Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec.
Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj.
Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem.
Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«.
Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder.
Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi.
Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci.
Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju.
Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas.
Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal.
Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
3707 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec.
Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj.
Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem.
Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«.
Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder.
Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi.
Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci.
Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju.
Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas.
Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal.
Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje.
Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
V evangeliju po Mateju drugem poglavju je zapisan del poročila o Kristusovem rojstvu. Posebej zanimivo v njem pa je to, da podaja različne odzive na Jezusa. Gre za pomembno tematiko, saj se vsak človek, ki sliši zgodbo o Kristusu ali se sreča z njegovimi trditvami, mora odzvati na ta ali oni način. Prvi odziv je odziv kralja Heroda. Ko so modri z Vzhoda povpraševali po tem, ki se je “rodil kot judovski kralj”, se je Herod vznemiril. Njegov politični položaj je bil negotov. In če k temu dodamo še njegovo nenasitno željo po moči in oblasti, ni čudno, da je bil nezaupljiv. Ko je začutil grožnjo svojemu položaju, je pokazal izjemno krutost in ukazal, naj v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, pomorijo vse dečke, mlajše od dveh let. Prvi odziv je torej sovražno zavračanje.Povsem drugače so se odzvali modri z Vzhoda. Ti učenjaki so na podlagi svojega proučevanja filozofije, naravnih znanosti in religije v nadnaravni zvezdi, ki so jo videli, prepoznali znamenje nečesa posebnega. Če k temu dodamo še v prvem stoletju zelo razširjeno prepričanje, da se bo v Judeji pojavil vladar, ki bo vladal vsemu svetu, ni nič čudnega, da so se odpravili na dolgo pot. Ko so na njenem koncu prišli do Betlehema in “zagledali dete”, so “padli predenj in ga počastili” (Matej 2,11) .Druga mogoča odziva na Kristusa in njegov nauk sta sprejemanje in čaščenje.V judovskih voditeljih tistega časa pa vidimo še en odziv. Čeprav so ob novici o prihodu modrih, ki so iskali kralja, tudi oni bili vznemirjeni - verjetno zaradi tega, ker so se bali, kako se bo odzval kralj Herod - in čeprav so modrim pomagali najti Jezusa, pa so ostali povsem ravnodušni. Preprosto jim je bilo vseeno. V teh treh odzivih - sovraštvu in zavračanju, sprejemanju in čaščenju ter hladni ravnodušnosti, so predstavljeni trije mogoči odzivi vsakega človeka na Kristusa. Morda pa je ob tem treba dodati še to: ravnodušnost ni trajen odziv. Kot vidimo iz poznejših evangeljskih zapisov, so se tisti, ki so se sprva odzvali tako, pozneje pridružili tem, ki so Kristusa sovražili, ali pa tem, ki so ga sprejemali in častili. Ko gre za Jezusa, je nemogoče ostati ravnodušen.Nobenega dvoma ni, da je učlovečenje Boga v detetu, rojenem v Betlehemu, najpomembnejši dogodek. Kakšen je vaš odziv nanj?
December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln!
