Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel.
Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost.
Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen.
Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel.
Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost.
Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen.
Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi – vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebej, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo obnašati in kako nelagodno nam je zaradi tega, da bi se najraje vdrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav preko obnašanja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki jo ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega, kot to na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Na pol solznih oči se oziramo po naših gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je za njih vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebej, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užalili gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po celem svetu enaka in se ne bi niti potrudili poskusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in na nek način kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. Kar ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Kdo si ne želi slišati dobre novice? Ali ne bolnik na smrtni postelji, ko mu sporočijo, da je njegova neozdravljiva bolezen v celoti čudežno ozdravljena ali pa obsojenec, ki čaka na izvršitev sodbe za zločin, ki ga je zgrešil, vendar ga v zadnjem trenutku pomilostijo? Kje je prava rešitev? Človek, ki ne pozna Boga, ampak zaupa vase, v soljudi in njihovo modrost, je kakor tavajoča žival, živi mrtvec, ki ne ve, od kje je prišel in kam gre. Za sabo pušča sledi – velike ali male – ki jih veter časa slej ali prej izbriše in hkrati tudi spomin nanj. Najsi se obrne levo ali desno na poti, s smrtjo se njegovo življenje konča. Njegovo upanje mine – in vsak od nas je bil nekoč na tej poti pogube. Vendar obstaja dobra novica – aleluja! – da je rešitev. Gospod Jezus Kristus je na križu okusil smrt za vsakega človeka, da bi nam ne bilo treba. On je naše živo upanje. Ko sprejmemo Njegovo spravno daritev za naše grehe, se spreobrnemo od starega življenja, odpovemo sebi ter predamo svoje življenje Njemu, On v celoti poskrbi za nas. Nismo več svoji, ampak pripadamo Njemu. Ker Jezus živi v nas, živimo tudi mi v Njemu; naše telo postane bivališče Svetega Duha. Odpovemo se svoji modrosti, ki je pri Bogu neumnost, in dopustimo, da nas On vodi, vsak trenutek, na vsakem koraku. Naše upanje ni v več sočloveku, ampak je naš duhovni pogled ves čas obrnjen navzgor, k Jezusu, upanju večne slave. Živimo v pravi svobodi in nismo več sužnji greha in mesa, saj smo po veri v Kristusa opravičeni vse nepostavnosti in pred Bogom pravični – dal nam je pečat svojega Duha. Kot božji sinovi in hčere smo dediči Najvišjega, saj je Jezusova žrtev na križu za nas pridobila neprecenljive blagoslove, ki jih je Bog pred stvarjenjem sveta pripravil za nas, da nam jih podari. On želi, da z Njim sodelujemo v Njegovem popolnem načrtu odrešitve za vsakega tako, da vsak dan nosimo svoj križ in našo voljo podredimo Njegovi volji, ki nam je razodeta v Svetem pismu, Njegovi navdihnjeni besedi. In kakor telo dnevno potrebuje hrano da deluje, se tudi mi vsak dan obilno hranimo z Božjo besedo, ki je duh in življenje, da nas: poučuje, svari, popravlja in vzgaja v pravičnosti. Oboroženi s celotno Božjo opremo in zaščiteni z Njegovo milostjo, se lahko upremo vsemu hudemu in obstanemo ter napredujemo na ozki poti, ki vodi v večno življenje v nebeškem kraljestvu, ki je pravičnost, mir in življenje v Svetem Duhu. Življenje vsakega kristjana naj bo prežeto z neminljivo radostjo ob zavedanju, kako velikemu in pravičnemu Bogu služimo, ki je zvest in milostljiv do vseh, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovánjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovánja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetoválec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; káko malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Dostikrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tísto, česar ne doživljamo več v živo. Na húdo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih – pa tudi iz zgolj izsanjanih dogajanj – ustrezno hranivo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Takó in takó je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v V/vidove zarje bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovánje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med osebama razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Prav letos mineva 800 let, odkar je Asiški