Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dovolite mi, da vas na današnji dan prav prisrčno pozdravim in vam zaželim zdravja, varnosti in toplih prisrčnih medčloveških odnosov.
Reformacija je gibanje 16. stoletja, ki zahteva prenovo človeka in s tem prenovo družine ter končno celotne družbe. Reformatorji so si prizadevali človeka navdušiti za branje božje besede v njemu lastnem razumljivem maternem jeziku, kajti prepričani so bili, da se posameznik odreši le, če pozna Kristusov evangelij, božjo ljubezen in njene zahteve. Šele to znanje in spoznanje ga usposobita, da se podredi in prilagodi božjim normativom.
Pomen oziroma poudarek reformacije za današnji čas vidimo predvsem kot težnjo po osebnem odnosu z Bogom, ki človeka spreminja, da zaživi in deluje skladno s podobo, učenjem in delovanjem Jezusa Kristusa. Študij, to pomeni branje in razmišljanje, analiziranje ter pogovore o besedi, ki je postala meso in se naselila med nami, vidim kot naslednji korak, ki izhaja iz reformatorske tradicije. Ko se človek torej zave svoje odgovornosti do Boga in sočloveka, začne temu primerno oblikovati svoje življenje, znanje, družbene normative in tehnologijo, ki jo upravlja in razvija. Onesnaženost okolja oziroma našega planeta izhaja iz neodgovornega odnosa človeka, posameznika ter industrije do našega planeta. Bog je ustvaril svet in vesolje kot popolno dediščino, ki jo je predal človeku, ki ga je upodobil po svoji podobi. »Bog je videl vse, kar je naredil, in, glej, bilo je zelo dobro,« beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Izhajajoč iz te miselnosti in odgovornosti, bi pravično ravnanje z naravnimi dobrinami sveta ohranjalo naravo čistejšo, manj onesnaženo, bolj zdravo in kot dobrino, ki jo bomo tudi našim vnukom in pravnukom lahko predali v neokrnjeni obliki. Na drugi strani pa opažamo radikalizacijo naših medsebojnih odnosov, pojavljajo se lažne novice in kar je še huje – sovražni govor in delno že nasilna dejanja.
Dan reformacije je pravšnji trenutek, da o prenovi ne samo govorimo, ampak jo tudi izvajamo, začenši pri sebi. Tako nam apostol Pavel da naslednji napotek: »Ljubezen naj bo brez hinavščine, odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega, drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo, tekmujte v medsebojnem spoštovanju, blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih, veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo, nikomur ne vračajte hudega s hudim, pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, če je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.« Tako blagodejno, osrečujoče, v prizadevanju za mir, blaženo bi bilo za posameznika in celotno družbo, če bi danes, jutri in tudi pojutrišnjem uresničevali od Pavla priporočeno obliko sožitja.
Reformacija je torej poziv k prenovi človeškega razmišljanja in delovanja na podlagi božje besede in božjih normativov. Je še vedno aktualna in tudi danes še kako potrebna. Postanimo tudi mi pozitivni nosilci prenove svojega življenja in celotne družbe v moči božje besede in ljubezni.
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dovolite mi, da vas na današnji dan prav prisrčno pozdravim in vam zaželim zdravja, varnosti in toplih prisrčnih medčloveških odnosov.
Reformacija je gibanje 16. stoletja, ki zahteva prenovo človeka in s tem prenovo družine ter končno celotne družbe. Reformatorji so si prizadevali človeka navdušiti za branje božje besede v njemu lastnem razumljivem maternem jeziku, kajti prepričani so bili, da se posameznik odreši le, če pozna Kristusov evangelij, božjo ljubezen in njene zahteve. Šele to znanje in spoznanje ga usposobita, da se podredi in prilagodi božjim normativom.
Pomen oziroma poudarek reformacije za današnji čas vidimo predvsem kot težnjo po osebnem odnosu z Bogom, ki človeka spreminja, da zaživi in deluje skladno s podobo, učenjem in delovanjem Jezusa Kristusa. Študij, to pomeni branje in razmišljanje, analiziranje ter pogovore o besedi, ki je postala meso in se naselila med nami, vidim kot naslednji korak, ki izhaja iz reformatorske tradicije. Ko se človek torej zave svoje odgovornosti do Boga in sočloveka, začne temu primerno oblikovati svoje življenje, znanje, družbene normative in tehnologijo, ki jo upravlja in razvija. Onesnaženost okolja oziroma našega planeta izhaja iz neodgovornega odnosa človeka, posameznika ter industrije do našega planeta. Bog je ustvaril svet in vesolje kot popolno dediščino, ki jo je predal človeku, ki ga je upodobil po svoji podobi. »Bog je videl vse, kar je naredil, in, glej, bilo je zelo dobro,« beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Izhajajoč iz te miselnosti in odgovornosti, bi pravično ravnanje z naravnimi dobrinami sveta ohranjalo naravo čistejšo, manj onesnaženo, bolj zdravo in kot dobrino, ki jo bomo tudi našim vnukom in pravnukom lahko predali v neokrnjeni obliki. Na drugi strani pa opažamo radikalizacijo naših medsebojnih odnosov, pojavljajo se lažne novice in kar je še huje – sovražni govor in delno že nasilna dejanja.
