Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa.
Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.«
Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!«
Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.«
Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana.
Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun?
Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa.
Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.«
Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!«
Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.«
Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana.
Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun?
Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Prerok Izaija, ki je živel v 8. stoletju pred Kristusom, je bil aristokratskega stanu. Odlikovala sta ga veliko znanje in razgledanost. To razkrivajo njegov umirjeni nastop, njegova tehtna in lepa beseda, predvsem pa notranja poglobljenost, ki si upa izreči resnico tudi pred kraljem in voditelji Izraela. Poleg tega je ponosen meščan Jeruzalema. Ljubi svoje mesto in ga rad uporabi tudi kot čudovito prispodobo za mesto miru za vse izraelsko ljudstvo in celo za vse narode sveta. Zato mu ni bilo težko biti kritičen do kraljeve politike, ki se je zanašala na povezavo z Egiptom in ni videla asirske nevarnosti, čeprav sta že pred njihovimi očmi padla Damask in Samarija. Preroku pomeni rešitev ponotranjena vera, ki bo duhovno cvetoča in kulturno ustvarjalna. Politične spletke ne bodo prinesle rešitve. Zgodovina mu je dala prav. Kot plemenita osebnost pa ima Izaija tudi smisel za uboge. Zavzema se za siroto, vdovo in tujca, skratka, za brezpravne ljudi. Prava plemenitost ni to, da nekdo pripada nekemu rodu, ampak sta to etična pokončnost in zahteva, da se tudi veličastno bogoslužje uresničuje v skrbi za malega človeka. Že dvesto let pred Kristusom govori modri Sirah, kako je prerok Izaija rešil Izraela. Judje so imeli tega preroka za podobo mesije, ki prihaja. Zato se ne smemo čuditi ugotovitvam raziskave javnega mnenja, ki so jo izvedli Jezusovi učenci, da bi odgovorili na njegovo vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Evangelisti navajajo kar nekaj imen prerokov, toda zagotovo je prejelo največ pozitivnih odgovorov prav Izaijevo ime. Pravzaprav se je Jezus sam na začetku svojega javnega nastopa v Nazaretu razkril kot novi Izaija. Kot rabin odloži zvitek, ki ga je prebral, in pove, da se je začelo uresničevati tisto, kar je napovedal Izaija: da bodo odslej jetniki svobodni, slepi bodo gledali in ubogi bodo živeli v blaginji. Lahko bi rekli, da je Jezus prek besed preroka Izaije sam prihajal do zavesti, da je mesija in kako naj ravna, do bodo tudi ljudje razumeli mesijanski trenutek zgodovine, ko začneta ljubezen in usmiljenje zmagovati nad sovraštvom in nasiljem. V Marijinem mesecu maju pa nam je najbližje Izaijevo razkritje znamenja kralju Ahazu, da je Bog z njim: »Glej, deklica bo spočela in rodila sina.« Izaija pove, da je prihodnost človeštva v ženi, kajti vsakokrat, ko dekle z radostjo rodi otroka, prihaja mesijanski čas, čas miru, usmiljenja in radosti.
Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
V naši župniji imamo veliko srečo, da je naš župnik mlad in ima rad mlade ljudi. Tudi starih ne zanemarja, a v mladih najde zmeraj nove izzive in navdih za svoje delo duhovnika, prijatelja, skavta in oznanjevalca evangelija veselja. Posebnost naše župnije so tudi majske šmarnice. Vsi otroci, posebej majhni, predšolski in prvošolčki, velikokrat sprašujejo, kdaj bo maj in kdaj bodo spet šmarnice. In mladi starši že določajo urnike prevažanja otrok od obšolskih dejavnosti do športnih in vseh drugih dodatnih dejavnosti, da najdejo med njimi še eno luknjo – da bodo peljali otroke k večerni maši, k večernim šmarnicam. Te šmarnične otroške maše so spet nekaj posebnega. Otroci niso v visokih klopeh, oddaljeni od župnika in oltarja, ampak se zberejo okrog nizkega oltarja, tako blizu dogajanja med mašo, da lahko otipajo beli prt na oltarju in prižgejo ali upihnejo svečke. In predvsem sodelujejo pri vseh odgovorih, pojejo vse pesmi in seveda pri podelitvi miru, hitijo od oltarja do svojih staršev in spet nazaj do župnika. Neverjetno živahna maša, ki ni za tiste s slabimi živci, saj je to otroški živžav, ki veseli našega župnika in Jezusa. Otroške šmarnice nam prinašajo toliko veselja, toliko razigranosti, čudovito odigranih prizorov iz šmarničnih zgodb, da ni nič narobe, če zjutraj pri Duhovni misli vznemirijo vse nas, urejene in pobožne. Lepoto življenja doživimo prav pri otrocih in mislim, da prav otroci svoje starše najlažje pripeljejo k Bogu. Na našem oltarju se zdi, da se še Marija nasmeje ob takšnih mašah in malega Jezuščka v svojem naročju dvigne še bolj visoko, da lahko s svojimi rokami blagoslovi vse otroke, pa tudi vse animatorje, starše in stare starše ter vse, ki si upajo priti v razigrano cerkev in doživeti lepoto vere.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora«, je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija, preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk pomeni naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa prenehanje transcendence mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Na tretjo velikonočno nedeljo, s katero se začenja teden molitve za duhovne poklice, bo o duhovnem klicu in poklicanosti razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut.
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni, kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen … Pa je to res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo, razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote, zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim … O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
S prijateljico mojih let si piševa vsak dan po elektronski pošti. Nikoli nama ne zmanjka snovi za pisanje, vedno znova opozoriva druga drugo na kaj zanimivega, kar je vredno razmisleka. Tako mi je pred kratkim napisala, kako se je ustavila pri tem, kako gledamo na življenje. Življenje kot skica ali kot dokončana slika? \tO tem sem že veliko pisala, na številne različne načine. Nikoli pa s takšnim poimenovanjem: življenje kot skica ali kot dokončana slika. Bilo bi prav zanimivo, če bi vsak zase povedal, kako občuti svoje življenje. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti poslušala znanca, ki je citiral sv. Pavla in pri svojih štiridesetih letih ali še manj o sebi govoril, kako je »svoj boj dokončal, vero ohranil …« itd. Takrat je bil še zelo mlad in se mu je potem dogajalo še marsikaj. Zanima me, če bi zdaj, po več kot tridesetih letih še tako govoril. Jaz pa se zelo pogosto spomnim na tiste njegove besede in se sprašujem, ali bi si zase kdaj upala reči tako. \tSvoje življenje doživljam kot skico, ki jo ves čas dopolnjujem, popravljam in dopuščam, da se na njej pozna tudi marsikaj tega, kar se sproti pojavlja v življenju. Vem, da bo ostalo vedno pri skici, do zadnjega trenutka. Potem, ob koncu, po prestopu v večnost, pa bo iz te skice morda nastala enkratna umetnina. Upam in verujem v to in prav to mi daje vedno znova pogum, da znam živeti z nepopolnostjo in sem pripravljena to skico vedno znova dopolnjevati. \tAli si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo človekovo življenje od prvega trenutka dalje dokončana slika, ki ne potrebuje nobenega popravljanja, izboljšanja? Pravi dolgčas bi bil. To potem ne bi bili več živi ljudje, ampak lutke, brez veselja in ljubezni, pa seveda tudi brez jeze in sovraštva, brez vseh čustev. Zato je kar prav, da se doživljamo kot skice, da ostajamo neprestano na preži, da se znamo veseliti in jeziti, ljubiti in sovražiti. Pa da si prizadevamo, da bi bilo jeze in sovraštva čim manj.
Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Ste slišali za tole pesem? Se vam ne zdi nič kaj posebna? Verjetno ne. Tudi meni se ni, dokler nisem izvedel zgodbe za tem zelo preprostim – in ravno zaradi nje tako močnim besedilom. Besede naj bi našli vrezane na zidu celice nekega koncentracijskega taborišča. Morda je res, morda ni. Toda nekaj težkega je moralo roditi te verze, tudi če jih niso našli v Auschwitzu ali Kölnu, nekaj resničnega kot je življenje, za njimi je vera, izluščena v trdih urah bojev in obupa, resnica, za katero smo se ljudje odločili v neki temni uri na mrzlem dnu svojega obstoja. In če to veste, je besedilo drugačno, kajne? Ta zgodba lahko gre mimo vseh nas, kot jih gre nešteto. Prehitro hodimo, to življenje ni kakor Camino, kjer so me žulji in boleče mišice upočasnili. Ne, v tem svetu se teče naprej, čeprav si sam, čeprav si prekleto sam in te boli srce. Samo cilji so pomembni. Samo da napišem članek, samo da dokončam pridigo, da opravim z veroukom, da plačam račune, da uredim arhiv … Zato je vse okoli mene površno, ker sem površen sam. In ne vidim, ne razumem stvari, ki se skrivajo pod površjem sosedskih zamer in nemirnih najstnikov. Samo gola dejstva, samo razburkano gladino. Od razočaranja nad svetom, ki ga ne poznamo, od tega je vsa ta tema pred našimi očmi. Pa bi bilo treba samo poslušati. Sonce niso samo pozitivne misli. Sonce so besede, rojene v življenju, kakršno pač je. Iskrene, čiste in dragocene besede, ki jih slišijo samo tisti, ki se zmorejo ustaviti. Ki tako dopustijo, da jih življenje rani z vso svojo krutostjo, namesto da bi mu poskušali ubežati. Ker lahko samo tisti, ki pozna življenje do obisti, ki se zaradi njega smeje in joče, izvleče nožič iz žepa in vreže na zid svoje celice: Verujem v sonce, tudi ko ne sije.
Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika? Brezdelje enačim z lenúharstvom, z odporom do dela. Ničpočetje je zame sladek odpočitek od prav vsega, preklop na neizrazljivo občutje občutja. Ne traja dolgo; ujet je v pesnikov verz: za hip ti večnost dam v posest in v Goethejev namig: Postoj, trenutek, kako si lep. Nenadna sprostitev in obnovljena moč za dnevno brkljarijo. Te čase je precej govora o tako imenovanem odmiku. Da je treba izpreči in se prepustiti sebi, spremeniti okolje, dinamiko, vsebino dni. Dvomim, da to ne velja to že od vekomaj. Zdaj znamo vse na dolgo in široko pojasnjevati z različnih vidikov; iz vsakodnevnih potreb delamo znanost. V tem, čemur pravimo, da je mitološko, pa tiči skrajno stvarna ugotovitev: nujno se je treba odpočiti – sedmi dan stvarjenja si je to privoščil sam Bog. Počitek. Strokovnjaki svetujejo aktivni počitek, ne popolnega brezdelja. Ne vem, kako bi oporekali ali pa potrdili moje ničpočetje. Če se malo zazrem v davnino, lahko trdim, da je to občutje ugodnega občutja občutila tudi moja stara mati, ki bi zdaj štela 175 let, pa je priletna rada »stegnila vse štiri od sebe«. Tako se je včasih reklo ničpočetju, kratkemu oddihu z neverjetno osvežitvijo moči za nadaljnja opravila. V slogu strokovnosti in rekreacije je bilo pred leti svetovano učiteljem, naj med učno uro učenci kdaj vstanejo in si pretegnejo ude. Pričakovanega učinka žal ni bilo. Jaz sem se odločila za korak dlje: po Tolstojevem vzoru za literarno uro v naravi. Adijo, zbranost. To mi je dalo misliti, da se tudi na izobraževalnem področju ne primejo prav vsi cepiči na prav vsako podlago. Kljub vsemu zagovarjam ničpočetje. Zelo nasprotujem brezdelju. Geslo delu čast in oblast me ni nikoli nagovorilo, zvenelo je preveč bombastično in za njim se vedno zna skriti vse polno lenuhov. Arbeit mach frei , napis nad koncentracijskim taboriščem, zveni kot prvovrstni cinizem. Benediktov moli in delaj je v duhovni kondiciji stoletja vzdrževal pol Evrope; pri čemer moli ni pomenil kaj dosti več kot vdanost v božjo voljo - danes se pa opiramo na pozitivno naravnanost. Sicer pa: vsak se zna in zmore po svoje odpočiti. Če le ne misli, da smo delo krepi človeka.
