Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih razglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se intenzivno ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se hkrati bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji, in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, upam, da ste se že nadihali svežega zraka. Človek težko prenese, če ga kaj duši. Verjetno smo morali ali še vedno moramo kar nekaj potrpeti, ko se pod takimi ali drugačnimi maskami dušimo. Mnogi so pošteno bentili nad njimi in organizirale so se cele skupine tako pri nas kot po svetu proti obveznosti nošenja zaščitnih mask. Se še spomnite leta nazaj, ko smo pri nas prvič srečevali trume turistov? Med njimi so se pojavile tudi prve skupine z Daljnega vzhoda. Ni bilo treba biti posebej radoveden, da si v kakšni taki skupini odkril koga, ki je nosil masko. Čudili smo se in spraševali, ali je naš zrak res tako slab, da se mora z masko zaščititi pred njim. Kmalu so nas poučili, da ne nosijo maske zaradi sebe, to počnemo pri kakšnem nevarnem delu mi sami, ampak zaradi drugih. Ker je bil kdo prehlajen, morda okužen s kakšno virozo, tega ni hotel širiti naokoli. Raje je vzel masko, si otežil dihanje, da je lahko vsaj malo zaščitil svoje bližnje. Saj ni toliko pomembno pri vseh razpravah to, ali je upravičena ali ne zahteva po nošenju mask. Gre bolj za zavest, koliko smo pripravljeni potrpeti. Ne samo zaradi ljubega miru ali neke pokornosti taki ali drugačni avtoriteti, bolj zaradi pozornosti do drugih. Vem, da boste našli kopico argumentov, zakaj to nič ne koristi, zakaj so vse te maske samo neumna ideja za ustrahovanje in nadziranje množic. Malo se čudim, da ti, ki tako poudarjajo znanost, se z njo hvalijo in jo postavljajo kot edino merilo, tokrat njej vsaj malo ne prisluhnejo. Večina treznih znanstvenikov ne le priporoča, ampak sama uporablja že od nekdaj v svojih laboratorijih maske. Smiselno se vprašamo: Zakaj bi sami sebe mučili, če to ne bi delovalo? Prihajajo mi pred oči ljudje iz drugih kultur, kjer so veliko bolj odprti za potrebe drugih. Hitro bo kdo rekel, da so prestrašeni, tako vzgojeni in še kaj, da bi le sebe opravičevali. Verjamem pa, da se ti azijati zavestno odločajo vsaj malo storiti za druge. Zdi se, da gre pri vsej debati o nošenju ali ne nošenju mask bolj ali manj za preizkus, koliko smo pripravljeni potrpeti za druge. Če pogledamo razne pozive k nošenju, so bolj ali manj usmerjeni v tezo, da zaščitimo sebe. Če bi res hoteli iz te krize potegniti kaj več, bi bilo smiselno poudarjati, kako koristimo drugim. Izpostaviti, da nas stane malo, da lahko vsaj malo obvarujemo svojega bližnjega. Želim vam, da bi vedno imeli ob sebi ljudi, ob katerih bi čutili, da jim je mar za vas z masko ali brez.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 579–81. Moj pokojni prijatelj Vasja Cerar je pred tremi desetletji prevedel klasično zbirko zenovskih koanov, kratkih meditacijskih zgodb s skupnim naslovom »Vrata brez vrat«, po japonsko Mumonkan. Znameniti 19. koan z naslovom Vsakdanje življenje je pot se glasi takole: »Kaj je Pot?« je Džošu vprašal Nansena. Nansen je rekel: »Vsakdanje življenje je Pot.« »Kako naj jo najdem?« »Čim bolj jo iščeš, tem bolj se odmikaš od nje,« je rekel Nansen, Džošu pa je vztrajal: »Če naj ne iščem Poti, kako naj jo najdem?« »Pot, ki jo iščeš, ni stvar spoznanja ali nevednosti. Spoznanje je slepilo, nevednost je zmeda. Brezmejen in čist kot poletno nebo boš, ko prideš na pot, ki je dvom ne doseže. Zato ne sprašuj, katera je prava in katera neprava pot, kajti nobena ni dobra in nobena slaba.