Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ramazan je deveti mesec muslimanskega koledarja, ki sledi luninim menam, mesec, ki je blagoslovljen za vse muslimanke in muslimane sveta. Mesec ramazan je mesec posta, ki je muslimanom obvezen in je tretja praktična islamska dolžnost.
Ramazan je tudi mesec svete knjige Kur'ana, ki je v času ramazana tudi razodeta, je mesec skupnih molitev, iftarjev (večerj ob koncu posta), solidarnosti in darežljivosti. To je čas, ko se odrekamo hrani in pijači, od zore do sončnega zahoda.
Post je predpisan na podlagi kur'anskega stavka: »O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja.« (Kur'an, Al-Bekare, 183)
Post je najvišja stopnja pobožnosti. Napor, ki ga vernik vlaga v času posta in v imenu Vzvišenega Boga, je znamenje njegove iskrenosti in predanosti. Post v mesecu ramazanu ne pomeni samo odrekanje hrani in pijači. Post predvsem pomeni, da se odrekamo slabim navadam in dobrinam. Post nas uči skromnosti in nas osvobaja občutka egoizma. Pomirjevalno deluje na živčevje, pomirja vznemirjenost in napetost, prinaša dobro počutje in predvsem duševno zadovoljstvo. Pravilen post spremljajo pozitivne misli, dobrodelnost, pomirjenost in druge plemenite vrednote. Egoizem se zamenja z dobrodelnostjo, ki je posebej poudarjena v času meseca posta.
Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, to pa nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, ampak ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami.
Mesec milosti je poseben čas, v katerem se muslimani čistimo grehov in se poskušamo približati Svojemu Gospodarju, z opravljanjem Njegovih zapovedi in napotkov Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim.
Prihajajoče blagoslovljene dneve lahko lepo izkoristimo, posvetimo se postu, branju in recitiranju Kur'ana in opravljanju molitev in s tem očistimo naše duše in srca. Vernik, ki se posti v ramazanu, je sam po sebi pozitivna osebnost, saj je psihično stabilen, ker se oslanja na Vzišenega Boga, ki pravi, da je za post pripravil posebno nagrado.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ramazan je deveti mesec muslimanskega koledarja, ki sledi luninim menam, mesec, ki je blagoslovljen za vse muslimanke in muslimane sveta. Mesec ramazan je mesec posta, ki je muslimanom obvezen in je tretja praktična islamska dolžnost.
Ramazan je tudi mesec svete knjige Kur'ana, ki je v času ramazana tudi razodeta, je mesec skupnih molitev, iftarjev (večerj ob koncu posta), solidarnosti in darežljivosti. To je čas, ko se odrekamo hrani in pijači, od zore do sončnega zahoda.
Post je predpisan na podlagi kur'anskega stavka: »O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja.« (Kur'an, Al-Bekare, 183)
Post je najvišja stopnja pobožnosti. Napor, ki ga vernik vlaga v času posta in v imenu Vzvišenega Boga, je znamenje njegove iskrenosti in predanosti. Post v mesecu ramazanu ne pomeni samo odrekanje hrani in pijači. Post predvsem pomeni, da se odrekamo slabim navadam in dobrinam. Post nas uči skromnosti in nas osvobaja občutka egoizma. Pomirjevalno deluje na živčevje, pomirja vznemirjenost in napetost, prinaša dobro počutje in predvsem duševno zadovoljstvo. Pravilen post spremljajo pozitivne misli, dobrodelnost, pomirjenost in druge plemenite vrednote. Egoizem se zamenja z dobrodelnostjo, ki je posebej poudarjena v času meseca posta.
Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, to pa nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, ampak ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami.
Mesec milosti je poseben čas, v katerem se muslimani čistimo grehov in se poskušamo približati Svojemu Gospodarju, z opravljanjem Njegovih zapovedi in napotkov Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim.
Prihajajoče blagoslovljene dneve lahko lepo izkoristimo, posvetimo se postu, branju in recitiranju Kur'ana in opravljanju molitev in s tem očistimo naše duše in srca. Vernik, ki se posti v ramazanu, je sam po sebi pozitivna osebnost, saj je psihično stabilen, ker se oslanja na Vzišenega Boga, ki pravi, da je za post pripravil posebno nagrado.
