V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno prodornih krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja je evangeljska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okrog hrane in užitka, temveč tudi glede sočutja oziroma nesočutja do drugih. Takšna misel nas napeljuje na to, da kopičimo reči in imamo vse samo za sebe. Za druge nam ni mar, najsi bo to sorodnik, sosed, klošar ali begunec. Evagrij svetuje: Proti misli, ki nas zaustavlja s skrbjo, naj ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Proti mislim, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj za nas in njih,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda.« (Evagrij pravi, da je treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija): Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.