Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.
Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
V poletnih mesecih se rada sprehajam po turističnih mestecih naše domovine. Vrvež turistov je navadno zgoščen v mestnih jedrih. Živahnemu premikanju velikih skupin in v različne smeri je težko slediti, zato si rada poiščem prostor v prijetni senci. Iz stranske ulice v senci do mene začnejo prihajati zvoki uglaševanja violine. Inštrument s štirimi strunami v rokah drži mlado dekle, pred njo je odprt kovček za darove mimoidočih. Ležernost počitniškega dne najprej plaho, nato pa vse bolj ognjevito zapolnjujejo zvoki violine. Neznano dekle si je za uvod v ulični koncert izbralo Vivaldijevo Poletje, enega izmed štirih skladateljevih koncertov, posvečenih letnim časom. Štirje letni časi so najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. A le malokdo ve, da je italijanski mojster umrl osamljen in v revščini, tudi pokopali so ga kot reveža in nanj pozabili za naslednjih dvesto let. Dekle je spretno ubiralo strune skoraj miže. Le sem pa tja je s pogledom objela mimoidoče. Melodije, ki jih je igrala naključnim poslušalcem, je mlada umetnica igrala na pamet, brez notnega črtovja. Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, ali ste kdaj razmišljali o svojem notnem črtovju? O melodijah, ki jih igrate najprej zase, in o tistih, ki jih igrate drugim? Na žalost marsikdo od nas ne dosega veličine največjih skladateljev, naše melodije življenja pa zvenijo razglašeno ali celo parajo ušesa naključnim poslušalcem. Verjetno bo le malokdo od nas igral prvo violino, a za popolno melodijo tudi v največjih orkestrih mojstri igrajo drugo violino. Žal, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, vaših čustvenih strun ne poznam. Želim vam lahko le, da bi bile strune pravilno napete in melodija vašega življenja lahkotna, kot je lahkotno poletje. Predvsem pa ne pozabite: dokler premoremo vsaj eno struno na violini ali katerem drugem godalu ali brenkalu, jo lahko uglasimo in iz nje izvabimo zvok, ki v pravem zaporedju intervalov z drugimi inštrumenti tvori harmonijo. Le pravi mojster mora vleči lok po naših strunah. Za vrhunsko izvedbo melodije po našem notnem črtovju potrebujemo tudi dirigenta – mojstra taktirke. Nekoga, ki nas bo vodil. Nad mojim in vašim notnim črtovjem pa je še nekdo: pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune. Mnogi poslušajo njegove besede, vendar se ne ravnajo po njih (prim. Ezk 33,32). Glasba plemeniti našo dušo in spodbuja vrline. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, zato se, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, v današnjem jutru ne pozabite uglasiti.
Vsi dobro poznamo pregovor »Pravega prijatelja spoznaš v nesreči«, katerega avtor je antični filozof in pesnik Cicero. Še bolj kot sam pregovor nam je poznano verjetno tudi kakšno izkustvo prav na to temo. Ko je nekaj šlo narobe, ko se je nekaj zalomilo ali celo sesulo, takrat se je pokazalo, kdo je tisti pravi prijatelj, ki nam je stal ob strani, nas podpiral, nam pomagal, nam prisluhnil oziroma je preprosto samo bil tam z nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. V evangeliju današnje nedelje Jezus poda zanimivo prispodobo o prijateljski pomoči. Nekoga ponoči nepričakovano obišče prijatelj. Ker mu presenečeni gostitelj nima s čim postreči, odide k svojemu prijatelju v soseščini in ga prosi, naj mu posodi tri hlebe kruha, da bo lahko pogostil prišleka. V tej točki Jezus zaostri ta izredni nočni pripetljaj: če ta prijatelj ne bo vstal iz postelje in mu dal kruha »zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje«. Ne gre torej samo za prijateljstvo, ampak za vztrajno prošnjo. Da ne neham vztrajati, da ne neham prositi. Seveda Jezus slednjič to z ravni prijateljstva prenese na odnos z nebeškim Očetom. Naj bi torej ne nehali vztrajno prositi, iskati, trkati ... Zato pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Seveda se pri tem pojavi logično vprašanje. Če je Bog vsemogočen in vse ve, zakaj bi ga sploh potemtakem morali kar koli prositi? Saj že sam ve, kaj dejansko potrebujemo. Logično. Zakaj naj bi potemtakem prosili, iskali in trkali? Poglejmo čisto s človeške perspektive. Ali ni pomembno, da dejansko stvari izrečemo, ubesedimo? Mož ali žena, brat ali sestra ali prijatelj ne ve, kaj želim, kaj čutim, kaj doživljam, če tega ne izrečem, če tega ne ubesedim. Pač ni bralec misli, čeprav bi si kdaj želeli, da bi bilo tako. Zato je še kako potrebno in pomembno, da to izrečemo. »Želim si to in to.« »Veliko bi mi pomenilo, če bi šli tja in tja.« Ali, če smo malo zakonsko klišejski: zakaj žena tako rada sliši od moža, da jo ima rad? Saj je poročen z njo, zakaj naj bi ji še govoril, da jo ima rad? Zato, ker se to dotakne srca, ker bogati odnos. Pomembno je torej izreči, ubesediti: ženi, možu, bratu, sestri, prijatelju, in, ja, celo Bogu. Če sem res v odnosu z Njim. V pristnem odnosu lahko torej vztrajno prosim, iščem in trkam. Pri tem pa je dobro, da se zavedam, da ni nujno, da bo uresničeno natančno takrat in na način, kot sem si jaz zamislil in pričakoval. Z odprtostjo in zavestjo, da bo poskrbel. Kako in kdaj, pa naj bo prepuščeno Njemu.