Dan reformacije je pravšnji trenutek, da o prenovi ne samo govorimo, ampak jo tudi izvajamo, začenši pri sebi. Tako nam apostol Pavel da naslednji napotek: »Ljubezen naj bo brez hinavščine, odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega, drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo, tekmujte v medsebojnem spoštovanju, blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih, veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo, nikomur ne vračajte hudega s hudim, pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, če je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.« Tako blagodejno, osrečujoče, v prizadevanju za mir, blaženo bi bilo za posameznika in celotno družbo, če bi danes, jutri in tudi pojutrišnjem uresničevali od Pavla priporočeno obliko sožitja.
Reformacija je torej poziv k prenovi človeškega razmišljanja in delovanja na podlagi božje besede in božjih normativov. Je še vedno aktualna in tudi danes še kako potrebna. Postanimo tudi mi pozitivni nosilci prenove svojega življenja in celotne družbe v moči božje besede in ljubezni.
O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, kadar vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem spraševanje, kaj je zanje pomembneje: ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, to pa vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsakdo bi hotel imeti vse, in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. To je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsakdo najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zato svet pravičnejši.
Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je nemara manj podvrženo sodnim instancam. Čenčanje razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa. Lahko pa, nedolžno, kakor je, povzroči zamero in vodi naprej. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznam le čenč – kar je oznaka predvsem zanje, ampak tudi čenčarje, čenčnike in prave čenčurje, bolj knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko tudi o sebi kaj izveš. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane flegma, kot pravimo. Če je duhovit, doda kako táko na račun opravljivca in je zanj zadeva opravljena. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes se odzivajo po svoje, kar je odvisno še od okoliščin in hipnega razpoloženja. Navadno je pa tako, da bolj ko se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. Kar ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Saj beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi ljudi, ki jih srečam na malo daljši ulici! Pravzaprav je pa navdušujoče, če je največ takih z napisom love (l, o, v, e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Denimo, da se spominjamo kake skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
Pred veliko leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da bi se o tem malo pogovorila. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. \tPozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? \tKo takole opazujem, se mi vse bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. \tZa vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. \tGospo, ki je pred veliko leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, v katerem stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Neki mož je bil obtožen umora. Primer je bil zapleten in ni bilo trdnih dokazov o njegovi krivdi. Odvetnik, ki je obtoženca branil, je zagovarjal njegovo nedolžnost. Ob koncu zagovora je dejal: »Gospe in gospodje porotniki, moja stranka je nedolžna. Vi dvomite, ampak imam še eno pričo, ki bo dokazala njeno nedolžnost. Zdaj bo vstopila.« Vsi so pogledali proti vratom, toda nihče ni vstopil. Odvetnik je nadaljeval: »Vidite, gospe in gospodje, tudi vi ste negotovi, sicer ne bi pogledali proti vratom.« Porota se je spet sešla in čez nekaj ur je obtoženca razglasila za krivega. Ko je sodnik prebral obsodbo, je odvetnik dejal: »Saj sem vam vendar dokazal, da dvomite o krivdi moje stranke! Kako ste jo mogli razglasiti za krivo?« Najstarejši član porote je vstal in dejal: »Ko so vsi gledali proti vratom, sem jaz gledal moža, ki ste ga zagovarjali. On ni pogledal proti vratom, in sicer zato, ker je vedel, da ne bo nihče vstopil. Sam je pokazal, da je kriv.« V nasprotju s tem primerom s sodišča, ko priča ni prišla, pa evangelij današnje nedelje omenja pričo, ki je prišla. Prišla je, da bi odgovorila na vprašanje, ki so si ga zastavljali številni ljudje: »Kdo je Kristus?« In kdo je bil ta priča? Nihče drug kot Bog Oče, ki je odgovoril na vprašanje tako, da je na gori razodel Jezusovo slavo trem učencem, ko je rekel: »To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 17,5) Nato je še dodal: »Njega poslušajte!« Zakaj se je zgodila Jezusova spremenitev na gori? Odgovor lahko poiščemo v širšem kontekstu. V prejšnjem, šestnajstem poglavju evangelija (Mt 16) lahko preberemo, da so ljudje spraševali: »Kdo je Jezus?« Tako je tudi Jezus vprašal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Učenci so odgovorili, da nekateri pravijo, da je Elija ali kdo izmed prerokov. Toda o Jezusovi istovetnosti se niso spraševali samo ljudje, ampak celo njegovi učenci. Zato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« In apostol Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, sin živega Boga.« Spremenitev na gori je prinesla odgovor najverodostojnejše priče – samega Boga Očeta! In prinesla je končni odgovor: Jezus je Božji Sin, ki ga Oče ljubi in v tej ljubezni lahko sprejme svoje odrešenjsko poslanstvo.