Letos Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji praznuje poseben jubilej. Počastili ga bomo danes na dan reformacije, in sicer ob desetih v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, s posebnim bogoslužjem, ki ga bo prenašala RTV Slovenija. Prav v tej cerkvi je bila pred sto leti posebna slovesnost, na kateri je bil ustanovljen prekmurski evangeličanski seniorat ter sta bila potrjena senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Jon san Aleksander. Novi seniorat je povezal vse tedanje cerkvene občine v Prekmurju; to je bila trdna podlaga za nadaljnji razvoj cerkvene organizacije naše cerkve do danes. Temelj je bil postavljen že v obdobju reformacije. Od Trubarja in Dalmatina naprej se je tako evangeličanska cerkev počasi vrisovala na zemljevid naše domovine. S Trubarjevo Cerkovno ordningo so bili postavljeni temelji za cerkveno pravno delovanje slovenske Evangeličanske cerkve. Svojo obliko organiziranosti pa je zaradi na novo ustanovljenih držav po prvi svetovni vojni dobila pred sto leti; natančneje 2. februarja 1922, na prej omenjenem občnem zboru evangeličanske cerkve v Murski Soboti. S hvaležnostjo Bogu se oziramo na obdobje, v katerem smo imeli veliko izzivov, vendar pa tudi lepih in versko bogatih dogodkov. Prav posebno nas veseli, da se je v omenjenem stoletju na območju Pomurja razvilo močno ekumensko gibanje. Čeprav živimo na narodnostno in versko pisanem območju, so se med nami vsemi utrdili bratsko-sestrski ter prijateljski odnosi. Po Janezovem evangeliju nas Jezus nagovarja z besedami: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen.« Na podlagi te zapovedi so se verniki različnih veroizpovedi in prebivalci različnih narodnosti in jezikovnih skupin v Prekmurju trudili živeti že pred stoletji in ta zapoved naj bo naše vodilo tudi za prihodnost. Glede na aktualne razmere v Ukrajini in drugod po svetu je primanjkljaj te ljubezni očiten, posledice pa boleče in katastrofalne. Postanimo vsi spodbujevalci in delavci miru, medsebojnega spoštovanja in sprave. Da se bo božja volja uresničevala med nami in da bodo vsi ljudje imeli zagotovljeno perspektivno in miroljubno prihodnost. Kristus torej pravi: novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen. Uresničujmo te Jezusove napotke v besedah in dejanjih. Vsem poslušalcem in poslušalkam želim mirno in blagoslovljeno življenje ter praznovanje dneva reformacije.
Se spomnite primera, ko vas je nekdo globoko prizadel in bi ga tisti hip najraje utopili v žlici vode? Ko bi v navalu besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in obupa udarili nazaj z vsemi kanoni. Ko ste si zaželeli, da tega človeka sploh ne bi bilo več! Ne samo, da bi izginil iz vašega življenja, ampak da ga sploh ne bi bilo več – nikoli! Pridejo položaji, ko se nam zgodi, da zaradi bolečine, ranjenosti ali prizadetosti zapademo v črno-belo gledanje. Na eni strani, da sem jaz, ki sem prizadet, ki mi je bila storjena krivica, popolnoma v redu in dober, medtem ko je drugi najbolj nesramen, žleht in sploh tako grozen, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ob močnih čustvih seveda lahko hitro zapademo v takšno črno-belo doživljanje in gledanje. A resničnost je kljub temu pogosto vsaj malce drugačna. Verjetno vendarle nisem tako absolutno popoln in brez masla na glavi in oni drugi tudi verjetno ni absolutno zavržen in nemogoč človek. Res je, da lahko koga tako doživljam, a to verjeno ni absolutna resnica, čeprav se morda meni tako dozdeva. Takšno absolutno polarizacijo začutimo tudi v evangeliju današnje nedelje, ko se Jezus povabi na obisk k višjemu cestninarju z imenom Zahej, nad čimer se seveda ljudje izredno pohujšujejo in godrnjajo: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Seveda: za Jude je bil njihov rojak Zahej, ki je bil kot šef pobiralcev davkov v službi Rimljanov – okupatorjev