Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Dragi prijatelji in ljudje dobre volje, na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Podobno, kot dva učenca, ki sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs. Izgubila sta upanje, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl. Vstali Jezus se jima pridruži, ne da bi ga onadva prepoznala. Govorita mu o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tisti petek popoldne, o smrti Jezusa iz Nazareta. Izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in zaupanje. Potovanje učencev iz Jeruzalema v Emavs in spet nazaj v Jeruzalem je podoba našega izkustva vere. S svojo Besedo nas Vstali Gospod nagovarja in hrabri. Srečanje z Njim nam vrača zaupanje in daje pogum. Njegova bližina je za nas dokaz, da se to kar je govoril, uresničuje: da bo z nami ostal vse dni do konca sveta. V našem okolju je še veliko razočaranosti in teme. To lahko odpravljamo samo skupaj z Njim. Zato je naša molitev: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre!« Ostani z nami, kajti brez tebe živimo v temi in naše življenje je brez smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel. Kakšna škoda bi bila, če ne bi znali »zadržati« Gospoda, ki se nam želi pridružiti na poti našega vsakdanjega romanja! Samo tako lahko živimo veliko noč v vsakdanjem življenju, tako, da se spominjamo in živimo zmago življenja, zmago ljubezni in resnice. Tradicionalno so na velikonočni ponedeljek na vrsti obiski in voščila, vse to pa je dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja, ki ga lahko posredujemo drug drugemu. Naj bo teh obiskov in srečanj na velikonočni ponedeljek čim več in naj obrodijo bogate sadove!
Ena od žena, ki so stale pod Jezusovim križem, Marija Magdelana, je prvi dan v tednu navsezgodaj šla h grobu. Zakaj je šla h grobu? Se je morda spomnila Jezusove obljube, da bo tretji dan vstal od mrtvih? Kje so bili apostoli? Zakaj oni niso šli h grobu (prim. Jn 20, 1)? Marija Magdalena ni bila razočarana žena, čeprav je bila spričo Jezusove smrti na križu nadvse žalostna. Očitno jo je gnala ljubezen do Jezusa, da je v temi zgodnjega jutra šla do njegovega groba. Pod Jezusovim križem ni izgubila upanja. Doživela je Jezusovo smrt na križu, vendar je verovala, da je Jezus močnejši od smrti. Mnogi izgubijo vero zaradi zgrešenih pričakovanj. Načrti se niso izšli po njihovih predvidevanjih. Pozabili so ali pa spregledali, da ima pot vere samo en cilj: naše večno življenje v nebesih. Vse, kar ne vodi do te Božje dobrine, ne more imeti svojega mesta v veri. Vse, kar vodi do nebes, ima svoje mesto v veri. Marija Magdalena je šla do apostolov in jim prinesla novico, da so Jezusa vzeli iz groba in se ne ve, kam so ga položili (prim. Jn 20,2). Marija Magdalena je torej obvestila prve pastirje Cerkve, kaj je videla. Ni šla o tem govorit Pilatu, velikim duhovnikom, niti svojim prijateljicam. Marija Magdalena je vedela, da gre za preveč resne reči, ki ne morejo biti predmet tračev in špekulacij. Gre za vero v vstajenje od mrtvih. Sedaj so na vrsti apostoli, da se znebijo strahu in zapustijo skrita zavetja ter raziščejo, kaj se je v resnici zgodilo. Zato sta apostola Peter in Janez pohitela h grobu. V grobu ni bilo Jezusovega telesa. Apostol Janez je videl in veroval, čeprav še ni vsega doumel, kar je o teh dogodkih napovedovalo Sveto pismo (prim. 20, 3-9). Jezus ob vstajenju ni pustil nobenih sledov. Njegovo poveličano telo nima nič skupnega z grobom. Jezusovo od mrtvih vstalo telo pušča svoje sledi samo v človeškem srcu. In to zaznamo z vero, ki ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih. O teh dogodkih govorijo evangeliji, da bi mi verovali. Kristus je vstal! Aleluja! V Kristusu bomo vstali tudi mi! Aleluja! Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želim! Vstali Gospod naj bo vedno z vami!