Cerkev še nikoli ni imela toliko mučencev kot danes. V tem trenutku po svetu ljudje trpijo, mučijo jih in umirajo samo zato, ker so kristjani, ker so katoličani. Pa vseeno, ko slišimo besedo »mučenec«, pomislimo najprej na tista davna stoletja takoj po Kristusu, ko so umirali prvi mučenci. Danes se Katoliška cerkev spominja dveh svetnic, Perpetue in Felicite. Ob prehodu iz drugega v tretje stoletje je vladal cesar Septimij Sever. Želel je izkoreniniti krščansko vero, toda kristjanov je bilo že toliko, da bi moral pobiti milijone svojih podložnikov. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene, to pomeni tiste, ki so se pripravljali na krst. Iz tega obdobja imamo ohranjeno poročilo iz Kartagine o mučeništvu Perpetue in Felicite. S svojim življenjem sta nam svetel zgled medsebojne povezanosti, podpore in solidarnosti. Drža, ki je v današnjem času velikokrat spregledana. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena, poročena. Malo preden so jo vrgli v ječo, je rodila sina. Oče jo je nagovarjal, naj se ga usmili – naj se odpove veri v Jezusa Kristusa in naj daruje poganskim bogovom. S tem bi si namreč rešila življenje. Toda ostala je zvesta Kristusu, v ječi je bila krščena. Pred svojo smrtjo je zapisala: »Mene je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim, kakor stanovitnost mesa.« Imela je videnje, v katerem ji je bilo dano spoznati, kakšne smrti bo umrla. Tudi sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti. Po rimski zakonodaji nosečnic niso smeli umoriti. Življenjepisci so zapisali, da je bila žalostna, ker ne bo mogla iti v mučeniško smrt. Molili so zanjo – in rodila je deklico. Sledilo je javno zaslišanje na mestnem trgu. Priznali so, da so kristjani. Rimski upravitelj jih je obsodil na smrt. Kakšno smrt? Vrgli so jih pred zveri. Perpetua in Felicita sta čudežno preživeli. Odpeljali so ju iz arene, toda ljudje so zahtevali, naj ju pobijejo z drugimi kristjani vred. In res, druga za drugo sta mirno sprejeli smrtne udarce. In kakšno sporočilo se skriva v življenju in smrti teh dveh mučenk? V današnjem jeziku bi verjetno rekli: vera, zaupanje, radikalnost, odločnost, doslednost, zvestoba. Vse to so stvari, ki jih današnji svet in družba še kako potrebujeta. Biti odločen in biti dosleden v vsakdanjem življenju ni šala. Pred nami je nov dan – živimo ga.
Prebujanja ob ropotu si nihče ne želi. Številni sanjajo, kako jih bodo zjutraj prebudile ptice, morda rahel šelest vetra ali šumljanje bližnjega potoka. Ne pa avtomobili, vlaki, letala in po možnosti še vozilo na nujni vožnji. V teh zgodnjih pomladanskih dneh, ko imamo vse dalj odprta okna, odkrivamo, kako je naš življenjski prostor vse bolj onesnažen s hrupom. Težko mu pobegnemo, če že, ne znamo več živeti v tišini. Pred kratkim sem bil nekaj časa v čakalnici. V njej smo sedeli sami tujci. Pozdraviš že, potem pustiš druge pri miru. Ta mir ni dolgo trajal. Zazvonil je prvemu telefon, ki ga je boječ ugasnil. Drugi je bil pogumnejši in začel glasno odgovarjati na telefonski klic. Kmalu so se mu pridružili drugi. Kot v najhujši ropotarnici. Tudi če bi hotel prisluškovati pogovorom, bi težko, saj je bilo toliko raznih govorcev, da si bil čisto zmeden, komu bi sploh prisluhnil. Zaradi tega hrupnega babilona so govorili vse glasneje. Pokašljevanje, ostri pogledi redkih, ki so želeli mir, niso ničesar dosegli. Če že imamo telefone, potem jih je treba uporabljati, bi ob tem lahko kdo pomislil. Zanimivo je, da ves čas, ko sem bil v čakalnici, med saboj sploh nismo spregovorili. Govorili so z oddaljenimi, z bližnjimi ne. Vtis si lahko imel, da te, ki sedijo ob njih, niti ne opazijo. So popolnoma v svetu telefonskih pogovorov. Še tisti, ki bi utegnili reči kakšno besedo svojemu sosedu, so neutrudno pregledovali svoje zaslone. Tišina nam ne bi veliko pomagala, saj smo bili tako in tako zaposleni z virtualno resničnostjo. Pomladne sanje o petju ptic, rahlem šepetu vetra, plivkanju morja, niso resnične. Trenutke, ki bi jih lahko užili v tišini, hitro zapolnimo s tem ali onim ropotom. Ne le zunaj v svetu okrog nas, ropot je tudi v nas samih. Ta je še hujši kot v tisti čakalnici. Včasih imam vtis, da si številni prizadevajo notranji hrup prevpiti z vsem mogočim, če drugega ne, si kot kakšni najstniki nataknejo slušalke. Kot da bi se bali, da bi v sebi slišali kaj, kar bi jih lahko ogrožalo. Kot mati z otrokom v čakalnici. Otrok je počel vse mogoče, da bi pridobil materino pozornost. Ona pa vse, da bi lahko govorila po telefonu. Verjetno je večina mislila, kako je težko materi in da otrok potrebuje pošteno vzgojo o uvidevnosti. A otrok je bil le otrok, ki potrebuje človeka ob sebi. Privoščimo si danes vsaj malo tišine. Morda je tudi v nas ta otrok, ki nam želi povedati kaj lepega. Post od telefona in vsemogočega sodobnega hrupa nam bo odprl vrata do soseda, da ne pozabimo, kako lep je lahko klepet iz oči v oči.
