Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten – ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je to, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Vedno znova me prizadene, ko vodim pogreb in se zgodi, da so mimoidoči do pokojnika in žalujočih popolnoma brezbrižni. Pogrebna procesija gre po poti, mnogi naokoli pa, kot da se nič ne dogaja. Nekako v smislu: »Saj ni pogreb mojega sorodnika ali prijatelja in je potem pač vseeno in se me pač ne tiče.« In lahko mirno naprej klepeta z nekom, ki ga je pravkar srečal, počasi sprehaja svojega psa ali pa gre naprej svojo pot, ne da bi se za tisti hip zaustavil in tako izkazal spoštovanje do rajnega in do tistih, ki za njim žalujejo. Še mučnejše situacije so takrat, kadar pride pogrebni sprevod do groba in je trenutek zadnjega slovesa od pokojnika. Pa nekdo nekaj metrov stran, po možnosti z glasnim okopavanjem z motiko, ureja grob svojcev in ga prav malo briga, ali je v njegovi neposredni bližini pogreb. Ima pač pomembno delo, in to je urejanje družinskega groba, do česar ima pravico. To, da čisto blizu njega poteka pogreb, da so tam zraven ljudje, ki jim je hudo, ki so žalostni, ki jih boli izguba sorodnika ali prijatelja, ga pač ne briga, ker to ni njegov problem. A v resnici postaja naš problem na mnogih področjih, ne samo v primeru sočutja in spoštovanja do žalujočih. Brezbrižnost in nesočutnost do drugih sta pogosto sadova sebičnosti in egoizma. Bistven sem jaz, drugi me ne briga oziroma le toliko, kolikor bom od njega imel kaj koristi. Da to ni samo sodoben problem, kaže tudi evangeljski odlomek današnje nedelje o usmiljenem Samarijanu. V njem Jezus naslovi problem nesočutnosti do drugega s čudovito prispodobo, v kateri opiše, kako so nekega človeka na nevarni poti napadli razbojniki, ga oropali in pretepli skoraj do smrti. Malo zatem je šel po poti mimo duhovnik in nato še levit – oba predstavnika judovskega višjega sloja. Pa se nihče od njiju ni zmenil za reveža. Nato pride mimo še Samarijan, pripadnik ljudstva, ki so ga Judje prezirali in sovražili. In prav ta Samarijan se zavzame za ubogega človeka in ga oskrbi. Ni pomembna nacionalna pripadnost, ne verska, ne ideološka. Pomemben je človek. Pomemben je tisti, ki je potreben moje pomoči in mojega sočutja, ne glede na to, kdo in kakšen je. V sodobni družbi, ki vse prevečkrat tako močno v ospredje postavlja posameznikov jaz in njegovo vrtenje okoli lastnega popka, usmiljeni Samarijan prav gotovo ostaja za vse nas močan izziv. Bom zmogel pogledati onkraj svojega lastnega ugodja in dobrega počutja ter videti drugega, ki je v potrebi, ne glede na to, kdo in kaj je, ter videti v njem preprosto človeka, ki je potreben mojega sočutja, moje ljubezni, mojih konkretnih dejanj?