« Ob teh besedah je Džošu doživel razsvetljenje. Tudi slavni lesorezi japonskega slikarja Hirošige, mojstra krajinskega slikarstva iz 19. stoletja, so v tem sublimno zenovskem pomenu vsakdanji, so onstran spoznanja in nevednosti. Na Hirošigovi sliki z naslovom Jesenski mesec nad reko Tamo vidimo veliko, belo polno luno, nebo in reko, dve turkizni modrini, ki odsevata druga v drugi, in ob bregu reke stari vrbi, kakor da v vetru stegujeta veje tja k drobnim ljudem, čolnarju in popotniku ter ribičema; in tam sta tudi sključeni ženski postavi na produ in skupinici ljudi v daljavi, na drugem bregu pa vasica, drevesa, gore, obzorje, osvetljeno z belo mesečino … kako preprosto in kako popolno! Zdi se, da se ljudje, ujeti v ta večni trenutek ob reki Tami, ne sprašujejo, ali je pot, ki so jo dotlej prehodili, prava ali ni, ali je dobra ali slaba, in najbrž so ravno zato njihove duše »brezmejne in čiste kot poletno nebo«, kot pravi koan – toda jesenske melanholije tega prizora vendarle ni mogoče spregledati. Prizor nas spominja na Bashov otožni haiku: »Po tej poti / v jesenskem somraku / ne hodi nihče« – se pravi, noben jaz, noben ego, tu je le duh zena v svoji polni praznini. Ali drugače rečeno, po poti hodi »ne-kdo«, kakor piše v nekem drugem, tokrat Busonovem haikuju: »Nekdo je prišel / in obiskal nekoga / nekega jesenskega večera«. – Mi pa, živi ljudje ob vselej bežeči reki sveta, na vzhodu in zahodu, nekdaj in danes, se vseeno sprašujemo, katera pot je prava in katera ni. To se moramo spraševati, če hočemo napredovati na naši skupni, človeški in zgodovinski Poti.
Ko naletimo na ljudi, ki prihajajo od drugod in se jim že na obrazu vidi, da so druge narodnosti in vere kot smo sami, nas morda spreletijo čustva negotovosti o svoji lastni identiteti. Naša identiteta je sicer nekaj enovitega, vendar večplastnega. Najprej nas določa naša individualnost, katere izraz je ime, ki ga nosimo. Vsak od nas je po prstnem odtisu, načinu čustvovanja in razmišljanja ter po svoji zunanjosti enkratna in neponovljiva osebnost. Nismo kopija nikogar. Z rojstvom pa pridobimo tudi svojo narodno, kulturno in svetovnonazorsko identiteto. Kako močno nas določa narodnost, prepoznamo, denimo, ob velikih športnih dogodkih, ko navijamo za svoje in razvijamo svoje narodne in državne simbole. Imamo tudi svoj materin jezik, vero, ali kak drug svetovni nazor. A to še ni vse, smo namreč tudi državljani vsega sveta, zato čutimo vsaj minimalno odgovornost tudi za ljudi drugih celin. Vsak izmed nas ima torej svojo individualno, narodno in tudi svetovno oziroma kozmopolitko identiteto. V praksi te identitete niso vedno uravnotežene. Nekateri se ne zmenijo za svojo narodnost, zato jih imamo za individualiste. Tisti, ki so preveč osredotočeni na svojo narodnost, pa so v nevarnosti, da postanejo nacionalisti. V dobi globalizacije nekateri podcenjujejo pomen svoje domovine in maternega jezika in vzdržujejo samo še svojo kozmopolitsko identiteto. Kristjani pa govorimo še o četrti ravni naše identitete, ki jo pridobimo s krstom, po katerem postanemo božji otroci. Identiteta božjega otroštva temelji na vseh treh identitetah, saj pri krstu dobimo ime, s katerim je potrjena naša individualnost, ovrednotena je tudi naša narodnost, pa tudi zavest o temeljni edinosti vseh ljudi. Božje otroštvo vse omenjene identitete povzema, jih vključuje, toda nobene posamezne ne absolutizira, da ne postanemo ne individualisti ne nacionalisti in ne brezbarvni kozmopoliti. Božje otroštvo je duhovna, presežna istovetnost, ker ne temelji na nobenem tosvetnem interesu, zato lahko preostale tri istovetnosti harmonizira, uravnoteži in jim na ta način da polni pomen.