Anekdota iz zapisov grškega zgodovinarja Ksenofonta nas uči, kako si lahko še dandanes ob pomoči razmišljanja filozofa Sokrata pomagamo pri premagovanju svojih lastnih strahov. Sokrat je namreč nekoč opazil, da se sicer ambiciozni in sposobni mladenič Harmides iz strahu pred javnim posmehom ne želi izpostavljati v skupščini in se lotiti politike. Ko je pristopil k njemu, da bi ga k temu vendarle spodbudil, je mladeniča takole povprašal: »Kaj bi si mislil o možu, ki bi bil sposoben zmagati na atletskem tekmovanju, si tako izbojevati čast ter proslaviti svojo domovino v vsej Grčiji – pa ne bi hotel tekmovati?« Harmides je odgovoril, da bi ga seveda imel za mehkužca in strahopetca, zato je Sokrat nadaljeval tako, da je preusmeril pogovor nanj: »Kaj pa, če bi posameznik, ki je sposoben voditi državne zadeve, učvrstiti državo ter tako proslaviti tudi sebe, omahoval, ali naj se tega res loti? Ali ne bi bilo verjetno, da bi tudi ta veljal za bojazljivega?« Tudi na to je Harmides odgovoril pritrdilno, potem pa povprašal Sokrata, na podlagi česa ta meni, da je dovolj sposoben za ukvarjanje s politiko. Filozof mu je odvrnil, da je že večkrat opazil, da je mladenič preudaren, saj ob posvetih daje dobre nasvete in smiselno okara posameznike, če ti storijo kakšno napako, to dvoje pa se mu zdi ključno za dobro vodenje države. Toda Harmides se je branil, da je vendarle velika razlika med zasebnim pogovorom in javnim nastopanjem: prijateljem in znancem z veseljem deli nasvet, pred javnostjo pa občuti velik strah in sram. »Nič ne de,« ga je pomiril Sokrat. »Kdor zna računati, v množici ne računa nič slabše kot sam zase – in kdor v zasebnosti odlično igra na kitharo, je v tem najboljši tudi v javnosti,« je odvrnil. Naše sposobnosti in odlike ne glede na število ljudi, pred katerimi jih izkazujemo, ostajajo iste, zato meni, da sta strah in sram, ki ju občutimo, kadar bi morali stopiti pred veliko množico, povsem brezpredmetna. Dalje množica pogosto ni nič modrejša ali bolj nadarjena od nas – ravno nasprotno: največkrat se izkaže, da je celo veliko manj podkovana na nekem področju in ima manj znanja od nas. Zakaj bi se potemtakem bali njene sodbe? Tako je Sokrat pokazal Harmidesu, da se po svoji razumnosti zlahka kosa z vodilnimi politiki, hkrati pa nima razloga, da bi ga bilo sram govoriti pred ljudmi, ki se s politiko sploh ne ukvarjajo. Pogovor je naposled končal s spodbudo in rekel: »Prijatelj moj, nikar se ne podcenjuj in nikar ne ponavljaj napak drugih; večina ljudi se, kadar se namenijo brskati po tujih zadevah, nikoli ne zazre vase. Nikar torej ne izgubi volje, ampak se potrudi nekoliko bolj ceniti samega sebe.« V tej anekdoti tudi nas Sokrat spodbuja, naj se manj obremenjujemo z mnenjem drugih in bolj zaupamo vase.
Če živimo s tem, kar piše v božji besedi, kar nam v duhu govori sv. Duh, smo duhovni kristjan. To je izziv za nas. Zato je nujno, da če hočemo biti duhovni človek, moramo brati božjo besedo, da postane vsakdanji kruh našega duha.