Smo v tednu po beli nedelji, ki jo v slovenskem izročilu imenujemo tudi »mala velika noč«. Tako smo še vedno polni velikonočnega veselja, s katerim bomo jutri stopili v pomladni majnik. Velikonočna radost, ki se v nas vedno znova prebuja, pa nam pravi, da v nas klije novo pomladno življenje. Kristjani smo veseli ljubezni, ki se ni ustrašila ne trpljenja ne smrti. Visoka pesem namreč poje, da je ljubezen močnejša od smrti. Zato so tudi velikonočne pesmi polne radostnega zanosa in prevzete himničnosti. Novo življenje ljubezni je neustavljivo in nam kljub trpljenju prinaša novo upanje. Ob veliki noči smo si ob pogrnjeni mizi povedali kaj lepega. Iskali smo besed, s katerimi bi se dotaknili src svojih dragih, izrazili prekipevajoče občutke, da je življenje čudovito, kadar so prijateljska srca skupaj, kadar je človekova iznajdljivost v službi drugih in kadar smo tako pogumni, da si znamo celo odpustiti napake in pomanjkljivosti. V globini svojih duš bi se najraje znova objeli in si izpovedali večno prijateljstvo in zvestobo. Toda potem lahko iz nas privreta domiselnost in šaljivost, saj vsaka beseda izraža zadovoljstvo in srečo. V nas so pognale kali večnega življenja. Tudi evangeliji niso brez božjega humorja, samo opaziti ga ne znamo. Če pogledamo Lukovo poročilo o dveh učencih na poti v Emavs, vidimo, da ima Tujec kar nekaj smisla za dovtipnost, saj učenca nagovarja kot »neumneža«. Gotovo ju Vstali, ki se jima pridruži, z nasmeškom naslovi s »trapcema«. Tako Kristus želi, da bi se tudi mi kdaj nasmehnili svojim težavam, saj nas spremlja moč njegove ljubezni. In potem opazimo, da se z učencema prav šali, saj besedilo poroča, »da se je delal, da gre naprej«. Božji humor se kdaj pošali tudi z nami, da bi iz nas privrela prošnja za ljubezen. Ta božji humor začutijo verni kristjani. Tak je bil pokojni pisatelj Alojz Rebula, ki je ob koncu življenja pisal nove apokrifne zgodbe. V eni izmed njih opisuje, kako se je Vstali prikazal svoji Materi in ta mu je kot prava mama očitala: »Zakaj pa nisi najprej prišel k meni!« Kadar smo iskreni v molitvi in prijateljskem pogovoru, je naša šaljivost na mestu in lahko celo obogati tako prijateljstvo kot tudi pot k ljubečemu Bogu.
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« \t»V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \tPrimerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Pravoslavni kristjani, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, danes praznujejo veliko noč. Vstajenjska bogoslužja so se začela že ob polnoči s procesijami okrog cerkva in prižiganjem sveč, verniki pa bodo obredni del praznovanja sklenili z dopoldanskim bogoslužjem, ki je povezano tudi z obdarovanjem otrok s pirhi. O največjem krščanskem prazniku v tokratni Duhovni misli razmišlja mariborski paroh Srbske pravoslavne Cerkve Milan Jovanović.
