Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel.
Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost.
Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen.
Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel.
Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost.
Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen.
Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.
Kako prijetno in pomirjujoče je, ko se na planinski poti, po kateri hodiš prvič, ponovno na kakšni skali ali deblu drevesa pojavi markacija, ki ti sporoči, da si nisi zašel, ampak si še vedno na pravi poti. Podobno je tudi na drugih naših poteh. Svojčas smo se mučili z zemljevidi, ali pa smo, če nismo bili preveč ponosni vozniki, celo kakega domačina prosili, da nas je pravilno usmeril proti cilju. Zdaj se zanašamo predvsem na navigacijo, ki nam je lahko v veliko pomoč. Lahko pa nas tudi kdaj zapelje nekam drugam, kot smo pričakovali ali pa nas po neki, nesmiselno daljši poti vodi k cilju, do katerega bi prišli, če bi se mogoče zanašali na lasten občutek. Kakorkoli že. Take ali drugačne oznake, napotki, navodila in vodenje so vedno dobrodošli, ko na svojih poteh skušamo doseči cilj. V evangeliju današnje nedelje beremo, kako se Jezus poslavlja od svojih učencev in jim pravi, da odhaja od njih, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu, da bodo lahko tudi oni šli po tej poti k njemu. Nejeverni Tomaž ima ponovno težave glede konkretnosti in logičnosti, zato vpraša Jezusa: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Problem, ki lahko vznemirja tudi nas. Ne vemo namreč, kam gremo. Kakšen je končni cilj našega življenja? Kaj nas tam čaka? Je to samo grob, črna zemlja, ki me bo zakrila ali je še kaj več? Jezus se poslavlja od učencev, ker odhaja, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu. Zato Jezus Tomažu odgovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Res se na prvi pogled zdi to nekam poetično vzneseno. Tako nekako v zraku. Toda če pogledamo malce od blizu, lahko zelo jasno prepoznamo konkretnost. Jezus je pot. Za tiste, ki mu s krstom pripadamo in mu sledimo, je Jezusovo življenje zgled in spodbuda, kako naj bi živeli tudi mi sami – povezani z nebeškim Očetom in z ljudmi. To, kar je Jezus živel in učil, je torej pot, kako hoditi skozi življenje. Seveda brez povezanosti, brez pristnih odnosov ne gre. Tudi ne gre brez izročanja, prepuščanja in zaupanja Bogu. Z zavedanjem, da je on najbolj temeljna resnica, najbolj temeljna stvarnost našega bivanja. Zato Jezus pravi o sebi, da je resnica, in tudi, da je življenje. Prav v tem se srečamo s ciljno točko življenja. Kristjani namreč verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, saj je Jezus vstal od mrtvih. Smrt ni končna postaja poti, ampak le prehod v novo življenje pri Bogu. Na življenjsko pot pa lahko gledamo kot na proces, v katerem se učimo rasti v ljubezni. Ko živim z zavestjo, da me Bog ljubi in da iz te ljubljenosti tudi jaz zmorem ljubiti sebe in druge. Ljubezen, ki ni sebična in egoistična, ampak se podarja. Le v tej ljubezni se bomo srečali in prepoznali na koncu poti – v Bogu, ki je Ljubezen.
4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru
Saj ste že slišali rek: Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado! Ja, če ti je limonada všeč. Če pa ne maraš ne limon ne limonade, se pa nikar ne muči… ampak jih raje podari komu drugemu, ki jih mara. Naredi limonado in z njo razveseli koga, ki mu je limonada tudi všeč. Ne vem … zamenjaj limone za pomaranče. Prodaj limone in izkupiček podari komu … ali pa si kupi kavo ali pojdi na pivo! Super, boste rekli. To je pa zabavno in ni težko in ni komplicirano! Pa je težko in je komplicirano. In prav nič zabavno! Da ni težko in ni komplicirano lahko reče samo nekdo, ki še ni gledal tri ali štiriletnika kako si zavezuje čevlje! Da lahko dve nedolžni in svojemu namenu služeči vezalki povzročita toliko napora! Celo jeze in solza! Zato si otrok v trgovini s čevlji izbere tiste »na ježka« … ali pa mu jih celo vsilijo straši, »da se revček ne bo matral!« Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš-nočeš, se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado, torej pomeni: Nauči si zavezati čevlje! Odločitve so tvoje: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! Ali se boš davil z limonami … ali pa boš prodajal limonado
Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan terja nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja nekako na stranski tir. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizbežnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno – oziroma bi to moralo biti?! V teh dneh smo priča hiperpojavu, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki brezbrižno razsaja virus in usodno ogroža starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »neposredne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira ravno in predvsem v lastnostih in vrlinah kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova »plemenitost«, ja, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Pričujoča pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo« oziroma »ves narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo zaskrbljeno, ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka, ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na pričujočo svetovno nevarnost zato tudi ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno iz temeljno etično-duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko in metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo tudi kot obdobje »eksistencialnega izziva« in »globinskega učenja«. Zato je pomembno, kako preživljamo ta čas in kaj bo ostalo potem, ko pandemija (pre)mine: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih sedaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost in esencialno ranljivost na eni ter moč in pomembnost medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli okolju in soljudem prijaznejše? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za naše telesno in duhovno zdravje? Bomo hvaležnejši in bolj čuječi? – Ja, ta kriza lahko porodi »novega človeka«.