Ambiciozni starši dajejo, to se dogaja že od nekdaj, čisto izjemno, pretenciozno ime svojemu otroku. Pa se včasih lahko vprašam, zakaj pravzaprav? Zakaj starši izbirajo za otroka neko posebno, edinstveno ime. Ali ni dovolj, da je otrok sprejet kot OTROK, ki je to, kar je. »Jaz sem, ki sem,« je rekel Jezus. Spominjam se ogorčenja na obrazu starejše sorodnice, potem ko je prišla z obiska pri svoji nečakinji, ki je imela novorojenčka. Skoraj jezno je večkrat izgovorila: »Rebeka! Rebeka! Zakaj tako ime!« Pri tem je izgovorila »e« na široko in podaljšano. Še danes se temu včasih nasmehnem, saj je ta gospa imela veliko veselje z otroki, vedno je bila navdušena ob novem življenju. Pogledi na imena so različni. Pa vendarle, ob vsem spoštovanju pravice staršev do izbire imena svojemu otroku spoznavam dejstvo, da se oče in mama prej ali slej, vsaj v vrtcu ali šoli zavesta, da je nenadoma okrog njih, proti pričakovanju, veliko otrok s prav takimi imeni. Trend časa? Zanikanje starega. Ime njihovega otroka ni več edinstveno. Edinstveno postane čisto »običajno«, morda klasično, celo zgodovinsko znano ime, kot sta na primer Katarina, Ivan. Naji in Aleje izgubijo svojo posebnost (ekskluzivnost). In ko je človek nekaj dlje na svetu, opazuje lahko, da je to kot nihalo, ki nosi s seboj izbor imen. Enkrat v eno, pa spet v drugo smer. Novo in spet preizkušeno. Poimenovanja otrok, ki otroku izrazijo naše veselje, spoštovanje do njega, njegovega prihoda na svet, ne morejo biti škodljiva, ne žaljiva, ali omalovažujoča. Lahko bi morda nekdo sklepal, da se otrokovemu imenu pripisuje pretirano velik pomen, pričakuje več moči, kot ga v resnici ima. Spominjam se besed našega modrega dolgoletnega družinskega prijatelja, ki se je skupaj z nami veselil novorojenčka. Prijazno se je nasmehnil ob njegovem imenu in rekel, da mu je všeč, a da vsakdo iz svojega imena naredi svoj edinstveni pomen – torej sam daje smisel in vrednost svojemu življenju, svojemu imenu, sebi na svoji Poti. Človek se ne uresničuje samo prek besed, čeprav mu je Beseda izhodišče. Uresničuje ga ljubezen, dejavna ljubezen, to bi lahko prevedli v misel sv. Benedikta: »Moli in delaj!«
Po bolj ali manj veselem pustnem obdobju smo se kristjani odpravili na manj veselo, a za našo vero pomembnejšo pot, pot posta. Časa, ko bo na dnevnem meniju govor o trpljenju, o smrti in na koncu – hvala Bogu – tudi o vstajenju in večnem življenju. Trpel, umrl in vstal od mrtvih je Jezus Kristus, ki je to nesebično pot odrešitve prehodil zaradi nas. Mnogi v vanj niso verovali takrat v njegovem času in mnogi dvomijo ter z nemalo mero nezaupanja tuhtajo in tehtajo to njegovo dejanje ljubezni do človeka tudi še danes. Podobno je tudi s trpljenjem zaradi naše vere. Kot da se ne moremo odločiti, verovati ali ne. In znova tuhtamo in tehtamo, kaj se nam bolj splača. Zadostuje pa tako malo, da se predamo in obupamo. Eden izmed treh – kar zadeva odnos do Boga – neha o njem in o svoji veri govoriti in se rajši potegne v vase. Misleč si, tako ali tako nisem sposoben resnično verovati, nisem sposoben zaradi premajhne vere v velika dejanja, ki naj bi iz nje izhajala. To je napačno in narobe. Bog, Jezus Kristus, namreč ne potrebuje naših herojskih dejanj, ampak zadostuje oziroma bolj kot to ceni naše iskreno priznanje. Gospod, ne jezi se, vendar sem sam zato ali ono preslaboten. Že to je eno majhno veliko dejanje. In Jezus to ceni. Dragi brat, draga sestra, želiš v življenju delati dobro? Mh. Pomeni ne zahtevaj od Gospoda pomoči, ampak ga preprosto nasleduj in hodi po njegovih stopinjah.