Premišljujem o stari gospe, stari več kot osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji sestri, petnajst let mlajši. Ta pa je ob tem odreagirala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti lahko odvržeš ves balast.« Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako ona sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je celo življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne več grebsti se za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoštevana, pohvaljena, ljubljena … Ne trdim, da to vedno dobro znam, vendar to vadim, vsak dan znova. To mi omogoča, da zelo mirno in zadovoljno živim. Ne vedno lahko, ampak z zavestjo, da je moje življenje, takšno kot je, smiselno in da me v vsakem trenutku spremlja Nekdo, na katerega se lahko zanesem.«\t Vesela sem, da poznam takšne ljudi in se družim z njimi. Tudi sama ob vsem, kar mi ta gospa pove, veliko razmišljam in iz vsega vedno znova razberem veliko takega, kar je pomembno tudi za moje življenje. Tako smo si drug drugemu lahko pravi zaklad. Ne vem, če je starejša sestra sploh razumela, kar ji je mlajša povedala. Zdi se, da ne. Zanimivo. Dve sestri, ki prihajata iz istega gnezda, ki sta bili deležni istega družinskega okolja in iste vzgoje, pa tako različno sprejemata življenje. Ni dovolj samo to, kar dobiš kot popotnico od doma, tudi sam moraš potem v življenju kaj narediti. To ni vedno lahko, je pa vredno truditi se do konca, do smrti.
Kdo sta Joahima in Ana, zakonca, ki se ju danes spominjamo? Po izročilu sta bila iz Davidovega rodu in močna v veri. Njun zakonski odnos je bil zaznamovan s pozornostjo in dejavno ljubeznijo do drugih ljudi in do Boga. Svoje premoženje naj bi delila na tri dele: del za Boga in njegovo svetišče, del za potrebe soljudi v stiski in del za njuno življenje. Njuno skupno življenje ni bilo lahko. Ker sta bila dolgo brez otrok, sta bila enako kot drugi neplodni pari v judovski družbi potisnjena v manjvreden položaj. Neplodnost so nekateri imeli celo za znamenje odsotnosti Božje milosti. Zelo povedno je, kako sta se odzivala na dolgoletno marginalizacijo, poniževanje in sramoto. Joahim in Ana svoje situacije nista razumela, sta jo pa sprejela in skušala brati duhovno. Duhovno v judovsko-krščanski tradiciji pomeni brati življenje v odnosu z Bogom, zlasti s Svetim Duhom. Pri tem jima je morda pomagal spomin na nekatere neplodne pare, po katerih je Bog posegel v zgodovino. Tako je bilo v zakonu Abrahama in Sare, tako je bilo z rojstvom preroka Samuela in kasneje z rojstvom Janeza Krstnika. Tudi rojstvo Marije, matere Odrešenika, je mogoče razumeti le v luči posebnega Božjega posega v zgodovino. Božje delovanje ni nasilno – je vabilo svobodni osebi. Gre za skupno delovanje, sinergijo, v kateri ima človek posebno nalogo. Naloga človeka je biti odprt za sprejetje. Ta naloga ni enostavna: ljudje smo navajeni, da bomo težave rešili sami. Primer Joahima in Ane na eni strani kaže na stisko v zakonu. Nihče, prav nihče ne more iti skozi življenje brez preizkušnje. Joahim in Ana nista bežala iz preizkušnje ali skušala odgovor najti sama, ampak sta svoj pogled uprla v