Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe.
V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem?
Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe.
V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem?
Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
V meni je, kljub letom in tudi bolečim spremembam, veliko igrivosti, humorja. Enostavno rečeno, veliko imam podlag za veselje. Smeha mi zadnje čase manjka. To spoznanje je kar treščilo v mojo zavest. Zelo mi primanjkuje smeha. Toda, zakaj bi jaz smeh čakala, ga iskala samo pri drugih. Res pa je, da se je lepo veseliti, smejati z drugimi. Kar nekaj ljudi je v moji bližini, ki imajo smisel za humor. Zelo hitro so za smeh in tudi delijo ga radi. Tako na primer mladi frizer. Kadar je v salonu on, pogosto zaslišiš njegov smeh, zadoni njegov iskren, glasen smeh. Sprva sem pomislila, ali bi moral biti bolj diskreten. A ne, joj, naj ga njegovi starejši sodelavci ali vodje ne ustavljajo. Ne zatrejo. Naj živi in doni. Veselje namreč lahko v veliki meri uravnoteži, stabilizira razpoloženje. Sam o sebi, ta krasen fant pravi, da se smeji tudi takrat, ko ga nekaj pojezi, ne samo, ko se na vso moč veseli. Smeji se lahko tudi samemu sebi, ko se zgodi kakšna nerodnost. Morda bi lahko sklenili, da je to samo zunanjost, celo obramba, a človek se ne more veseliti, če v njem ni nič veselega. Kako lepo je, da svojo veselo življenjsko naravnanost povezuješ z delom, vlogo, ki jo imaš. Razvedriš tudi ljudi okrog sebe. To pomeni, da pri tem delu, svojem delovanju vidiš tudi smisel. Delo te veseli, vidiš, da razvijaš svoje talente, deliš svoje znanje, svoje uspehe, rasteš, to daje občutek zadovoljstva, veselja. In v vsakem življenju, ki ga preveva smisel, je veselje navzoče, se veselje »otročje lahko«, kot samo od sebe pojavi, kot pravi Viktor Frankl. Človek globoko v sebi čuti, da je na pravem mestu, da prav na tem mestu napravi lahko veliko dobrega zase in za druge. In je hvaležen Bogu za to svoje poslanstvo, svojo enkratno nalogo. Veselje nad tem, da lahko ustvarjam, nad tem, da me potrebujejo, me imajo radi, veselje za nekoga, ki trpi, svojega brata, sestro, za ljudi, ki mi pridejo naproti … pomaga, ko pridejo preizkušnje, ko te doleti trpljenje. Takrat človek lahko porablja svoj čas tudi tako, da poišče še skrite biserčke v mozaiku svoje življenjske umetnine. Dodaja jih, dopolnjuje in se zahvaljuje za vse, kar je bilo, kar je, tudi za radost bivanja. Silva Matos
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo. Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti. Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju. Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.
Ob besedi »post« imamo ljudje najrazličnejše predstave, spomine, načrte. Nekoč strogo asketsko-religiozni pojem je danes postal zelo ohlapen. V predrzni govorici bi lahko celo rekli, da je post že vsaka misel na shujševalno kuro, na takšno ali drugačno dieto, na odpoved zaradi boljšega počutja, lepšega izgleda. Mnogi še danes post tesno povezujejo s hrano, dieto, preračunavanjem zaužitih kalorij. Cerkveni post pa je veliko več, kot so kalorije, pet obrokov na dan, lepa postava. Smo sredi postnega časa, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. V božji besedi današnje tretje postne nedelje začutimo vabilo k spreobrnjenju. Prvo berilo je vzeto iz druge Mojzesove knjige. Prizor, ki bi bil zanimiv za marsikaterega filmskega režiserja: Mojzes je namreč zagledal, medtem ko je pasel čredo, goreč grm, ki je gorel, pa ne zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je kraj, na katerem stoji, svet. Dejstvo pa je, da se Bog v življenju vsakega izmed nas razodeva na različne načine. Papež Benedikt XVI. zapiše: »Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, se mu je treba približati z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem.« Skozi ves postni čas odmevajo besede: Spreobrni se! Povprečen človek bi dejal: »Zakaj naj se spreobrnem? Saj sem v redu.« Do neke mere drži. V redu smo, ker živimo življenje, ki nam je bilo darovano, živimo in delamo. Toda spreobrnjenje pomeni tudi, da si »upamo« priznati svoje nepopolnosti, pomanjkljivosti in narediti v svojem življenju kakšno spremembo: v odnosu do sebe, do drugega. Najbolj iskrene spremembe so tiste, ki so narejene v ponižnosti, v majhnosti. Če pa je človek veren, proces spreobrnjenja začne z Bogom, pred Bogom. Mnogim je na tej poti spreobrnjenja v pomoč svetopisemska beseda, ki pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Naj bo tudi današnja nedelja priložnost, da izstopimo iz svojega začaranega kroga in zavestno zaživimo z drugimi, za druge, pisano z malo in pisano z veliko začetnico.
Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendar vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinoma ne namenoma. Z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker razgali najbolj boleči del našega življenja. To je neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti. Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?« Groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo številni mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na tla. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bog. Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni. A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre – ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja. Pasti – to pomeni spet postati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več«, »Nimam pojma«, »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. »Samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje. Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.
Zadnji dve leti sta bili - milo rečeno - težki. Pandemija, izolacija in družbeni nemiri so nam skupaj s skrbjo za zdravje in občutkoma ujetosti in nepredvidljivosti naprtili čustveno breme, ki ga vedno težje nosimo. Število ljudi, ki doživljajo simptome anksioznosti in depresije se je - po eni od globalnih raziskav - v zadnjih dveh letih vsaj podvojilo. Tesnoba in depresija uničujeta ustvarjalnost, jemljeta energijo in v življenje vnašata občutek ohromljenosti in nemoči. Zaradi tega slabo spimo in se ne smejimo pogosto. Izčrpavata posameznike in družine ter močno zaznamujeta odnose na delovnem mestu in v družbi nasploh. Kako lahko prepoznate ali je tesnoba tudi vaša težava? Odgovori na vprašanja, ki sledijo, so vam lahko v pomoč pri tem: Se smejite manj, kot ste se v včasih? Ali v vsaki obljubi vidite težavo? Bi vas tisti, ki vas najbolje poznajo opisali kot vse bolj negativno in kritično osebo? Ali domnevate, da se bo zgodilo nekaj slabega? Ali vsako dobro novico razredčite z dobro dozo vaše verzije resničnosti? Ali povečujete negativne stvari in pomanjšujete pozitivne? Če bi imeli priložnost, ali bi se do konca svojega življenja izognili kakršni koli interakciji s človeštvom? Če ste na večino teh vprašanj odgovorili pritrdilno, je to zagotovo precej jasen znak, da lahko tesnoba in depresija kmalu postaneta zelo resna težava tudi za vas. In če pride do tega, se obrnite na usposobljenega terapevta ali zdavnika, ki bo poskrbel za pomoč, ki jo potrebujete. Niti za hip ne pomislite, da ste zaradi tega manj vredni ali da je to nekaj, česar bi se morali sramovati. Prositi za pomoč ni znamenje strahopetnosti, ampak poguma. Toda prav tako so stvari, ki jih - da bi se izvili iz primeža tesnobe in porajajoče se depresije - lahko naredite sami. V Psalmu 121,1-2 beremo: “Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” Začnite z Bogom. Preusmerite svojo pozornost proč od težav in zmešnjav na Boga. Ukvarjanje s težavami vam ne bo prineslo nič dobrega. Bolj ko se ukvarjate z njimi, večje postajajo. Ko pa svoje misli usmerite ne Boga, ki je večji od vsake vaše težave, Boga, ki je “kralj nad kralji in Gospod nad gospodujočimi” (1. Timoteju 6,15), se težave hitro zmanjšajo na svojo dejansko velikost. Drznite si verjeti, da prihajajo dobre stvari; da je Bog govoril tudi vam, ko je rekel, da v vsem dela za dobro teh, ki ga imajo radi (Rimljanom 8,28). Dobro življenje se ne začne, ko se okoliščine spremenijo, ampak ko se spremeni vaš odnos do njih. To, kar mislite, da je vaša težava, morda sploh ni vaša težava; vaša težava je lahko to, kako nanjo gledate. Okoliščine lahko le redko nadzorujete; toda vedno lahko nadzorujete svoj pogled nanje. Napolnite svoje misli s tem, kar je - kot beremo v pismu Filipljanom 4,8 - “resnično, vzvišeno, pravično, ljubeznivo, častno, krepostno in hvaleveredno”. Poleg tega negujte hvaležnost. Različne raziskave so povezale hvaležnost s pozitivnimi učinki. Hvaležni ljudje so bolj empatični in lažje odpustijo. Imajo pozitiven pogled na življenje in kažejo manj zavisti, materializma in sebičnosti. Hvaležnost povečuje samospoštovanje, izboljšuje medsebojne odnose, kakovost spanja in prispeva k dolgoživosti. Zato se bolj osredotočajte na to, kar imate kot na tisto, česar vam primanjkuje. Hvaležnost je zavedanje o prednostih življenja. Z Bogom, ki je nad vsem, a vam je hkrati blizu in ki vam daje dobre stvari, za katere ste mu lahko vsak dan hvaležni, boste danes bolje zaspali in se jutri več smejali. Drugače boste pristopali k svojim strahovom. Naučili se boste kako slabe novice gledati skozi prizmo Božje suverenosti in dobrote. In po njegovi moči boste odkrili “mir, ki presega vsako razumevanje” (Filipljanom 4,7).