Delam najboljše možno dobro. Toda kaj to pomeni, se človek vpraša. To pomeni, da se paziš zla. Zlo je pomanjkanje dobrega. Radi rečemo, da je zlo trpljenje, pomanjkanje možnosti za preživetje, premalo empatije, da je sebičnost. Toda zlo je hujše. Vsak ima o zlu svojo predstavo. Vsak je na svoj način negotov, pa tudi vznemirjen ob misli na zlo. Celo privlačno je in tudi srhljivo skrivnostno je zlo. Videz, ki zavaja in sproži celo ganjenost. Navidezna ljubezen. Pomembno je, da se sol ne skvari, da se človek ne pokvari. Samo pošten, ponižno odprt, skromen človek lahko živi v resnici. Tako ga množica informacij zlepa ne bo tako zmedla, da bi omagal v iskanju, razločevanju in modri presoji. Velikokrat pa je prav to kot past za ljudi, da se prej ali slej previdno umaknejo v svoj svet in si lažejo z znanim izrekom »vsi so isti«. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje, je potolažil Jezus svoje učence. Ob tem se je dobrota znašla v razsežnostih duha, pa tudi praktičnega delovanja, doživljanja … Prepričana sem, da ljudje radi uživamo v lepoti. Iščimo torej lepo. Ko v raznih letnih časih opazujem svet okoli sebe, me lepota presune v globino duše. To niso samo žareči odtenki naravnih barv, s katerimi se igra svetloba, da odstre čudežnost bivanja in te prevzame. Je tudi dotik hvaležnosti za ljudi, s katerimi doživljaš lépo. Zaveš se njihove enkratnosti, ki jo delijo s teboj, te bogatijo. Ni časa, ni prostora za slabo. Dostikrat hodiš mimo ljudi, pa ne vidiš njihovih obrazov. Šele ko se za nekaj časa oddaljiš ali ko odidejo, se zaveš, da si bil slep, gluh za vse danosti. Kadar potujem po svetu, se ob vrnitvi razveselim lepote svoje dežele. Kot da je prej ni bilo! Tudi ob ljudeh se to zgodi, da si hodil zdolgočasen skozi čas, ne da bi jih čutil. Tvoj vzvišen pogled je bil slep za zgodbe drugih. V resnici pa si bil slep tudi za svojo zgodbo in tudi za sebe, za lepoto, dobroto, ki te kliče. Kliče, da sprejmeš in delaš dobro. Narediti moraš nekaj, kar odstre pajčolan z oči, da bolj jasno vidiš. Izmiti moraš madeže v srcu, da lahko usmeriš svojo pot. Začneš živeti. Ne čakaj vse življenje, da bi začel živeti, pravi Tole. Če ne zmoreš govoriti resnice, vsaj ne laži. Videti dobro pomeni živeti polno. Delati dobro. Edino dobro lahko premaga zlo. Čim manj je zla, tem več je dobrega, bližje sem Bogu.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi«. Znano je, da se je že prerok Mohamed ukvarjal z zdravilstvom in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise, razmerje med duhom in telesom pa je veljalo za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa ima telo tudi v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije do romanja in askeze – telo ima v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna temeljna molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri katerih je izhodiščna drža stoja. Telo je pomembno tudi pri ritualni invokaciji božjega imena (»dhikru«), ki se ji posvečajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebna oblika ritualne invokacije v islamu je vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje navzočnosti. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Namen askeze kot urjenja telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno torej vodi v dresuro čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj za askezo in hkrati tista razsežnost, ki jo posameznik z askezo poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
V življenju se nam dogaja veliko stvari, za katere si nikoli ne bi mogli niti najmanj misliti, da se nam utegnejo zgoditi. Za mnoge pa lahko vsaj malo predvidevamo, da nas utegnejo kdaj doleteti. Gospa, stara več kot devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Živi sama v hiši, ki sta jo sama gradila in ima veliko stopnic. Te ji vedno bolj delajo velike težave. Zato ni čudno, da je nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej. Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res pa je, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro premični za svoja leta, drugi spet živijo s številnimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar. Včasih je zelo težko delati take korake. Poznam gospo, ki živi po moževi smrti sama v hiši na deželi in z velikim veseljem obdeluje vrt. Čez nekaj let bo imela osemdeset let in vrt ji postaja vedno večje breme. Zdaj razmišlja, da bo hišo z vrtom prodala in se preselila v stanovanje v mestu, kjer bo bliže hčerki. Ve, da ji bo zelo težko iti iz te hiše in stran od vrta, ki ga je imela zelo rada in je z velikim veseljem toliko let delala v njem. Ampak taka je realnost življenja in jo je pripravljena sprejeti. Hčerka jo pri tem povsem podpira. Kolikor jo poznam, ne bo odlašala predolgo in bo ta načrt izpeljala.
