Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel. In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja. Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov. Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.
Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim, kot je, niso zadovoljni. Želja, da bi svet izboljšali, je plemenita in tempirana bomba hkrati. Koalicijske sile so leta 2001 vdrle v Irak, da bi odstranile diktatorja Sadama Huseina in vzpostavile demokracijo. Papež Janez Pavel drugi je rotil Busha in Blaira, naj ne posegata na tuje ozemlje. Nista ga poslušala. Danes je Irak padla država, z uničeno družbo, daleč od vsake demokracije. Papež je vedel, da je boj proti terorizmu samo pretveza za dosego ekonomskih interesov, kot je ideal pravične družbe samo pretveza za nasilno revolucijo, po kateri zavlada prevratniška klika. Jezus se je od teh modelov distanciral. Na Pilatovo vprašanje, ali je res judovski kralj, kot beremo v današnjem evangeliju, je odgovoril pritrdilno, vendar z bistvenim dodatkom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Prav tega dodatka niso upoštevali številni krščanski vladarji, začenši s Konstantinom Velikim, ki je leta 312 pred bitko z Maksencijem, tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal križ, obsijan z napisom – V tem znamenju boš zmagal. Konstantin in za njim številni kralji in cesarji so celih 1400 let Kristusov križ preobračali v ideologijo, s katero so dajali legitimnost svoji tuzemski vladavini. Jezusov model reševanja padlega sveta, polnega krivic, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega. Če je kdo zares razumel človeško psiho, padli svet in z izvirnim grehom ranjeno človeško naravo ter dvoumnost človeških strasti, je bil to Dostojevski. O svojem izhodu iz prepleta dobrega in zla, je rekel tole: "O sebi vam lahko povem, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvoma, in to vse do zdaj in morda celo do pokrova na krsti. Kakšne muke mi je povzročalo in mi še zmeraj povzroča to hlepenje po veri, ki je v moji duši toliko močnejše, kolikor več je v meni argumentov proti njemu. In vendar mi Bog včasih podari minute, v katerih sem popolnoma miren. V teh minutah ljubim in zdi se mi, da me ljubijo drugi, in prav v takih minutah sem si izdelal simbol vere, v katerem mi je vse jasno in sveto. Ta simbol je zelo preprost: verujem, da ni ničesar, kar bi bilo lepše, globlje, bolj razumno, pogumno in popolno od Kristusa, in ne samo, da ni – z ljubosumno ljubeznijo si govorim –, da tudi ne more biti. Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in bi bila resnica res zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Svoje občutje Boga in "sijoče osebnosti Kristusa", pravi Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je Dostojevski prinesel iz katorge, iz zapora v Sibiriji, kjer je vklenjen v klade preživel štiri leta. In kaj je počel v katorgi? Bral je evangelij, skoraj samo evangelij, saj je bil evangelij edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Dobesedno pravi: "Samo tam, v ječi, v katorgi, sem živel zdravo, srečno življenje, tam sem spoznal samega sebe …. Tam sem spoznal Kristusa, spoznal sem tudi ruskega človeka in začutil, da sem tudi sam Rus. … Ne govorite mi, da ne poznam ljudstva! Poznam ga: od njega sem spet v svojo dušo sprejel Kristusa, ki sem ga spoznal že v hiši staršev kot otrok in ki bi ga kmalu izgubil, ko sem se preobrazil v 'evropskega liberalca'."
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako rano pritrdilno odgovorili, bo dan poln, hitro minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in še to ne veste zakaj, razen to, da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, da tak kot vsak drugi dan. Vsi smo kdaj pa kdaj deležni tega zadnjega. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas to edino drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili ves polet. Na srečo pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, kako nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj samega sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno, da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo te današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj globok v duši spreletavalo, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, sedaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. Želim vam v današnjem dnevu vsaj enega srečanja, ki bi nas utrdil v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Zadnje se potem deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) je v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot prav z mističnim okušanjem (Rešitelj, str. 55), kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporom, temveč samo z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija pomeni jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki temelji ravno na neposredni notranji izkušnji posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Kot je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Neposredno mistično okušanje je, po Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ne pozna, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih, kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in značaj.
Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrn. Opazili boste, da se razlikujejo drugo od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je treba oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja, iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Pričnimo to jutranjo spodbudo z zgodbo. Neka ženska je vsak dan prečkala ameriško-mehiško mejo na mopedu, oprtana z nahrbtnikom. Ta je bil poln peska. Cariniku je seveda postala sumljiva in vzel jo je na piko. »Kaj imate vendar v nahrbtniku?« »Samo pesek,« je odgovorila. Carinik ji je vzel nahrbtnik in ga spraznil. Res je bil v njem samo pesek. In tako se je odvijalo mesece in mesece. Nekega dne pa ji je rekel: »Obljubim, da vas ne bom ne prijavil niti priprl, toda povejte mi ali kaj tihotapite ali ne?« »O, seveda,« je resnicoljubno priznala. »In kaj?« je še pritiskal nanjo. Ženska se mu je zasmejala in odvrnila: »Mopede.« Ne, tihotapljenje ni krepost o kateri bi rad danes govoril. Zgodba prej govori o pomanjkanju te kreposti na eni strani in o nekakšnem odklonu na drugi. Govorim namreč o razumnosti, ki je krepost v vsakem trenutku uporabiti spoznanje resničnosti in pravilno reagirati. Razumen človek se torej uči videti neko situacijo v celoti in vsej kompleksnosti in na podlagi tega pravilno presoja oz. deluje. V zgodbi imamo dve osebi, ki imata zametke kreposti razumnosti. Carinik ji ni preveč zvest, saj se v očitno sumljivi situaciji ne znajde preveč dobro. Lahko opazimo, da se »zapiči« v neko podrobnost in se ukvarja z njo do onemoglosti. Ima obilico časa, da bi situacijo dobro presodil, a mu ne uspe videti širše slike. Na drugi strani pa imamo mopedistko, ki je razumnost spremenila v pretkanost oz. zvijačnost. A njeni poskusi so bili precej tvegani, saj bi jo ob bolj razumnem cariniku čakala kazen. Razumnost ne smemo enačiti s številom doktoratov in objavljenih knjig. Povezana je namreč z predvidevanjem ali previdnostjo, ki temelji na pravem spoznanju realnosti. Človek, ki pred njo beži ali živi v oblakih, bo težko ravnal razumno, saj mu ne bo uspelo izkoristiti priložnosti, ki bi se mu ponudile. Kdor pa se uči, da bi že vnaprej videl posledice svojih odločitev, se bo tako izognil marsikateri nevarnosti. Spoznamo lahko, da nas razumnost spodbuja k večji širini in iznajdljivosti. Vabi nas, da dobro izkoristimo konkretno situacijo oz. da konkretno situacijo izkoristimo za dobro. Velikokrat se nam zgodi, da smo iznajdljivi le na tistem »temnem« polu – kako se izogniti nepotrebnemu delu, kako plačati čim manj davkov ali kako na primer očrniti sočloveka v njegovi šibkosti. Vklopimo še ta svetli del, da bomo razumni, ko gre za dobro nas vseh.