Prodirati v skrivnost življenja in smrti, izkušati trajni mir in srečo, najti smisel obstoja so vprašanja, ki zanimajo človeka že zelo dolgo. Skozi zgodovino so se izoblikovali najrazličnejši načini, oblike in metode iskanja odgovorov in rešitev. Nastajale so ideje o večnosti, o enosti vsega, ideje o nečem višjem in mogočnejšem od človeka, nastajale so religije, mistične tradicije in podobno. Kaj pa je rdeča nit, kaj je podlaga, osnova navedenega? Kaj ločuje človeka od vsega preostalega? Njegov um. Je nekaj, kar je izvor vprašanj in zanimanj, je "sredstvo" odgovarjanj in je tudi odgovor sam. Zapleteno? Morda pa tudi ne. Omenili smo tri (izvor vprašanj, sredstvo odgovarjanj in odgovor sam), zagotovo pa je še veliko "odsevov" človekovega uma. Človekov jaz, človekova identiteta (sem učitelj, sem Dušan, sem moški, sem žalosten ali sem vesel …) sta le dva izmed njih. Prav ta odsev uma (človekov jaz s svojimi mnenji, koncepti, navadami in prepričanji) je hkrati vzrok njegove nemirnosti in zmedenosti. Zato pri iskanju notranjega miru in ravnovesja um kmalu postane osrednja ovira, ki jo je treba "premagati" – ga umiriti, potihniti. Načinov in metod, kako to storiti, je zelo veliko. Meditacija, kjer je pomembna vzpostavitev notranje tihote, je eden izmed načinov. Tudi predana molitev katere koli veroizpovedi je način, je metoda, kako potihniti um. Ali pa kontemplacija bogate krščanske tradicije, ki prav tako umiri um oziroma ga transformira, ga prenese. Prenese v kaj, kam? Kaj se zgodi, ko je um potihnjen, ko ni več nemirnega miselnega toka? Zgodi se lahko to, čemur pravimo Srce, lahko se ustvari prostor za to, čemur pravimo Božje. Tisti, ki so kdaj koli, četudi le za utrinke trenutkov bivali tam, vedo, da je to prostor, kjer ni običajnega človekovega jaza, kjer ni mnenj in prepričanj. To je neskončno odprta širjava, v kateri je prostora za vse, kar biva, za vse, kar Je. O tem prostoru je težko govoriti ali ga opisovati. Zakaj? Ker v tem prostoru ni nikogar, ki bi govoril. Božje, Ljubezen in Sočutje ne govorijo. Preprosto so – vseobsegajoči. "Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč, ki prihaja, čim bolj spokojna, drage poslušalke in cenjeni poslušalci."
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranske poti, na katere pogosto zaideta človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in jaz sama pa tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na svoj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo mnogo let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala mnoge primere skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimni tešimo z vstopanjem v družbena omrežja, z resničnostnimi šovi, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da potešitve ne more biti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer pokleknemo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti načrti. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih prikazov skritega, pač pa nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost samo svoje izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi gesla o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
Besede današnjega evangeljskega odlomka: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,21) najbrž pozna največ ljudi, tudi nevernih. Nanje lahko gledamo z različnih zornih kotov. Eden od njih je vprašanje pomena podobe in njene moči. Na novcu, ki so ga pokazali Jezusu, je bila namreč cesarjeva podoba. Podobe močno vplivajo na naše življenje. V našem času nas bombardirajo s televizijskih in računalniških ekranov, s plakatov, s filmskih platen in od drugod … Junaki teh podob hočejo pritegniti našo pozornost. To so človeške podobe. Kaj pa Božja podoba? Kje jo lahko najdemo v naši družbi? Verujemo, da Božjo podobo najdemo »odtisnjeno« v lepoti stvarstva, v vsaki človeški osebi, ki ima enkratno dostojanstvo, v vsaki dobri besedi in dobrem delu, ki ga naredimo. Ko enkrat v svojem