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu, ni bilo čudeža.Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega.Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen.Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Najvišji se je ozrl na nizkost svoje dekle, je izvoljenka odvrnila nebeškemu slu, ko ji je razgrnil Božji načrt.Naj se zgodi po Njegovi volji, je pristavila v predanem spoštovanju.Mati Božja, zaročenka Marija iz zgledne, a neznane nazareške družine, je s tem svojim dejanjem vzpostavila ponižnost kot plemenito duhovno držo zvestega človeka.Predvsem po ponižnosti smo namreč, v očeh Stvarnika, spoznani in utemeljeni.Če se ji pridruži krotkost srca, smo sposobni Božjega dotika.Spojitve z življenjem Večnega.Mati Božja, mlado, a modro dekle iz Davidovega rodu, bi lahko zavrgla nebeško ponudbo.Lahko bi se prestrašila žgočih srčnih bolečin, ki jih je v svojih nedrjih nosilo Sinovo življenje.Lahko bi prosila angela Gabrijela za čas premisleka.Za uvidevnost nebes, da trpljenja, ki jo čaka, ne zmore nositi.Da bi se zgrudila pod njegovo težo in ostala nekoristna za soodrešenje sveta.Lahko bi se pogajala, v upanju, da bo predlog umaknjen.A kraljica vseh rodov se je popolnoma predala Božjemu hotenju.V trenutku najglobljega premišljevanja je zavrgla vse dvome o lastni sposobnosti.Vedela in čutila je, da je obdarjena na poseben način.Da je Bog ne bi povabil, naj se mu pridruži pri izpolnitvi svetih prerokb, če bi bila nepopolna.Ko je namreč Najvišji ustvaril življenje, si je zamislil Brezmadežno kot novo Evo.Kot ženo, ki, obdana z dvanajstimi zvezdami, rodi Odrešenika.Kot ljubečo mater, ki svojega Sina pospremlja do vznožja križa, da bi nihče, kdor Vanj veruje, ne bil pogubljen.Bitje iz mesa in krvi ne more sprejeti takšne odgovornosti, če bi bilo omadeževano.Trajno čudo se je zgodilo lahko samo zaradi brezmadežnosti Matere Božje.Zaradi milosti, položene v voljo stvarjenja.
»O vera v Kristusa, mojega Gospoda, obračam se k tebi, ki vključuješ in pokrivaš lepo podobo mojega Ljubega. Ti si čista, močna, jasna, brez zmot; ti si vir, iz katerega pritekajo vode vseh duhovnih dobrin,« je pogovor s svojo vero ubesedil sveti Janez od Križa, cerkveni učitelj in eden največjih mistikov vseh časov, čigar praznik danes slavimo v sveti Cerkvi. »Zato si jo ti, o Kristus,« nadaljuje sveti Janez, »v pogovoru s Samarijanko imenoval studenec in si trdil, da bo v tistih, ki bodo verovali vate, izviral studenec 'vode, tekoče v večno življenje ...'. Samo ti, vera, si bližnje in primerno sredstvo za zduženje duše z Bogom. Ti in Bog sta si tako podobna, da je med vama samo ta razlika, kakršna je med verovanjem in gledanjem. In res, ker je Bog neskončen, ga ti predstavljaš kot Neskončnega; ker je eden v treh osebah, ga predstavljaš kot Troedinega. In kakor je on temà za razum, tako tudi ti slepiš in zatemnjuješ to našo zmožnost. Tako se samo po tebi, o vera, Bog razodeva duši v božji luči, ki presega vsak razum. Pomnoži torej, Gospod, mojo vero; kolikor bolj živa bo, toliko tesneje bom združen s teboj.« (Cantico Spirituale 12,1-3; Salita del Monte Carmelo II,9,11)Kako nekaj krhkega je vera, a hkrati trdnega. Tako hitro jo je omajati, a obenem moremo z njo vzdržati vse. Vera je več kot zgolj neko prepričanje ali lepo čustvo, vera je dar in v svoji trdnosti pogosto postaja popolna gotovost, da Bog resnično je. Zaradi mlačne vere je v krizi naše človeštvo, zaradi mlačne vere je v nevarnosti naša človečnost, zaradi močne vere, zaupanja v Boga so mučenci mogli in morejo vzdržati in veselo sprejemati celo smrt. Vera ni pomoč slabotnim, vera je življenje, življenje v zaupanju (πίστις), v prepuščanju Bogu, vera je življenje v Bogu; vera se začenja na tem svetu in se – uperjena v večnost – v večnost tudi nadaljuje, ko zaupanje prehaja v gledanje. Občudovati moramo svetnike, na poseben način današnjega godovnika svetega Janeza od Križa, ki so verovali tako močno, da je njihova vera začela postajati živeta resničnost že na tem svetu, ko jim je bilo dano okusiti in zreti nebesa že tu na zemlji, ko so združenje z Bogom – čeprav le za nekaj trenutkov – mogli predokusiti že v tej solzni dolini. Brezplodno je pehanje sodobnega človeka, ki želi vse razumeti in empirično določiti, tako ideološko poveličuje znanost in razum ter ju predstavlja kot presežek preživetega verovanja, a pri tem pozablja, da se resnično, pravo spoznanje začenja šele po zemeljski smrti, ko moremo pravo resničnost uzreti šele v Bogu. Vera pa je tista pot, ki se je moremo okleniti že na zemlji, je metoda, če hočete, po kateri spoznavamo Nespoznavno, še preden se z njim srečamo iz oči v oči. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vere, ki bi osmišljala vaše življenje, vere – spoznanja Kristusa v vašem življenju, v ljudeh, ki jih boste danes srečali, vam iskreno voščim.
Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega.Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo.»Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic.V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem …Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo.Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'«In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.«Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše.Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla.Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, prek katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jima bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju vedla različno.V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih.
Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. nPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj.Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti.Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen.Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil.Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili.Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest.S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103)
Smo sredi adventa, časa priprave na božične praznike ali veselega decembra, kot bi rekli številni. Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedelja veselja: gaudete in Domine semper – veselite se v Gospodu zmeraj. S temi besedami apostola Pavla se namreč začne sveta maša tretje nedelje v adventu. Kdo si ne želi veselja? Ustvarjeni smo za srečo, ustvarjeni smo za veselje. In ko rečemo »veselje«, na kaj najprej pomislimo? Verjetno pomislimo na srečne dogodke svojega življenja, dogodke, ki so nas razveselili? Morda na uspeh v šoli, diplomo, poroko, rojstvo otroka, novo službo, zadetek na lotu, zmago na volitvah …? Med ljudmi, ki jih poznamo, so tudi taki, o katerih rečemo, da so pravi veseljaki. Pa vendar še vedno ne vemo, kje se skriva tista prava iskra, ki vžiga veselje. Ali so to samo materialne stvari, ali morajo biti za veselje navzoče različne kemične sestavine in substance, ali je za veselje, tisto pravo veselje, potrebno kaj več oziroma kaj drugega? Delni odgovor na vsa ta naša vprašanja nam prinašata današnja nedelja in Božja beseda v njej. Apostol namreč spodbuja kristjane, naj se veselijo. Zakaj? Ker bo Gospod zagotovo prišel v slavi in ne bo zamudil. Cerkev sprejema to povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje božiča in je njen pogled usmerjen proti Betlehemu. V bistvu z upanjem pričakujemo Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem pomenu besede. Za kristjana se torej »veselje« in »veseliti se« skrivata v dejstvu, v spoznanju, da je Bog z nami, da je Bog vedno z nami. To je središče našega veselja. Vse preostale stvari so podrejene tej »klimi«. In prej ko nam ta resnica zleze pod kožo, prej bomo »veseli« v pravem pomenu besede. Phil Bosman je zapisal: »Ljudem manjka nekaj, česar se ne da kupiti za denar: ljubezen, veselje, mir, sadovi Duha. Kdor ne občuti ljubezni, kdor ne pozna veselja in ne daje miru, nima pravega življenja.« Na začetku novega dne vam želim poguma za veselje, poguma za pravo življenje.
Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« Z vprašanjem je hotel prebuditi voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij mašinerije smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (rojen je bil leta 1930, umrl pa je 2004.), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi zaradi trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotne namere, pri kateri človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti situacije, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni s smislom izpolniti tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče, svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju zdaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi samo zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen v prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O, Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1.).
