi pogosto. Sem pomislila: je to duh božiča, ki nas je omehčal in umiril? S hvaležnostjo v srcu sem objela in blagoslovila vsakega udeleženca v prometu; ujeta v svojo kovinsko obleko jim nisem mogla stisniti roke, a prijaznost in naklonjenost nas je nevidno povezala. Zadnji dan leta 2016: Mogoče bo moj zadnji dan v življenju? Mogoče pa še ne! Bo dan zahvaljevanja? Naj izzveni v hvaležnost in izročitev! Hvala za vse lepo in tudi za stisko in bolečino – Bog je bil resnično navzoč. Zavezala bom culo tega leta, polno preizkušenj in nerešenih vprašanj! Ta današnji - zadnji dan: Naj bo odklop od rednega dela – dan vere in upanja; Dan Ljubezni, ki jo želim sprejeti in podarjati! Bo tak kot vsi ostali v tem letu. - Bo preživet v notranjem miru? Odtekanje tega leta pripravlja prostor za Novost. Ta Silvestrov dan se bo sredi noči odprl v Prvi Dan. Že prihaja! Je Nova priložnost Iskra upanja Ta prvi dan odpira prihodnost – polno novih izzivov in novih ovinkastih poti. Ga želim začeti v zaupanju, v poslušnosti Besedi, v iskanju Luči! »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«(Jn 1, 1 – 18)
Pred dobrim letom sem en semester poučeval v Afriki. Takoj po novem letu sem odpotoval v Tanzanijo, saj so na tamkajšnji fakulteti takoj po božiču začeli drugi semester. S hladnega Brnika sem še isti dan prispel v vroče kraje pod Kilimanjarom. Nadejal sem se, da bom vsaj malo lahko videl, kako praznujejo božič na drugi strani ekvatorja. Res me je prvo jutro sredi študentske jedilnice presenetila velika plastična jelka, ki je bila okrašena s kičastimi okraski in obešenimi ogromnimi fluorescentnimi božičnimi voščilnicami. Še sreča, da so bile vsaj jaslice skromnejše in vse figure so bile črne. Ker sem komaj prišel, mi ljudje kaj dosti niso razlagali, kako praznujejo božič. K sreči sem hitro usposobil svoj fotoaparat, saj so takoj drugi dan začeli vse skupaj pospravljati. Presenečen sem bil, kako hitro se znebijo vsega božičnega. Nič kaj se niso zdeli navezani na to praznovanje. Naš slovenski božič traja vse do februarja, tam pa že v prvih dneh januarja vse pospravijo. Ostale so le ogromne fluorescentne in drugače kičaste voščilnice, vse drugo pa je hitro izginilo. Malo sem poizvedoval, zakaj je tako, kaj dosti nisem zvedel. Božič jim ni domač, bistveno manj kot pepelnica in veliki petek. Ko sem spoznaval svoje študente, sem počasi razumel, zakaj. Večina jih prihaja iz velikih družin, mnogi so bili rojeni v slabših razmerah kot Jezus, ki je imel vsaj hlev, jasli. Večina tudi ni imela tako skrbnih staršev kot Jezus, še manj pa so pomenili ljudem okrog sebe. Če prihajaš iz afriške revščine, se ti božični prizor ne zdi nič kaj pravljičen. Edino, kar res potrebuješ, so sanje, da bo kdaj bolje – zato tako veliko plastično božično drevo, razkazovanje kičastih voščilnic in hitro pospravljanje jaslic, saj tako in tako sami še kako izkusijo revščino, odrinjenost in pomanjkanje na svoji koži. Malo sem se zamislil nad našim pravljičnim doživljanjem božiča. Ta ni bil nič kaj prijeten tako za Marijo, Jožefa in malega Jezusa, kot ni še danes za mnoge starše in njihove otroke po svetu. Njim je božič v tolažbo, da v revščini niso sami. Kljub temu pa gojijo upanje, da bo iz tega, kot nekoč iz betlehemskega hlevčka, zraslo novo upanje. To upanje je, žal, tam daleč v Afriki še vedno kičasto kot njihova plastična jelka, je pa edino, kar imajo. Močno si želim, da bi to upanje vžgalo tudi vam, drage poslušalke, poslušalci, veselje v teh božičnih praznikih.
Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…
Spoštovani, te dni sem bral o Margareti a Castello, ki je bila kot invalid grbava, šepava in slepa, zato so jo premožni starši ob rojstvu zavrgli. Rodila se je v plemiški družini, leta 1287. Oče je pričakoval, da se mu bo rodil popoln otrok, sin, ki bo lep in bo kot naslednik zadovoljil njegove ambicije. Ker se je rodila deklica, pa še, kot sta rekla, grda in slepa, sta se je odrekla in jo skrila. Sramovala sta se je in ji ob rojstvu nista dala niti imena. Ime Margareta (biser) ji je dal služabnik, ki je zanjo skrbel. Ker bi se skoraj razkrilo njeno skrivališče, jo je dal oče zazidati v celico ob samostanski kapeli v gozdu. Takrat je bila stara šest let in tam je preživela 14 let. Molitev ji je postala najlepša stvar na svetu. Govorila je, da ji je molitev postala najdražja oseba, saj ni imela ob sebi nikogar drugega. Leta 1307 sta jo starša na skrivaj odpeljala v Castello, da bi jo nek redovnik, znan po čudežih, ozdravil, a se ni nič zgodilo. Zato sta jo pustila v tujem mestu na cesti, onadva pa sta se vrnila v palačo. Končno zatočišče je našla z pri redu dominikancev, kjer je tolažila ljudi, ki so umirali. Umrla je stara 33 let, leta 1320, globoko verna, polna ljubezni do Boga in trpečih. Ko sem bral o njenem trpljenju, me je stiskalo pri srcu. Imela je opravičljiv razlog, da bi za vedno obračunala z Bogom in sovražila vse ljudi. Pa ni. Nekatere rože je treba zmleti, preden oddajajo svoj vonj. Postala je Božja lepotica. Sprašujem se, katera univerza bi ji podelila častni doktorat? Kateri predsednik velesile bi se hotel z njo fotografirati v javnosti? Katera akademija bi nosila njeno ime? Kdo bi jo sprejel v svoj dom? Verjetno malokdo. Svet takšnih ne obožuje, ker ljubi zmage, uspeh, lepoto, bogastvo, moč, ne pa skrivenčenih iznakažencev in slepih. A Bog sprejema in spoštuje zavržene, ker so zanj sveti. Njihove solze so kot teleskop, s katerimi vidijo daleč v nebesa. Trpljenje odpira zapah na vratih, da lahko v srce vstopi Bog. Kajti kdor ga zares išče, ga najbolj najde ravno v trpljenju. Trpljenje je največja in najgloblja molitev. Je najboljša šola za oblikovanje plemenitega značaja in nepogrešljivo orodje za doseganje svetosti. Bog Oče ima samo enega Sina, in to brezgrešnega, pa mu vseeno ni bilo prikrajšano trpljenje. Ljubezen križanega je Božji odgovor na človeško zlo. Bogovi so bili od vedno mogočniki, dokler ni prišel šibek in slaboten Bog, ki je spremenil vzorec in zaradi trpljenja postal zmagovalec, ne pa poraženec. Kaj bi se zgodilo z nami trpečimi, če bi tudi Bog dvignil roke od nas?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj pomeni biti samostojen? Stati brez opore, bi takoj povedal kak šolar. Kot skupnost, kot narod smo se postavili na lastne noge in se usmerili v prihodnost. Ko sen stoletij nenadoma postane oprijemljiva resničnost, je to skoraj težko dojeti. V njej tiči dolg proces, postopno in naporno zorenje. Ta resničnost je vztrajni boj z vetrovi in vihrami družbenih okoliščin. Vsebuje spopade; dostikrat krvave. Naprej, zastava Slave, na boj junaška kri …, te verze znam še iz časa naše kraljevine. Premišljam pa o tem, kako da se nam zdi kar samoumevno živeti v samostojni državi. Kot da nismo bili kot nacija na veke dolgo odvisni in podrejani. Pozabljamo na prehojeno pot in radi potegnemo na dan kako obliko naših nekdanjih saturnalij, ko se je jedlo in pilo in zabavalo in je bilo vse poceni in vse za vse. Čeravno tudi takrat za koga več kot za drugega. Premišljam, zakaj nas ne navdaja