Evangelij na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta govori o Jezusovem drugem prihodu na svet. Kristusu pripravljamo prostor med nami z medsebojno ljubeznijo, dobroto, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo potrebnim, opogumljajočimi besedami in sočutjem. Pripoved, ki sledi, je preprost primer tega, kako v vsakdanjem življenju lahko prinašamo Kristusa na svet: V nedeljo sva šli s hčerko v kino. Ko sva se bližali blagajni, je k nama pristopil mlad kitajski par in nama ponudil dve vstopnici in bon za pokovko. Prijatelja, za katera je kupil vstopnici, sta v zadnjem trenutku odpovedala svoj prihod. Ponudila sem, da mu plačam vstopnici, toda vztrajal je, da mi ju podari. Pogledala sem svojo šestletno hčerko in ji rekla: "Zdaj pa midve poiščiva nekoga in mu polepšajva dan." Ko sva stali v vrsti za pokovko, je hčerka predlagala, naj si razdeliva pokovko, drugi bon pa nekomu podariva. Kmalu je v vrsti zagledala malezijsko deklico in njeno babico ter ji podarila bon. Po predstavi sva na parkirišču srečali indijski par, ki ni imel dovolj drobiža za parkirnino na avtomatu. Dala sem jima manjkajoči drobiž. Ko pa sem hotela plačati svojo parkirnino, sem v reži parkiranega avtomobila našla pet dolarjev. Hčerka jih je naslednji dan vrgla v nabiralnik za otroke v sirotišnici v veleblagovnici. Zvečer me je hčerka nagradila z objemom in besedami: "Kako srečen dan sva preživeli, mama!" Za nama je bil res čudovit dan. Midve sva bili v tuji deželi deležni prijaznosti, potem pa sva prijaznost naklonili drugim ljudem različnih narodov in ver. Lahko si samo predstavljam "napredovanje" prijaznosti, če so jo ti ljudje posredovali naprej. Sporočilo pripovedi nas spominja, naj dobro, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Eno prijazno dejanje lahko "pomnožimo" v tisoč drugih prijaznih dejanj. Dobrota je nalezljiva in izžareva na druge. S posredovanjem dobrote, ljubezni in služenja pripomoremo, da se približa Kristusov prihod med nas. Gospod je navzoč povsod tam, kjer so ljudje prijazni do drugega, kjer so velikodušni, ustrežljivi. Skratka, kjer so ljudje ljubeči. Pomislimo, kolikokrat bi lahko ta teden "prinesli" Jezusa spet na Zemljo in med nas tako, da bi drugim posredovali svojo velikodušnost in prijaznost.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o delovanju Svetega duha.
Danes naj bi se v Glasgowu, če je ne bodo podaljšali, uradno končala podnebna konferenca Združenih narodov. V razpravah, kako bi se izognili grozečim podnebnim spremembam, sta pomembno mesto imela tudi pogozdovanje in boj proti preveliki sečnji gozdov. O njihovem pomenu v današnji Duhovni misli razmišlja okoljevarstvenik Anton Komat.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? \tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: \t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; \tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Vsak dan imamo na mizi kruh. To je naša osnovna hrana. Je lahko beli, črni, mešani, polnozrnati kruh in še in še … Vse različne vrste pa imajo nekaj istega – narejene so iz vode, moke in kvasa, testo pa potem še spečeno ... Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«. Ko je kruh pečen, je namenjen temu, da se ga poje. In mora se razlomiti, saj ni namenjen temu, da se ga postavi v kot, kjer bo splesnel ali pa se posušil. Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato so nas učili, da se nobenega kosa kruha ne sme kar tako odvreči. Kruh je nekaj svetega. Mogoče današnjim rodovom ta skrivnost nastajanja kruha, peke kruha, kakor tudi važnost kruha pri vseh naših obrokih, ni tako blizu kot generaciji iz prejšnjega stoletja. Lahko pa razumejo, da je sestavljen iz mnogih zrn, kakor tudi, da je najboljši kruh tisti, ki je doma pečen in napolni vso hišo z bogastvom svojega zapeljivega vonja. Ker je kruh že v Jezusovem času pomenil hrano, brez katere ni življenja, zato ga je Božji Sin vzel za tvar, ki jo spreminja v samega sebe, da je vsakodnevna hrana za nas, ki vanj verujemo. V Evangelijih beremo, da so Jezus in apostoli pri zadnji večerji lomili kruh. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da z besedo lomiti lahko izrazimo tudi svoja čustva: krčevit jok jo je lomil; jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati ; lomiti se v sebi, glas se mu je lomil od ganjenosti.. Najbolj znan je seveda prizor, ko dva apostola prepoznata vstalega Jezusa v Emavsu prav po lomljenju kruha. P. Marko Ivan Rupnik pravi, da »Emavška učenca po lomljenju kruha prepoznata Gospoda. Ta dogodek nam osvetljuje, kako je smisel vsega stvarstva prav v tem, da nam pomaga prepoznati Gospoda«. Kot pri maši lomimo kruh, v vsakdanjem življenju lomimo svoje življenje. Kot Gospoda prepoznamo pri obhajanju svete maše ali lomljenju kruha, ga naj prepoznavamo na poteh našega vsakdanjika. Nekje sem prebrala, da so se v antični dobi poslovni partnerji prepoznavali med seboj pri sklepanju ugovorov tako, da so razlomili glineno ploščico in je vsak dobil svoj del. Če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje spet sestaviti skupaj. Prednosti lomljenja pa so bile v tem da jih je bilo lažje sestaviti. Lomljenost ali raz-lomljenost pomeni tudi nekaj bolečega, trpečega, tistega, ki išče tisto svojo drugo polovico, da bi rana razlomljenosti bila ozdravljena. Zato je razlomljenost tako čudoviti simbol za Jezusovo daritev na križu in za naše vsakdanje življenje iz Njegove prisotnosti v nas.
Šest ljudi se je znašlo ujetih v temni, hladni podzemni jami. Vsakdo od njih je imel leseno gorjačo. Ogenj sredi jame je počasi ugašal. Prvi ni hotel dati na ogenj svoje gorjače, ker je bil v skupini tudi nekdo, ki ga ni maral. Naslednja članica odprave ni hotela dati svoje gorjače na ogenj zato, ker so bili v družbi ljudje zastarelih političnih in siceršnjih nazorov. Tretji je bil reven in je dejal: »Zakaj bi moral prav jaz dati svojo palico, da bi se greli bogatejši od mene.« Četrti član odprave je bil bogat in je dejal: »Zakaj bi jaz moral žrtvovati svojo palico, da bi se greli lenuhi?« Peti je bil lakomen človek. Dejal je: »Ohranil bom svojo gorjačo, da se bom jutri ogrel.« Tisto noč so vsi pomrli. Niso pomrli zaradi mraza v jami, ampak zaradi hladu v svojih srcih. V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pohvali vdovo, ki je dala vse, kar je imela, v tempeljsko zakladnico. Mnogi so dali veliko od svojega bogastva, ona pa je dala vse, kar je imela (Mr 12,43-44). Podobno kot vdova smo tudi mi poklicani, da ljubimo Boga z vsem svojim srcem, z vsem mišljenjem in z vso močjo. To pomeni, da Boga ljubimo srčno, racionalno in v dejanjih, kakor smo slišali v evangeliju prejšnje nedelje. Bog pričakuje, da podobno kot uboga vdova v evangeliju tudi mi uporabljamo svoj čas, svoje darove in talente v njegovo slavo in v korist naših bratov in sester. Evangelijsko sporočilo nam postavlja veliko vprašanj: Ali izkoriščamo svoje darove in talente v Božjo slavo in korist bližnjega? Kako porabimo svoj denar? Ali namenimo del svojih prihodkov za potrebne? Za Cerkev? Nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo dali odgovor za to, kako smo uporabili svoj čas, svoje sposobnosti in svoje premoženje. Poznamo različne načine dajanja. Naštejmo štiri: 1. Dajanje z jezo. Ne dam rad dvajset evrov, a jih bom vseeno dal, čeprav skozi stisnjene zobe. 2. Sramotno dajanje. Dam, ker sem več kot drugi, in morda celo dam, da ponižam prejemnika mojega daru. 3. Preračunljivo dajanje. Dajemo, da bomo na tak ali na drugačen način dobili nazaj. 4. Dajanje iz hvaležnosti. Delim svoje premoženje, ker mi je Bog vse, kar imam, že prej podaril. Vdovin dar spada med tovrstni način dajanja. Ivan Dolenc je v Knjigi Moja rast opisal svojo izkušnjo. Povojne oblasti so ga krivično obsodile in zaprle. Zaplenile so mu tudi vse premoženje. Takrat je rekel, da mu je ostalo samo tisto, kar je daroval ljudem. Drugo so mu odvzeli. Ivanu Dolencu in nam ne more nihče vzeti tega, kar smo darovali drugim.