Nekdo mi je zaupal: »Bog me je izigral. Namesto sanj imam nočne more. V skušnjavi sem, da za avtorja trpljenja osumim Boga.« Stisko obupanega sem razumel. Teolog David R. Blumenthal (1938) se v študiji Facing the Abusing God sooča z zlorabami, ki mečejo sence suma na Boga, in zagovarja teologijo protesta. Pravi, da je takšna teologija že predstavljena v svetopisemski Jobovi knjigi in da trpin Job ni dvomil o obstoju in moči Boga, ampak o njegovi morali in pravičnosti. Videti je, kot da se Bog z nami igra, tako kot se igra mačka z mišmi. O Bogu je nevarno govoriti, pa ne zato, ker bi nas Bog kaznoval, ampak ker o njem tako malo vemo; bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj on je. O Bogu je tudi težko govoriti, pa ne zato, ker o njem kot teolog ne bi znal česa povedati. O Bogu ne morem govoriti, ker si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si pač drznejo o Bogu govoriti in vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. In spregovoril nam je – z Besedo, ki se je učlovečila. Jezus Kristus je najboljši pojasnjevalec Boga. Verski reformator Nicolaus Zinzendor (1700–1760) je zapisal: »Če v Jezusu ne bi našel Boga, bi moral Boga smatrati za hudiča.« Luther pa: »Če imaš nekega drugega Boga razen Jezusa, je tako, kot bi oboževal hudiča.« Znano je načelo teologa Karla Bartha: »Ne morem reči Bog, če prej ne rečem Jezus.« Religije in mitologije trpljenje zavračajo kot nekaj slabega in sramotnega, krščanstvo pa je edinstveno ravno zaradi pohujšljivega in norčljivega križa. Bog je na skrivnostni način solidaren s trpečimi. Tako stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa trpljenje trpi. Križ je konec vsake teologije ali pa začetek specifične krščanske teologije. Prigovor, da Bog, ki ni rešil sebe, ne more reševati, je neutemeljen, kajti Bog je vendar rešil Križanega in ga obudil od mrtvih (J. Moltmann). Bog v svobodnem trpljenju sodeluje v tujem trpljenju, s čimer se je najbolj približal svojemu stvarstvu in izpostavil svoje najosebnejše – odrešujočo ljubezen. Ker trpljenje ostaja skrivnost, me duša, ovita v črnino, priganja, naj grem skupaj s filozofom Nietzschejem na pogreb Boga. No, sreča je, da ima Bog navado vstati od mrtvih, a se sprašujem, koliko jih sploh to ve.
Že zelo zgodaj me je vodila po svetu velika radovednost. Brez posebnih izkušenj sem se podajala v neznano. Še sama skoraj otrok sem prevzela skupino otrok na počitnicah ob morju. Otroci so kmalu prišli na dan z različnimi stiskami. Spomnim se občutka nemoči, ko mi je deček opisal nasilno očetovo kaznovanje, ki je potem preraslo v grobo prerekanje z mamo. 10-letna deklica je v svoji žalosti hotela imeti vso mojo pozornost, a vedela sem, da moram poskrbeti za vso skupino. Kaj vse je prišlo na dan ob večerih, ko smo skupaj sedeli ob obali in je morje tiho pljuskalo ob kamne pri naših nogah! Od nekje je vzniknil navdih. Petje. Pesem nas bo povezala. Predlagala sem, da se vsi vključijo v pevski zbor. Ne glede na glas, ne glede na posluh. Skupaj bomo peli, bomo kot družina, vseh 11 otrok, zelo različnih. In res. Otroci so peli. Zavzeto so odpirali usta, se povezali v eno samo izpoved, v srčno povezanost med nami. Izkušnja mojega otroštva. Tudi, ko je bila pri nas doma napetost, nerazrešeni problemi, nas je petje obdarilo s harmonijo, ki je objela vse. Nič nenavadnega, da ob cerkvenih praznikih ljudje želijo in se pripravljajo na posebno izbrano petje. Kdor poje, je blizu, doživlja bližino s seboj in z drugimi in – kdor lepo poje, tudi dvakrat moli, pravi modrost, in se ga milina in sočutje Božje