in kot tak torej narodni izdajalec. In vendar se Jezus povabi k njemu na obisk. Za ljudi je Zahej izdajalec, baraba, prasec! Za Jezusa je človek. Človek, ki se je zapletel, ki je zabredel, a išče. Zato se tudi zgodi sprememba, ko sprejme Jezusa v svojo hišo. Ne le v hišo, ampak pusti, da se dotakne njegovega srca. Zato se zgodi sprememba, spreobrnjenje, zato se Zahej odloči za drugo, novo pot. Ljudje bi ga utopili v žlici vode, če bi ga lahko. Jasno, da so se bali rimske vojske, ki ga je ščitila. Jezus pa se je flegma povabil k njemu na obisk, ker zanj Zahej ni bil absolutno zavržen. V njem je namreč še vedno videl upanje, da zapusti tèmo in stopi na pot pravičnosti. Zato je tudi za nas vedno upanje, da zapustimo tèmo. Upanje je tudi za tiste, ki bi jih kdaj želeli utopiti v žlici vode. Vprašanje je le, ali se pri vsem tem zavedamo tega, kar prinaša današnje berilo iz knjige Modrosti, ko govori o tem, kako nas Bog ljubi: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si narédil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.«
K temu pisanju me je spodbudil klic stare gospe. Ne poznam je, vem samo, da takšne klice dobivam pogosto. Pa tudi zelo pogosto srečam ljudi, ki mislijo podobno. Gospa, stara 85 let, se je obrnila name, ker čuti, da ji moči počasi pešajo, da postaja pri hoji včasih vrtoglava in da potrebuje za vsako opravilo dalj časa. Kako naj vse to prepreči, da bo spet tako, kot je bilo prej? »Vam je gotovo laže, ker si lahko pomagate, saj ste zdravnica.« Pa še to je pozabila dodati, da sem za več kot dvajset let mlajša od nje. Povedala je vse svoje probleme. Dolgo in pozorno sem jo poslušala, potem pa sva se začeli pogovarjati. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bo najbolje, da ne slepomišim, ampak ji preprosto povem, da bo vsako leto doživljala več težav, da se bo morala navaditi z njimi živeti in biti zadovoljna z vsem tistim, kar še zmore. Pa saj tega sploh ni tako malo. Prav kmalu je stara gospa ugotovila: »Saj to je pa res, moj največji problem je prav v tem, da sem tako nezadovoljna.« In tako sva se dotaknili bistva njenega problema. To njeno nezadovoljstvo se je začenjalo seveda že veliko let prej, samo zdaj, ko postaja vsak dan starejša, postaja tudi vsak dan bolj nezadovoljna. Nihče ji od zunaj pri tem ne more pomagati. Ona sama mora delati korake in zavestno nekaj storiti proti svojemu nezadovoljstvu. Če tega ne bo storila, bo vsak dan samo še hujše. To, da sem zdravnica, mi prav nič ne pomaga pri premagovanju težav. Morda le toliko, da od medicine ne pričakujem nemogočega. Pa še to ni nujno. Pomaga pa mi vse tisto, kar sem leta in leta vlagala v svoj odnos do življenja in smrti, do zdravja in bolezni. Pomagajo mi razmišljanja, pogovori in srečanja s številnimi ljudmi, ki so sami v stiski in jih občudujem, kako znajo z njo živeti. Tudi če bi bili vse življenje zdravi in bi dolgo živeli, se bomo prav gotovo postarali. Bolje bo, če bomo že mladi začenjali sprejemati svojo starost.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in toliko bolj, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni vpliv na Boga, ampak spremenitev tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo prav takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Po navadi je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Obilno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina obilna. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko, da bomo imeli srečo, in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti ne premoreta nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo naslednje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Navkljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje ponovno napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »... če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti.