Človek je pustolovske narave, venomer so ga mikale velike avanture, da bi se podal v neznane kraje. Tako je od nekdaj raziskoval votline, se spuščal v jame, se podajal skozi pustinje in se spopadal z pragozdom. Tudi danes mladi sanjajo o velikih avanturah novega sveta, o na novo odkritih planetih in zvezdah. Prerok Izaija pa nam pravi, da bo mesija tisti, ki bo uspel uresničiti največjo pustolovščino, namreč smelo se bo potopil v globino človeške duše in v njej odkril še neznane pokrajine. Uspel bo obiskati intimnost človeškega srca, v katero še nihče ni vstopil. Potoval bo po opustošenih pokrajinah naše duše in se prepoznal v našem trpljenju in stiski. Obupanega človeka bo znova objel in ga popeljal svetlobi naproti. Kristus s tem objemom vsakega izmed nas uči ljubiti. Pokaže nam, da trpljenje ni prekletstvo, vendar le takrat, ko smo tudi mi sposobni ljubiti. Če je ljubezen v našem srcu in smo se tudi mi sposobni darovati, takrat nobeno odrekanje ni odveč, takrat ljubezen zmaguje. Ljubezen presega vsako ponižanje, tudi izničenje, in prinese v človekove oči novo svetlobo, prebudi nov utrip človekovega srca in podari novo veselje ter novo upanje. Morda od vsega trpljenja, ki ga doživljamo, le ni najhujša lakota, tudi ne žeja ali prezeblost. Najtežje je prenašati osamljenost in zapuščenost. In prav to se je pripetilo Kristusu, ko je visel na križu. Tri leta je vzgajal svoje učence, bili so to odrasli možje, a so se vsi razbežali. Tisti, ki se je najbolj širokoustil, kako mu bo stal ob stani, ga je trikrat klavrno zatajil. Le najmlajši se je plaho pomešal med žene in bil je toliko mlad, da se mu ni moglo pripetiti kaj hudega. Toda najbolj ga je razočaral njegov daljni sorodnik, tudi iz Judovega rodu, ki je nosil zanj najlepše ime, ime Juda, in ki ga je izdal za 30 srebrnikov. To je najbolj grenka izkušnja, če nas tisti, na katerega največ stavimo, zapusti in izda. Kot vemo, Juda kmalu ugotovi, da je ugonobil najboljšega prijatelja in mu je žal. A najbolj tragično je, da ne verjame v ljubezen in ni sposoben sprejeti odpuščanja. Nekateri grški cerkveni očetje se z njegovo pogubo niso mogli sprijazniti, zato so upali, da bo pri drugem mesijevem prihodu Juda le želel prejeti Božji dar odpuščanja. Takšen se nam Kristus razkrije tudi na križu. Do zadnjega trenutka deli ljubezen in odpuščanje, zato tudi odpusti enemu izmed razbojnikov in mu zagotovi, da se bosta še isti dan srečala v raju. Tako Kristus pokaže, da bosta ljubezen in odpuščanje zmagovala do konca. Kristus za nas ni le trpel, ampak tudi že vstal v novo življenje in zato želi, da je tudi v nas klub trpljenju še upanje, da zmagujeta radost in čudežni dar ljubezni.
Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj. »Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.«
Človeška napaka, spodrsljaj, za vernega človeka greh. Vse to človeka vznemirja, mu jemlje notranji mir, ga zaslepi, naredi ga apatičnega, žalostnega … In če človek nič ne naredi, da bi se tega občutka znebil, če ne pogleda iskreno v svoje življenje, če si ne prizna, potem se lahko zgodi, da otopi in napake, za vernega greh, izgubijo svojo težo, ne čuti več, da je kaj narobe. Lahko bi rekli: oddalji se od samega sebe. Kaj je bistvo našega življenja, naše sreče? Preprosto bi lahko dejali: živeti v miru s presegajočim, z Bogom, biti v miru s svojimi bližnjimi, s samim s seboj in delati stvari z ljubeznijo in veseljem. Če bi človeku to uspevalo iz dneva v dan, potem bi imeli raj že tukaj na Zemlji. Duhovni pisatelj Anselm Grün začenja svojo knjigo z naslovom Mir srca (Biti v sozvočju s seboj) z zelo zgovorno zgodbico, ki pravi takole: »Nekoč je živel mož, ki ga je pogled na njegovo lastno senco spravljal v zelo slabo voljo. Bil je tako nesrečen zaradi svoje lastne sence, da se je odločil, da jo bo pustil za seboj. Rekel si je: Pred njo bom preprosto pobegnil. Tako je vstal in zbežal od tam. Toda vsakič, ko je dvignil svojo nogo in naredil nov korak, mu je njegova senca neutrudno sledila. Rekel si je: Hitreje moram teči. Torej je tekel hitreje in hitreje, tako dolgo, dokler se ni mrtev zgrudil na tla. Če bi preprosto stopil v senco kakšnega drevesa, bi se otresel svoje lastne sence, sedel bi in noben korak ne bi bil več potreben. Toda na to misel ni prišel.« To je dejansko situacija mnogih ljudi, ki dandanes tečejo skoraj do smrti, ker se bojijo, da bi srečali svojo lastno senco, da bi pogledali sebe s svojih manj prijetnih plati. Uiti hočejo svoji senci. A tako zaidejo v nemir, ki se pogosto izrazi v težavah s srcem. Bolezni srca in ožilja niso zaman najpogostejši vzrok smrti današnjih ljudi. Človek se preprosto danes ne more umiriti. Tu je veliko skrbi, ki nekoga oropajo miru, celo nočnega miru. Ne more spati, ker ga skrbijo otroci, ki imajo psihične težave, ki gredo po povsem drugih poteh, kot smo jih predvideli z vzgojo. Tu so skrbi glede finančnega stanja družine. Brezposelnost ne dopušča mirnega spanca, kajti če bo šlo tako naprej, oče ne bo mogel več prehraniti družine, ne bo mogel odplačevati hiše. Tu je toliko vsakdanjih skrbi: skrb glede tega, kaj si drugi mislijo o nas, ali smo vse naredili prav, ali se nismo morda komu s svojim vedenjem zamerili. Človek si beli glavo s tem, kaj si o njem mislijo drugi. Včasih takšne skrbi postanejo celo bolezen. Naj bo težišče današnjega dne iskanje notranjega miru. Ne bežimo pred svojo senco, kajti rešitev ni v begu, ampak v soočenju s samim seboj, v soočenju s svojim življenje
Oče je bral časopis in v nekem trenutku je želel prebrano deliti z najstniškim sinom. V članku je pisalo, da so današnje generacije mladih težko zbrane in pazljive. Dalje je članek govoril, da so današnje generacije lene, imajo slabo koncentracijo ter slabo poslušajo. Ko je oče končal, je vprašal sina: »Kaj praviš o izsledkih raziskave?« Sin je napol prisoten dvignil glavo in dejal: »O čem me sprašuješ, oče?« Zanimivo, da vsak človek raje govori kot posluša. Ne znamo več poslušati ljudi. Ne znamo pa več poslušati tudi Kristusa, dobrega pastirja. Evangelij današnje nedelje govori o Jezusu kot dobrem pastirju. Podoba, ki je nekaterim sodobnim ljudem tuja. Pa čisto po nepotrebnem, saj ta podoba nagovarja tudi današnjega človeka. Kristus v evangeliju pravi, da njegove ovce poslušajo njegov glas, saj nas njegov glas varuje in govori o tem, kdo smo. 1. Pastirjev glas nas varuje. V Jezusovem času so pastirji varovali črede s svojimi telesi. Mnogi obori so bili ograjeni z velikimi skalami in vanje je vodila samo en vhod. Ponoči so pastirji spali pred vhodom in s svojimi telesi branili čredo pred napadalci. Jezus je v današnjem evangeliju namignil na to, ko je dejal, da je on vrata k ovcam. On nas varuje pred tem, da bi nas drugi napadli in nas ranili. 2. Pastirjev glas nam govori, kdo smo mi. Poznavalci pravijo, da so ovce zelo plašne živali. Nočejo leči, dokler niso gotove, da je pastir blizu njih. Mi smo jim podobni. Tudi mi se bojimo, dokler komu ne pripadamo. Jezus je imel prav, ko je govoril o ovcah, ki nimajo pastirja. Neki metodistični pastor je pripovedoval o deklici, ki je bivala v stanovanju velike stolpnice. Poleti so se otroci po večerji šli igrat na dvorišče. Kmalu zatem ji je eden od prijateljev dejal, da se mora vrniti, ker ji je mama ukazala, naj bo v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in nekaj otrok je moralo domov. Druge so poklicale matere. Deklica pa je dejala: »Vsi so šli. Stemnilo se je in jaz sem tam ostala sama in čakala, da me pokliče ali oče ali mami. A tega nista storila.« Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo glasu skrbnih staršev, saj jih nikoli ne pokličejo domov. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave. Potrebovali pa bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih ljubeče poklical po imenu in pokazal, da skrbi zanje. Podobno pa potrebuje vsak človek ljubeč glas, ki ga kliče, varuje pred nevarnostmi in osmišlja njegovo življenje.