Ostati za časom se je v podeželski govorici včasih reklo: biti za zádejem. Nekje daleč zadaj. Že v otroških letih me je skrbelo, da me doleti kaj takega. Da bi na primer morala hoditi k pouku z nahrbtnikom in ne s šolsko torbo iz svinjine. Status je pomenila tako imenovana aktovka. Črna, kakšna pa! Taka za v roko; opasana na hrbet je veljala le za nóbel šolarje iz mesta. Če pa že ročna, jo je do šolskih vrat deklici nesla služkinja. Nisem ostala za zadejem, za v prvi razred sem dobila aktovko. Dobro mi je délo, da sem dobila nove čevlje, pa čeprav ne rjave, kakršne sem si srčno želela. Ugodje ni dolgo trajalo. Nekaj sošolk je imelo teto v Ameriki in ta jim je poslala najlonke. Naš stric pa enkrat in edinkrat vrečo moke; imeli smo jo samo za praznične potice. Morala sem pa shajati v navadnih nogavicah, spet in spet z luknjo na peti. Naša tekstilna industrija ni hodila v korak z ameriškim časom. Z diplomo in poklicem in službo sem se znašla v napredku. Res da še stare vrte tabla, stare vrste kreda, črna šolska halja, ampak tudi že televizor in diafilmi in magnetofon! Telefon pa sploh in prav kmalu telefaks. Ni pa šola imela električnega pisalnega stroja. Menim, da še nobena. Učiteljski zbor je tako rekoč okamenel, ko sem na konferenci pokazala pismo onega dečka, ki smo ga prejšnje leto poslali nazaj mami v daljno Ameriko. Njegovo pismo je bilo očitno - vsi smo ga z zanimanjem brali - natisnjeno kje pa drugje kot v tiskarni! Ne, ne, zgolj na boljšem pisalnem stroju. Že takrat je Boris Grabnar pisal, kakšna bo Ljubljana leta 2000. Fantazija! Da ne bo treba hodit nekam daleč na konference; vse boš, poslanec, lahko uredil od doma in še tvojo sliko da bodo videli na zasedanju daleč tam v Afriki. \tA hodim s časom ali zaostajam? Oboje. Vi tudi, pa če ste še tak imenitnik. Napredek je vedno pred nami. Treba ga je hitro ujeti, sicer ostaneš še bolj za zadejem. \tMoji mali sosedje me prehitevajo s pametnim telefonom, strokovnim besediščem in s krožki, ki jih obiskujejo. Meni, diplomirani pedagoginji, nekoč družbeni prenapetež ni odobril niti potnega lista. \tKo še hitim v korak s časom, spet ostajam za zadejem. A vi tudi?
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je življenje veliko večji izziv kot to. Ko se tekači maratona postavijo na startno črto, vedo, da je ciljna od njih oddaljena natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden začnejo, tudi vedo, koliko časa bodo približno potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končal naš življenjski tek. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo na najboljši možni način. Pravkar smo stopili v nov dan; to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okrog nas prinesli pozitivno spremembo. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomenita bistveno, opazno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Naredimo razliko v svojem krogu vpliva Prijaznost, opitmizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti nosijo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem. In tisti, s katerimi delimo svoje življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Bodimo sprememba za okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? -\tUgašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. -\tIzberimo javni prevoz. Ugasimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. -\tReciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov! Kupujmo nezapakirano hrano. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, kako zasaja jabolčni nasad. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je mladenič nekaj časa opazoval, je rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo jedel!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, da dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo sprememba ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda oseba vedno prinese spremembo – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da vam besede ali mnenja drugih preprečijo, da izboljšate naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes sprememba!
Dobro jutro, pozdravljena, nedelja! Posebna je, v Cerkvi na Slovenskem in drugod jo praznujemo kot nedeljo Slovencev po svetu. Slovenija postaja v Evropi čedalje bolj prepoznavna po svojih naravnih lepotah. V Bruslju sem pred kratkim na mestnem avtobusu srečal mlado dekle iz Etiopije. Začela sva se pogovarjati in omenil sem, da sem iz Slovenije. »Slovenija! Slovenie! Kako lepa dežela! Quel beau pays! Pa Tolmin, Kobard in Bovec! Vsako leto grem s prijatelji v Soško dolino, lepo, krasno je!« Ob sobotah hodim v bližnji kiosk kupit nekaj čaasopisov in revij v različnih jezikih. Prodajalec me je enkrat vprašal, od kod prihajam. »Iz Slovenije,« sem mu odgovoril. Naslednjo soboto me je pričakal z nasmehom: »Včeraj sem na televiziji gledal oddajo o Sloveniji. Kako lepo deželo imate!«\t Čedalje bolj prepoznavni smo po naravnih lepotah, pa tudi po kulinariki. Bodimo še bolj prepoznavni kot gostoljubni in prisrčni ljudje, ljudje širine in srčne dobrote, ljudje dialoga in odprtih obzorij. Take nas je videl že Primož Trubar, ki je zapisal, da je slovensko ljudstvo preprosto, dobro, gostoljubno, pošteno in delavno. Le eno pikro pripombo je imel: Je pa neizobraženo! Se razume, tako je bilo v 16. stoletju. Danes je povprečna izobrazba mladih Slovenk in Slovencev na zavidljivi evropski ravni. V Evropi je približno milijon erazmovcev, študentov, ki študirajo na izmenjavah v različnih evropskih državah. Ti so največji kapital Evrope. Ko sem hodil po podzemnih hodnikih pariškega metroja, sem na postaji Monparnasse obiskal razstavo študentskih parov – t.i. erazmovcev. Srečali so se na študijskih izmenjavah, ustanovili družine in so ponosni, da so Evropejci. Morda bo to prvi rod Evropejcev, ki bodo Evropo imeli za svoj duhovni in kulturni dom, s tem da bodo seveda ohranili tudi svojo nacionalno identiteto. Naša nacionalna identiteta, s katero lahko obogatimo Evropo in polepšamo naš skupni duhovni in kulturni dom, je moč besede, čar slovenskega jezika, blagoglasnost slovenske pesmi, občutljiva milina poezije in zgodovinski spomin, ki nam lahko vliva moč za naprej, vzbuja nove navdihe, krepi v nas ponos in zanos slovenstva. To nas bo ohranilo, da bomo še naprej kot Slovenci »stali inu obstali« doma in po svetu. Kot slovenski izseljenski duhovnik v Beneluksu in Parizu vam želim lepo nedeljo, nedeljo Slovencev po svetu!
Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na osnovi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala kasneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Mnogo stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede tega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni prihodnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se pojavlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobodne izbire med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določi. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in ga lahko premaga. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor je lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do tistih, ki zlorabljajo svobodo, usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zato je krščanstvo tako edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju grešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joalo J. Vila-Cha). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (1745–1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.«
»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in pričel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspel rabin spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval s pripovedovanjem: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred mojo hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je preko rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
Danes goduje sv. Tomaž, apostol, znan tudi kot »neverni Tomaž«. Po njem in po drugih svetnikih z enakim imenom je poimenovanih kar 11.312 Slovencev, od leta 2006 pa imamo na obrobju Slovenskih goric tudi občino Sveti Tomaž, ki na današnji dan praznuje občinski praznik. O apostolu Tomažu bo razmišljal minorit dr. Andrej Šegula.
Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu!
Po ne-tič-ne-miš zimi smo preživeli še tri mesece aprilskega vremena in ko so se pred kratkim temperature končno in zelo nenadno povzpele, se zdi, da se je ozračje prav na hitro in prav pretirano segrelo tudi v naši družini. Dijaki in večji šolarji hitijo z zaključevanjem in morda popravljanjem ocen, nekateri z maturo, študentje z izpiti, kar zelo stresno vpliva tudi na njihove starše. Starši manjših otrok skačemo s prireditve v vrtcu na zaključni nastop v šolo in morda še isti dan še v glasbeno šolo in kam drugam. Saj nam bodo še baterije na mobilnikih pregorele od silnega snemanja, kaj ne bi pregoreli mi. Hvala Bogu, da se bomo kmalu odpeljali na dopust, sicer se bo kar nam samim odpeljalo, si rečemo. Tudi ob hektičnem končevanju projektov v službi (če jo le imamo!) nas žene naprej le še predstava, kako bomo v kratkem nekje na morju ali v hribih pili kavo, čaj, ali … karkoli pač in uživali, da bo le kaj. Popolna idealizacija, torej. In je prav, da v svoji glavi