Ubožec z Evangelijem v roki stal pred egiptovskim sultanom Malekom Al Kamilom. Njegovim sodobnikom se je zdelo neverjetno, da se je s tega srečanja vrnil živ, saj je bil to čas verskih nasprotovanj in celo vojn. Toda ta Božji Trubadur se ni samo srečno vrnil v svoj rodni Assisi, ampak s seboj prinesel tudi Sultanove darove, predvsem pa čisto novega duha srečavanja z drugačnim, kar je še danes vzor medverskih pogovorov in tudi molitve. Vidimo, da Frančišek ni skrival svoje identitete. Njemu ni bilo težko zatrditi, da je kristjan in da želi spregovoriti o svojem vzorniku Jezusu iz Nazareta, ki se je razodel kot Mesija, se pravi Odrešenik. Toda tudi muslimanski učenjaki so na sultanovem dvoru v svojih rokah držali sveto knjigo Koran. To pomeni, da so drug drugemu priznavali, da ima vsak svoja sveta besedila, ki pa so različna. In prav to je prva stopnja medverskega dialoga, da si sogovorniki različnih religij priznavajo, da v rokah držijo nekaj svetega, kar ne sme biti skrunjeno, ampak vedno spoštovano. Potem pa pride na sultanovem dvoru do znamenitega zapleta, nastane namreč vprašanje: kako preveriti, katera Knjiga je bolj sveta in katera prebuja večjo Ljubezen? Kako preizkusiti njeno verodostojnost? Frančišek predlaga, da gredo vsi v ogenj in se v njem izčistijo, poglobijo svojo vero in naj se v tem ognju razodene najvišja ljubezen. Iz te Frančiškove pobude vidimo, da verski dialog ne pomeni tekmovalnosti in še manj polemike, ampak medsebojno spodbujanje, da vsak poglobi svojo vero, se izčisti in postane ob soočenju z drugače vernim še bolj pristen in ljubeč. Zato Frančišek ne predlaga stapljanja različnih ver v eno samo prepričanje, ampak skupno pot v različnosti, ki pa ima isti cilj, to je resnica in Ljubezen. Ogenj nam razkriva čudovito simboliko, saj pravi Visoka pesem, da gre za »Gospodov plamen«, to je plamen ljubezni, ki je neuničljiv, zato tudi – simbolno gledano – Knjiga Ljubezni v njem ne bo uničena. Islamski učenjaki niso bili za takšno izčiščevanje vere in ljubezni, zato je ostal vsak pri svojem. A razšli so se kot prijatelji in drug drugega obdarili. Sultan je bil do Frančiška in njegovih spremljevalcev zelo darežljiv, Asiški Ubožec pa ni imel kaj velikega dati, a imel je duha prijateljstva in veselje nad življenjem, tudi radost nad življenjem z Bogom, in kar je imel, je tudi sam podaril Sultanu, tako se je čutil tudi Malek Al Kamil zelo obdarjen. Pred nami se razgrne resnična razlika med verskim fanatikom, ki želi z nasiljem širiti svoje prepričanje in globoko vernim, ki pričuje za resnico z ljubeznijo. Zato lahko prinaša mir, kamor koli stopi.
V počitniških dneh sta otroka sklenila, da pripravita staršem presenečenje: skuhala bosta kosilo. Opasana s predpasnikom sta pristavila na štedilnik lonec in se lotila priprave. V vodo sta dala veliko zelenjavnih in mesnih dobrot, potem sta mešala in poskušala, a vedno znova ugotavljala, da ni, kot bi moralo biti. Iz shrambe in hladilnika sta dodajala najboljše sestavine, toda kakor, da so v mineštri še same izgubljale tisti prijetni okus, ki naj bi ga jedi dodale. Dolgo sta dodajala in poizkušala, dokler nista razočarana sedla in priznala poraz. Prišla sta oče in mati. Prazen hladilnik, izropana shramba, neurejena kuhinja in nesrečna otroka. Če bi ne bilo tega zadnjega, bi jima morda prekipelo, tako pa … »Kaj se je zgodilo?« »Mineštra ni dobra,« sta potarnala. Mama je zajela v jed in ugotovila: »Res je, mineštra nima pravega okusa. Lahko bi še naprej dodajala najboljše mesnine, najbolj izbrano zelenjavo, pa hrana ne bi bila dobra!« »Zakaj?« sta se je čudilo otroka. »Kaj manjka?« »Potrebno je dodati ščepec dodatka, ki se v mineštri niti ne vidi, se pa okusi,« je razložila mati in pričakovala, če bosta otroka uganila kaj neki naj bi to bilo. »Ne vidi se, pa daje okus?« sta razmišljala. Potem jima je razodela kaj potrebuje vsaka mineštra, tudi mineštra našega življenja: »Potrebno jo je primerno osoliti!« Toliko vsega sprejemamo za vsebino svojega bivanja: mnogo zanimivosti, stvari in strasti …, pa kakor, da so brez pravega okusa, brez tiste polnosti, ki jo želimo. Tudi z močnimi zunanjimi dodatki ne dosežemo prijetnega počutja, če ni pike na i naših hrepenenj in iskanj. »Za dobro mineštro ni potrebno mnogo sestavin! Najboljša je zmernost,« je razlagala mati, ko je iz lonca odstranjevala preobilje, da bi ga spravila za prihodnjič. Potem je z veliko pozornostjo osolila jed in jo dala poizkusiti. Kako preprosto in kako dobro! Okusno in modro je osoliti mineštro svojega življenja. Naj nam bo tudi današnji dan dobra priložnost za bližnje: za bližino človeške in božje ljubezni, ki se na toliko načinov sklanja k našemu življenju, da bi nam napolnila globino srca in duha v polni okus – v zadovoljstvo življenja. Prijeten dan vam želim!
Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: “Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen.” Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama – tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, pač pa priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi … Tako se postopoma gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.
Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Obilno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina obilna. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko, da bomo imeli srečo, in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti ne premoreta nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo naslednje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Navkljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje ponovno napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »… če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti.
Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se z nekom pogovarjali in ste na koncu razvnetega pogovora ugotovili, da se s sogovornikom vendarle nista razumela? On je govoril nekaj, vi pa ste to slišali, razumeli ali interpretirali drugače. Vsi dobro vemo, kako zlahka ob takih situacijah pridemo do konfliktov, užaljenosti, prizadetosti, zamer, in to predvsem zato, ker ne razumemo sogovornika oziroma ga razumemo skozi svoj način dojemanja in sprejemanja, kar slednjič privede do napačnega razumevanja, ali celo popolnega nerazumevanja. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se ob branju Svetega pisma srečali s težko razumljivimi odlomki? Ali pa ste se ob določenih Jezusovih besedah in stavkih vprašali, kako jih pravilno razumeti? Jih vzeti dobesedno ali v prenesenem pomenu? Evangelij današnje nedelje je v tem smislu še kako izzivalen, ko Jezus pravi: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj.« Enako pravi tudi za nogo; za oko, ki pohujšuje pa celo, da naj ga iztaknemo. Dobesedno, fundamentalistično razumevanje teh besed lahko privede do situacije, da bi se kdo zaradi tega resnično poškodoval. Neki mladenič si je v času svetega Antona Padovanskega skušal odsekati nogo, ker je z njo brcnil svojo mater. Pa je slednjič veliki svetnik zadevo čudežno ozdravil, nastalo situacijo pa izkoristil za primerno razlago Jezusovih besed. Logično, če nas Jezus spodbuja k ljubezni do Boga, do bližnjega in do sebe, potem ljubezen do sebe vključuje tudi spoštovanje svojega telesa. Hkrati pa ta ljubezen do sebe vključuje tudi to, da od sebe odsekam tisto, kar mi onemogoča, da bi živel v pristni ljubezni. Ni torej treba odsekati roke ali noge, dobro pa je, če zmorem odsekati stvari, ki jih ta moja roka drži in me pohujšujejo, ki mene in moje bližnje ranijo in prizadenejo. Jezus me torej ne vabi, naj si odsekam roko, ampak da odsekam steklenico, ki jo drži ta roka; da odsekam željo, da bi ta roka udarjala in tepla; da odsekam sporne vsebine, po katerih brskam z računalniško miško v tej roki; da torej odsekam vse tisto, kar uničuje mene in ljudi okoli mene; vse tisto, kar mi onemogoča, da bi v pristnosti živel ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Ko slednjič zmorem vstopiti v naravno logiko božje besede, se mi tudi začne jasno razkrivati, kdaj je potrebno vzeti dobesedni in kdaj preneseni pomen. Bolj kot samo razumevanje in interpretacija pa je bistveno to: ali zmorem dovolj poguma in moči, da bom po tem tudi zaživel? Konkretno: premorem dovolj moči in poguma, da bom v svojem življenju odsekal vse tisto, kar mi ga dejansko pohablja?
Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.«
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek. Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi. Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih. Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude. Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose. Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo prekinemo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takšnega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel takšno brušenje, bo imel pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsak od nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma celo življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
Čeprav dandanes čedalje bolj poudarjamo pomen duševnega zdravja in dobrega počutja, to vendarle ni povsem nova misel – na dejstvo, da je za dobro življenje potrebno tako telesno kot duševno zdravje, so pisci opozarjali že v antiki. Ni naključje, da se nam je prav iz tega časa ohranil znameniti izrek mens sana in corpore sano, »zdrav duh v zdravem telesu«, ki izpostavlja pomen skrbi za duševnost in telesno kondicijo za človekov razvoj. V eni izmed svojih satiričnih pesmi ga je zapisal Juvenal iz 1. stol., v njej pa je spodbujal ljudi, naj v svojih molitvah ne molijo za bogastvo in druge minljive dobrine, pač pa naj od bogov izprosijo bistrega duha in zdravo, močno telo, saj je to najdragocenejši dar, ki ga nesmrtni bogovi lahko podarijo ljudem. Tudi Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu Pogovori v Tuskulu med drugim ugotavljal, da obstajajo podobnosti med telesnim in duševnim zdravjem. »Kakor v telesu obstajajo bolezni, obolenja in hibe, tako je tudi v duši,« je zapisal in poudaril, da duševnega zdravja ne smemo zanemarjati – sprašuje se, kako je mogoče, da ljudje kljub dejstvu, da smo sestavljeni iz telesa in duše, posegajo le po zdravilih za telo in tovrstne zdravnike izredno cenijo, zdravljenja duše pa si niti ne želijo, »mnogim ni ljubo in ga ne odobravajo, številni pa nanj celo gledajo s sumom in odporom.« Je to zato, ker ljudje verjamejo, da za zbegane duše »res ni na voljo nobenega zdravljenja? Ali je tako morda zato, ker duševna obolenja manj škodijo kakor telesna? Ali pa, ker se telo lahko pozdravi, za duše pa ni nobenega zdravila?« »Toda bolezni duše so vendarle nevarnejše in številčnejše od bolezni telesa,« ugotavlja Cicero v nadaljevanju, »bolna duša je stalno v zablodi, ničesar ne more trpeti ne pretrpeti, njeno hrepenenje pa nikdar ne pojenja.« Zaradi tega bi morali po njegovem mnenju duši nameniti celo več pozornosti in posebne skrbi kakor telesu. Dalje se Cicero sprašuje, kje naj bi dobili zdravila za dušo, in ugotavlja, da bi jih morala priskrbeti duša sama, saj zdravljenja »ne smemo iskati zunaj, kakor v primeru telesne bolezni, pač pa si je treba z vsemi sredstvi in močmi prizadevati, da bi si lahko pomagali sami.« Duša ima torej svoje zdravilo že v sebi, na nas pa je, da ga odkrijemo in pravilno uporabljamo. »Zares obstaja zdravilo za dušo,« zaključi Cicero, »to je filozofija.« Le s pomočjo filozofije lahko ozdravimo svojo dušo in s tem naredimo konec nesrečam, ki nas doletijo. »Zaradi tega se ji predajva v zdravljenje,« poziva svojega sogovornika in s tem vse nas, »če bova le hotela, bova ozdravljena.«
V gozdu je živela vrana in bila je zadovoljna s svojim življenjem. Nekega dne je zagledala laboda in se navdušila nad njegovo lepoto. Dejala mu je: Kako bel in lep si. Gotovo si najsrečnejša ptica na nebu!« Labod ji je odgovoril: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem zagledal papagaja. Ta ima perje dveh barv in zato mislim, da je on najsrečnejša ptica na nebu.« Vrano je zanimalo, ali je papagaj najsrečnejša ptica, zato ga je šla iskat. Ko ga je končno našla, ji je papagaj pojasnil: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica na svetu, a le dokler nisem spoznal pava. Jaz imam perje samo dveh barv, pav pa ima perje najrazličnejših barv.« Sedaj se je vrana namenila k pavu v živalski vrt. Opazila je, da ga obkroža veliko ljudi, ki občuduje barve njegovega perja in njegovo lepoto. Ko so ljudje odšli, se mu je vrana približala in ga pohvalila: »Dragi pav, zares si čudovit! Vsak dan prihajajo k tebi ljudje, da te občudujejo. Mene pa odženejo proč, komaj me opazijo. Mislim, da si ti zato najsrečnejša ptica na svetu. Pav ji odgovori: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem spoznal, da sem zaradi svoje lepote zaprt v kletki! Poznam vse živali v živalskem vrtu in opazil sem, da je vrana edina ptica, ki ni v kletki. Zato cele dneve sanjam, da sem vrana in da lahko poletim, kamor si želim.« Ne samo živali, tudi ljudje se primerjajo z drugimi in zavidajo drugim ljudem, za katere menijo, da so srečnejši od njih. Tako se zapirajo v začaran krog razočaranja in nezadovoljstva. Vedno bomo srečali ljudi, ki imajo manj ali več kakor mi, toda najsrečnejši je tisti človek, ki je hvaležen za to, kar ima. Če želimo biti srečni, se ne primerjajmo z drugimi, ampak bodimo Bogu hvaležni za enkratnost, s katero nas je obdaril. Tudi si ne mislimo, da bi v drugem okolju bili bolj uspešni. Vedimo, da nas je Bog postavil na tisto mesto, kjer meni, da smo najbolj potrebni.
Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova tovrstna prizadevanja so bila sicer neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov, pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanjo zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Tovrstni alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.«
Slomšek za današnjo rabo! ali Človek 19. st., izziv za Človeka 21. stoletja – obakrat z veliko začetnico. Slomšek za danes? Kje so/smo ali bi lahko bili”Slomškovi”? Tam, kjer bi kakor on, po njegovem vzoru, živeli v prostoru in času odgovorno življenje. Zato ni potrebe biti škof, treba se je le zavedati, da ima vsakdo izmed nas svoje poslanstvo. Zakaj ne škof? Slomšek škof je bil eden in edini. Kakor on, se mora vsakdo med nami naprej zavedati kakovosti lastne osebe, kakor Slomšek od svojega otroštva dalje. V to zavedanje je vključeval situacije, nezaželene ali celo prepovedane. Ko so mu kot otroku izbirali botra, se je pretihotapil v cerkev, kjer so izpraševali bodoče botre. Kot šolski nadzornik se je zavedal, da more le knjiga duhovno bogatiti in zato je bil pobudnik in mecen Mohorjeve. In po besedah Faganela: “jasno se je zavedal, da slovenska kultura v tekmovalnem ozračju bogatih in številčnejših sosednjih kultur, zlasti napadalne nemške, ne bo obstala, če ne bo postala množična … – množično medijsko sodobna.” S prenosom sedeža škofije, je dregnil v neželeno dunajsko stališče: nobenih sprememb, le diplomatska drža je pripeljala do tega, da je bilo storjeno, kakor je. In njegovi nasledniki, so bili uspešni le toliko, kolikor so izhajali iz sebe. Škof Držečnik, biblicist in izobraženec, je slovenskemu prostoru dal knjigo vseh knjig – v marsičem še ne preseženo mariborsko izdajo SP. In škof Lipovšek, gospodarstvenik, je s svojimi dejanji – predvsem materialno, zaslužen, da je Slomškove dediščine nekaj ostalo. Vsi omenjeni odgovarjajo na, na začetku zastavljeno vprašanje, vse je v razumevanju znamenja časov. In za vse omenjene je značilno zdravo družinsko življenje. Mati pri Slomšku, mati pri Držečniku, mati pri Lipovšku. In če je veljalo, da gre vera po duhovnikih gor, se prevečkrat pozablja, da ti prihajajo iz zdravih družinskih okolij, ki so garant za zdravo družbo brez zlorab nemočnih. In “čednosti” tako Slomšek, voditi “po potih, … je moja … dolžnost … in skrb”, so lahko le izkustvo iz družinskega okolja. Prepoznavanja znamenj časa in življenjske izkušnje za blagor narodne in državne skupnosti imamo svoje zgodovinsko izkustvo že v protestantih Trubarju in Dalmatinu, v katoličanih: Slomšku učitelju, narodnem buditelju in prosvetljencu, Držečniku in Lipovšku in še kom, a vedno le kot eden in edini.
»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi.« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. ‘Dokler diham, upam’ pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.
Za dobro jutro spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadom zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila svojo kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista s pod neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo potrebno mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le uspel izdaviti, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta ‘drugam’, le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le da se bomo med sabo bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in oddide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežel. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek ‘hvala ti’ kdaj zadostna molitev.
Neveljaven email naslov