Boga. Značilna upodobitev Joahima in Ane je v objemu in skoraj plesnem koraku. Zakon je objem dveh oseb in skupna pot v življenje. Oboje je potrebno: biti objet in najti skupni ritem. Iskati skupen pogled, skupno vizijo, oblikovati skupen spomin. V tej viziji sta upodobljena tudi v cerkvi v Idrijskih Krnicah. Sveta Joahim in Ana, zavetnika zakoncev, zaljubljencev in vseh, ki po tem hrepenijo, prosita za može in žene. Danes, ko je toliko besed o družini, je morda čas, da se spet zavemo, da je temelj družine zakon. Zlasti zakonska zveza kot zakrament. Lepota, smisel in veselje zakona je najprej v uresničenju tega, da sta dva eno – oziroma bolje, da postajata eno. Za uresničitev tega je pogosto potrebno celo življenje. Enako pomemben je drugi del: zakon je prostor rodovitnosti. Rodovitnost pa niso samo otroci – zakonci smo povabljeni, da smo rodovitni za skupnost. Končno gre tudi za to, da se napotimo na pot duhovnih očetov in duhovnih mater, izziva in naloge, h kateri smo povabljeni vsi ljudje, poročeni in neporočeni.
Ni lepo bežati, dobro pa je uiti. Domislica pač, a ne brez globlje vsebine. Že v otroški igri ima svoj pomen. Pogosteje bežimo pred čem kot pred kom. Da me ja ne zadene kaka zoprnija; bolje, da se seje ne udeležim. Ali: samo, da ne naletim manj, si mislimo, in se srečanju izognemo s senenim vozom, kot se reče. Če kdo ne razume primere: izvira iz podeželskega sveta. Tam se sta se na ozkih poteh dve vpregi težko srečali. Radi bežimo pred dolžnostmi. Nekaj časa je na kakem sestanku prav dinamično, ko pojasnjujemo, zakaj nismo primerni za kako opravilo. Pogosto se pa iz tega izcimi kaj močno neprijetnega. Nekaj časa so nam celo mediji drobili poudarke o pravicah in dolžnostih. Navadno glede vzgoje mladih. A kot da se prileten človek ne bi raje izognil delu, dolžnosti, dani besedi. Izognemo se druščini, ki nam ne ustreza. Z belo lažjo, kakor takemu izmikanju rečejo Angleži. Včasih jo pa po francosko pobrišemo. Bolje, kot da bi izgubljali živce. Vem za človeka, ki se je ob starih sindikalnih pojedinah izmuznil, »preden so se kolegi začeli spreminjati v spake«, kakor je pojasnil. Pobegnemo v samoto. Temu se danes reče odmik. Toda pojem je večpomenski. Lahko gre samo za spremembo okolice. Po stresni službi v hribe. Plavat, hodit, teči. Si privoščiti koncert. Ogled razstave. Ali pa duhovne vaje v tišini. Tudi to je res, da marsikdo ne prenese umirjenosti. Biti ves dan doma, samo na enem mestu. Niti na nedeljo ne, kaj šele med dopustom! Ne, taka ujetost ubija! Nevzdržno! Ven, ven, naprej, dalje, nekam, kamorkoli. Vsaj tja do mlake, da vidim, če je že kaj bolj zeleno. Končno pa: življenje naj bo barvito! Pravimo tudi, da je v sebi sklenjeno. Uglašeno je na dur in mol. Za otroke rečemo, da imajo jok in smeh v enem žaklju. Odrasli pa v beg, predvsem pred vsakim trpljenjem. Res ga ni prav lahko sprejeti; hrepeneti po njem sploh tudi ni treba. Tako in tako se bo priplazilo. Ne ubežiš, ne ubežiš, pravi pesnik, moral boš na sveti križ. Tudi njemu ni bil prihranjen. Ne ubežiš, ne ubežiš. Ni lepo bežati; dobro pa je uiti.
»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno.
V pogovoru z ljudmi bomo velikokrat slišali, da je zelo pomembno objaviti dogodke na televiziji, radiu ali v časopisih. Biti v središču pozornosti, biti pod žarometi medijev, za vsako ceno biti prisoten v časopisih, na radiu in televiziji. To je želja mnogih ljudi. Ob vsem tem pozabljamo, da ima življenje nenapisane zakonitosti. Življenje ni samo to, kar vidimo v medijih. Življenje je veliko več kot to, kar slišimo in vidimo na radiu ali televiziji. Resnici na ljubo povedano! Vtis je, da se ljudje ne srečujemo več iz oči v oči, ampak se gledamo prek ekranov. Vidimo in verjamemo tisto, kar je povedano na raznih družbenih medijih, kar je videno na televiziji ali internetu. In ob vsem tem slej ko prej začutimo, kako postaja naše življenje prazno, ker nimamo več stika s sočlovekom. Človeka bogati samo srečanje s drugim človekom. Človek postaja človek takrat, ko zna živeti z drugimi ljudmi, ko jih opazi, ko jim prisluhne, kadar gre del poti v svojem življenju skupaj z drugim človekom. Pred meseci sem odšel iz Slovenije na Madagaskar. Kraj, kjer sem zdaj, je več kot osemsto kilometrov oddaljen iz glavnega mesta. Skozi kraj gre državna cesta številka 12. To je glavna poveza med glavnim mestom in jugom države. Toda ljudje živijo tudi stran od glavne ceste. Do njih ni mogoče priti drugače kot peš ali s čolnom. In ob tem se mi vedno znova ob vsem govorjenju o človeku in njegovih pravicah zastavlja vprašanje: »So to manj ljudje kot ljudje ob urejenih cestah? Zakaj nanje pozabimo?« In tako ob ljudeh daleč stran od lepih urejenih cest spoznavam, kako pomembno je iti k človeku, čeprav se zdi včasih težko ali skoraj nemogoče. Podobno je tudi doma. Najhujša bolezen današnjega časa je ravnodušnost. In ravno ravnodušnost ali brezbrižnost je treba odkrito priznati in jo počasi premagovati. Ljudje opazimo trpljenje ljudi po svetu in v svoji bližini. Zmanjka pa nam poguma, da bi tudi kaj storili. Sočutje ni dovolj, treba je narediti korak k človeku. Ko vidimo slike in posnetke lačnega otroka, ko vidimo ljudi, ki trpijo zaradi vojn in nasilja, globoko v sebi čutimo, da moramo nekaj narediti. Preveč pričakujemo od drugih ljudi, preveč pričakujemo od raznih državnih ustanov in gospodarstvenikov. Prehitro se prepustimo, da se v nas naseli jeza. Vedno znova pa so med nami ljudje, ki pogumno naredijo korak od sočutja k dejanjem. In to so ljudje, ki v današnji čas in ljudem daleč stran od državnih cest s svojimi dejanji pokažejo, da niso pozabljeni. Kamor ne pridejo mediji, tja lahko pride dobrota človeškega srca. Človek, ki čuti in vidi človeka, ne išče pozornosti. Vsak med nami je lahko človek s čutečim srcem!
Na današnji dan pred 50. leti je na Luni pristala vesoljska odprava Apolo 11. Po 102 urah od starta z Zemlje in po nekaj urah priprav je Neil Armstrong kot prvi Zemljan stopil na Lunina tla in izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Ta dosežek nam je z novega zornega kota pokazal tudi naš dom – planet Zemljo.
Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju vera v Boga umrla. Filozof Nietzsche je to imenoval smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo umrlega Boga? Do kdaj bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, če upoštevamo, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, in v to je vključeno tudi trpljenje. Vse manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof? Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu? Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da je rešitev zagonetk življenja v prostoru in času v resnici izven prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje.
Taborjenje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih … Potem pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem. Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dovolj hitro in bili kmalu pripravljeni na odhod. Nekako ob 5-ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega srfarja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, mimogrede, namignila: »Veš, meni se zdi, da je proti večeru že zdaj …« Ne vem, zakaj, ampak tisti hip njenega namiga nisem opazil. Oziroma: vem, zakaj. V glavi sem si zamislil, da se želim še zadnjič na hitro vreči v morje. Ker številna otročad veliko raje sledi očetovemu zgledu v nekaterih primerih kot v drugih, to pomeni, da se v morje ne bo vrgel samo očka, pač pa tudi otroci. Čas pa bo nezadržno mineval. In tako je bilo tudi tokrat. Dokler ni – nekako ob sedmih – ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to, in kar je še podobnega. Ogorčeno sem se odzval in prepir je bil tu. Ko smo se okoli osmih – zame je bilo takrat »proti večeru«– odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo. Ugotovila sva, da takrat, ko je bil čas za to, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj. Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze nisva znala navesti. Njo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, med vožnjo postal zaspan. Jaz sem se hotel izogniti vročini in gneči na cesti, poleg tega sem želel, da otroci med vožnjo zaspijo. Ampak tega prej, med prepirom, nisem znal razložiti. Razumen pogovor je prišel na vrsto šele pozneje. V celotnem procesu sva torej oba naredila kar nekaj napak. Napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja, pri tem bo morala žena jasneje in natančneje povedati, kaj pričakuje, pa tudi sam bom moral konkretneje ubesediti razloge za svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati. Vendar pa je daleč najpomembnejše to, da zaradi takega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje. Prav lahko bi se nama prikradla misel: »Glej, še po tako lepem dopustu se tako grdo skregava – ali sva sploh za skupaj?!« Sva. Za to sva se konec koncev tudi odločila, ko sva se pred Bogom in pričami odločila za to, da bova ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Zdaj gre le še za to, da si ne misliva, da »taka pač sva« in da se »tu ne da nič storiti«, pač pa se zavedava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če si bova prizadevala za to. Dober odnos ne nastane sam od sebe. Dober odnos se zgradi.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten – ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je to, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Vedno znova me prizadene, ko vodim pogreb in se zgodi, da so mimoidoči do pokojnika in žalujočih popolnoma brezbrižni. Pogrebna procesija gre po poti, mnogi naokoli pa, kot da se nič ne dogaja. Nekako v smislu: »Saj ni pogreb mojega sorodnika ali prijatelja in je potem pač vseeno in se me pač ne tiče.« In lahko mirno naprej klepeta z nekom, ki ga je pravkar srečal, počasi sprehaja svojega psa ali pa gre naprej svojo pot, ne da bi se za tisti hip zaustavil in tako izkazal spoštovanje do rajnega in do tistih, ki za njim žalujejo. Še mučnejše situacije so takrat, kadar pride pogrebni sprevod do groba in je trenutek zadnjega slovesa od pokojnika. Pa nekdo nekaj metrov stran, po možnosti z glasnim okopavanjem z motiko, ureja grob svojcev in ga prav malo briga, ali je v njegovi neposredni bližini pogreb. Ima pač pomembno delo, in to je urejanje družinskega groba, do česar ima pravico. To, da čisto blizu njega poteka pogreb, da so tam zraven ljudje, ki jim je hudo, ki so žalostni, ki jih boli izguba sorodnika ali prijatelja, ga pač ne briga, ker to ni njegov problem. A v resnici postaja naš problem na mnogih področjih, ne samo v primeru sočutja in spoštovanja do žalujočih. Brezbrižnost in nesočutnost do drugih sta pogosto sadova sebičnosti in egoizma. Bistven sem jaz, drugi me ne briga oziroma le toliko, kolikor bom od njega imel kaj koristi. Da to ni samo sodoben problem, kaže tudi evangeljski odlomek današnje nedelje o usmiljenem Samarijanu. V njem Jezus naslovi problem nesočutnosti do drugega s čudovito prispodobo, v kateri opiše, kako so nekega človeka na nevarni poti napadli razbojniki, ga oropali in pretepli skoraj do smrti. Malo zatem je šel po poti mimo duhovnik in nato še levit – oba predstavnika judovskega višjega sloja. Pa se nihče od njiju ni zmenil za reveža. Nato pride mimo še Samarijan, pripadnik ljudstva, ki so ga Judje prezirali in sovražili. In prav ta Samarijan se zavzame za ubogega človeka in ga oskrbi. Ni pomembna nacionalna pripadnost, ne verska, ne ideološka. Pomemben je človek. Pomemben je tisti, ki je potreben moje pomoči in mojega sočutja, ne glede na to, kdo in kakšen je. V sodobni družbi, ki vse prevečkrat tako močno v ospredje postavlja posameznikov jaz in njegovo vrtenje okoli lastnega popka, usmiljeni Samarijan prav gotovo ostaja za vse nas močan izziv. Bom zmogel pogledati onkraj svojega lastnega ugodja in dobrega počutja ter videti drugega, ki je v potrebi, ne glede na to, kdo in kaj je, ter videti v njem preprosto človeka, ki je potreben mojega sočutja, moje ljubezni, mojih konkretnih dejanj?
Delam najboljše možno dobro. Toda kaj to pomeni, se človek vpraša. To pomeni, da se paziš zla. Zlo je pomanjkanje dobrega. Radi rečemo, da je zlo trpljenje, pomanjkanje možnosti za preživetje, premalo empatije, da je sebičnost. Toda zlo je hujše. Vsak ima o zlu svojo predstavo. Vsak je na svoj način negotov, pa tudi vznemirjen ob misli na zlo. Celo privlačno je in tudi srhljivo skrivnostno je zlo. Videz, ki zavaja in sproži celo ganjenost. Navidezna ljubezen. Pomembno je, da se sol ne skvari, da se človek ne pokvari. Samo pošten, ponižno odprt, skromen človek lahko živi v resnici. Tako ga množica informacij zlepa ne bo tako zmedla, da bi omagal v iskanju, razločevanju in modri presoji. Velikokrat pa je prav to kot past za ljudi, da se prej ali slej previdno umaknejo v svoj svet in si lažejo z znanim izrekom »vsi so isti«. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje, je potolažil Jezus svoje učence. Ob tem se je dobrota znašla v razsežnostih duha, pa tudi praktičnega delovanja, doživljanja … Prepričana sem, da ljudje radi uživamo v lepoti. Iščimo torej lepo. Ko v raznih letnih časih opazujem svet okoli sebe, me lepota presune v globino duše. To niso samo žareči odtenki naravnih barv, s katerimi se igra svetloba, da odstre čudežnost bivanja in te prevzame. Je tudi dotik hvaležnosti za ljudi, s katerimi doživljaš lépo. Zaveš se njihove enkratnosti, ki jo delijo s teboj, te bogatijo. Ni časa, ni prostora za slabo. Dostikrat hodiš mimo ljudi, pa ne vidiš njihovih obrazov. Šele ko se za nekaj časa oddaljiš ali ko odidejo, se zaveš, da si bil slep, gluh za vse danosti. Kadar potujem po svetu, se ob vrnitvi razveselim lepote svoje dežele. Kot da je prej ni bilo! Tudi ob ljudeh se to zgodi, da si hodil zdolgočasen skozi čas, ne da bi jih čutil. Tvoj vzvišen pogled je bil slep za zgodbe drugih. V resnici pa si bil slep tudi za svojo zgodbo in tudi za sebe, za lepoto, dobroto, ki te kliče. Kliče, da sprejmeš in delaš dobro. Narediti moraš nekaj, kar odstre pajčolan z oči, da bolj jasno vidiš. Izmiti moraš madeže v srcu, da lahko usmeriš svojo pot. Začneš živeti. Ne čakaj vse življenje, da bi začel živeti, pravi Tole. Če ne zmoreš govoriti resnice, vsaj ne laži. Videti dobro pomeni živeti polno. Delati dobro. Edino dobro lahko premaga zlo. Čim manj je zla, tem več je dobrega, bližje sem Bogu.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi«. Znano je, da se je že prerok Mohamed ukvarjal z zdravilstvom in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise, razmerje med duhom in telesom pa je veljalo za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa ima telo tudi v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije do romanja in askeze – telo ima v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna temeljna molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri katerih je izhodiščna drža stoja. Telo je pomembno tudi pri ritualni invokaciji božjega imena (»dhikru«), ki se ji posvečajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebna oblika ritualne invokacije v islamu je vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje navzočnosti. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Namen askeze kot urjenja telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno torej vodi v dresuro čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj za askezo in hkrati tista razsežnost, ki jo posameznik z askezo poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
V življenju se nam dogaja veliko stvari, za katere si nikoli ne bi mogli niti najmanj misliti, da se nam utegnejo zgoditi. Za mnoge pa lahko vsaj malo predvidevamo, da nas utegnejo kdaj doleteti. Gospa, stara več kot devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Živi sama v hiši, ki sta jo sama gradila in ima veliko stopnic. Te ji vedno bolj delajo velike težave. Zato ni čudno, da je nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej. Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res pa je, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro premični za svoja leta, drugi spet živijo s številnimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar. Včasih je zelo težko delati take korake. Poznam gospo, ki živi po moževi smrti sama v hiši na deželi in z velikim veseljem obdeluje vrt. Čez nekaj let bo imela osemdeset let in vrt ji postaja vedno večje breme. Zdaj razmišlja, da bo hišo z vrtom prodala in se preselila v stanovanje v mestu, kjer bo bliže hčerki. Ve, da ji bo zelo težko iti iz te hiše in stran od vrta, ki ga je imela zelo rada in je z velikim veseljem toliko let delala v njem. Ampak taka je realnost življenja in jo je pripravljena sprejeti. Hčerka jo pri tem povsem podpira. Kolikor jo poznam, ne bo odlašala predolgo in bo ta načrt izpeljala.
Neveljaven email naslov