Nedojemljivo trpljenje je treba osvetliti z nedojemljivim Bogom, ne pa trpečega človeka o Bogu prepričevati. To so za trpina prazne besede, ki vodijo v še večji upor in v apostazijo, odpad od vere. Ko gre za vprašanje trpljenja, raje priznajmo nedoumljivost Boga in trpeči bo morda v njej srečal nedoumljivo Božjo ljubezen. Prazni prostor neodgovorjenih vprašanj zahteva pogum za nenehna nova iskanja Boga. Obstaja tudi ateizem bolečine; človek bi želel verovati, toda boleča izkušnja zla v svetu mu tega ne dopušča (Tomáš Halík). Prebral sem, da je razvpiti Richard Dawkins, ki zagovarja, da Bog ne obstaja, po terorističnem napadu na stolpnico Svetovnega trgovskega centra v New Yorku izjavil, da se tak napad ne bi mogel zgoditi, če ne bi bilo religije, prepričanja o življenju po smrti. Takratni canterburyjski nadškof mu je primerno odgovoril, da se tako okruten atentat ne bi mogel zgoditi, če ne bi bilo letala. Oboje, vero in znanost, je mogoče uporabiti za dobro in zlo, le da gre pri zlu za zlorabo enega ali drugega. Zakaj se vernikom glede vprašanja zla in trpljenja očita, da je njihova vera v Boga samoprojekcija? Ali ni potemtakem projekcija tudi nevera? Všeč mi je sarkastična definicija filozofa Martina Heideggerja, ki pravi, da je ateist človek, ki nenehno misli na Boga. Brez vere v Boga bi človek prenehal biti človek in bi postal domiselna žival (Karl Rahner). Presenetljivo je, da je Friedrich Nietzsche, veliki gospod ideje o smrti Boga, razumel Jezusa Kristusa za edinega kristjana, ki je kadar koli živel. Jezusovo krščanstvo je bilo zanj edino pravo krščanstvo. Zanimivo, da je Nietzsche tak labodji spev zapel ravno v knjigi Antikrist, ki velja za enega najbolj napadalnih spisov krščanske pobožnosti. Nietzsche Zaratustra sprašuje: »Kaj ti ravno tvoja pobožnost ne dovoli več verovati v Boga?« Težava je vedno v svetohlinski pobožnosti, ne v Bogu. Očitno ima Cerkev ljudi, ki jih Bog nima, in Bog ima ljudi, ki jih Cerkev nima. Dejansko je človeku sposobnost spoznati Boga prirojena. Človek je ustvarjen, da živi predvsem v globino, ne le v dolžino. Kdor ve za globino, ve tudi za Boga. Sprašujem se, kaj bo z generacijo, ki ni deležna verske socializacije in je duhovno nedohranjena, še posebno v današnjem vakuumu ravnodušnosti do vere v Boga, ko ne govorimo več o teizmu in ateizmu, ampak o apateizmu.
Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Kljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje nevarnejša? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najrazumnejša stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov. Ko boste izmerili dolžino in moč svojega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge.
Odpuščanje je podaritev življenja, je želja, da bi človek, ki se je pregrešil proti drugemu, našel v sebi mir in moč ter da bi sam zmogel odpuščati drugim. Z odpuščanjem rešujemo drugega zemeljskih težav. Smo posredovalci nauka, ki izhaja iz božjega načrta, iz pomena trajne resnice.
Se spominjate Ice Bucket Challenga, ki je pred časom potekal na družbenih omrežjih? Več tednov je bil internet zasičen z videoposnetki raznih ljudi, ki so jim drugi na glavo zlivali ledeno vodo. V samo nekaj tednih so ob pomoči tega izziva zbrali več milijonov dolarjev, ki so bili namenjeni raziskavam ALS ali amiotrofične lateralne skleroze. In nato je vse skupaj potihnilo skoraj tako hitro, kot se je pojavilo. Nobenega dvoma ni, da nam družbena omrežja ponujajo različne prednosti, ko gre za to, da lahko nekomu pomagamo. Toda prav tako očitno je tudi, da njihova uporaba povzroča upad skrbi za soljudi. Družbeni mediji nas spodbujajo – lahko bi rekli celo usposabljajo – da smo bolj narcisoidni, bolj polni sami sebe. Okrog 80 % tega, kar posameznik objavlja na družbenih omrežjih, je povezano z njim in njegovimi neposrednimi interesi. Po eni strani je to smiselno. Težava pa se pojavi takrat, ko začnemo ob tem razmišljati: “Ali ljudje všečkajo moje objave? Komentirajo to, kar objavljam? Kaj lahko naredim, da bi bilo še več komentarjev in všečkov?” Ker kadarkoli nekdo všečka našo objavo ali napiše pozitiven komentar, to v naših možganih sproži dopamin. Ta pa nam da občutek