življenju odkrijemo, kakšno podobo želimo odsevati, bodo naše življenje in naše odločitve drugačne, ker bodo sledile tej podobi. Zato pazimo, komu bi bili radi podobni in kdo je naš vzornik. Današnji evangelij nas tudi vabi, da pomislimo, katera je glavna podoba našega življenja, oziroma čemu dajemo prednost v življenju. Če nekdo posveča preveč časa službi in zanemarja družino, je čas, da v svojem življenju da zopet prednost stvarem, ki so zares pomembne. Podobno velja za odnos z Bogom. Če si ne vzamemo časa za molitev in mašo, potem bo namesto Boga nekdo drug prevzel prvo mesto v našem življenju. Pogosto bo to malik denarja, dobička, slave, kariere … A pomnimo: z denarjem lahko kupiš posteljo, ne pa spanja; knjige, ne pa znanja; hrano, ne pa apetita; zdravila, ne pa zdravja; hišo, ne pa doma; zabavo, ne pa sreče! V prvem berilu smo slišali besede: »Jaz sem Gospod in drugega ni,« (Iz 45,6). Svoj pogled imejmo uprt samo vanj. Ne glejmo na druge bogove in ne navezujmo na dobrine tega sveta svojega srca. Erich Fromm, znan nemški sociolog in humanist je rekel: »V 19. stoletju je problem to, da je Bog mrtev, v 20. stoletju pa je problem, da je človek mrtev.« Da, novec, ki so ga pokazali Jezusu, je imel cesarjevo podobo, a Kristus je svoje učence spomnil, da ta podoba nikakor ni dovolj, ampak moramo to podobo dopolniti z drugo, Božjo podobo. Samo tako bo naš pogled na svet in sočloveka pravilen in popoln
Slišal sem, da je v neki španski vasi hči prosila duhovnika, naj pride k njim domov, da bi molil z njenim zelo bolnim očetom. Ko je duhovnik vstopil v siromašno sobo, je zagledal bolnega starčka, ki je hropel, čeprav je imel glavo na dveh vzglavnikih. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je mislil, da je tam nastavljen zato, da bi kot gost prisedel. Starček ga je vprašal: »Kdo ste? Zakaj ste prišli?« Gost se je sklonil nad posteljo in mu rekel: »Duhovnik sem. Vaša hči me je prosila, naj z vami pomolim za vaše zdravje. Opazil sem, da je poleg vaše postelje stol. Verjetno je pripravljen zame, kajne?« Starček je tiho odgovoril: »Ah, stol? Prosim, zaprite vrata, kajti tega nisem povedal še nikomur. Vse življenje sem se spraševal, kako moliti, a nisem vedel. Tudi v cerkvi so govorili o nujnosti molitve, in o tem, kakšen blagoslov prinaša, a mi ni šlo. Zato sem nekega dne prenehal moliti. Tako je trajalo do nekaj dni nazaj, ko me je obiskal prijatelj in mi povedal, da moliti pomeni pogovarjati se z Jezusom. Še vedno nisem dojel. Zato mi je svetoval, naj postavim poleg postelje prazen stol in skušam verjeti, da na njem sedi Jezus. Opogumil me je, naj se začnem z njim pogovarjati in tudi poslušati, kaj on govori meni.« Duhovnik je bolnega starčka napeto poslušal. Vprašal ga je, kako mu je šlo. Starček mu je rekel: »Poskusil sem. Postalo mi je tako všeč, da to počnem večkrat dnevno. A vedno pazim, da tega ne opazi hči, sicer bi mislila, da sem zgubil razsodnost.« Starčkova pripoved je duhovnika ganila. Svetoval mu je, naj tako nadaljuje. Nato sta skupaj molila in duhovnik se je vrnil domov. Čez čas je starčkova hči duhovniku sporočila, da je njen oče umrl. Vprašal jo je, ali je umrl potešeno. Povedala mu je: »Ko ste odšli, me je poklical k sebi. Bil je umirjen kot še nikoli. Celo nasmešek je imel na obrazu. Rekel mi je, da me ima zelo rad. Poljubil me je in me stisnil k sebi. Ko sem se čez kake pol ure vrnila, sem ga našla mrtvega, a v nenavadnem položaju. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo, kajti preden je umrl, je očitno povlekel prazen stol k postelji in svojo glavo naslonil nanj. Kaj vi mislite o tem? Zakaj je to storil?« Duhovnik, ki si je brisal solze z oči, ji je rekel: »Njegova skrivnost pač. O, ko bi lahko vsi tako umrli.«
V Duhovni misli duhovnik in pesnik Marko Rijavec poudarja, da ljudje plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njen avtor premišljuje o jezi. Ugotovlja, da jeza človeka utrudi, prav nič pa ne škodi njegovemu sovražniku.