vidni ponos samostojnosti, ki bi se izkazoval v delovnem navdušenju za napredek na vseh družbenih ravneh. Pomislim, ali mediji spretno vódeno naglašajo resnične družbene lumparije, da bi ljudje zgubili zadnjo trohico zaupanja v potrebni boj za pravičnost, resnico, sožitje. Kot da bi nekdo v velikem zakritem loncu kuhal strupeni zvarek proti uresničenim večstoletnim sanjam in vsem realnim prizadevanjem za to, da smo na svoji zemlji svoj gospod. Bo svit, bo svit, bo svit, prisluškujem verzom generala Maistra in vi, hrastovi piloti, ki kažete v lagunah pot … In svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest. Stoji, kolikor je imamo, in general nam je je rešil dobršen del in debelih sto let prej že Slomšek. Zahvala tudi številnim drugim bojevnikom kar vse tja do milosti z neba. Kakšno naključje, da se dan samostojnosti brati s sv. Štefanom in z žegnanjem konj; general Maister jezdi vranca v Ljubljani kar na dveh krajih. Takoj za božičem, praznikom miru in odrešenja, njuno milino razprši štefanovo z grozoto mučeništva. Biti kamnan do smrti zato, ker si zvest … Lahko se nasmehnemo, zamahnemo z roko, zavzamemo držo vzvišenosti nad blodnjavo mistiko. Zakonitosti življenja samega se pa ne da prelisičiti.
Prisrčno praznično dobro jutro želim! Božič je mnogim ljudem zelo pri srcu, kajti izraža hvaležnost, mir, potrpežljivost, strpnost, dobrotljivost, ponižnost, poštenost, veselje in ljubezen. Božič nam je pri srcu tudi zato, ker v ospredje postavlja družino in prijatelje. Preprosto gre za praznik, ki v sebi nosi zgolj pozitivnost. A živimo v zelo dinamičnem času in tisto, česar nam primanjkuje, je mir. A bolj kot željo po miru v službi ali zasebnem življenju je treba omeniti mir v svetu. Preveč je tistih, ki živijo v nemiru. Zavedati se moramo, da je lahko vsak izmed nas učinkovit delavec za mir, zato se v teh dneh in sicer potrudimo, da bomo ljudje miru. Če smo ob miru pomislili na druge, potem ob potrpežljivosti poglejmo na nas same in naš odnos do drugih. Potrpežljivost je namreč ena od tistih vrlin, ki od nas zahteva veliko modrosti in predanosti. Iz potrpežljivosti pa se rodi tudi strpnost, katero kažemo do drugače mislečih, drugače verujočih, do tistih, ki imajo drugačno kulturo od naše. Strpnost moramo kazati tudi znotraj družin, kolektivov in družbe. Strpnost je eden osnovnih pogojev za dobro skupno življenje. Božični dogodek je eden od najlepših dogodkov, za katerega je značilna ponižnost. Rodil se je v hlevu, ker za Marijo ni bilo drugega prostora, rodil se je v majhnem kraju, ki se imenuje Betlehem. Rodil se je preprostima človekoma, ki nista imela nobenega visokega družbenega položaja, še manj pa materialnega premoženja. Rodil se je kot revež, a s svojo ponižnostjo postal navdih za milijone ljudi. Božič je čas, ko se naša misel ustavi tudi ob poštenosti. Vprašati se, ali sem dovolj pošten v odnosu do sočloveka je zgodba deteta, rojenega v jaslih. Ravno ta otrok nam vsako leto v naših življenjih prižge plamen upanja za boljši jutri. Rojstvo je čas veselja in radosti. Tudi modri z vzhoda so prišli, da bi se poklonili in se poveselili ob rojstvu tistega, ki je spremenil tisto največje, torej človeka. Kako pa je z našim veseljem, kolikšna je resničnost našega veselja? Privoščimo si v teh dneh veselja zaradi božiča, zaradi ljudi, ki nas obdajajo, zaradi življenja samega. Spoštovani poslušalke in poslušalci, poleg vsega pa naj nagovori vaša srca tudi ljubezen, tista ljubezen, iz katere se je rodil božič. Blagoslovljen božič želim vam in vašim najdražjim.