pozitivnega vznemirjenja in nagrajenosti. In ker si tega želimo še več, objavljamo še več sebkov, fotografij krajev, ki smo jih obiskali, ali zanimivih ljudi, s katerimi smo se srečali. S tem pa nam je vse manj mar za druge. Pogosta uporaba družbenih omrežij nas tudi pogojuje, da nam je manj mar za druge ljudi, zato, ker sčasoma otopimo. Ko vedno znova in znova gledamo negativne in žalostne stvari, nas naši naravni obrambni mehanizmi otopijo za bolečino. Poleg tega je vsebina na družbenih omrežjih predstavljena tako, kot da so vsa sporočila enaka. Tvit priljubljenega pevca se znajde ob boku novice o koronavirusu in povabilu na rojstnodnevno zabavo vaše prijateljice. Vsako sporočilo ima približno enako velikost, enako strukturo, enake barve in pisavo. Ko je slastna hrana vizualno prikazana enako kot grozljiv zločin, naši možgani te stvari registrirajo kot nekaj bolj ali manj enakega, kar jih seveda usposobi za to, da jim je manj mar za slabe stvari. V virtualnem svetu je vse relativno. In s samo enim klikom lahko vse neprijetno ignoriramo ter si privoščimo nekaj novega na AliExpressu. Tehnologija nam tudi omogoča, da se ne potrebujemo neposredno ukvarjati s težavami. Kot odziv lahko preprosto uporabimo jeznega ali žalostnega čustvenčka ali pa delimo objavo. Toda pri tem ne potrebujemo nikomur pogledati v oči. Ampak rad bi vam zastavil potencialno zelo neprijetno vprašanje: Kdaj ste zadnjič namenili uro svojega časa, da ste nekaj naredili za nekoga? Kaj pa ves dan? Ali pa kdaj ste zadnjič res velikodušno dali denar? Preprosto dali, ker ste tako čutili. Kdaj ste zadnjič izpustili neki dogodek, kjer ste res želeli biti, zato da bi ta čas investirali v nekoga drugega? V pismu Efežanom 2,10 beremo: “Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela.” In morda je prav danes dan, da naredimo kakšno dobro delo in pokažemo, da nam je mar, resnično mar za ljudi, s katerimi delimo življenje.
Z današnjim dnem, pepelnico, katoličani začenjajo štiridesetdnevni postni čas. Med mašo bodo začeli spokorni obred in se tako tudi simbolno začeli pripravljati na naš največji praznik – veliko noč. Verjetno si marsikdo želi, da bi doživel praznike z vso globino in veseljem, pa naj bodo božični ali velikonočni, vendar žal prevečkrat manjka priprava nanje. Kajti če ni prave priprave, so lahko prazniki precej prazni. Prav zato je današnja pepelnica, ko velja strogi post, povabilo k poglobitvi. V resnici je celoten postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda – h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se zgodi, da razumemo post predvsem ali celo izključno kot odpoved hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, ker bo poletje kmalu tu. Sicer ni nič slabega, če človek ob postu izgubi kakšen odvečen kilogram, toda bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani ali čemur koli drugemu je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa, ali pa je vendarle pomembnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija "40 dni brez alkohola". Odpoved alkoholu, morda zato, ker tudi sam rad segam po njem zaradi sprostitve ali tolažbe, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol pomeni hudo težavo. Tisto, kar nas danes še posebno trga od drugih, pa so sodobna telekomunikacijska sredstva. Digitalna tehnologija z družbenimi omrežji nas lahko tako močno zaseda, da zares moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takemu ali drugačnemu ekranu: sporočilu, ki ga moram nujno takoj prebrati; novici, ki je nikakor ne smem zamuditi … in še bi lahko naštevali. Toda če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in končno tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga izmed nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel odmakniti od digitalnega sveta oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar mi ostane časa, ga namenim svojim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče h poglobitvi in k temu, da smo vsaj malo v tišini. Pomeni, da si dam priložnost za poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k temu, da preverim svoj odnos z Bogom in ga končno poskušam poglobiti in utrditi.