malo idealiziramo. Če bi preveč razmišljali o pripravi na dopust in poti tja, bi se nam lahko še od tega zavrtelo. Prva težava je že, kam se odpraviti na dopust – saj poznamo tisti vic: Mož pravi: jaz rad hodim v hribe, žena pa na morje. Najprej se vsako leto spreva, kam bomo šli, nato vsak malo popusti in na koncu gremo na lepo na morje. Dejstvo je, da zna biti priprava na dopust dosti bolj stresna, kot smo si pripravljeni priznati v fazi idealizacije. Priložnosti za prepir je res dovolj – kot rečeno od same izbire lokacije do načina priprave. Ona bi vse natančno načrtovala, on bi že nekako; ona bi se o vsem natančno pogovorila, on bi raje vse premislil. Ko pa smo končno na poti, se gotovo spomnimo česa, kar smo pozabili doma in prepir je tu. Kaj torej storiti? Naj dopust kar odpovemo? Nikakor ne. Lahko pa se – najprej v svoji glavi in v svojem srcu – odpovemo, da mora biti vse natančno tako, kot sem si zamislil, zamislila jaz. Odpovejmo se ideji, da bo vse »v redu« šele, ko bomo na terasi letovišča srkali priljubljeno pijačo, in se zavestno odločimo, da se bomo veselili že samega procesa priprave – čeprav zna biti naporen. Prav zavestno se moramo odločiti, da bomo namesto vseh drobnih težav in nevšečnosti videli veliko sliko – imamo družino, imamo drug drugega. Darovan nam je bil mož, žena, otroci, kakršni koli že so, kakršnikoli že smo. Res je. Drug drugemu smo prvi in največji dar. To, da imamo možnost iti na dopust, je le dodaten bonus. Možje, odločimo se, da bomo letos zbrali še zadnje atome moči in potrpežljivosti in prisluhnili svojim ženam; odločimo se, da bomo z dobro voljo nalašč naredili kaj po njeno; da bomo slišali svoje otroke, ki nas želijo imeti vsaj kak trenutek zase, in da se bomo v dneh stresne priprave na dopust še posebej pripravljeni razdajati svoji družini. Žene to že tako ali tako počnejo ves čas. Pri tem so nam lahko v pomoč Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« In če se boste nato še žene znale nekoliko odpovedati svoji potrebi po popolnem nadzoru vseh podrobnosti, se bodo naše letošnje počitnice začele že doma.
Čez nekaj dni bom v svoji domači župniji, v Moravčah, kot sveže posvečeni duhovnik praznoval novo mašo. Za to priložnost sem si izbral geslo iz evangelija po Janezu: »Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« Zakaj sem si izbral za geslo ravno ta stavek? Odgovorov je več in ne vem čisto natančno, kateri je najboljši. Podobno je tudi z vprašanjem: Zakaj bom sploh postal duhovnik? Odgovorov je več, ampak ne vem, katerega bi najprej izpostavil. Je pa gotovo, da se nekaj odgovorov na zadnje vprašanje skriva v novomašnem geslu samem. Od majhnega sem se že nekako dobro počutil v vlogi učenca. Še preden sem hodil sploh v šolo, se spominjam, kako me je čuvala stara mama. Med okopavanjem na njivi ali v vrtu, kjer sem se pazil namesto v »vrtcu«, mi je ona dajala prve nauke in pripovedovala razne zgodbe. Tudi v povezavi z vero. Jaz sem vse to z zanimanjem poslušal in v času šolanja se je ta radovednost v meni samo stopnjevala. Rad sem poslušal učitelje v šoli, pa tudi katehete in župnika pri verouku. Svet se mi je bolj in bolj začel odpirati s pomočjo učiteljev in profesorjev na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, pa pozneje na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Rimu, kjer sem nadaljeval študij teologije. Poleg vseh teh dobrih izkušenj z učitelji pa me je v teh letih še posebej pritegnil Učitelj, pisan z veliko začetnico, kot ga najdemo v Svetem pismu. Učitelj, ki ne razlaga le svoje »snovi« in nauke, ampak ki svojim učencem umiva noge, jih imenuje prijatelje in zanje da svoje življenje. Jezusovi nauki in njegov zgled so se mi zdeli prepričljivi in vredni posnemanja. Ob tem sem tudi začutil, da bom lahko obrodil obilen sad, če bom svoj čas in svoje talente dal na razpolago Njemu, od kogar vse to prejemam in ljudem, ki me bodo potrebovali. Seveda je vse to le del odgovorov, zakaj sem se pravzaprav pri tolikšni izbiri in možnostih odločil ravno za duhovniški poklic. Na drugi strani so se in se postavljajo tudi vedno nova vprašanja in izzivi. Pri tem pa moram reči, da sem optimist in da v veri najdem dovolj razlogov, miru in veselja, da nadaljujem po tej poti »Jezusove šole«. Pa tudi spodbude, da bi kot duhovnik še druge ljudi pridobival zanj. Vsem Vam želim, da bi lahko črpali vedno novo življenjsko moč iz dobrih naukov in zgledov, ki ste jih bili deležni. Želim tudi, da bi vsak dan odkrivali smisel v služenju in podarjanju svojih talentov za dobro celotne skupnosti in da bi vam to prinašalo veselje. Lep in blagoslovljen dan Vsem!