Montaigne, francoski mislec iz 16. stoletja, je bil velik zagovornik samotarskega življenja. To je potrdil tudi z zgledom, saj se je odpovedal službi, se umaknil na svojo graščino in večino naslednjih let preživel v tišini knjižnice. Tam je nastala njegova zbirka Eseji, del katere je tudi razmišljanje o vrednosti življenja v samoti. Montaigne je namreč v množici, ki ima nujno številne napake, videl veliko nevarnost za človekov značaj, saj ima po njegovem mnenju posameznik na voljo le dvoje: »Izprijence mora ali posnemati ali sovražiti.« Ker pa nobena možnost zanj ni sprejemljiva, kot rešitev predlaga radikalen umik v zasebnost, stran od družbe in njenih slabosti. Vendar samo fizični odmik ni dovolj, zatrjuje filozof. »Če smo se otresli službe na dvoru in v javnosti, se s tem še nismo znebili glavnih življenjskih skrbi,« zatrjuje. Človek namreč z domačimi opravili le zamenja svoje opravke, s tem pa ravno tako zaposluje svojo dušo in ji ne da prostora za premislek o sebi. Tudi značajske lastnosti, kot so častihlepnost, skopost, neodločenost, strah in poželenje, nas ne zapustijo, če se preselimo drugam, ugotavlja Montaigne. Ob tem navaja anekdoto: Sokratu so meščani povedali, da se je nekdo vrnil s potovanja, vendar ni prišel nazaj nič boljši kot prej. »Prav rad verjamem,« je odvrnil Sokrat, »saj je samega sebe vzel s seboj.« Naša glavna skrb bi torej morala biti, da se znebimo prevzetih slabih navad in znova pridobimo nadzor nad seboj, tega pa po njegovem mnenju ne moremo storiti s fizičnim umikom. Če se oddaljimo od množice, a se vseeno še naprej nenehno oziramo za njo in za vsem, kar smo pustili za sabo, nismo dosegli prave osvoboditve. Ker torej zlo tiči v naši duši in vezeh z zunanjim svetom, bi jo morali po njegovem mnenju prisiliti, »da se poglobi vase: to je potem prava samota, ki jo lahko uživamo sredi vrveža mest in kraljevskih dvorov, še laže pa jo uživamo sami zase,« je zapisal Montaigne. Da bi dosegli to stopnjo osvobojenosti od zunanjega sveta, nas spodbuja, naj pretrgamo vezi z zunanjim svetom in se v sobi, ki bo le naša in popolnoma prazna, pogovarjamo sami s seboj ter se vedemo, kot da obstajamo le mi in nimamo nobenih dobrin. Kajti sami sebi smo po njegovem mnenju popolnoma dovolj, saj »imamo dušo, ki se sama v sebi sprevrača; lahko si je v družbo, lahko napada in se brani, lahko sprejema in daje; ne bojmo se torej, da bomo v tej samoti obtičali brez dela in da se bomo dolgočasili,« prigovarja bralcu. Montaigne nas torej spodbuja, naj se ne bojimo samote, pač pa naj si jo vsake toliko celo podarimo, saj bomo le tako lahko odkrili svoje najgloblje misli, prepričanja in želje.
Sufizem ni abstraktna filozofija, temveč duhovna disciplina, ki islamsko izročilo združuje z mistično vednostjo. Sufizem je, kot pravi Al-Kalabadi, »znanost o modrosti«. V središču te »iniciacijske znanosti« pa sta ravno nauk in praksa »futuwe«, »sufijskega etosa«, ki temelji na nenehnem duhovnem ozaveščanju in doslednem moralnem ravnanju. Pot »futue« je pot osebne transformacije in kultiviranja duhovnih vrlin, kot so sočutje, dobrosrčnost, potrpljenje, hvaležnost, odpovedovanje, požrtvovalnost in ljubezen. Arabska beseda »futuwa«, ki v vsakdanji govorici lahko pomeni tako »mladostnost« kot tudi »junaštvo«, se v kontekstu sufizma najpogosteje prevaja kot »duhovno viteštvo«. Kajti pri »futuwi« gre za uresničevanje plemenitega značaja, ki ga odlikujeta »junaška drža« in nesebično, moralno ravnanje, po vzoru prerokov, svetnikov in mistikov. Za mojstra Al-Qušajri je bistvo »duhovnega viteštva« v brezpogojnem priznavanju človekovega dostojanstva in v plemenitem ravnanju. Ko sufiji govorijo o »futuwi«, vselej poudarjajo povezavo med samopremagovanjem in altruističnim ravnanjem. V tej luči je Al-Kattani učil, da »sufijski etos« temelji v enaki meri na duhovni čistosti kot na moralnosti, kar pomeni, da »kdor te prekaša v čistosti, te prekaša v moralnosti«. Duhovna čistost in moralnost sta tako dve temeljni dimenziji sufijskega etosa, pri katerem gre vselej za etiko, ki je bistveno duhovna, in za duhovnost, ki je bistveno etična. Toda vrlina, ki jo »sufijski etos« poudarja morda bolj kot katero koli drugo, je ravno »junaška velikodušnost«. Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnost in solidarnost, temveč zavestno in resno skrb za drugega. Seveda stopnja takšnega altruizma sovpada s stopnjo samopremagovanja, kar spet nakazuje na temeljno soodvisnost »čistosti« in »moralnosti«. Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti še neki vidik: celovito in aktivno sprejemanje drugega je za sufije povezano z vero in zaupanjem v Boga kot Stvarnika vsega bivajočega. Vse, kar obstaja in kar biva, ima pravico do obstoja in bivanja, katerega ultimativni Vir je Božja Milost. Do vseh in vsega smo zato vsaj načeloma dolžni biti dobri. V tej luči je, kot pravi mistik Al-Džunejd, resnični sufi šele tisti, ki postane »kakor zemlja, po kateri stopajo tako pobožni kot hudodelci, in kakor oblak, ki meče svojo senco na vse, in kakor dež, ki napaja tako tiste, ki so mu ljubi, kot tiste, ki mu niso ljubi«. Četudi se nam »sufijski etos« morda zdi oddaljen ideal, pa ga je vendarle vredno imeti vseskozi pred očmi in se mu po lastnih močeh tudi nenehno približevati.
Kadar razmišljam o čustvih, se spominjam potovanja in plezanja na Aljaski. Vedno me je zanimalo, zakaj se predvsem negativna čustva razplamenijo ob najbanalnejših dogodkih. Odgovor na to vprašanje sem dobila na pobočju Denalija, najvišje gore Severne Amerike. Junijski dnevi na tej zemljepisni širini ne poznajo teme. Vseh 24 ur dneva je mogoče brati knjigo ali opravljati kakšno drugo delo. Odločitev za počitek in spanje je prepuščena modrosti posameznika. Nepravilne odločitve se hitro vračajo v obliki nervoze in nezadovoljstva. Da je v njih nakopičena vulkanska uničujoča energija, se zaveda le malokdo. Zadnji vzpon na goro Denali sva začela v poznih popoldanskih urah. Da prihaja obdobje nočnih ur, sva prepoznala po nizkih temperaturah. Svetloba se ni bistveno zmanjšala. Začetek je bil obetaven. Prvih 500 višinskih metrov je ostalo hitro zadaj, potem pa je pritisnil mraz. Oblečena sva bila v vsa oblačila, le puhaste hlače so ostale v nahrbtniku kot rezerva za hud mraz proti vrhu. A zaradi polarnega mraza v tistem dnevu sva odločitev spremenila. V prvi snežni vesini sva si izkopala polico. Bila sva premražena. Odločitev, da oblečeva še zadnji kos oblačil, puhaste hlače, je bila nujna. Zadrgo na puhovki sem s premrzlimi prsti odpirala kot enoletni otrok. Vse se je dogajalo počasi, dokler se ni ostra konica cepina zarezala v Andrejevo puhovko. Perje je frčalo na vse strani in grozilo, da bo puhovka izgubila svojo vlogo. Raztrgan del sva sicer zalepila s trakom, jeza, ki je sledila dogodku, pa je Andreja popolnoma ogrela. Strašna energija jeze se je spremenila v toploto. Prej nujne rokavice niso bile več potrebne. Gumbi, zadrge in druga opravila so se zgodili bliskoma. Opazovala sem to orjaško sprostitev čustev jeze in v nadaljevanju vzpona razmišljala o vseh potlačenih oblikah negativnih čustev v vsakdanjem življenju. Vsak se tu in tam znajde v situaciji, ko ga pretresajo jeza, žalost, tesnoba, strah ali skrb. Pa ne samo enkrat, marsikdaj se dogodki, ki ta negativna čustva ustvarjajo, ponavljajo. Različni so vzroki, zakaj jih potlačimo in navzven delujemo neprizadeti. Do nekega na videz nepomembnega dogodka, ki sprosti vso nakopičeno energijo. Je rešitev to, da z vso to energijo razbijemo vse, kar nam pride pod roke, ali celo poškodujemo svojega bližnjega? Bi to bila sprostitev in ne potlačenje čustev? Razvile so se številne tehnike obvladovanja samega sebe, a večina deluje kratkoročno. Tista dokončna in zastonjska pomoč pa prihaja z vero v Boga. Z vero, da ko našega duha preplavi božji Duh, omogoči njegovo delovanje. Da v bivanje prikliče stvari, ki jih še ni. Ena izmed teh je odpuščanje najprej sebi, potem pa še drugim. Sadovi so jasni : mir, radost in avtoriteta nad vsakim trenutkom življenja. Kaj bi si lahko želeli še boljšega?
Se spomnite razočaranja, ki ste ga doživeli ob kakšni zavrnitvi ali odpovedi? Pa ne v smislu kakšne romance, niti ne službe. Čisto tako, v vsakdanjiku. Ko smo se na primer dogovorili z nekom za srečanje, se tega že vnaprej veselili, ali že nekaj dni ali vsaj nekaj ur pred srečanjem. Potem pa nam je tisti, s katerim naj bi se srečali, tik pred zdajci odpovedal. In je temu sledilo razočaranje. Ali pa ko smo nekoga povabili na obisk, pospravili in pripravili prostor, predvsem pa vsaj nekaj časa namenili tudi pripravi kakšnega okusnega prigrizka. Potem pa smo na koncu doživeli hladno prho z odpovedjo. Toliko nekega truda, priprave, hrepenenja, vnaprejšnjega veselja in pričakovanja, potem pa na koncu odpoved. Ob tem se seveda tudi marsikdaj prebudi: poleg razočaranja tudi jeza, morda celo zamera ali užaljenost, pa verjetno tudi praznina ali celo občutek zapuščenosti. Kakor koli že – ni ravno prijetna izkušnja, ko te nekdo pusti na cedilu. Še posebno ne, če te potem ta človek »odpika« z nekim brezveznim ali poceni izgovorom. Nekako delno v tej luči izzveni tudi Jezusova prilika o svatbi, ki nam jo prinaša tudi bogoslužje današnje nedelje. V priliki kralj pripravi svatbo za svojega sina, a se povabljeni ne zmenijo za vabilo, tudi ob drugem pozivu ne, ampak iščejo tak ali drugačen izgovor. Zato kralj naroči služabnikom, naj gredo na ulice in naj povabijo, kogar koli bodo našli. V perspektivi Jezusovega časa prilika jasno meri na Božje izvoljeno ljudstvo. Judje so namreč po napovedih prerokov pričakovali Mesija – Odrešenika. Ko pa je Jezus prišel kot Odrešenik, ga Judje niso sprejeli. Od tod tudi kraljeva ugotovitev v priliki: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Ker Judje niso zmogli sprejeti Jezusa za Odrešenika, so na to odrešenjsko svatbo bili povabljeni drugi, pogani. Vendar se zdi, da smo danes v podobni situaciji. Oče nas znova in znova vabi na gostijo svojega Sina, na gostijo evharistije, na kateri se nam v hrano podarja Jezus pod podobo kruha in vina. Ker se žal prevečkrat ta gostija dojema kot nedeljska obveznost ali kot nekaj dolgočasnega in odmaknjenega ali samo kot nekakšna tradicija, lahko kaj hitro pride do izgovorov, zakaj ne bi šel, kaj vse moram početi, kako malo časa imam in tako naprej. Potem se lahko zgodi, da nazadnje ostanem zunaj. Z mislijo ali prepričanjem, da sem zraven, da pripadam, a sem vendarle zunaj. Biti povabljen na svatbo in se je tudi udeležiti pomeni, da na tej gostiji prejemam Kristusovo telo, ki se za nas daruje, in tako tudi sam postajam za druge daritev, gostija, svatba.
Lep jesenski dan je bil in naneslo je, da sem se znašla na pokopališču. Sedela sem na klopci blizu vodne pipe, kamor so mnogi z vazami hodili po vodo, in čakala prijateljico, ki je šla k nekemu bolj oddaljenemu grobu. Gledala sem grobove in računala, koliko je bil kdo star, ko je umrl, opazovala ljudi, ki so hodili mimo, ter ugibala, koga imajo tu pokopanega, in občudovala rože na grobovih. Res, pravo veselje jih je bilo videti. \tMnogi so prihajali tudi po vodo. Medtem ko so jo natakali, so se tudi pogovarjali s tistimi, ki so še čakali. Nekateri so govorili bolj tiho in jih nisem mogla prav dobro slišati. Nekateri pa so bili tako glasni, da jih je bilo moč slišati precej daleč. In tako sem nehote postala priča zelo zanimivega pogovora. \tPogovarjala sta se starejša gospa in morda še malo starejši gospod. Oba sta bila precej zgovorna, govorila sta kar nekaj časa, tudi še potem, ko sta vodo že zdavnaj natočila, o marsičem: o vremenu, o rožah na grobu, o pokojninah in o politiki, pa še o mnogih drugih stvareh. Ob slovesu pa je gospa rekla: »V naši starosti nimamo kaj več pričakovati. Vsak dan bo samo še slabše.« Gospod, ki je že s svojim zunanjim videzom razodeval, da je v sebi zadovoljen, pa je za slovo dejal: »Vsak dan nam je podarjen. Trudim se, da se tega v vsakem trenutku zavedam.« \tČlovek bi rekel: »Nič posebnega. Takih pogovorov slišimo vsak dan še in še.« Res je, približno tako se ljudje pogovarjajo povsod. Meni pa sta ob tem prišla z vso jasnostjo v zavest dva načina odzivanja na to, kar se nam v življenju dogaja. Gospa, ki gleda naprej in vidi vse bolj črno, in gospod, ki je hvaležen za ta trenutek tu in zdaj. Dve različni gledanji na življenje, odvisni od marsičesa: od vzgoje, že v najzgodnejšem otroštvu, od vsega, kar se nam v življenju pripeti, od nekaterih zunanjih vplivov, pa seveda tudi od tega, koliko svojega lastnega prizadevanja vložimo v bolj pozitivno gledanje na življenje. In prav s tem svojim lastnim prizadevanjem moramo začeti že zelo, zelo zgodaj.
Nekateri ljudje radi govorimo in podučujemo druge o ‘’duhovnem’’, o materializmu, o dobrem in o slabem, o miru, o resnici in podobnem. Vse to radi podkrepimo še s citati in pronicljivimi mislimi raznih modrecev ali ‘’duhovnih’’ avtoritet naše preteklosti. Ampak zakaj to počnemo? Najbrž zato, ker verjamemo, da so ‘’tam zunaj’’ še mnogi, ki živijo v ‘’duhovnem’’neznanju, zaradi česar trpijo oni sami ali s svojim načinom življenja povzročajo trpljenje še drugim. Zato smo prepričani, da je potrebno, da se naš glas sliši. In seveda upamo, da bi se ta glas dotaknil src tistih, ki tavajo in živijo v duhovnem neznanju in jih s tem prebudil iz neznanja in odrešil trpljenja. Pa je res mogoče koga spremeniti ‘’od zunaj’’? Pozorno opazovanje sebe (in sveta) kaže, da isti ptiči običajno letajo skupaj in ne slišijo ter vidijo ničesar izven jate, v katero se uvrščajo. Če odletijo v drugo jato ali pričnejo letati sami, to zagotovo ni zaradi različnih duhovnih prosvetljevalcev okoli njih. In da, ne govorimo le o tako imenovani duhovnosti, govorimo tudi o našem vsakdanjem odnosu do svojih bližnjih, do otrok, do sodelavcev, ki je tako poln našega poučevanja drugih in tako prazen našega resničnega slišanja drugih.… Zato, da bi morda zares prispevali nekaj k spreminjanju ali izboljšanju sveta, je morda bolj učinkovito pričeti se tiho potapljati vase. In morda tako preko sebe u-videti, zakaj se ljudje tako težko spreminjamo in da pravzaprav tudi mi sami nismo nič kaj boljši od še takšnih ‘’grešnikov’’ ali nevednežev. Ampak tihota je nekaj dolgočasnega in ne nekaj ekskluzivnega, posebnega, za čemer tako stremi sodobna družba. Morda je takšna tihota občasno lahko nekaj eksluzivnega, v primerih, ko poudarja posebnost nekega posameznika ali skupin. Dolgoročno pa je tiho potapljanje vase, stran od bučnega sveta, za sodobnega človeka nekaj neprivlačnega in nezanimivega. Morda je pričujoče jutro lahko priložnost za kratka potapljanja vase… Da bi bil današnji dan miren, prihajajoča noč pa spokojna, draga poslušalka, dragi poslušalec.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, tako da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo oz. ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub temu je v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanje v ustvarjalnem razpoloženju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjšajo posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša: kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v nas več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo? Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se pokaže v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od številnih priložnosti za dober odnos. Prav tako, če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kar drugi želijo od mene, da skušam vsem ustreči, da bi si ustvarili dobro mnenje o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam ali pa kar pripišem drugim. Zadržujem čustva, o katerih so mi rekli, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če je vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati; sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki uničuje odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne. Sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, skrbim za svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In tako krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma o sebi, se spuščam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Neveljaven email naslov