prisotnosti dotakne do korenin bivanja. Prav glasba zmore ganiti človekovo dušo, posebno občutljivo, trpečo dušo, se dotakne srca, povzdiguje radost. Kot je to značilno za veliko noč. Glasba je navdih, ki odpira, da lažje začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje po Bogu. Kot bi potem ne bilo časa, da bi preveč mislil na zamere, napake, ampak iščeš dobro, doživljaš lepo in postajaš bolj hvaležen. Otroci so se zelo trudili, da bi tudi sami prispevali k dobremu, da bi ustvarjali nekaj lepega. Preden smo se razšli, smo imeli pevski nastop pred celotnim taborom in doživeli burno ploskanje. Ob srečnih otroških obrazih, mi je iz globine srca privrela zahvala in bila sem vesela, da se vsak otrok počuti sprejetega v vsem, kar je, kar prinaša v skupino. Takrat še nisem imela pred seboj molitve, ki jo danes molim, ko se zaplete: Gospod, daj mi moč, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, potrpežljivost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, občutljivost, da bom lahko ločila eno in drugo!
Na današnji dan se v Cerkvi spominjamo evangelista sv. Marka, ki je pisec drugega evangelija. Bil je učenec apostola Petra. Evangelij je napisal na željo rimskih kristjanov med letoma 65 in 70. Kdo je bil evangelist Marko? Doma je bil iz Jeruzalema. Iz judovstva v krščanstvo je prestopil, potem ko je spoznal apostola Petra. Dal se je krstiti. V naslednjih letih je spoznal tudi apostola Pavla, ko je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu. Evangelist Marko se je pridružil apostolu Pavlu na prvem misijonskem potovanju, ki pa ga je hitro zapustil in se vrnil nazaj v Jeruzalem. Čez čas sta skupaj z Barnabom kot misijonarja odšla na Ciper. Okoli leta 54 je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. V tem času je Marko obiskal Pavla v Rimu. Po mučeniški smrti apostolov Petra in Pavla je postal Marko zrel in samostojen oznanjevalec. S svojimi pridigami in zapisano besedo je oznanjal, kar je slišal od njiju. Sveti Marko je umrl mučeniške smrti, po vsej verjetnosti v Aleksandriji. Njegove ostanke so prepeljali v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu v čast zgradili mogočno, veličastno baziliko. Iz Benetk in preko Ogleja se je češčenje tega svetnika razširilo tudi v naše kraje. Zanimivo je, da so se Benetke v času svoje pomorske slave imenovale: Republika svetega Marka Še danes imajo v mestnem grbu krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega opazimo tudi po mestih na slovenski obali, ki so bila nekoč pod beneško oblastjo. Silvano Fausti v uvodu v razlago Markovega evangelija zapiše, da je vse Sveto pismo ena sama velika pripovedna kateheza, ki poroča o tem, kaj je Bog storil in kaj je postal »zame«. In Marko se z zapisovanjem pripovedi o Jezusovem življenju zavestno vključuje v to katehetsko izročilo. Pripeljati hoče do poglobljenega razumevanja, ne samo razumevanja, ampak kontemplacije Boga, ki je ljubezen. To je »evangelij«, kar pomeni dobra novica, ki pomete z vsemi podobami Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja. Jezusov lik je prikazan z vidika prvih učencev, ki so se stežka dokopali do tega, da so ga spoznali kot Odrešenika in Gospoda in se odločili, da v njem utemeljijo svoje življenje. Kot zanimivost naj omenim, da nekateri ime Marko povezujejo z latinskim izrazom marcus, kar pomeni kladivo. Slovenska oblika Marko je iz italijanščine, zveni pa domače. Ime se uvrša v prvo deseterico naših najpogostejših imen. Evangelistu sv. Marku je na Slovenskem posvečenih 13 cerkva: tri župnijske in deset podružnic. Kot zavetnika ga častijo kmetje, slikarji na steklo, košarji, zidarji, notarji in pisarji. Sveti Marko je tudi priprošnjik zoper strelo in točo.