Danes bomo v duhovnike posvečeni fantje, ki smo skozi šestletno pripravo v svojem srcu prečistili, da nas Bog kliče ljudem oznanjati Božjo ljubezen, upanje in mir. Še posebej želimo oznanjati, da nismo sami na tem svetu, v svojih vsakdanjih zaskrbljenostih, nemoči, nesmislu, osamljenosti, brezupu. Bog je z nami, je med nami, On živi in nas vabi, da bi odkrivali bolj polno življenje, z Njim, v nam na videz dolgočasnem, sivem vsakdanu, v svetu, ki se nam pogosto kažev popačeni sliki. Zmorem videti, da to ni edina slika in je veliko tudi lepega in dobrega? Bog nam vsak dan, ker nas ima neskončno rad, ponuja desnico. Želi nam pomagati, da bi skozi življenje, ki je včasih res polno težkih trenutkov, videli in začutili in doživeli tudi lepo. V sebi čutim, da nas je On ustvaril iz ljubezni, da bi tudi sami širili dobro v svet okoli nas. Verjetno smo že večkrat začutili, da če sami širimo upanje, veselje, srečo, darujemo del sebe za druge, postajamo tudi sam bolj polni tega. Pravzaprav smo vsi ljudje poklicani k temu, saj ravno po ljubezni, upanju, sreči, … globoko v sebi hrepenimo in si želimo. Res veliko, odgovorno, a hkrati čudovito poslanstvo želi nam vsem zaupati Bog, Jezus. V Svetem pismu imamo zapisanih veliko njegovih čudovitih zgledov, dejanj ljubezni. Vera v Boga se mora pokazati v ljubezni do sočloveka. Je dovolj šestletna priprava za poslanstvo duhovnika, za ta čas danes? Bom zmogel? Tudi sam o tem premišljujem in ugotavljam, kako šibek sem, dostikrat nemočen pred vsemi izzivi, ki so pred mano v svetu, družbi, ki se naglo spreminja. A ravno tu hkrati odkrivam zanko skušnjave, v katero se pogosto ujamemo najbrž vsi: kako bom JAZ zmogel opraviti to in to … Jaz? Bog pa nas vabi, da poslanstva v življenju ne bi izpolnjevali le po svoji moči, saj ne bo uspeha ali bo le kratkotrajen (morda smo to že doživeli). Ampak, da bi se učili rasti v prepuščanju Bogu, da se v nas razodene Njegova moč, volja in se vedno bolj zavem najboljšega, božjega načrta zame. Ni vse odvisno od nas! Vabi me, da bi rasel v zaupanju: koliko sam znam in zmorem bom naredil, se potrudil, ostalo prepustim Bogu, da vstopi v mojo situacijo. V molitvi, v vsakdanjih dolžnostih se učim tega izročanja Njemu: Ti, prosim, vstopi v mojo situacijo, tebi izročam svojo nemoč. In ko mi je to uspevalo, koliko lažje mi je bilo iti dalje. Marsikdaj za kakšno stvar, ki se zdi brezizhodna, površno rečemo ali slišimo: »Samo Bog ti lahko pomaga.« Recimo vsaj danes in to z vedno bolj in bolj trdno vero: Bog mi pomagaj in tudi: Bog ti lahko pomaga, spoštovana poslušalka, poslušalec!