Evangelijski pridigar Silvester Molan v današnji Duhovni misli premišljuje o duhovnosti v času krize, ki jo je povzročil korona virus. Zdaj veliko ostajamo doma z domačimi, veliko lahko tudi premišljujemo o sebi, o napakah in vrlinah. Silvester Molan nam za vzpodbudo navaja pismo apostola Pavla Galačanom, da je treba zavreči mesenost oziroma grehe in se duhovno preroditi.
Danes je mednarodni praznik dela. Tudi Katoliška cerkev danes slavi svetega Jožefa -delavca. V današnji Duhovni misli zato pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o pomenu dela.
Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj. Iz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja? Kaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega? Zame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa. Čajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne? Ker sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna. Ne samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku. Ko sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa.
Dobro jutro vsem skupaj. Ste kdaj pomislili, da boste morali v dnevu, ki je pred vami, delati kaj, kar je popolnoma proti vaši naravi? Številni otroci začenjajo svoje šolanje s takim izkustvom. Zdi se jim, da morajo v šoli početi to, kar jih odbija, navdaja z občutkom odtujenosti, brez vsakršne vrednosti za lastna življenja. Številni moji diplomanti se pritožujejo, da se morajo preživljati s tem, kar jih še zdaleč duhovno ne izpolnjuje. Pred kratkim so dijaki pisali esej. Kot vedno sem dobil take in drugačne. Dijakinja, ki si je izbrala temo o enakosti, enakopravnosti in pravici do biti drugačen, me je pozitivno presenetila. V obsežnem in dobro argumentiranem razpravljanju zaključi z navedbo slavnega znanstvenika Alberta Einsteina: »Vsak je genij. A če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja po drevesih, bo celo življenje živela v prepričanju, da je nesposobna.« Dalo mi je misliti. Še posebej, ker se je prej sklicevala na izobraževanje. Dijakinja, ki na koncu splošnega izobraževanja iz svojih izkušenj ugotavlja, kako zaradi želje, da bi vsi bolj ali manj dosegali enake standarde znanja, uničimo številne genije, je kritika, ki jo je vredno premisliti. Še posebej, ko sem v istem trenutku sam, hote ali ne hote, moral od vseh zahtevati isto in uporabljati enaka merila za ocenjevanje. Svet, v katerem živimo, je in bo postavljal določene zahteve. Ene so postavljeni višje, druge nižje. Enkrat so na vrhu te lestvice vladarji, drugič duhovniki, tretjič učitelji, zdravniki, danes morda znanstveniki, športniki, umetniki. Tako je bilo in verjetno bo. Pri tem se ni neumno vprašati, če je to dobro za posameznike in končno za celotno družbo. Einsteinova trditev je jasna: rib ne gre učiti plezanja. Človeku, ki mu sedenje pred računalnikom in pisanje esejev, ravno ni pisano na kožo, ne sili v to. Vsaj tako bi lahko sam to razumel. Prav tako razumi te, ki morajo vsak dan iti na za njih brezsmiselno delo, čeprav bi radi počeli tisoč drugih stvari, a morajo to zaradi golega preživetja. Kljub jasni in utemeljeni misli o ribi, ki nikoli ne bo znala plezati, se mi zdi, da je človek sposoben veliko več kot riba. Če človek hoče, se lahko marsičesa nauči. Številni otroci so z odporom začeli svoje šolanje, a na koncu iz tega ustvarili veliko. Gotovo je trezno paziti, da prehitro ne začnemo z učenjem plezanja, če to ni v človekovi naravi. Se pa je vredno potruditi, najprej učencu, da je pripravljen potrpežljivega učenja in vztrajnosti, in kot učitelji, da z modrostjo in postopoma odpiramo nove možnosti in nove svetove. Morda bomo danes z malo drznosti svoji na vodo navajeni ribi uspeli pokazati kanček veselja do plezanja po drevesu.
Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem. Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju. Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju. Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne.
Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. \tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« \tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. \tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. \tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži. Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.
Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi. Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo. Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo. Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel. »Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich.
Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah. Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke. Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter. V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja. Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami. Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili. Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa.
V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti. Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa. Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro! Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli. Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe. Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo. Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo!
Neveljaven email naslov