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Danes, ob misijonski nedelji, smo najprej v zadregi. V nas je namreč zavest, da moramo spoštovati kulturo vsakega naroda, tudi najmanjše etnije. Prepričani smo, da smo dolžni uveljavljati versko svobodo, hkrati pa želimo vsaki civilizaciji, ki je določena tudi s svojo religijo, največji razcvet. Kako potem spoštovanje do drugače verujočih in drugače čutečih spraviti v sklad z misijonskim poslanstvom krščanstva?Ko bi bila krščanska vera ideologija, ki osvaja in odpravlja domorodske kulture in navade, bi se misijonskemu delu vsekakor morali odreči. Toda krščansko verovanje je vzpostavljanje dialoga, je vera osebnih odnosov. Kristjan naj bi namreč veroval, da je najlepšo in najglobljo izkušnjo mogoče deliti, se vzajemno bogatiti in napredovati v svoji vernosti, jo poglobiti in tudi stopiti v neznano.Zato je v vsaki tradicionalni družbi, v katero stopi noga oznanjevalca evangelija, najprej velik izziv, da postane ponižen učenec. Paziti mora, kje je bil dobri Bog na delu že pred njim, kajti tudi vesoljni Drugi vatikanski cerkveni zbor je poudaril, da so »semena razodetja« posejana tudi po drugih svetovnih verstvih. Kaj pa če so se ta semena razrasla v čudovito drevo, tako, da lahko mi zahodnjaki ob njem samo strmimo in se počutimo čisto majhne?Toda tudi švicarski teolog Hans Küng v svoji knjigi Credo priznava, da je krščanstvo v nekih pogledih enkratno in nenadomestljivo. Zato mora misijonar najprej ponižno sprejeti, da lahko nekdo iz druge vere in drugačnih tradicionalnih navad lepše in tudi globlje živi kakšno krščansko resnico. Prav gotovo spada sem zavest »občestva svetih«, ki jo čudovito živi tradicionalna afriška kultura z ohranjanjem čaščenja prednikov. Pa tudi izjemna poduhovljenost vzhodnih azijskih verstev. Ko misijonar ob njih poglobi svojo vero, se sme šele vprašati, kako bi lahko njihova kultura in tradicija zaživela z novo močjo, če bi sprejela, da imamo vsi skupnega Boga Očeta in da je ta tako edinstven, da je tudi enkraten in edini in da mu njihovi bogovi ne morejo biti enaki. Z vero v Božjega sina, ki ni bil samo pravi Bog, ampak tudi pravi človek, bodo tudi druga verstva sprejela, da biti človek ni nekaj grešnega, ampak človeškost vodi v nove razsežnosti večne ljubezni. Tako misijonsko delo lahko gradi novo občestvo svetih na zemlji.
Naše besede štejejo. Bolj kot si mislimo.Nekateri od najbolj uničujočih trenutkov v našem življenju so posledica nečesa, kar nam je nekdo rekel. Nihče nas ni udaril ali kakorkoli drugače fizično napadel. Nekdo je samo nekaj rekel in to nas je prizadelo in ostalo z nami leta, morda celo desetletja. Ni pomembno, ali je bilo izrečeno tudi resnično. Bilo je dovolj, da nas je pretreslo in ranilo. Morda posledice čutimo še danes.Besede imajo moč, da uničijo odnos, ali ga obnovijo. Z njimi povzročamo rane ali pa jih zdravimo. Z besedami pomagamo ali smo v napoto. Besede oblikujejo svet teh, katerim so namenjene. In vprašanje je, kakšen svet ustvarjamo s svojimi besedami. Nevtralne besede namreč ne obstajajo. Vsaka beseda oblikuje nekaj. Ena od velikiih pasti v katere se lahko ujamemo, ko gre za naše besede, je fraza: “Saj sem samo …” ki jo izrečemo, da bi opravičili svoje besede. Saj sem samo povedala resnico … Saj sem samo rekel, kar je moral slišati … Saj sem samo pojasnil, kar sem naredil. Toda na koncu spoznamo, da nismo samo … Kaj lahko torej naredimo? Danes vam zato želim predlagati tri praktične stvari.Prvič, preden spregovorimo se vprašajmo, kaj bodo naše besede prinesle. Vprašajmo se kako bodo naše besede pomagale. Kako bodo prispevale k celjenju ran ali premostitvi delitev. Kaj dobrega bodo pomagale doseči. Če naše besede ne pomagajo, zdravijo, gradijo ali prinašajo dobrega, ne govorimo in ne pišimo.Drugič, jezite se na samem, ne v javnosti. Abraham Lincoln in kralj David sta izjemna primera tega.Lincoln, ki je bil znan po svojem umirjenem značaju in izredni sposobnosti, da v razdeljeni kulturi povezuje, je pogosto pisal t.i. “vroča pisma” - ognjevite zapise namenjene svojim nasprotnikom. Ko so po njegovi smrti odprli njegov arhiv, so v njem našli kup takšnih “vročih pisem”. Na dnu vsakega od njih pa je bil Lincolnov pripis: Nikoli podpisano. Nikoli poslano.Kralj David je naredil nekaj podobnega. Pri branju Svetega pisma sem bil zmeraj znova presenečen nad tem, kako je bilo možno, da nikoli ni dvignil roko nad Savlom - izjemno nerazumnim in motenim kraljem. Nato pa sem nekega dne bral Davidov dnevnik v katerem si je dal duška nad svojimi sovražniki. Imenujemo ga Psalm 109. Tudi mi se lahko s svojim nezadovoljstvom obrnemo na Boga; če bomo to naredili, se ne bomo znesli nad ljudmi.In tretjič, ne pozabite, da so težave z besedami posledica težav srcem. Srce v Svetem pismu označuje sedež človekovih čustev in razumevanja. Zato je Jezus v Luku 6,45 rekel: “Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.”Edini način torej, da trajno popravimo svoje besede je, da poskrbimo za svoje srce. A tega ne moremo narediti sami. Zato naj bodo naša vsakodnevna molitev besede iz Psalma 51,12: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari.” Edino tako bomo namreč lahko govorili to “kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno” (Filipljanom 4,8) - najboljše in ne najslabše; to kar zdravi, koristi in prinaša dobro. Naj bodo naše besede takšne!