HRISTOS VOSKRESE – KRISTUS JE VSTAL! Dragi bratje in sestre! V teh dneh največjega krščanskega praznika razmišljamo, kaj je bil razlog drame velikega petka, zakaj je Bog dopustil, da njegovega ljubljenega Sina, Stvarnika neba in zemlje, ubijejo na najhujši možni način. Kaj je to na zemlji Bogu toliko vredno, da je tako visoko ceno plačal njegov Sin, naš Gospod Jezus Kristus? Odgovor je, to je človek. V drami velikega petka vidimo boj Božjega Sina za svobodo človeka, krone Božjega stvarjenja, ki je bil vsuženjstvu Satane in greha. Človek je Bogu vreden več kot vsa zemeljska dobra in lepote, ki jih je raztrosil po zemlji. Edini Božji biser na zemlji je človek. Ko je Bog ustvaril človeka, na nebu se je zgodila revolucija: eden izmed angelov, Lucifer (nosilec svetlobe), ni prenesel, da je Bog ustvaril nekaj večjega, kot je sam, in da temu mora služiti. Vse na zemlji je ustvarjeno, nastalo je po Božji besedi »naj bo«, in je bilo, človek pa je plod Božje ljubezni in je edini »bogonosec« na zemlji, s podobo svojega Stvarnika. To bogonosno v človeku, ki človeka dela veličastnega in ga vzdiguje do neba, moti Satana, to on napada in ruši. To božansko luč v človeku bi rad ugasnil. Ko se je zdelo da bo ta božanska luč ugasnila, da bo božanski stolp – to je človek – padel v popolno suženjstvo, je prišel Božji Sin, zgodila se je drama velikega petka in veličastna zmaga vstajenja ter porajanja novega človeka, sposobnega, da zmeraj z Bogom premaga Satana in greh. Prvi ustvarjeni človek Adam je dobil le eno zapoved – naj ne je sadežev z drevesa spoznanja dobrega in zla, na novo ustvarjeni človek pa je s Kristusovim vstajenjem dobil novo in največjo zapoved – naj ljubi. Zapoved ljubezni. Da bi ljubili drug drugega, kot Bog ljubi nas, da bi delali drug drugemu, kakor dela Bog nam, da ne bi izbirali, koga bomo imeli radi, saj vsi nosimo isto podobo svojega Stvarnika in dušo, njegov božanski dar. Če v teh dneh praznovanja želimo vedeti, kolika je naša cena pred vstalim Gospodom, lahko to preverimo na vsakem koraku. Poglejmo v oči pregnanca in vidimo, kaj smo pripravljeni zanj storiti. Ali čutimo vsaj malce sramu zaradi lačnih in žejnih, ki umirajo po svetu, dokler mi mečemo hrano v smeti ter onesnažujemo okolje. Preverimo ali res sledimo našemu Gospodu.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dobro jutro! Danes kristjani obhajamo Veliki petek. Martin Luther je ta dan poimenoval kot dober petek. V svetu se neprestano menjavata dan in noč, svetloba in tema, dobro in hudo. Višek te dvojnosti sta življenje in smrt. Človek išče odgovor na zapleteno vprašanje: »Zakaj smrt, ko pa vse hrepeni po življenju?!« Morda je prav v tem vprašanju že odgovor: »Smrt je potrebna za novo življenje.« – To ne velja le za naravne pojave, ampak tudi za človeka in njegov smisel. Življenje, ki ga živimo, neprestano »odteka«. V sebi nosi želje, neprenehoma kuje načrte, hrepeni po ljubezni, po svobodi, po radosti, po lepoti. Uresničenje vseh teh želja pa se mu stalno izmika, še več, njegova pot je zaznamovana s porazi, neuspehi, razočaranji. Na Veliki petek se morda sprašujemo, zakaj Bog dopušča smrt, trpljenje in vsa ponižanja. Odgovor na to vprašanje najdemo na Velikonočno jutro, ko nam je Jezus pokazal, da je Bog vedno zmagovalec v vseh bitkah trpečega človeka. On ima vedno zadnjo besedo, ki je zmaga življenja nad smrtjo, zmaga ljubezni nad hudobijo, resnice nad lažjo, duha nad materijo. Jezus je kot Božje seme moral biti vržen v zemljo človeškega greha, hudobije in trpljenja. Že v smrti tega semena je zagotovilo novega upanja in novega življenja. Veliki petek je korak naprej, je prvi dan do novega stvarstva, ko je bilo vse novo, odrešeno, zaznamovano z zmago ljubezni nad hudobijo in zlom, z zmago življenja nad smrtjo.
Današnji dan ima posebno mesto v koledarju krščanskega življenja. Veliki četrtek, ko se je Jezus s svojimi učenci usedel za mizo, jim umil noge in jih povabil, da skupaj lomijo kruh in pijejo iz keliha. V tej zadnji večerji je druščina Jezusovih učencev dobila moč za svoje življenje in sporočilo svojega ravnanja. Jezus je bil zelo jasen in nedvoumen. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali.« V pontifikatu papeža Frančiška skoraj redno na veliki četrtek prejemamo zgled, ko se papež odpravi prav na ta dan v enega od ne preveč čislanih centrov za azilante ali pa še večkrat v zapor, in tamkajšnjim prebivalcem umije noge, kot znamenje služenja in ljubezni. Tudi danes bo to storil v enem od italijanskih zaporov. Čeprav se sam redno srečujem z zaprtimi osebami, me ta papeževa drža presune. Kaj pomeni ljubiti in služiti in kako drugačna je ta drža od iskanja pozornosti, gospodovalnosti in vzvišenosti? Jezus se je s svojimi prijatelji usedel za mizo. Element, ki združuje in nas med seboj povezuje. Miza kot tisti vsakdanji kos pohištva, ki se najde v vsaki družini in skupnosti, nam olajša možnost, da se pogovorimo, da se slišimo in da si razkrivamo svoje poti, da se okrepčamo. Na tihem si sam pri sebi želim, da bi ohranjali mizo kot del našega življenja in ne bi bežali vsak v svojo sobo, kjer bi svoj obrok zaužili v svojem naročju – pred še enim ekranom. V današnjem dnevu sta pred nas postavljena hrana in pijača, ki nas krepita. Potrebno se je učiti, da poleg telesne hrane, ki jo potrebuje telo, potrebujemo tudi hrano za naše notranje življenje. Življenjski ritem in obveznosti nas hitro izpraznijo, izžemajo, naredijo lačne. Ob vsem dogajanju se morda sploh ne zavemo, kako nas marsikakšen odnos preprosto izčrpa, kako nas trenutki, v katere smo ujeti, praznijo. Po drugi strani lahko vsak sam pri sebi prepoznava, kako na različnih mestih in z različnimi pripomočki išče načine, da bi si olajšal situacijo, v katero ga je pripeljalo življenje, in si blažil sušo. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,« so bile Jezusove besede pri zadnji večerji. Današnji dan je ogledalo mojega življenja kot kristjana. Ne gre za to, da bi se samo enkrat v letu pogledal v to ogledalo in po njem naravnal svoja ravnanja, ampak je to priporočilo, da veliki četrtek in vso vsebino, ki jo ta dan nosi v sebi, odkrivam vsak dan znova. Gre za prebujanje spomina. Današnji dan je poseben dan tudi za to, ker je prijatelj izdal prijatelja za trideset srebrnikov. Mnogo je plehkih odnosov v današnjem svetu, premnogokrat boli, ker si prizadet tudi od najbližjih. Marsikomu se poruši svet, ko prepoznava, da so pri sočloveku v ospredju razne materialne dobrine in interesi. Tudi ob tem zadnjem, mi še toliko bolj ostajajo Jezusove besede: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Spoštovani, ljudje provenience zla ne bomo nikoli povsem razumeli, ker nismo Bog. Veliki pesnik P. Petrović Njegoš je zapisal, da tisti, ki stoji na vrhu hriba, vidi več kot nekdo, ki je pod hribom. Vendar če Bog vse vidi in vse sliši, zakaj ne ukrepa? Zakaj ne zadosti pravici? Ali se morda, medtem ko stoji na vrhu hriba, z nami poigrava? Strinjam se z genijem Albertom Einsteinom, ki temu oporeka in pravi: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki zlo počenjajo, temveč tisti, ki zlo gledajo, ne da bi ukrepali.« To pomeni, da nas je Bog povabil za svoje sodelavce, kar je privilegij, ne pa kazen. Kajti ob trpljenju še najbolj trpi Božje očetovsko srce. Bolj kot zakaj zlo, bi se morali spraševati, kaj naredimo mi, da bi bilo v svetu manj zla. Sveto pismo pravi, naj slabo premagujemo z dobrim. Filozof Peter Kreeft je glede vprašanja zla uporabil primer medveda, ki se ujame v železno past in trpi strašne bolečine. Če bi hotel dobrohotni človek medvedu pomagati in ga iz pasti rešiti, bi ga medved verjetno ubil, ker ni zmožen razumeti, da mu želi dober človek pomagati in ga osvoboditi. Ker je problem razrešitve zla tako zapleten, se je Bog odločil za potezo, ki ga je stala življenja. Kristus je Božje učlovečenje. Čeprav je živel popolno skladnost z Božjo voljo, je prostovoljno sprejel kazen zla vseh ljudi in ni bil izvzet iz trpljenja. Rešila nas je Božja ljubezen. Ne le na velikonočni veliki petek, ampak se je to darovanje zgodilo v večnem Božjem srcu že pred ustanovitvijo sveta. Preden je namreč imel Bog človeka, je imel že pripravljeno Jagnje za odkupitev človeka. Križ na Golgoti je najboljši odgovor za rešitev zla. Ali to pomeni, da je bil Bog nemočen prekiniti Kristusovo trpljenje na križu? Ne, ampak je izbral ta način zato, ker je bil to najboljši način, da nam pomaga, a nas pri tem fizično ne uniči, niti nam ne odvzame podarjene svobodne volje. Tako je Bog ostal dosleden sebi in svoji Besedi, ne pa lažnivec. Zlo je odstranjeno, posledice napačne izbire pa so ostale, kajti Bog nas je opozoril, da kar sejemo, to tudi žanjemo. Če ljubeči starši otroka opozorijo, da vroča peč peče, otrok pa se kljub temu peči dotakne, ne pomeni, da so starši hudobni in nesposobni ali pa da jim je spodletelo in da otroka ne ljubijo ter da z zadovoljstvom gledajo, kako njihov otrok trpi. Posledice so vedno vzgojna kazen. Po drugi strani pa je trpljenje maskirani blagoslov. Ko so francoski kraljici Mariji Antoaneti rekli, da se kmetje pritožujejo, ker nimajo kruha, je odgovorila: »Če nimajo kruha, naj jedo pecivo!«
Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila, potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar se neizogibno poraja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila posebne tesnobe; nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v zgolj svoj tihi svet. Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljajo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj? Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno dviganje in padanje. Tok mojih, še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli glinene figure ženske, ki je stala sredi mize. Upodabljala je držo čaščenja in obenem krčevitega oklepanja svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je sesedla vase in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale svojo pot: pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Učinek ostalih predstavitev ni izostal, besede so prihajale vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje prihajale prav takšne do njih. Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Znotraj zidov opreznosti in strahu smo občutili dejanskost naših bivanjskih položajev in resničnost naše človeške stvarnosti. Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina, njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam − v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo naša samota postane razpoložljiva za srečanje z drugo samoto. Ko se najdeta, se zgodi bližina, od katere nam ni več potrebno bežati, da bi našli svoj mir.