Zvezdnato nebo je od nekdaj navdihovalo pesniške duše pa tudi velike mislece. Vedno je šlo za vprašanje: kaj neki je za njim? Ali je tisto, kar ga presega, že večnost? Ali najlepše in z njim tudi ljubezen iz onkrajnosti ne prihajaj k nam vendarle prav prek zvezd?Razodetje apostola Janeza, ki je zadnja knjiga sveto pisemske zbirke, spregovori o ženi, obsijani z zvezdami. Takole pravi: »Na nebu se je pokazalo znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12). Tudi Jezusov najljubši učenec ne najde za lepoto in večno ženskost ustreznejših izrazov, kot so ožarjena telesa nebesnega svoda, med njimi pa je simbolnih dvanajst zvezd.Krščanska tradicija je v teh poetičnih prispodobah že zgodaj zaznala podobo Matere Marije. Podoba žene, ki se oblači v sončno svetlobo, ki stopa skozi lunini žarke in ki jo krasi skrivnost utripajočih zvezd, je venomer porajala vprašanje: Od kod je le prišla? In krščanski modreci so odgovarjali: iz zamisli samega Boga, ko je ustvarjal iz ljubezni ta naš ljubi svet! Zvezde na nebu in z njimi ženska lepota so samo zaslon, na katerega se ujame svetloba iz večnosti. Zaradi sledi večne svetlobe, ki odseva na obličju žene in v siju zvezd, bodo tudi te podobe postale najlepše razkritje Božje ljubezni in pomagale k nastajanju čudovitih bogoslužni besedil od sv. Efrema naprej. Tako ob sobotah tudi mi radi zapojemo hvalnico: »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi! Ti sijaj in čast Izraela …Devica najmodrejša, Mati preblaga!«Prav krščanski oče Efrem se je spraševal: Kdo si ti, ženska, ki si rodila malega leva? Rekli smo, da je Marija odsev večne lepote, zato združuje devištvo in materinstvo, dvoje najspoštljivejših stanj deklet in žena, ki ju najdemo v Svetem pismu.Toda ne pozabimo, v nadaljevanju 12. poglavja Janezovega razodetja besedilo pravi: »In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu«. To pomeni, da Marija prek svojega otroka, ki ga je rodila, prek Kristusa, tudi sama prihaja nazaj k Božji ljubezni, iz katere je izšla. Podobno se dogaja tudi nam, ko se nam zazdi, da iz otroških oči sije zvezdnato nebo. Kot poje Prešeren: »Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči.«Današnji praznik Brezmadežne nam govori, da je bila Marija že od nekdaj izbrana za Lepoto, ki jo bo prek sija zvezd in otroških oči delila vsemu svetu.
Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« v prvi vrsti raziskuje vzroke za strah pred tem, da smo nižje na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta vseprisotna skrb tesno povezana z občutjem sprejetosti v družbi, ki prav preko dodeljenega statusa stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno pogojeno povezavo med statusom in ljubeznijo. Pri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opazko, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primerjavi s katerim bi se najhujše telesne muke zdele kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In dalje, zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen?V nadaljevanju ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o lastni vrednosti, sodbo o nas samih utemeljujemo na podlagi tujega mnenja – »zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, postanemo kmalu prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. In če se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo vas in v svoje odlike.« Idealno rešitev za osvoboditev od te odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali vase, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili bolj samozavestni, bi bili tudi manj občutljivi na zunanje opazke vseeno nam bi bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali nas zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči takšno miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo naše odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti tiste kvalitete, ki pa jih vendarle imamo.