Dajte cesarju, kar je cesarjevo in Bogu, kar je Božje! Tako je odvrnil Jezus farizejem in herodovcem, ko so ga želeli ujeti. Če bi namreč dejal, da velja poslušnost najprej vladarjem sveta, bi pristal na podrejenost Boga. Če bi zavrgel pomen javnega reda s plačevanjem davkov vred, pa bi bil videti kot rušitelj ureditve, brez katere ne more delovati nobena družba. Jezus ni storil ne enega ne drugega. Prepoznal je hinavščino navidezno nevednih in odgovoril s tisto suverenostjo, ki je zavezana bistvu. In uči iz bistva resnice. Njeno počelo je, da moramo zemljani skrbeti za svet in dom. Božji načrt to zahteva od nas. A ne za ceno odpovedovanja ključnemu. Ne za ceno našega odpadništva od Boga. Kolikor zvesto sledimo Kristusu, čeprav padamo pod težo greha, so predpisi cesarstva videti neznatni, tudi ko nam nalagajo bremena. Nobena dajatev svetnim oblastem ne more pregnati našega veselja, kadar zaznavamo Božjo bližino. Kadar se zavedamo svojega osebnega odrešenja. Takrat si rečemo, naj cesar vzame vse, kar hoče, saj nam ne more vzeti resničnega bogastva – našega Odrešenika, ki je začetek stvarstva in gospodar nad neminljivim. Dati Bogu pomeni, da ga povabimo v svoj svet, da se mu izročamo in z njim živimo. Pomeni, da ga priznavamo za vladarja svojega življenja. Ne nazadnje pomeni, da v vsem, ob vsakem času in povsod izpolnjujemo nauk, ki je večen. Cesar nam ne more dati nič od tega – ponuja nam lahko samo kruha in iger, da je videti močan in nepogrešljiv. A vendar šele takrat, ko je izterjal svoj davek; prej namreč tudi tega ne more storiti.
Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis).
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bomo v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti, kolikor temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Da bi tisto preveč, kar ga imamo, dobil nekdo, ki ga ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: »Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveselimo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ...« Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vedno bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: »Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ...« Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. Za razliko od fitnesa ali druge rekreacije, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili. Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele. Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
Kako pomembna je pripadnost neki skupnosti, sem zmeraj znova doživljaja pri umirajočih bolnikih. Nekje v iskanju smisla življenja, so zmeraj znova iskali tudi kakšen je bil njihov odnos do Boga, kam v tej svoji veri pripadajo. Mnogi so po sprejemu zakramentov zacveteli, se umirili, sprejeli svojo minljivost, občutili, da je z njimi ena velika skupnost, ki moli za njih. Ob srečanju in življenju med drugimi kristjani – pravoslavnimi in protestanti – sem zmeraj čutila, kako smo v Kristusu eno, kako smo v veri in ljubezni povezani, a vendar v naši človeški razdeljenosti še vedno na nasprotnih bregovih. Sprejeti Katoliško Cerkev za MOJO cerkev, pa ni bilo vedno lahko… posebej, ko so se začeli v medijih pojavljati kot vihar posnetki in obtožbe MOJE Cerkve zaradi pedofilije… Takrat je bilo težko poslušati obtožbe in že s svojo pojavo pokazati, da tudi ti pripadaš tej »grešni« skupnosti… Vendar vedno sem vedela in to se je tudi pokazalo, kako je milost večja od vsakega greha! Takšen izziv me je še bolj utrdil v pripadnosti MOI Cerkvi, ki je daleč več kot le zunanja skupnost katoličanov. Kot pravi nadškof Turnšek: Vsaka skupnost v kateri se ljudje povezujejo v ljubezni, je Božja podoba.. Zmeraj znova smo povabljeni, da kristjani živimo preroško bratstvo ali sestrstvo sredi današnjega sveta. Ko razmišljam o takšni skupnosti, se sprašujem: Kako gledam drugega brata ali sestro? Ali samo s telesnimi očmi? Informacije telesnih oči moram namreč v želji po pravem spoznanju in sožitju posredovati duši. Duša po to podobo posreduje duhu, kjer gleda vse osebe skozi Očetovo ljubezen. Drugega prav vidim šele, če za znam gledati z Očetovo ljubeznijo. Samo tako nastaja prava skupnost bratov in sester.
Ta anekdota pojasni, zakaj smo lahko sočutni tudi do tistih, ki zagrešijo negativna dejanja. Nekoč je neki zen menih živel in meditiral v jami v nekem odmaknjenem predelu. Pri sebi je imel nekaj denarja, katerega je hranil v leseni skrinjici. Nekega dne, ko meniha ni bilo, je prišel tat, vlomil v skrinjico in odnesel denar. Ko se je menih vrnil domov in opazil, da njegovega denarja ni več, je spoznal, da ga nikakor ne more dobiti nazaj, zato se je odločil, da je najbolje, da ga spusti in posveti. Dejal je: »Ta denar posvečam in podarjam tistemu, ki ga je vzel. Naj mu čim bolj koristi in naj ga ta posvetitev spremeni v dobrega človeka.« S to molitvijo je bilo za meniha tega pripetljaja konec, spustil je svojo navezanost in mirno živel naprej. Čez nekaj časa so tatu aretirali. Njegovo vrečo z denarjem so prinesli menihu in ga vprašali: »Ali ni to vaš ukradeni denar?« Menih je odvrnil: »Da, to je moj denar, vendar ga tat ni ukradel. Ta denar sem mu podaril.« Zaradi menihovega pojasnila policajem ni preostalo nič drugega, kot da so moža izpustili. Menihova dobrota je tatu globoko ganila, zato je znova prišel k njemu in mu vrnil denar rekoč: »Prosim, vzemite ga. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko obstajal nekdo, ki je tako radodaren, da zmore oprostiti nekomu, kot sem jaz. Prosim vas, postanite moj učitelj!« Tako je tat postal menihov učenec in popolnoma spremenil svoj način življenja. Morda nam ne bo uspelo ravnati kot ta menih, vendar se moramo vsaj potruditi, da ne gojimo negativnih misli ne glede na to, kaj se nam zgodi. Gojenje jeze in zamere škoduje nam samim in vsem, ki nas obdajajo. Veliki mojster Šantideva je učil: »Če lahko težavo rešimo, nam ni treba skrbeti. Če pa težave ne moremo rešiti, potem nima smisla skrbeti.« Kar smo izgubili, moramo spustiti, in to lahko posvetimo tistemu, ki je to povzročil, z željo, da bi to tej osebi kolikor se le da koristilo. Na ta način lahko izgubo spremenimo v radodarnost in morda bo tudi nam uspelo, da bomo tistemu, ki nam je težavo povzročil, pomagali postati boljši človek.
Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je ta razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za sodržavljane. \tKrojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova odločila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila boginjo, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. \tKrojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, to je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot močan veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar številnih ljudstev, toda ne morem reči, da si zares srečen, dokler ne izvem, da se je tvoje življenje dobro končalo.«
Ljudje se na velike stvari, dogodke v življenju pripravimo, drobne vsakodnevne stvari pa opravimo na hitro, kar nam dolgoročno škodi.
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako naprej. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? \tTako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba bojevati in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju, namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. \tVčasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Neveljaven email naslov