Včasih drobna dela prijaznosti lahko dobijo nov in velik pomen. Angleški krščanski akademik je pripovedoval o dogodku, ki se mu je zgodil na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in na letališču je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in počutil se je žalostnega in nebogljenega. Zaman se je oziral naokoli, da bi videl, kam mora iti ter počakati svoj let za San Francisco. Čez čas je prišla izza vogala uslužbenka. Približal se ji je in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela prijeten in varen let ter se od njega poslovila. Šlo je za drobno, majhno dejanje, toda mož je dejal, da je prav to drobno dejanje, zlasti njene prijazne besede in prisrčna pomoč, ogrele njegovo žalostno in obupano srce. Ni nujno, da ljudem naredimo veliko stvar, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Ta dejanja pa morajo imeti neko določeno kakovost: to sta toplina in prijaznost. Dejanja, ki prihajajo iz srca, imajo to kakovost. V začetku velikega tedna beremo evangelij, kako je Marija iz Betanije mazilila Jezusa. Kljub temu, da je bilo olje, s katerim je mazilila Jezusa, dragoceno, je šlo za majhno, drobno dejanje. A šlo je za dejanje, ki je prihajalo iz srca. Zato je tudi šlo naravnost do Jezusovega srca. Jezusa so obdajali ljudje, ki so od njega stalno nekaj zahtevali ali pričakovali. Drugi so ga sovražili in načrtovali njegovo smrt. Zato je bilo prijazno, čeprav drobno Marijino dejanje, tako dobrodošlo kot hladna pijača v vročem dnevu. Dejanje pa je dobilo še drugi pomen. Nevede je Marija mazilila Jezusa za njegov pogreb. Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa imamo možnost, da naredimo majhna, drobna dejanja. Drobna dejanja niso videti nekaj posebnega, a lahko prinesejo drugim veliko veselja, upanja in miru. Izredno lepo je o enkratnosti človekovega bivanja in delovanja spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
S praznovanjem cvetne nedelje kristjani začnemo z neposredno pripravo na veliko noč, ki je največji krščanski praznik. Vsebina cvetne nedelje je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Prišla je njegova ura, zato mora biti v Jeruzalemu, »ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema« (Lk 13,33). Ko je sedeč na osličku jezdil v sveto mesto, je »zelo veliko ljudi iz množice razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Možice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: 'Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,8-9). Prav ta množica me vznemirja. Postavlja mi vprašanja o človekovem ravnanju in odločanju, o njegovi presoji in zvestobi. Samo nekaj dni pozneje, na veliki petek, je bil Jezus obsojen na smrt na križu. Obsodila ga je množica. Najbrž ista množica, ki je ob njegovem prihodu v mesto predenj polagala oblačila, ga obsipala z zelenjem in cvetjem in mu vzklikala hozana. Ta izraz je bil najprej molitev za pomoč, pozneje pa je dobil pomen vzklika ali pozdrava. Množica so bili romarji, ki so se zbrali za praznovanje Pashe. Kaj se je zgodilo, da so od veselega vzklikanja v pozdrav v samo nekaj dneh prešli k zahtevi po smrti. Veseli hozana je postal preteči smrt zasluži, križaj ga. Nič posebnega se ni zgodilo. Ko je Jezus prihajal v mesto, so ga sprejemali kot obljubljenega maziljenca. V njem so videli uresničene sanje tisočletne zgodovine svojega ljudstva. Pričakovali so maziljenca, ki bo stopil na čelo naroda in ga z mogočnimi dejanji osvobodil izpod vseh jarmov in vseh zavojevalcev. Popeljal jih bo na pota nekdanje slave. Povrnil jim bo sijaj, kakršnega so imeli v času kraljev Davida in Salomona. Slutnja izpolnjenih sanj je iz njihovih grl zvabila vzklike hozana. Hitro pa se je pokazalo, da ne namerava vzeti v roke meča in da se okupatorskim Rimljanom ne bo postavil po robu. Torej ni maziljenec, ni Mesija, ni izpolnitev obljub. Nič ni hujšega kakor porušeno upanje, prevarano pričakovanje. Pepel zgorelih sanj se je zvrtinčil v zahtevo po smrti, po križanju. Ker je prevarant. V teh dnevih pretehtajmo sebe – kako blizu sta v našem življenju hozana in križaj ga; občudovanje in zaničevanje. Ali drugače: so moje odločitve sad tehtnega in kritičnega razmisleka, ali pa dovolim, da drugi odločajo, komu bom sledil: Kristusu ali njegovim nasprotnikom.
Živimo v družbi blaginje in preobilja. Vsega imamo dovolj, a vendar nismo srečni. Kaj je tisto, kar nam manjka? Medsebojna bližina in ljubezen. Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Švedska teorija ljubezni. Švedsko postavljamo za vzor socialne države. Toda ali je v tej skandinavski deželi res vse tako rožnato? Raziskave kažejo, da so se ženske v veliki meri osamosvojile. Imajo dobre službe in o vsem bolj ali manj odločajo same. Tudi o svojih potomcih. Za potomstvo ni nujno, da imajo moškega. Preprosto se odločijo za umetno osemenitev. Iz semenske banke prejmejo po pošti semensko tekočino, ki si jo potem same vbrizgajo v telo. Ko so direktorja semenske banke vprašali, kakšna bo v prihodnje vloga moškega, je v zadregi odgovoril: »Ne vem«. Tako se razkrajajo odnosi med spoloma – in to v imenu večje samostojnosti in neodvisnosti. Enako se dogaja med generacijami, med starši in otroki. Mladi ljudje so v središču, življenje morajo čim bolj užiti in kar najbolje izkoristiti. Tako povsem pozabijo na svoje starše. Starši in otroci so vse bolj odtujeni. Dogaja se, da starejši ljudje povsem osamljeni umirajo doma, in dolgo časa traja, preden sploh odkrijejo njihovo truplo. To je dediščina individualizma. Jaz sem središče vesolja, drugi me ne zanimajo. Oziroma me zanimajo samo toliko, kolikor pripomorejo k temu, da se imam lepo in uživam življenje. Ko v odnosih z drugimi nastopijo težave, se je najbolje spet osamosvojiti. Nedavno preminuli poljski sociolog in pronicljiv mislec družbenega dogajanja Zygmunt Bauman (1925-2017) ugotavlja, da blaginja še ne pomeni srečnega življenja. V preobilju človeška sposobnost za premagovanje trpljenja in preizkušenj otopi. Njegova sreča ni v sebičnem uživanju, temveč v tem, da se čuti del skupnosti oseb, ki znajo sobivati in ki so se tega vedno znova pripravljene učiti. Kdor pa gleda samo nase, se ne zna prilagajati. Za sobivanje v skupnosti je prilagajanje nujno. Če bom danes videl, da v odnosih z drugimi ne more biti po moje, se lahko prilagodim in na dolgi rok veliko pridobim.
Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za »prvega učitelja«, Al-Farabi za »drugega učitelja«, Averoes za »velikega komentatorja«, Avicena za »filozofa med zdravniki«, Ar-Razi za »zdravnika med filozofi«, velja Abu Yaqub al-Kindi za »prvega filozofa med Arabci«. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo »Al-Falsafa Al-Ula« (»O Prvi Filozofiji«), predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so »prvi vzrok«, »nastanek oz. večnost sveta«, »odnos med enim in mnoštvom«, »vprašanje duše« in »možnost spoznanja«. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot »vednost o bistvu oz. naravi vseh reči«, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije, poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oz. poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da temu spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se ostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je aktivno deloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito implementacijo grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov, je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovimi in Platonovimi deli. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat »O intelektu« in etično razpravo o »Odpravi tegobe«. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembne temelje za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.
Dobro in prijetno pomladansko jutro vam želim. Ste se že kdaj vprašali, katerim praznikom se bi lažje odpovedali: tem pomladanskim, kot je velika noč, ali onim zimskim, kot je božič. Pred kratkim smo se prav o tem prijateljsko prerekali. Verjetno ne bo težko ugotoviti, kljub zgodnjemu jutru, da bi se večina, če bi že morala izbirati, raje odpovedala veliki noči kot božiču. Ko so utemeljevali svojo izbiro, so naštevali lepe trenutke, ki so jih doživeli ob božičnem praznovanju. Od topline doma, pravljičnosti jaslic, sanjske svetlobe božičnega dreveščka, do veselega oznanila angelov o miru vsem ljudem na zemlji. Ob veliki noči niso našli tako globoko doživetih trenutkov. Saj so znali opisati vsebino velikonočnega praznovanja: od spominjanja Kristusovega trpljenja do njegovega vstajenja. Mnogim je na misel prišla tudi hrana, posebni običaji in obredi. Kljub vsemu so raje ostali pri božičnem praznovanju. Ste to jutro že pogledali skozi okno? Jutranji pogled v svet tam zunaj je spomladi nehote zaznamovan z našim spraševanjem: bom šel lahko ven ali ne; se bo dalo kaj postoriti na vrtu ali ne; bom lahko uredil to ali ono okrog hiše ali ne in še bi lahko naštevali. V vsakem pomladanskem jutranjem pogledu je bolj ali manj skrita želja, da bi pobegnili ven. Pozimi se bolj sprašujemo, če bo treba dvigniti temperaturo na termostatu. Saj se vprašamo, če se bo dalo iti na zrak, a že takrat mislimo, kako se bomo vrnili v toplo sobo. Podobno je s praznovanjem. Res je božično sporočilo topline doma ob skrivnosti odrinjene družine, ki ne najde nikjer zavetja in se ob tem na nek način odpre nebo, pravljično. Vendar je pravljično le toliko, kolikor se zgodi nekaj posebnega, božjega: se odpre nebo in preseže zgolj človeško sebičnost in naravno omejenost. Svoje sogovornike sem vprašal, kje se vendar čutimo najbolj nemočne, kje najbolj doživljamo svoje meje, če ne ravno pri izkustvu smrti. Pomlad na zunaj kaže, kako se življenje vrača, kljub dejstvu zimske zmrzali, da je bolj ali manj vse mrtvo. Zato tudi velikonočno praznovanje sledi tako naravi kot človeškemu hrepenenju. Bo kdo rekel, da je to pa res pravljično. Seveda je in mora biti, drugače nas ne bi dvigalo in hrabrilo. Saj so se moji sogovorniki odločili za božič prav zaradi pravljičnosti. Vam želim, da bi v teh pomladanskih dneh vedno bolj doživljali, kako življenje zmaguje nad smrtjo, in si ob tem drznili upati, da je ta pravljica velike noči še kako lahko resnična pri iskanju odgovora na naše hrepenenje.