Darovanje. Človek razume dar kot izjemno pomemben in celo nujen izraz ljubezni. Nekomu nekaj dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Dati nekaj svojega, nekaj, ker veš, da nikoli več ne bo tvoje, saj si dal drugemu. Kako izjemno je to dejanje. Celo tako izjemno, da je za nekatere filozofe neverjetno. Ali je človek res zmožen take ljubezni, da da nekaj od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno, ne da bi kar koli, ampak res kar koli pričakoval v zameno – niti najmanjše koristi zase ne? In res, ali niso vsa naša obdarovanja o božiču in novem letu, ob rojstnih dnevih in godovih, ob porokah in obletnicah, ob visokih protokolarnih dogodkih in tudi ob najbolj nepomembnih obiskih znanca – ali niso vsa ta obdarovanja največkrat le privid daru? Samo navidezni dar, ki v resnici nima v središču človeka, ki je obdarjen – ampak mene, tistega, ki daruje, ker se želim pokazati prijaznega, ljubečega in pozornega, morda zaupanja vrednega, morda celo premožnega, sploh v vseh pogledih boljšega od kogar koli že. Morda pa obdarujem, ker se to pač počne, ker sem tako vzgojen in vajen in se spodobi. Se sploh kdaj na svetu zgodi ta izjemni in popolnoma neprimerljivi dogodek – dogodek vseh dogodkov – da človek v pravem pomenu besede nekaj daruje? Ali je kdaj obstajala oseba, ki je storila kaj tako veličastnega? Odgovoril mi boš, da si ti ta oseba in da si bil celo večkrat v svojem življenju – praviš, da si neštetokrat obdaroval svoje bližnje in da si jih obdaroval le zato, ker jih imaš rad. Pa si jih res? Jih nisi vsaj malo obdaroval tudi zato, da bi se prikazal kot dobrega? Nič hudega, vsem se zgodi. Človek pa vseeno hrepeni, da bi našel nekoga, ki bi daroval tako, da res ničesar ne bi pričakoval v zameno; niti najmanjše zahvale niti prijaznega pogleda. In medtem ko so preštevilni misleci v zgodovini obupali v iskanju tega popolnega darovalca, ti povem, da obstaja. Da je celo med nami in da njegovo darovanje tudi v tem trenutku še vedno traja. Še več: Ta darovalec pozna tudi tebe in tudi ti lahko spoznaš njega. Ta popolni darovalec je naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje na križu z enim samim namenom. Želel je pokazati, da si pomemben, da si neizmerno vreden, da si neprecenljiv – neprecenljiv sam na sebi, ne da bi ga v zahvalo lepo pogledal, ne da bi ga v zameno častil in se mu klanjal. Lahko se odzoveš na to darovanje, kakor želiš; ali Jezusa v veri sprejmeš ali ga zavrneš – odločitev je tvoja.
Današnji evangelij govori o prihodu Kralja kraljev. Janez Krstnik nam naroča, naj pripravimo pot Gospodu. Ko je Janez Krstnik pripravljal ljudi na sprejem Kralja kraljev, ni mislil, da morajo ljudje pospraviti svoje domove. Govoril jim je, naj pripravijo svoja srca z obžalovanjem grehov in s spreobrnjenjem, to je z oklenitvijo Boga.Beseda spreobrniti se v Novi zavezi ponovi 49-krat. Prva beseda, ki jo Janez Krstnik izreče v puščavi, ni dober dan, ampak: »Spreobrnite se« (Mt 3,2). Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ravno prav velika, da gre lahko opica s svojo roko vanjo, a premajhna, da bi tudi ven potegnila svojo roko, ko bo v njej držala oreh.Opica ima tako dve možnosti. Lahko spusti oreh in potegne prazno roko ali pa obdrži oreh in ostane v pasti. Opice običajno ne spustijo oreha. (Drobne zgodbe z biserom, 125.) Opica bi samo izpustila oreh in zbežala v svobodo. Zgodba poudari pomen novega načina razmišljanja in obnašanja. Da bi izvlekel svojo roko iz škatle, moram drugače razmišljati. Moram se spreobrniti, to pomeni, da se moram naučiti novih stvari in pozabiti stare. Premisliti moram o stvareh, ki sem jih počel do zdaj, in jih spremeniti, da bom lahko svojo roko izvlekel iz škatle, ne glede, kaj pomeni zame škatla. Rasti moram v krepostih. Zapustiti moramo stvari, da bi dosegli svobodo, čeprav velikokrat nočemo izpustiti stvari in postanemo ujetniki samega sebe. Držimo se starih navad in mišljenja, ki pa nam ne prinašajo več uspeha. Branimo se sprememb, ker nam je prijetneje ostati pri starih, ustaljenih, pa tudi slabih navadah. Einstein je zapisal, da ne moremo rešiti problemov tako, da bomo enako razmišljali, kot smo razmišljali, ko smo se s težavami začeli soočati, pa jih nismo mogli rešiti na tisti način. V adventnem času se lahko ustavimo ob tej misli: Gospod, pomagaj mi sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti, daj mi poguma, da bom spremenil stvari, ki jih moram spremeniti, in modrost, da bi znal razločevati med obojim.
Neveljaven email naslov