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kot magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Zatosi takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsak in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.
Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem ga je pa možno preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. Le-to pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Dnevna naglica nas preganja, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben uzreti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu, koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj, ko je več govora o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo od ambrozije, čeprav sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustaviti se, ustaviti se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro zvoziti otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: drveč skozi dan je že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da ob sebi povsem zanemarim sočloveka, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja me pa čaka psihoterapevt in po možnosti še kaka telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdno nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku. Ni časa, delo me priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kaka šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je mnoge rodove vzdrževala v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!
V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš odpravila v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.
Zmernost je krepost, ki je nobeden izmed nas ne sliši preveč rad, ker se nam zdi, da nam omejuje svobodo. Običajno jo povezujemo z odrekanjem in to od nečesa, do česar imamo pravico. A zmernost je tudi v odkrivanju prave mere. V nečem uživamo predvsem, če smo tega deležni v primerni količini. Uživanja ni brez določene odpovedi. Pogoltnost uniči sposobnost za uživanje, saj le-to pogosto nadomesti že z odvisnostjo. Zmernost ne gre le v smeri obvladovanja dobrin, ki nam dajejo užitke, ampak gre tudi za obvladovanje človeške dejavnosti sploh. Pretirano delo, zaradi katerega bi zanemarjali svojo družino ali pa ogrožali svoje zdravje, nas uničuje. Prav tako je zmernost koristna za izgrajevanje svoje lastne osebnosti, saj nam pomaga k notranji svobodi, ki je del človekovega dostojanstva. Človek tako ni suženj svojih navad, temveč jih ima pod nadzorom. Ne odločajo več njegove potrebe, ampak on odloča o sebi. Danes je ta krepost posebno aktualna zaradi našega globalnega položaja. Zelo očiten je namreč prepad, ki vlada med bogatim in preostalim svetom, kjer je na pohodu revščina. Veliko je bilo že različnih akcij, ki so želele vzpostaviti pravičnejšo razporeditev dobrin, ampak velik premik se bo zgodil po premiku v naših glavah. Zmernost se pozna tudi v odnosu do narave. Če si priznamo ali ne, nam danes vlada potrošniška miselnost. Vsi oglasi namreč govorijo o enem in istem principu: »Ko boš imel/pojedel/popil/kupil naš izdelek, boš srečen!« Pa je to res? Je res naša sreča odvisna od brivskih aparatov ali super pralnega praška? Prepričan sem, da te zunanje okoliščine ne morejo vplivati na moje notranje počutje. Marsikdaj nam ti isti oglasi poskušajo namerno spodbuditi potrebe in želje, ki jih sicer ne bi nikoli občutili. Pri vsem tem imamo tudi mi, potrošniki, svoj delež odgovornosti. Zavedanje, da naše uresničenje ni odvisno od takih zunanjih dejavnikov, bi hitro spodrezalo krila takim nameram. Ob pomoči kreposti zmernosti gojimo to nenavezanost na dobrine, z njo ohranjamo ravnovesje. Pomaga nam pri prizadevanju za svobodo – nad samim sabo in od namenov drugih. Morda se sliši ironično, ampak pravzaprav z zmernostjo zajamemo življenje z veliko žlico.
Neveljaven email naslov