Kadar razmišljam o čustvih, se spominjam potovanja in plezanja na Aljaski. Vedno me je zanimalo, zakaj se predvsem negativna čustva razplamtijo ob najbolj banalnih dogodkih. Odgovor na to vprašanje sem dobila na pobočju Denalija, najvišje gore Severne Amerike. Junijski dnevi na tej zemljepisni širini ne poznajo teme. Vseh 24 ur dneva je mogoče brati knjigo ali opravljati kakšno drugo delo. Odločitev za počitek in spanje je prepuščena modrosti posameznika. Nepravilne odločitve se hitro vračajo v obliki nervoze in nezadovoljstva. Da je v njih nakopičena vulkanska uničujoča energija, se zaveda le malokdo. Zadnji vzpon na goro Denali sva začela v poznih popoldanskih urah. Da prihaja obdobje nočnih ur sva prepoznala po nizkih temperaturah. Svetloba se ni bistveno zmanjšala. Začetek je bil obetaven. Prvih 500 višinskih metrov je ostalo hitro zadaj, potem pa je pritisnil mraz. Oblečena sva bila v vsa oblačila, le puhaste hlače so ostale v nahrbtniku kot rezerva za hud mraz proti vrhu . A zaradi polarnega mraza v tistem dnevu, sva odločitev spremenila. V prvi snežni vesini sva si izkopala polico. Bila sva premražena. Odločitev , da oblečeva še zadnji kos oblačil, puhaste hlače, je bila nujna. Zadrgo na puhovki sem s premrzlimi prsti odpirala kot enoletni otrok. Vse se je dogajalo počasi, dokler se ni ostra konica cepina zarezala v Andrejevo puhovko. Perje je frčalo na vse strani in grozilo, da bo puhovka izgubila svojo vlogo. Raztrgan del sva sicer zalepila s trakom, jeza, ki je sledila dogodku pa je Andreja popolnoma ogrela. Strašna energija jeze se je spremenila v toploto. Prej nujne rokavice niso bile več potrebne. Gumbi, zadrge in druga opravila so se zgodila bliskoma. Opazovala sem to orjaško sprostitev čustev jeze in v nadaljevanju vzpona razmišljala o vseh potlačenih oblikah negativnih čustev v vsakdanjem življenju. Vsak se tu in tam znajde v situaciji, ko ga pretresa jeza, žalost,tesnoba, strah ali skrb. Pa ne samo enkrat, marsikdaj se dogodki, ki ta negativna čustva ustvarjajo, ponavljajo. Različni so vzroki, zakaj jih potlačimo in navzven delujemo neprizadeti. Do nekega na videz nepomembnega dogodka, ki sprostijo vso nakopičeno energijo. Je rešitev v tem, da z vso to energijo razbijemo vse, kar nam pride pod roke ali celo poškodujemo svojega bližnjega? Bi to bila sprostitev in ne potlačenje čustev? Razvile so se številne tehnike obvladovanja samega sebe, a večina deluje kratkoročno. Tista dokončna in zastonjska pomoč pa prihaja z vero v Boga. Z vero, da ko naš duh preplavi božji Duh,omogoči njegovo delovanje. Da v bivanje prikliče stvari, ki jih še ni. Ena od teh je odpuščanje najprej sebi, potem pa še drugim. Sadovi so jasni : mir, radost in avtoriteta nad vsakim trenutkom življenja. Kaj bi si lahko želeli še boljšega?
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Spominjam se začetkov (sedaj že modnega) govorjenja o tako imenovanih super živilih. Bila so omenjana predvsem tista draga in to iz tujine. Danes se, Bogu hvala, ob teh navajajo tudi naša domača, ki so poceni vsem dostopna: zelje, redkev, korenje, koprive, čebula, borovnice … in še in še jih je, ki rastejo ob nas. Prav tako živimo sredi izjemnih zgodb, ki so bile izpisane v naši zgodovini. Strokovnjaki se ukvarjajo z vprašanjem, ali je bil Robin Hood resnična osebnost, mi vemo da je Razbojnik Guzej, ki je bogatim jemal in revnim dejal, dejansko kolovratil po Kozjanskem – njegovo življenje je izjemno razburljivo in zanimivo; še bolj nas lahko prevzame zgodba ljubezni med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško – Shakespeare si je uspešnico o Romeu in Juliji le dobro zamislil, mi pa … – V dediščino nam je dano kar ne znamo – tako se zdi – dovolj prepoznati, ovrednotiti in iz tega živeti …, kakor da se ne znamo s ponosom veseliti izjemnih dogodkov in osebnosti, ki nikakor ne bi smele utoniti v pozabo saj so navdih in zgled za naše sedanje ravnanje in delovanje. Tudi Izidor Završnik, ki se je rodil prav na današnji dan pred sto leti, je v svoji zgodbi življenja, predvsem v njenem zaključku, osebnost, ki jo je vredno izpostaviti v spomin. Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so v mariborskem gestapovskem zaporov ustrelili 25 talcev. Za usmrtitev je bil izbran vsak deseti. Mlad duhovnik Izidor Završnik je daroval svoje življenje za izbranega mladeniča Franca Žvana – stopil je na njegovo mesto in bil namesto njega ustreljen. Za podobno dejanje so Poljaka Maksimiljana Kolbeja pred vsem svetom izpostavili kot svetel vzor ljubezni. In če sv. Maksimiljana Kolbe danes poznan tako rekoč vsem, je prav, da tudi mi vsaj spoznamo svojega – slovenskega Maksimiljana Kolbeja – Izidorja Završnika. Tudi sicer je njegovo življenje, popisano v knjigi Zmagovita ljubezen, izjemno zanimivo. Bil je razburit, vedoželjen otrok in mladenič, odličen šahist, ki se je že kot dijak pomeril s slovitim velemojstrom Aljehinom; v duhovnika je bil posvečen v prvih dneh nemškega vdora na naše ozemlje, potem se je ves predal ne le duhovnemu poslanstvu, pač pa tudi konkretnemu reševanju ogroženih od okupatorja. Bil je izdan in grozljivo mučen v Celjskem Starem piskru, nato je bil premeščen v Mariborske zapore, kjer je odigral – če se izrazim v govorici njemu ljubega šaha – zmagovito končnico. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rekel Jezus (Jn 15,13). Naš prostor je posejan s tolikimi izjemnimi zgodbami in ljudmi. Na nas je, da jih prepoznamo in z zgledom njihovih ravnanj pridobimo vzpodbudo za našo rast v dobrem – tako osebnem, kot medosebnem ter družbenem življenju.
Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali zgolj na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave? Ste se kdaj vprašali zakaj se je tako enostavno sprostiti v naravi in zakaj veliko težje v običajnem socialnem okolju, kjer smo obkroženi z drugimi ljudmi, z betonom, asfaltom, oziroma z vsem mogočim? Da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, je potrebno uvideti, kako je narava v svojem harmoničnem sozvočju neštetih raznolikosti in navideznih nasprotij, vedno odprta in vsa na voljo. Tudi takrat, ko se prebujajo njene rušilne moči, človeka dovolj zgodaj opozori, da se lahko umakne na varno. Narava po ničemer ne hlepi, ničesar ne zahteva, nikoli ničesar ne pričakuje in le daje – sebe, takšno, kakršna je. In to prav vsakomur enako, ne izbira med nikomer. Narava ne ogroža človekovega ega, njegovega ponosa, konceptov ali prepričanj. Narava namreč nima stališč ali mnenj, ničesar ne zagovarja in ničemur ne nasprotuje. Človek lahko v naravi brezskrbno odloži mnoge ščite, mnoge maske, za katere je prepričan, da so potrebne, če hoče v vsakdanjem življenju preživeti psihološko oziroma materialno. Lahko tudi človek sobiva z naravo in predvsem s sočlovekom na podoben način? Zagotovo, a v polni meri šele takrat, ko lahko najprej v miru biva sam s seboj. Tak človek je zdrav in radoživ, bistrega in odprtega duha, v srcu pa osvobojen jeze, ponosa, zamer, sovraštva in podobnih zablod. Njegova življenjska pričakovanja so uravnovešena, tudi v malenkostih vsakdanjega življenja najde veselje. Poglavitne razloge, ki preprečujejo takšno življenjsko držo, je iskati v raztresenosti in zmedenosti uma, pa tudi v nevednosti o tem, da je mogoče, ne glede na okoliščine v katerih se človek nahaja, živeti zadovoljno in umirjeno.
Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu. Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.
Ničelna stopnja tolerance do nasilja. Sem za! Nasilja se bojim, trpljenja tudi. Pomanjkanja veliko manj. Zakaj pa bi morali imeti vse in vsega kar čez mero! Zadošča že minimum, kadar zmanjkuje. Na to, da v vlogi staršev in drugih vzgojiteljev ni dopustno otroka za kaj prikrajšati, mu kaj odvzeti, mu kaj ukazati, ga trdo prijeti in mu brez nežnih smehljajev pokazati, da mi je zanj mar in da ga želim pripraviti na odgovorno življenje do sočloveka, pa ne pristajam. Nasveti glede prijazne vzgoje niso nič novega in táko vzgojo podpiram. Makarenko, don Bosko, naš Slomšek; le da slednja dva pedagogika iz časov mojega študija ni omenjala. Slomška celo je, a le zavoljo palice in njegovega pregovora o njej. Tepena nisem bila nikoli, pa za kake svoje vragolije bi lahko bila. Pri hiši nismo poznali jeze in kletve, niti prerekanja in dolgoveznega pojasnjevanja. V tej klimi sem odraščala in to, da nisem imela vsega, kar so imeli drugi, sem nadomestila s tem, da sem si vse zapomnila in rada brala in da so mi dolgi odstavki ostajali v dobesednem spominu. Malo sem res zavidala sošolkam s pentljo v laseh in s kratkimi krilci in čevlje z malce višjo peto sem dobila šele tam po maturi enkrat. Da bi se pa zato v življenju počutila zapostavljeno in oropano potrebne samozavesti in osebnostno pohabljeno, naj mi pa to kdo jasno dokaže. Te dni sem bila spet priča sodobnemu vzgojnemu vzorcu: na obredni slovesnosti je v prvi vrsti petletni deček uprizarjal pravi kraval, a ga je mamica le privijala k sebi, ga božala in poljubljala, on je pa nadaljeval svojo predstavo. Ostaja mi živ spomin na svoje učiteljevanje, ki ni poznalo nedoslednosti. Če si je kdo privoščil izmikanje, sva se javno pomenila, kaj ta čas v tovarni dela njegova mama ali pa oče ali pa oba. »Korajžni ste pa bili,« mi zdaj pravi kak najmanj vsaj 65-letnik,« da ste enako pravično ošteli otroke funkcionarjev kot nas.« Vem, da sem nekoč nekega srboriteža zuhljala, čeprav to dovoljeno tudi takrat ni bilo in se s takim stališčem strinjam. Nasprotujem vsakemu nasilju. Vendar pa resnost, doslednost in poštenje menda še niso nasilje.
