Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.
Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se?
Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim!
V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.« Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja. Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino. Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože! O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!« Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?« Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.« Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje. Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam.
Prodajalka v trgovini je popoldne postala tako utrujena, da si je morala vzeti odmor. S seboj je vzela vrečko piškotov in jo položila v nakupovalno torbo. Na kavomatu je kupila kavo ter končno našla prostor na eni od klopic v nakupovalnem središču, ki so bile precej zasedene. V roke je vzela revijo in jo začela brati ter počasi srebati kavo. Ob njej je sedel mož, ki je bral časopis. Čez kakšno minutko je segla po piškotih. Takoj zatem je tudi mož ob njej vzel keks. To jo je razjezilo, a je ostala tiho. Kmalu zatem je vzel še en piškot. Ko je tudi ona segla še po enem, je mož takoj storil enako. Tokrat jo je mož še bolj razjezil, a spet ni nič rekla. Ostalo ji je samo še nekaj požirkov kave, zato je spet segla po piškotih. In spet je enako storil tudi mož ob njej. Bila je ogorčena, še posebej, ker je sedaj ostal samo še en piškot. Preden je lahko rekla karkoli, je mož vzel preostali piškot, ga prelomil na pol in polovico ponudil ženi, sam pa ugriznil v drugo polovico. Potem se je nasmehnil gospe, spravil vrečko, vstal s klopi in odšel. Žena je imela pokvarjen odmor. Zaprla je revijo in ko je odprla nakupovalno torbo, da bi pospravila revijo, je opazila svojo zaprto vrečko s piškoti. Duhovita zgodba, ki nam lahko pomaga k razmišljanju, kako nas Bog ljubi in kako ljubeznivo ravna z nami, tudi takrat, ko ga mi ne ljubimo. Spodbuja nas tudi k razmišljanju, kako velikokrat ne znamo ceniti tega, kar imamo in se ne zavedamo, da to, kar imamo ni naše, ampak nam je darovano, tudi če si tega ne zaslužimo. Prav tako zgodba usmerja našo misel na Darovalca, na tistega, ki nam vedno znova naklanja dobrote, mi pa ga ne prepoznamo … To je tudi sporočilo današnje zahvalne nedelje. Usmerja nas na dejstvo, da nam je vse darovano in opozarja nas na ljubečega Darovalca. Neki mož je vsako jutro, potem ko se je zbudil, ostal trenutek v postelji in pomislil na dobre stvari in dobre dogodke. Zavest, kaj vse mu je darovano, mu je premagala, da je vesel, optimističen in nezagrenjen stopil v nov dan. Na začetku vsakega dne je obudil vero v darovalca, kar ga je napolnila z novim navdušenjem. »Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah,« je dejal papež Frančišek. Naj cvetlica hvaležnosti cveti v naših dušah celo leto, ne samo na današnjo zahvalno nedeljo.
Včasih se kar z zavistjo oziramo preko svojih meja in Avstrijcem zavidamo Mozarta, Italijanom Danteja in Michelangela … potem pa tožimo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo, zraven pa pogosto še vemo ne za velike može iz preteklosti, ki so delili z nami našo deželo. In vendar jih ni bilo tako malo, že od starega veka dalje. Iz naših krajev je bil sv. Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino; njegova je namreč znamenita Vulgata. Kmalu bomo začeli njegovo leto ob 1600-letnici njegove smrti. Danes pa stoji v koledarju zapisano ime sv. Viktorina Ptujskega, ki mnogim ne pove kaj dosti, morda bomo z njegovega imena vsaj malo tančice pozabe odgrnili zdajle. Ne vemo sicer, ali se je rodil v Petovioni ali je prišel z Vzhoda – kot na primer Irenej iz maloazijske Smirne v galski Lugdunum, danes Lyon. Že sv. Hieronim je s ponosom pisal o njem in ga imenoval Victorinus noster, naš Viktorin. Seveda, saj je bil njegov predhodnik pri ukvarjanju s Svetim pismom. Je namreč prvi latinski razlagalec Svetega pisma. Torej prvi, ki je v latinskem jeziku pisal literarna dela, v katerih je pojasnjeval vsebino svetopisemskih knjig. Žal pa se je od njegovih mnogih del, katerih naslove navaja Hieronim, v celoti ohranilo le eno, in to je Razlaga Razodetja. Tisti, ki ste že kdaj polistali po Svetem pismu in prišli do te knjige, zadnje med dvainsedemdesetimi, mi boste pritrdili, da je to ena najbolj zagonetnih in najbolj potrebnih razlage. Ko naš Viktorin, na primer, razlaga pisma sedmim maloazijskim Cerkvam z začetka knjige, lahko v njegovih besedah zaslutimo tudi, kakšna je bila njegova, petovionska cerkev ob koncu tretjega stoletja, ko so se vrstila občasna zelo kruta preganjanja. Nekateri so bili kristjani samo zasebno, doma so na veliko preučevali Sveto pismo, v javnosti pa se jih ni ločilo od poganov, drugi so, čeprav so bili neuki, bili pripravljeni za Kristusa dati življenje. Tudi Viktorin ga je, po zelo prepričljivih domnevah akademika Bratoža naj bi to bilo na včerajšnji dan, leta 303, ko je Petoviono, tedaj največje mesto na naših tleh, obiskal cesar Dioklecijan in so verjetno mestni veljaki želeli na ta način dokazati svojo pripadnost cesarski preganjalski politiki. Mi pa smo dobili poleg eksegeta že mučenca, zgled in pričo vere. Tako je potrdil, da je prebrano, razloženo in zapisano vzel zares. Ponosni smo lahko nanj, na našega Viktorina.
V november nas uvedeta dva praznika: dan spomina na mrtve, ki je v naši domovini državni praznik in je sekularna različica krčanskega praznika vsi sveti, in današnji praznik spomin vseh vernih rajnih. Ob vseh zunanjih znamenjih in obveznostih, ki jih praznika spomina na mrtve in vseh vernih rajnih prinašata s seboj, se verjetno težko poglobimo v njuno notranjo vsebino in globoko teološko razlago. Kako tudi ne, saj sta pri obeh praznikih tako čudno pomešana žalost in veselje, bolečina in blaženstvo. Četrta knjiga Leto svetnikov pomen obeh praznikov razlaga na kar šestnajstih straneh in dopušča, da se v teh dneh hrupne sedanjosti umaknemo iz bleščeče bede modernega človeka s svojim razmišljanjem tudi sami. Cenjeni poslušalci in poslušalke, ali razmišljate kdaj o minljivosti življenja in smrti? O tem, da smo prah in da se bomo vanj povrnili. Naše življenje se bo na zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela. O tem govori današnji praznik. Dunajska klinična psihologinja in terapevtka Elisabeth Lukas v eni izmed svojih knjig piše, da je smrt neke vrste stalen poziv za nas, naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju posameznika. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da bomo sedanjost cenili kot nekaj zelo dragocenega in jo takó izkoristili, da bo tudi sloves od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi. Mogoče nam bo kdo po naši smrti postavil spomenik in nanj vklesal naše ime z velikimi črkami. A raje kot o mogočnosti marmornatega spomenika naj nas v današnjem jutru prevzame misel, da se bo z našo smrtjo dokončano življenje strdilo v neizpodbiten spomenik nam samim. Smrti se nam ni treba bati; bati se moramo občutka nesmiselnega življenja. Kolikor starejši smo, toliko bolj bi se morali zavedati modrosti, da je vse, kar smo si pridobili in kar posedujemo, le »na posodo za določen čas« in bo treba spet vrniti. Če bomo imeli pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč (prim. 3 Mz 19,36), bo naša duša lahko mirno zapustila telo ob uri smrti. A to dosežejo le redki. Drugim je Bog v onstranstvu dal možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. To imenujemo vice. V nekem pogledu so duše v vicah mnogo na boljšem kakor mi. Njihovega trpljenja se ne da primerjati z bolečinami na zemlji. V drugem pogledu pa so mnogo na slabšem kakor mi: same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi. Zato se danes za dušni blagor spomnite svojih rajnih. Z molitvijo ali pa z dobrim delom.
Danes praznujemo praznik Vseh svetih in pa Dan spomina na mrtve. Oba praznika, ki ju obhajamo na isti dan, zelo lepo dopolnjujeta drug drugega. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so Jezusove učence šele v Antiohiji začeli imenovati kristjane. Poprej so se Jezusovi učenci med seboj klicali Sveti. Danes se nam zdi nekoliko čudno, da bi bilo svetništvo normalno stanje kristjana. Svetnike imamo vendarle za junake, za ljudi z izrednimi sposobnostmi. Božjega izvoljenca bi najraje primerjali z »nadčlovekom«, mladi bi mu rekli celo »superman«. Toda pomen krščanskega svetništva ni v njegovi izrednosti, tudi ne v njegovih nadnaravnih sposobnostih. Svetnik je lahko vsak, ki dovoljuje, da Bog deluje v njem, se pravi, ta, ki Božjim navdihom in nagibom ne postavlja ovir. Lahko bi rekli, da je svetnik – z razliko od nas – Bogu dovoli, da ga »po-sveti«, da ga pregnete Božja milost in s tem sprejme njegovo moč, krepost in kdaj tudi junaštvo. A te vrline ne prihajajo iz njega samega, ampak iz Boga. Zato vidimo, da so postali sveti tudi ljudje z nemogočim značajem, ali pa z zelo slabimi nagnjenji, pustili so, da je v njih zaživela Božja dobrota. S takšnim pogledom na svetništvo pa bi lahko med svetnike prišteli tudi naše pokojne starše, marsikaterega prijatelja in seveda vse tiste brezimne ljudi, ki so v življenju znali skrito ljubiti in se darovati za druge. Prav je, da se jih vsaj enkrat v letu spomnimo in se Bogu zahvalimo zanje. Zato bomo danes popoldne šli na grobove naših dragih rajnih. Čeprav upamo, da jih je Bog že sprejel v svoj objem, še vedno tega ne vemo zagotovo in zato zanje molimo. Hkrati pa jih prosimo, naj nas oni blagoslavljajo iz večnosti, saj so sedaj rešeni spon človeške nebogljenosti in bivajo v Božji svetlobi in dobroti. Kristjani upamo, da so pokojni še vedno med nami, da nas spremljajo s svojimi navdihi in da nam iz večnosti lahko pošljejo modrost, moč in milost. Vendar ne vemo, ali so že dosegli svoj cilj ali pa so še na poti očiščevanja in osvobajanja. A zagotovo vemo, vsaj tako verujemo, da so med nami, da se lahko z njimi pogovarjamo in se tako z njimi ne bojimo postati tudi sami svetniki.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj. Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti. Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost. Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan.
Duhovno misel je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.
Drage Slovenke in Slovenci, cenjeni državljani Slovenije. Leta 1991, 25. oktobra, so zadnji uniformirani vojaki Jugoslovanske ljudske armade z najetim trajektom zapuščali mlado, za demokracijo in samostojnost odločeno državo Slovenijo. Simbolika najetega trajekta iz kapitalistične države, na katerem so mahali z zastavo odhajajoče socialistične armade in grožnje odhajajočih, govorijo same po sebi. Čeprav naj bi se vojna za Slovenijo končala že junija, po desetih dneh, se je dejansko končala šele tega dne. Dokler tuji, okupatorski vojak, hodi po državi in grozi državljanom in državnim ustanovam, država ni suverena, svobodni pa niso niti njeni državljani. Čestitka vsem za dan suverenosti slovenskega naroda: narodu, Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije; veteranom vseh vrst, tudi tistim, ki so iskreno, z vso težo te simbolike, slekli staro uniformo in nadeli novega duha. Menjati samo obleko, dlako – nravi pa ne, je slaba popotnica za demokracijo in suverenost. Drži trditev, da je suverena in demokratična država skupnost povezanih suverenih posameznikov, ki so sicer različni, hkrati pa odločeni, da na demokratičnih principih odločajo o “svoji usodi” navznoter in o povezovanju z drugimi suverenimi narodi navzven. Ko nihče ne hodi po tebi in nate ne pritiska ne s severa ne juga ne z vzhoda in ne zahoda ne psihično ne fizično in si se sposoben spopasti z nevarnostmi, takrat si suveren na svoji zemlji (ali svojem domu, stanovanju). Ta suverenost navadno ne pade z neba, ampak jo je potrebno pridobiti, da ne rečem priboriti. Pa tudi pridobljena suverenost ni dana za vedno, stalno jo je potrebno vzdrževati, ker se vedno pojavljajo posamezniki, interesne skupine in še kdo, ki sicer s suverenimi ne more uresničevati svojih interesov, lahko pa jih s šibkimi in s tistimi, ki jih je strah. Vcepljanje nezadovoljstva, načrtno gojenje ločevanja duha, toleriranje izražanja sovraštva, sprevračanje pravic, utišanje posameznikov in tako dalje, so nazorni pokazatelji tega procesa. Osebna ali narodn(ov)a suverenost sta dejansko ves čas na preizkušnji. Vzrok je lahko v osebnem popuščanju, duhovni zaspanosti, iluzorni nostalgiji ali pa v kakšnih drugih zunanjih pritiskih. Če si izposodim svetopisemsko besedo, le-ta pravi: Ko stojiš, glej, da ne padeš! Le suveren človek ali narod lahko dopušča in spoštuje suverenost drugega človeka ali naroda. Želim, da bi vse Slovenke in Slovenci, vsi naši državljani bili suvereni in pokončni, pa tudi ponosni, da imamo svojo suvereno državo, tudi navzven, zato izobesimo slovensko zastavo, zastavo naše samostojne in suverene države Slovenije. Za svobodo smo rojeni, sestre in bratje, ne navidezno ali vsiljeno svobodo v zasebnosti, ampak za resnično svobodo. Bodimo suvereni!
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča – rezervirana samo za določene ljudi – in sprejemajoča – najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu – potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti – lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje »sanjajoče« misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati zlagoma in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespaerjevih verzov iz »Viharja«: »Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem«. Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo.
Neveljaven email naslov