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta«. Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in se dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je torej pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice … a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki je prihajala iz njene duše, ki jo je vsako jutro urejala, ko je klečala v meditaciji. Za mene je ena največjih lepot svečanost prvega svetega obhajila v maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil … Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno-belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah … Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala čez noč na travo, da jih je rosa orosila in da niso oveneli. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala … Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega. Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca. Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika. Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno je citirana samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: "Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta."
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj za vernega človeka ne. In tudi veliko nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! Če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje: Kako moliti?! Prebiranje svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure … Na voljo imam širok razpon »pristopov« in pristopam in pristopam, in vedno znova se zalotim, da opravljam zamotan ali rutinski obred, namesto da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da bi bil na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva«, ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva, in »sva« celo, ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš z vikanja na tikanje, besede niso več tako pomembne, ampak začneš gojiti odnos. Toseveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« \tOb vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? \tKo je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. \tVem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.
V vstopnem spevu današnje druge postne nedelje Cerkve je vzklik: »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke. Naj nas sovražniki ne obvladajo, o Bog, reši svoje ljudstvo iz vseh njegovih stisk.« Človeška narava je po svoji temeljni in izvirni ranjenosti, posledici izvirnega greha, nagnjena h grehu. Toda še večja od človekovega greha sta Bog in njegova ljubezen, ki hoče spokorjenega vedno znova izpolniti v sebi. Za napredek v duhovnem življenju sta potrebni dve prvini, dve kreposti oz. dva načina: ponižnost in spominjanje, to je zahvaljevanje. Ponižnost v priznanju svoje nezadostnosti in nemoči, nebogljenosti v prizmi Božje moči, Božje vsemogočnosti. Ponižen človek torej priznava, da si sveta in pravzaprav ničesar ni zmožen zares podrediti, še najmanj samega sebe, zato potrebuje dobrega Boga, ki ga edini lahko izpolni in osvobodi, opolnomoči in utrdi v njem samem. Zato David v današnjem vstopnem spevu prosi za zmago nad sovražniki, prosi za zmago nad zlom, nad strastmi, ta pa je mogoča le v Bogu in ob njegovi pomoči. Prošnja za rešitev pa ni bila aktualna le v Davidovem času, ni aktualna le na naši duhovni poti, pač pa je žal aktualna tudi tukaj, zdaj, sredi Evrope v 21. stoletju. Kaj nam je torej storiti? Kaj je storiti Kristusovemu učencu? Kaj Bog želi od nas v teh konkretnih razmerah? Najprej to, da priznamo, da s človeško močjo, celo z dialogom, ne moremo doseči ničesar, če to ni najprej utrjeno v Božjem duhu in narejeno v skladu z Božjo voljo. Gre torej za temeljno držo ponižnosti, ki pa se povzeta v zahvali izraža v prvem delu današnjega introita. »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke.« Da je usmiljenja sploh potreben, se lahko zave le ponižni; da ga bo res lahko deležen, pa se lahko zave le hvaležen človek, ki se vedno znova spominja vélikih Božjih del v svojem življenju. Spominja se tistih trenutkov v svojem življenju, ko se mu je zdelo, da je ostal sam, da ga je Bog pozabil in zapustil, pa vendar pozneje spozna, da mu je bil Gospod tedaj, v tistem trpljenju, najbliže, le da ga zaradi osredotočenosti nase in na svoje težave ni mogel opaziti. Iz spominjanja in hvaležnosti tako zajemamo moč in tudi vero, da nas Bog ni in ne bo zapustil, da nam ostaja zvest tudi v preizkušnji, čeprav ga naši čuti v svoji slabosti in naš duh v svoji ošabnosti ne morejo začutiti. Gospod Bog je v našem življenju in zgodovini človeštva že neštetokrat posredoval in se izkazal mogočnega. Tako bo tudi danes. Poleg tega pa zlasti v tem postnem času, ko smo posebno zavezani tudi dajanju in izvajanju miloščine, ne pozabimo, da se lahko naša hvaležnost dobremu Bogu izkazuje tudi v konkretni ljubezni do bližnjega, ubogih, ki so vedno okoli nas, še toliko bolj pa danes med nami. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj se naša ljubezen do Boga in naše postno spreobrnjenje kažeta v dobrih delih in ljubezni do bližnjega. Naša ljubezen do Boga je resnična le toliko, kolikor je resnična ljubezen do najbolj ubogih. Dopustimo si torej ljubiti vse. Prijetno nedeljo želim.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zajema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli! Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno ne znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Spoštovani, spoprijel sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji stopnji paliativne oskrbe. Že veliko pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: "Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?" Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: "Če bi Boga poznal, bi bil jaz on."
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost ,o kateri razmišljam v tem jutru, se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo navzoče globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da znova začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
V pozni jeseni in zimi so jutra pogosto zamegljena in neprijazna, zato mi obisk cerkve oziroma jutranje maše polepša in obogati dan. Ko prestopim cerkveni prag, začutim objem božje ljubezni. To mi je v veselje, čeprav me hkrati razžalosti, ko zagledam vedno isto znano skupino, že rahlo v letih. Tiho sedem na svoje običajno mesto in v mislih na Boga proseče molim. Nenadoma me zmoti počasna hoja moža s palico. Korak je sicer počasen, a je dodatno okrepljen z glasnim TOK, TOK, TOK. Korak in zvok sta last sivolasega Francija, ki kljub visoki starosti ne zamudi te jutranje radosti. Tudi on sede na svoje mesto in ponižno čaka na zvonček, ki bo oznanil začetek svete evharistije. Pozabim nanj in se posvetim obredu. Poslušam župnikovo branje, njegovo molitev, vse dokler ne pride na vrsto molitev Oče naš. Gospod župnik začne, navzoči verniki pa poskušamo loviti ritem njegovih besed. Kadar se zgodi, da v cerkvi molimo »vsak zase«, utihne in počaka, da sami zmolimo do konca. Včasih, zadnje čase vse pogosteje, pride dan, ko se zgodi nekaj čisto drugega. Gospod Franci je izredno prisrčen, močno veren štiriindevetdesetletnik. Še vedno lahko skrbi sam zase, se sam oblači in je sposoben priti v cerkev. Popolnoma razumljivo je, da je glede na leta malo počasnejši. Ne samo pri hoji, tudi pri molitvi. Njegov še vedno globoki glas doni po vsej cerkvi. Molitev Oče naš se zato sliši s prizvokom odmeva: Oče naš, ki si v nebesih (začne gospod župnik) (gospoda Francija pa je slišati za nami) …….. v nebesih, pridi k nam tvoje kraljestvo, …………………………………………… tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja …………………………………………… tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji …………………………………………… tako na zemlji. Zdaj gospod župnik utihne, a ne jezno in nestrpno. Na njegovem obrazu zažari nadvse prisrčen nasmeh. Tako je poln ljubezni do tega sivolasega moža, da se ta v trenutku prelije na vse nas. "Kako smo lahko srečni, da imamo gospoda Francija in takega župnika. Ljubeznivega, nasmejanega, napolnjenega z božjo ljubeznijo do vsakogar izmed nas," si mislim. Iz cerkve odhajam obogatena z molitvijo in blagoslovom jutra. Pod vtisom molitve in ljubeznivega nasmeha si zaželim, da bi bil tudi ta dan obdan s svetlobo ljubezni in potrpežljivosti.
Sva v planinski koči, z najino Ano, vnukinjo, ki se brezskrbno igra. Preveč sem v svojem svetu, da bi se želela igrati z njo. Tudi delo se mi zdi težko, obveznosti so mi tuje. Nimam moči, občutek velike utrujenosti se nadaljuje. Izčrpanost in bolečina v prsih še nista popustili. Danes še posebno občutim žalost. Kljub spremembi kraja se ne premakne, je ostala. Tiho se ozrem k njemu. Tudi on se ne počuti dobro. Zelo počasi se spet približujeva drug drugemu, zbližujeva, čutiva pa se le malo. Nič ne moreš izsiliti. Ne vem, kje dobiti moč, da bi se mu lahko posvetila. Ali bolje, da se posvetiva drug drugemu. Saj počasi prihajajo trenutki skladnosti, sem pa tja tudi bližine, vendar je neka distanca … Ni zaprtost, toda ni harmonije. Tudi danes, ko smo bili z Ano visoko na Mrežicah, se je le sem pa tja prikradel do srca kakšen žarek, skozi žalost težko pride, ker je kot megla. Ne, ni tema, ni obup, je pa žalost, ki je tam. Usedla se je v srce, kot da bi se ugnezdila, in se ne premakne in se dela, da je domača. Jaz pa ji ne zmorem reči, da pač lahko še malo postane, potem pa naj odide. Saj v srcu ni prostora samo zanjo. Srce je veliko več. Žalost si je vzela preveč, kot jež, ki je izrinil mehko lisičko s košatim repom. Ana je šla spat. Jaz pišem, on pa bere knjigo o lepem vedenju. Tudi mene zanima ta knjiga, včasih pa se mi zazdi, da je napisana čisto brez srca, suhoparno, kot da bi jo pisal stroj. Danes me zmoti prav vsak trenutek, prazen izraz, slutnja brezosebnosti, oddaljenosti od srca. Želim si človeka predvsem začutiti in se mu iskreno, z ljubeznijo odzvati v skladu s tistim trenutkom. Želim si bližine, notranje povezave, skladnosti, zaznavanja valovanja tistega, kar je v človeku bistveno, kar je njegovo bistvo, jedro in smisel … Potem pa zagledam, vidim nekaj lepega. Tema se bo spremenila v svetlobo. Prihaja. Tu je spoznanje, ni več razloga za žalost, srce ni več zagrenjeno, saj je človek, ki je pred menoj, velik dar. Toda kako pomembno je, da si vzamem čas, da se resnično ozrem v človeka, da pogledam globoko v njegove oči. Vzeti si čas, čas prav zanj. Takrat izgine vse peklensko, prevlada ljubezen, če v sebi le ustvarjam razpoloženje, da vidim lepoto v sočloveku. Vidim veličino, ki je do neke mere v vsakem človeku. A zdaj vidim božje, vezi, ki niso naključne. So čudež bivanja, plod posebne stvaritve, najine ljubezni, božje navzočnosti. Vem, da ni razloga za malodušje, črnogledost, žalost, to so le moje misli, moj razum, a hrepenim po tem, da bi mi spregovoril, mojemu srcu … Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, potezami, odpirati oči, videti možnosti, lajšati težave in razveseljevati. Prebujati radosti, kot da bi zasnoval notranjo svobodo. Usmerjenost samo vase, sebičnost, ne da bi se ozrl na drugega, je zelo kratkotrajno zadovoljstvo. V resnici vodi v praznino odnosa. Želja, da bi bil vreden bivanja, da bi ustvarjal, rasel v ljubezni in jo delil z drugimi, predvsem pa s hvaležnostjo iskal in se zavedal dobrega, pa je skrivnost bivanja, pravi čudež, ki ga osvetli šele ljubezen.
Število štirideset ima v Svetem pismu poseben pomen. Pomeni namreč časovno obdobje, v katerem se zgodi sprememba, rast, zorenje, okrepitev, poglobitev. Evangelist Luka poroča o dogajanju tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja: »Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega duha in Duh ga je štirideset dni vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel.« (Lk 4,1-2) Štirideset dni ali celo štirideset let. Število, ki ga srečamo na številnih pomembnih mestih v Svetem pismu. Oglejmo si primere: ko je Noe zgradil barko, je potem štirideset dni in štirideset noči deževalo na zemljo; ko je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti, jih je nato štirideset let vodil po puščavi; ko so Izraelci taborili pod goro Sinaj, je bil Mojzes štirideset dni in štirideset noči na gori, na kateri je prejel deset božjih zapovedi; ko se je prerok Elija, ki ga je preganjala oblast, v svoji malodušnosti in potrtosti okrepčal s hrano, je zaradi moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči potoval do gore Sinaj – kraja srečanja z Bogom; ko je prerok Jona končno le prišel v Ninive, je tam po ulicah oznanjal: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Preden je od mrtvih vstali Jezus odšel v nebo, se je štirideset dni prikazoval svojim učencem, jih utrjeval v veri in jih tako pripravljal na javno delovanje. Seveda pri vsem tem izraza »štirideset dni« ni treba nujno razumeti strogo kronološko, ampak bolj simbolično. Vsekakor pa je to obdobje pomembno in je prešlo tudi v bogoslužje in tako zaznamovalo naš postni čas. In kaj nam pomeni štiridesetdnevni post? Čas za trening v neki odpovedi – na primer mesu, alkoholu, cigaretam, televiziji, računalniku …? In potem? Kaj bo po štiridesetih dneh posta drugače? Problematičen vidik posta je namreč lahko v tem, da se z neko askezo ali odpovedjo poskušamo poboljšati, izpopolniti, postati moralno boljši. Ampak vse to je navsezadnje še vedno vrtenje okoli sebe. Post je priprava na veliko noč in temeljni namen posta je prav v tem – da bi namreč v svojem življenju poglobili vero v to velikonočno skrivnost; da bi odvrnili svoje življenje od sebičnosti in vrtenja okoli svojega popka ter res zaživeli svoje življenje na velikonočen način – kot dar za drugega. Zato ostaja vprašanje: Bom zaradi štiridesetdnevne askeze in odpovedi res bliže Bogu, bližnjim in sebi?
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so številni podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je imam kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, da bi vsako knjigo znova vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče še enkrat prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdhinil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon je v knjigi Pregovorov zapisal, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem zajemala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neutrudno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me še kar nekaj prgišč loči od šolskega znanja do takrat, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na prejšnje odločitve, h katerim je brez dvoma pripomogla tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, na kateri bo eno izmed pomembnih vlog spet imela življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju imela glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro v primeri z njo šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Ta stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!? Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi "kofetarji" moj jutranji "neskafe" gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status "kave", mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru "prešpricam" tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote … Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo), se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo … Morda … A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje … Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Neveljaven email naslov