Knjiga modrosti, ki jo najdemo v judovski Bibliji, nam govori, kaj neki je pogoj, da bi naše srce bilo sposobno ljubiti in bilo pripravljeno verovati. Odgovor je preprost: naše srce mora ostati ali pa postati ponovno mlado. Ko smo mladi, smo se sposobni navdušiti, biti presenečeni in videti lepoto, opaziti nekaj nenavadnega, izjemnega. In takšen je bil pisec knjige Modrosti, Modri Salamon iz Aleksandrije, ki je gledal okoli sebe in videl čudovite pustinje in oaze, ob pogledu na morje, zvezde ga je kar prevzelo. Navdušen je bil nad lepoto in tako majhnega se je počutil, zato je slikovito spregovoril in dejal: kaj pa je človek pred tem čudovitim svetom, kaj je vendar človek pred to lepoto, ki nas obdaja, pred zagonetnostjo, v kateri živimo? Je le drobna kaplja na tehnici, to neznatno kapljo lahko spregledamo, saj na tehtnici zagotovo ne bo prevagala. V Svetem pismu že na prvih straneh beremo, kako se je človeško življenje začelo z začudenjem, s presenečenjem. Adam sicer občuduje živa bitja, ki so okoli njega in jim da celo ime, toda vzhičen od radosti je šele takrat, ko zagleda Evo. Takrat vzklikne: to je kost od moje kosti, meso od mojega mesa, skratka to je nekaj neverjetnega, nekaj takega, kar v življenju še nikoli nisem videl, pa vendar sem živel v raju! Pred njim je ženska, ki jo je Bog ustvaril, ona mu bo pomagala, da bo znal ljubiti, ga naučiti, kako je lahko srečen. Toda že Modri Salamon je ugotovil, da je največje presenečenje Bog sam, tudi ta svet, naj bo še tako lep, je vendar takšen, da ne bi mogel sam obstati, ko ga ne bi vzdrževala Božja roka, saj vendar ni popoln. In tudi človek sam ne bi preživel, ko ga ne bi ljubil Bog in mu odpuščal, sprejemal tudi v njegovi pomanjkljivosti. Danes vsi radi hodimo po svetu, potujemo v daljne kraje in občudujemo vse, kar je Bog ustvaril. Opazimo tudi, da velika večina ljudi po svetu rada moli. Podobno tudi mi sami najlažje molimo v tihoti narave, ob bučanju morja, v pogledu na gore, ob trenutkih, ko se nebo dotakne zemlje. A Modri Salamon nam pravi, naj bo naše srce še bolj pogumno, ambicioznejše, in naj se navdušimo drug nad drugim. Mi sami smo namreč drug drugemu čudež in veliko presenečenje. Ljudje znamo ljubiti tako, kakor narava še ne zna. Narava namreč še ne uspe odpuščati, naše srce pa zna objeti in oprostiti. Ob drugem, ki nas ljubi, smo presenečeni, ob njem smo lahko navdušeni. Kar iznenada nas Bog znova preseneti z novimi dogodki, prijateljstvi, spoznanji, z novo podaritvijo ljubezni.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki. Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim. In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi! Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…« Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami. Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj. Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
Ko so Sokrata, znamenitega grškega filozofa, obsodili na smrt, je ta v sklepnem delu svojega zagovora podal premislek o razsodbi in tem, kaj ga čaka. Dejal je, da ne bo »jokal in stokal pa govoril in počel sto reči,« ki so jih sodniki navadno vajeni slišati od drugih. Kot pravi sam, mu je veliko ljubše, da je »po tej obrambi zapisan smrti, kakor da bi si bil po onem receptu ohranil življenje.« Kajti po njegovem mnenju ni težko uiti smrti, če se poslužiš nezakonitih sredstev, zelo težko pa je uiti malopridnosti, v katero so zaradi svoje obsodbe sedaj zapadli tudi sodniki. Sam pa želi ostati zvest pravici, zato sprejema njihovo obsodbo – njemu bo smrt odvzela samo ped življenja, sodnikom pa bo za večne čase ostal madež krivice. Dalje verjame, da smrt ni nikakršno zlo, saj mu notranji glas daje vedeti, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Kajti v preteklosti ga je nek preroški glas vselej posvaril, če je bil kdaj na napačni poti. Običajno se mu je pogovorom to božje znamenje večkrat oglasilo in ga prekinilo, a mu »med vso obravnavo ni niti enkrat ugovarjalo.« Tudi na dan, ko ga je doletela smrtna kazen, ga »ni niti enkrat posvarilo, ne davi ob odhodu od doma, ne na poti do sodišča, ne pri razpravi sami.« Zaradi tega je Sokrat prepričan, da smrt ni nekaj nesrečnega. »Zakaj smrt je lahko dvoje: ali popolno izničenje /…/ ali pa /…/ preselitev duše s tega sveta na drugega.« V prvem primeru je podobna globokemu spancu brez sanj, ki je pravzaprav dobiček, saj je potemtakem ena sama večna noč. Če pa je nekakšna preselitev duše, potem je to za človeka neizmerna sreča, saj se bo v onostranstvu srečal z vsemi junaki, modreci in pravičniki ter užival blaženost v njihovi družbi. Sokrat zato sodnike poziva, naj gojijo »veselo upanje glede smrti,« kajti pravičnemu človeku se ne more ne v življenje ne v smrti zgoditi nekaj hudega. To je tudi razlog, zakaj se ne jezi na sodnike, ki so ga obsodili, čeprav so to storili iz škodoželjnosti in bi si zaslužili vso grajo. Svoj komentar zato sklene z znamenitimi besedami: »Zdaj pa je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A kateri gremo na boljše, je znano le bogu.«
Neveljaven email naslov