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti. Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor: Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek! Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo. Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč! To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja! Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Med letoma 1854 in 1929 so v ZDA okrog 200.000 sirot iz mest na ameriški vzhodni obali z vlaki odpeljali proti zahodu, da bi jim našli dom in družino. Veliko otrok je starše izgubilo v epidemijah. Drugi so bili otroci ne tako srečnih priseljencev. Spet tretji so postali sirote zaradi alkohola. Toda vsi so potrebovali dom. V skupinah po 30 ali 40 so jih naložili na vlak, ki se je potem ustavljal na podeželskih območjih. Otroke so postrojili na peronu – podobno kot živali na dražbi. Potencialni starši so jim zastavljali vprašanja, ocenjevali njihovo zdravje in pregledovali njihove zobe. Če so jih izbrali, so šli na svoj novi dom. Če ne, so se vkrcali nazaj na vlak in se odpeljali do naslednje postaje. Vlak sirot. Ste se kdaj počutili kot sirota? Zapuščeni? Sami? Ste se kdaj vprašali: “Ali sploh kaj štejem? Je komu mar zame?” Vsak dan se namreč dogaja, da slišimo katero od sporočil, ki nam pravijo, da ne štejemo. Ne najdemo nove službe, potem ko smo izgubili prejšnjo. Prijatelji ali partner nas zapustijo. Vse od navadnega mozolja pa do Alzheimerjeve bolezni nam lahko da občutek nezaželenosti. In potem se odzovemo. Svojo vrednost želimo dokazati s številnimi aktivnostmi. Več delamo. Več kupujemo. Več dosegamo. Borimo se. A velikokrat se nič ne spremeni. V Svetem pismu beremo o tem, da naša identiteta ni naša lastnina, da to niso naše sposobnosti ali naši dosežki. Prav tako nas ne določajo naši neuspehi, pomanjkljivosti, dolgovi ali neumne odločitve. Naša identiteta je, da smo Božji otrok. Ustvarjeni po njegovi podobi in odrešeni s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. In pri prenosu tega sporočila je uporabljena slika posvojitve (Efežanom 1,4-5). Posvojeni otroci so namreč izbrani otroci. Z biološkimi otroci ni tako. Ko dojenčka dajo v roke materi ali očetu noben nima možnosti izbire. Toda če ste posvojeni, so vas starši izbrali. Nenačrtovane nosečnosti se dogajajo. Toda nenačrtovane posvojitve? Nisem še slišal za kaj takega. Živeti kot Božji otrok pomeni vedeti, da smo ljubljeni. Ne zato ker poskušamo Bogu ugoditi in nam to uspe ali pa ker mu ne uspemo ugoditi in se opravičimo, ampak zato ker si On želi biti naš Oče. Vsa naša prizadevanja, da si pridobimo njegovo naklonjenost, so odveč. Naši strahovi, da bomo izgubili njegovo naklonjenost so nepotrebni. Ne moremo ga prepričati, da nas sprejme niti da nas zapusti. In če kaj, potem je prav to sporočilo prihajajočih prazničnih dni. Kristusovo utelešenje prinaša sporočilo nezaslužene naklonjenosti, ki nam jo Bog izkazuje, in v kateri nam s tem, ko postaja eden od nas, govori: “Z večno ljubeznijo te ljubim.” (Jeremija 31,3). In ta ljubezen zahteva, da spremenimo svoj odnos do sebe. Da zavržemo svoje občutke zavrženosti in sprejmemo to, kar pravi Bog: “Poklical sem te po imenu: moj si.” (Izaija 43,1) Vsakdo od nas potrebuje ljubezen. Vsakdo od nas potrebuje gotovost, da smo sprejeti. Zato sprejmite te besede. Ne filtrirajte jih, ne upirajte se jim, ne zmanjšujte njihovega pomena. Samo sprejmite jih. Dovolite jim, da se udomačijo v vas in vam prinesejo globok in zadovoljujoč občutek gotovosti, da vas Bog ljubi in vas nikoli ne bo zapustil.
Čisto dobro ste slišali, drage poslušalke in dragi poslušalci, čeprav je še rahlo prezgodaj govoriti o gostilnah, ampak vam že ob voščilu dobrega jutra lahko posredujem vsaj eno veselo novico. Ko sem se pred slabima dvema desetletjema preselil v Ljubljano, sem v mesecu decembru komaj prišel mimo bližnje gostilne. Vse ulice daleč naokrog so bile zaparkirane s takimi in drugačnimi avtomobili. V gostilni so bile dan za dnem božično novoletne zabave in ljudje so s pridom razkazovali svojo navzočnost na takih prireditvah. V zadnjih nekaj letih opažam, da ni več takega drenja. Brez težav prideš mimo gostilne in kljub temu da so znižali cene, ni treba iskati proste mize. Morda bi se komu stožilo po dobrih starih časih, ko smo v času pred božičem hiteli od ene prireditve do druge, od enega nakupa k drugemu in spet na to ali ono zabavo. Vedno manj je tega, saj je gospodarska kriza marsikaj odpravila. Nekateri trenutki pri takih božičnicah so bili lepi, spodbudni in koristni. A ne smemo pozabiti, kako smo se, ko je vse skupaj minilo, na nek način oddahnili. Predvsem pa je priprava na božič, naj ga praznujemo na tak ali drugačen način, močno trpela. Mnogi so se udeleževali vsega skupaj zgolj zato, ker se niso hoteli zameriti sodelavcem, drugi celo iz lastnega veselja. Eno pa je gotovo: v teh večerih niso bili doma s svojimi družinami. Dolgi decembrski večeri, ko se noč začne že sredi dneva, so najlepši čas, da smo v varnem zavetju svojih domov. Otroci najbolj potrebujejo tako varno toplino svojih staršev, starih staršev kot pravljičnost dolgih večerov. Starejši lahko končno začutimo, kako nas otroci potrebujejo in spoštujejo. Preplet vsega tega je najlepša priprava na božič. Če se otroci čutijo varne, se bodo v njihovih srcih rojevale božje ideje. Če bodo otroci sanjali s svojimi starši v mraku decembrskih večerov, bodo v njihovih glavah rastle ideje, ki bodo prinašale mir na zemljo vsem ljudem dobre volje. Če bomo odrasli uzrli radost v srcih otrok, bomo verjeli, da še vedno živijo angeli med nami. Kdo bi si še želel lepše priprave na božično praznovanje? Zato res upam, da bodo gostilne v teh decembrskih večerih samevale in bodo naši domovi polni pričakovanja skrivnostne topline božičnih noči. Ni treba veliko. Dovolj je, če si vzamemo čas drug za drugega in si ljubeče prisluhnemo. Naj bo današnji dan kratek, da bo lahko večer dovolj dolg za vso pravljično toplino doma.
Neveljaven email naslov