Jutri bom posvečen v duhovnika. Da bi vsaj malo osvetlil razlog za ta korak, se to jutro vračam v sobo dijaškega doma. Dokaj običajen gimnazijec, nasmejan, družaben in navdušen, se po razgibanih dnevih ob večerih v sobi znajdem sam. Glasovi prijateljev utihnejo, zbegane misli se umirijo, šolske skrbi se ob topli svetlobi sveče zdijo daleč. Pravzaprav se vse zdi daleč. No, Bog se zdi blizu. Bližina noči in samota prineseta misel, da se vse to enkrat konča, da ima tudi življenje svoj konec. Ob samotnem večeru v dijaškem domu pomislim na smrt. In na to, kaj je tisto, kar ostane za vedno. V kaj je smiselno vložiti svoje moči? Komu naj prisluhnem? Kam naj gre moje življenje? Ugotavljam, da na pragu noči in v trenutku smrti ostajava samo dva: jaz in Bog. In da je ta odnos zato tako pomemben, da mu moram dati priložnost. V takih večerih mi je jasno, da je Bog »Ti« v najboljšem pomenu besede – Nanj se lahko zmeraj obrnem, ob Njem sem lahko vedno to, kar sem, z Njim postaja življenje veselo in smiselno, čutim, da sem na svojem mestu. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Ker sem odkril v tem smisel svojega življenja, ker hočem pomagati ljudem in v ta svet prinašati lepoto in upanje, ker se mi zdi, da je to dober način, kako preživeti svoje življenje, ker me je Cerkev spoznala za primernega, ker je duhovniško življenje polno… Razloge bi lahko še dolgo našteval, celo zelo prepričljive sem našel. A raje priznam, da je tudi zame vse to skrivnost. Čeprav skrivnosti – sploh takih, ki v naše življenje močno posežejo – ni lahko sprejeti. Vsak duhovniški poklic je skrivnost. Zakaj jaz? Najbrž so se podobno spraševali apostoli, ko jih je izbral Kristus in ko so ugotavljali, kako močno Njegov načrt presega njihove sposobnosti in pričakovanja. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Vem in obenem ne vem. Na nek skrivnosten način pa trdno verjamem, da to ni brca v temo, da z Bogom ne morem zgrešiti, verjamem da je prava veličina v darovanju in da bo v mojih večerih – in tudi na zadnji večer – žarela luč tistega Odnosa, ki vso mojo temo spreminja v svetlobo. Jutri bom posvečen v duhovnika. Ne zase – za druge. Vse vas prosim, da me na tej poti spremljate z dobrohotnostjo in vam želim, da bi vaše večere razsvetljevali žarki tiste Luči, ki daje življenju globino in smisel.
Odločitev za duhovniški poklic je bila zame morda na videz videti enostavna; po končani splošni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče. A bolj ko se oziram na prehojeno pot, bolj vidim, da odločitev za duhovniški poklic ni samoumevna. Še posebej, če se ozremo na vse slabo, kar se danes o duhovnikih in Cerkvi govori. Poleg tipičnih »notranjih bojev«, ki sem jih imel kot mladostnik, me je vedno globoko prizadelo vse, kar se je slabega govorilo o duhovnikih in Cerkvi. Ob vsakem napadu na Cerkev sem se vedno postavil v obrambno držo, saj preprosto nisem mogel sprejeti dejstva, da je vse tako zelo črno, ko pa sem imel sam pozitivno podobo Cerkve in duhovniškega poklica. Moja pozitivna izkušnja Cerkve in duhovniškega poklica je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na mojo odločitev za ta poklic. Ravno vprašanje slabih izkušenj, ki jih nekateri ljudje danes imajo z duhovniki in Cerkvijo, so zame še danes velika skrivnost, ob tem pa tudi vir spraševanja in preverjanja moje poklicanosti, saj sem med teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic v semenišču spoznal, da je bistvena naloga nas duhovnikov v prihodnosti delati za čim bolj pristno človečnost, graditi na takšnih odnosih z vsemi ljudmi, da bodo prepoznavali v nas tistega Kristusa, ki se ni bal oznanjati Božje kraljestvo najbolj obrobnim. S tem je tvegal veliko, nasprotovanje verskih in državnih oblasti, slabo javno podobo po tem, ko je povedal preprosto resnico, kako je pot k odrešenju velikokrat strma in težka. Vsak, ki se danes odloči za duhovniški poklic, vsak, ki si prizadeva za pristno krščansko življenje, ter nenazadnje vsak, ki si v življenju in delovanju prizadeva za resnico in dobroto, tvega, da bo doživel razočaranje, nerazumevanje, posmeh in nasprotovanje, včasih celo od ljudi, ki so nam najbližji (ki naj bi nas imeli najrajši). Vendar je za dosego boljšega sveta, odrešenja in graditve božjega kraljestva treba vztrajati, kljub vsem raznim drugačnim ponudbam današnjega sveta, (ki pa ne prinašajo sreče in zadovoljstva). Človek današnjega časa potrebuje duhovnika, da mu preprosto kdo sporoči, da ni le gola snov, ki živi le za ta trenutek. Potrebuje duhovnika, ker ta nepopolni svet potrebuje nekoga, ki bo klical, ne samo k spreobrnjenju in pravičnosti temveč tudi k usmiljenju. Za vse to je potreben pogum, za vse to se je treba odločiti in nenazadnje tudi tvegati. Bodimo v tem tveganju drug drugemu v oporo in spodbudo.
Neveljaven email naslov