Seveda se zastavlja vprašanje, kaj smemo med vožnjo sploh poleg premišljenega rokovanja z volanom še početi. Odgovor je jasen – nič. Vse mora biti osredotočeno na našo komunikacijo z avtomobilom, cesto in drugimi udeleženci v prometu. Predvsem je pomembno, da se pred vsakim vstopom v avtomobil, še zlasti če so pred nami zajetnejši kilometri poti, ustrezno sprostimo, kot smo prejšnjikrat rekli, z ustrezno molitvijo in blagoslovom. Če niste verni, pa si prikličite v misel vse pozitivne zgodbe, ki bi jih radi doživeli v nadaljevanju dneva. Pomislite na svoje drage, ki vas čakajo doma ob vrnitvi s poti. V vsakem primeru pa se takoj ob startu Gospodu zahvalite za srečen prihod na cilj. Moj blagopokojni ded je rad rekel: zahvala za prejete dobrote je najboljša prošnja za nove. Predvsem se na daljše vožnje, ki se začenjajo še v kakšnih prometnih konicah, ne odpravljajte skregani ali kakor koli drugače živčni. S pogledom pobožajte avto in njegovo notranjost in se mu tako z neko hvaležnostjo predajte, ko sedete vanj. Strokovnjaki odsvetujejo poslušanje različnih vsebin, ki bi lahko motile našo zbranost za volanom. Sam med te zagotovo štejem informativne oddaje, ki v 90 odstotkih prinašajo same negativne informacije. Tudi vsaka glasba ni primerna. Med vožnjo odsvetujejo poslušanje vam sicer ljubih melodij, s katerimi se morda zvečer v postelji zazibate v sanje. Telo ima to kodirano v svojem spominu, vi pa morate biti zbrani. Znane so raziskave o tem, kakšna glasba bi bila najprimernejša za nas med vožnjo. Priporočajo klasiko, srednjeveško in baročno, omenjajo celo nekatera imena, kot sta denimo Johann Sebastian Bach in Antonio Vivaldi; pri tem navajajo kot primer ustreznega njegove Štiri letne čase … Odsvetujejo agresivne ritme (rok, punk, metal in podobno). Spremlja naj nas glasba, ki nam sicer ritmično boža dušo, a nas hkrati ohranja dejavne in radostno budne. Prej omenjene raziskave, v večini ameriške, svetujejo country glasbo, če to prevedemo v naše glasbeno okolje, smo pri narodno zabavni glasbi. Svetujejo tudi molitve, spontane, namenjene dnevu in njegovim nalogam. Pripovedujte si psalme, skušajte se spomniti kakšnih pesmi, ki ste se jih učili denimo v osnovni ali srednji šoli ali kadar koli. Veselite se vsakega trenutka, ki je milostno podarjen od zgoraj. Srečno in varno na pot.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo inrazumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Mlad uslužbenec nekega podjetja je poneveril večjo vsoto evrov. Ko so to odkrili, ga je šef poklical v svojo pisarno. Uslužbenec je takoj vedel, za kaj gre in da bo gotovo izgubil službo in bo tudi drugače kaznovan. Šef ga je vprašal, če se zaveda, kaj je storil. Ta je krivdo takoj priznal. Potem pa ga je šef presenetil: »Če te obdržim na istem službenem mestu, ali ti lahko zaupam?« »Gotovo, gospod, lahko mi zaupate. To je bila zame dobra šola,« je v zadregi odgovoril mladenič. Šef je v uslužbencu začutil resnično kesanje in iskrenost. »Ne bom te vrgel iz službe in zaupam ti enako odgovornost,« mu je dejal in dodal: »Mislim, da ti moram povedati, da si drugi človek v tem podjetju, ki je podlegel taki skušnjavi, a so mu odpustili. Prvi sem bil jaz. Tudi jaz sem naredil isto kretnjo odpuščanja, kot so jo naredili meni.« Dejstvo je, da so bili tisti, ki ljubijo, najprej sami ljubljeni. Tisti, ki odpuščajo, so sami doživeli odpuščanje. Naša plemenita dejanja so samo odsev Božje ljubezni, ki smo jo sami doživeli. Vedno znova doživljamo, da nam Bog odpušča, vrh vsega, da nam odpušča vedno podobne, če že ne enake grehe. Ob tem Božjem odpuščanju lažje odpuščamo naprej. Mi odpuščamo, ker nam je odpuščeno. Ljubimo, ker smo ljubljeni. Podobno bi lahko rekli tudi o zahtevi današnjega evangelija, v katerem nam Kristus naroča, naj odpuščamo svojim sovražnikom in naj jih ljubimo! Nekaterim se zdi to Jezusovo naročilo nemogoče, a nam drugi del današnjega evangelija razloži, da je mogoče, saj naročilo ljubezni do sovražnikov poveže z vero v Boga. Kdor veruje, da je Bog dober, da daje, da »sonce vzhaja nad pravičnimi in krivičnimi«, bo iz te vere dobival moč, da bo zmogel začeti odpuščati. Poleg tega se moramo zavedati, da smo tudi mi velikokrat krivični in nas Bog tudi takrat ljubi in sprejema. Iz te ljubljenosti lahko tudi mi ljubimo naprej. Celo sovražnike! Sovražnike lahko ljubimo le, če se čutimo, da smo ljubljeni od Boga. Ne moremo ljubiti drugih, zlasti sovražnikov, če na sebi ne čutimo pogleda Božje ljubezni. Trdno moramo verovati, da je Božja ljubezen večja od sovraštva, s katerim nas drugi zasipajo. Če verujemo in če pri zakramentih, v molitvi in v odpuščanju grehov izkusimo Božjo ljubezen, bomo zmogli prvi ljubiti in bomo zmogli ljubiti tudi sovražnike. Sovraštvo teži, duši, zapira, ljubezen pa osvobaja. Ko zmoremo ljubiti sovražnike, smo osvobojeni in nam je lažje.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov