Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Tako je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa sestavljata celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa ga močno oblikuje ravno zunanji. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, v katerem misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit - v - svetu je edino bitje, ki mu svet »pripada« kot notranji element njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča le, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samoosmislitve je zato samoodtujitev. Kako je torej človeku kot bitju dveh svetov kljub skušnjavam obeh svetov mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanji kot notranji – našli v muraqabi. Muraqaba je arabski izraz za čuječnost, ki je ena temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse, kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bedeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, navdih in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami misli: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda opazovanja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj samo navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari take, kakršne so. Namen čuječnosti je zato samospoznanje in samoobvladovanje, ozaveščanje enotne resničnosti, tj. harmonizacija obeh svetov.