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu … celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerastli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdete več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte … nadute in vase zagledane … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … A veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga slavijo kar ves teden. Prav v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru že četrto leto zapored razpisujejo natečaj za prevod pesmi iz čustvenčkov v slovenščino. Duhovita poteza, ki pa materinščino postavlja le še v vlogo prevodnega, ne več izvornega jezika nas, ki se imenujemo Slovenci. Kot da predvsem mladi, ki jih razpis nagovarja, že prebivajo v simbolnem svetu univerzalnega, svetovnega digitalnega jezika, v katerem so se izgubile vse razlike med nami in tistimi, ki prebivajo na drugi polobli planeta Zemlje. Ko so leta 1864 naši zavedni rojaki ustanavljali Slovensko matico, ki je februarja praznovala 155 let, so si za cilj zastavili prav izdajanje knjig v slovenščini. S tem naj bi spodbudili razcvet slovenskega literarnega in znanstvenega jezika. Izhajali so iz prepričanja, da je prav jezik, zapisan v knjižni obliki, tisti, ki Slovence postavlja ne samo na evropski kulturni, ampak tudi politični zemljevid. Tako je slovenska knjiga v 19. stoletju določala ne le širino našega duha, ampak tudi meje naših državotvornih zahtev. In tako je bilo vse do angažiranih prizadevanj Društva slovenskih pisateljev in književnikov na splošno v procesu osamosvajanja. Potem ko smo dobili državo, je slovenska knjiga postala le še blago, ki se mora znajti med množico privlačnejših izdelkov na tržišču in se z zapletenimi birokratskimi postopki le delno, predvsem pa izredno skromno financira. Ker ne dosega želenih promocijskih učinkov v javnosti, sponzorjev po večini ne zanima več, avtorji morajo zaradi nizkih honorarjev pisati čim hitreje in učinkoviteje ali pa početi predvsem kaj drugega, če hočejo preživeti. Jezik pa izgublja svojo narodotvorno vlogo in bitko s tehnološko globalizacijo. Slovenska knjiga umira na obroke. Rešila je ne bosta ne svetovni dan knjige ne slovenski teden. Rešimo jo lahko le mi Slovenci, če v njej znova uzremo edino svetlo oporno točko našega narodnega preživetja v prihodnosti.
Velikonočni ponedeljek je v ljudski tradiciji namenjen predvsem obiskovanju in različnim igram s pirhi. Evangeljski odlomek tega dne govori o dveh učencih, ki sta – prestrašena in razočarana zaradi dogodkov v Jeruzalemu – bežala v vas Émavs in na tej poti srečala Jezusa. V današnji Duhovni misli pa bo avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišljal o sporočilu velike noči.
Največji krščanski praznik – velika noč – bo to jutro v cerkve privabil množice vernikov. Po mestih in vaseh se začenjajo jutranje procesije, ki imajo v slovenski ljudski tradiciji posebno mesto in so najpomembnejši del velikonočnega jutra. O sporočilu velike noči pa v tokratni Duhovni misli ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Velika sobota je dan ko – po cerkvah – poteka čaščenje Božjega groba. Že zgodaj zjutraj pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj, čez dan pa tudi velikonočne jedi. Najpomembnejši del dneva pa je večerno bogoslužje, ki simbolizira Jezusovo vstajenje. Ob pričakovanju velike noči je Duhovno misel pripravil mariborski nadškof Alojzij Cvikl.
Neveljaven email naslov