Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda če ji to dovolite.
Kaj je pravzaprav zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Zaskrbljena oseba je popolnoma prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje majhni stvari veliko senco.
Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Ohromi nas in ovira pri tem, da bi glede težave storili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav pripomore k temu, da se to res zgodi.
Kaj lahko storite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite.
Živite samo en dan naenkrat. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža.” (Matej 6,34 EKU) Tako se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete storiti ničesar?
Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir svoje moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih.
In še zadnje, nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), kajti on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7)
V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda če ji to dovolite.
Kaj je pravzaprav zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Zaskrbljena oseba je popolnoma prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje majhni stvari veliko senco.
Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Ohromi nas in ovira pri tem, da bi glede težave storili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav pripomore k temu, da se to res zgodi.
Kaj lahko storite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite.
Živite samo en dan naenkrat. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža.” (Matej 6,34 EKU) Tako se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete storiti ničesar?
Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir svoje moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih.
In še zadnje, nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), kajti on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7)
V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Beseda evangelij v prevodu pomeni vesela novica, veselo oznanilo. Toda ob branju odlomka iz Matejevega evangelija za današnjo nedeljo, človek še zdaleč nima občutka, da to bilo nekaj veselega, radostnega. Vsaj na doživljajski ravni se zdi, da so Jezusove besede malodane brutalne, ko nam pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« Te besede lahko v naše doživljanje vnesejo precej zmede, ali celo porajajo obilo občutkov krivde. Kako vendar naj ne bi imeli radi staršev in otrok? Kaj je vendar narobe s takšno ljubeznijo? Nič ni narobe. Te, Jezusove besede težko padejo, če jih iztrgamo iz konteksta celotnega evangelija. So pa prav gotovo močno izzivalne in zadobijo svoj polni pomen, če jih seveda razumemo v luči celotnega Jezusovega veselega oznanila. To pa je v prvi vrsti gotovo ljubezen do Boga. Kot pravi ljudska modrost: »Če je Bog na prvem mestu, potem je vse na pravem mestu.« Če se torej trudim za iskren odnos z Bogom, če si v njem prizadevam za rast in poglabljanje, potem je gotovo odraz tega odnosa zavest, da me ima Bog zares rad kot človeka kot osebo. Zato mi ni treba, četudi sem morda v najbližjih odnosih doživel neljubljenost in nesprejemanje, ljubljenosti iskati v cenenih nadomestkih in pobegih v omamo, ki slednjič služi zgolj kot anestezija za boleče občutke neljubljenosti. Prav tako pa ne morem in ne smem iz bližnjega narediti Boga. Zavest, da me moj Stvarnik ljubi, me slednjič vodi k temu, da iz te ljubljenosti živimi v vsakdanu. Prav gotovo najprej v odnosu do samega Boga, ko mu skušam, v vsaj svoji skromnosti, nebogljenosti in omejenosti to ljubezen vračati. K temu nas vabi tudi največja zapoved: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Skušati živeti to, kljub naši človeški slabotnosti, pomeni, da v svojem življenju postavljam Boga na prvo mesto, kar je podlaga za vse ostale odnose: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« V tej luč torej, izzivalne besede »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden« dobijo povsem drugo razsežnost. V pristni ljubezni tako ne bom očeta, mame, žene, moža, otroka ali dobrega prijatelja postavljal na mesto Boga. Tako bližnji ne bo tisti, ki bi mi prinašal odrešenje, ker mi to lahko da samo Bog. Povabljen pa sem, da odrešenje in ljubljenost, ki ju prejemam v odnosu z Bogom, zaživim v odnosih z bližnjimi in se jim trudim to prinašati. Potem tudi od bližnjega ne pričakujem, še manj zahtevam, da me bo ljubil v takšni polnosti, kot lahko to ljubljenost prejemam od Boga. Slednjič moj bližnji, moj oče, moja mama, moj otrok ni Bog, prav gotovo pa se ga trudim ljubiti z ljubeznijo, s kakršno Bog ljubi mene in seveda tudi njega.
Neizpodbitno dejstvo je, da se nam v življenju dogajajo slabe stvari. Trpimo. Trpimo zaradi smrti ljubljene osebe ali diagnoze, ki smo jo dobili. Trpimo, ker se je odnos, ki smo ga gradili vse življenje, v hipu porušil. Takšni dogodki nas čustveno osiromašijo, ustvarijo v nas občutek gluhe praznine in tope bolečine, ki prodira v globino našega bitja. V takšnih življenjskih okoliščinah, si pogosto zastavimo dve vprašanji: “Zakaj?” in “Kje je zdaj Bog?” Na prvo vprašanje - zakaj? - velikokrat ne moremo najti smiselnega odgovora. Za trpljenje in bolečino, ki jo doživljamo, največkrat ni smiselnega pojasnila. Vse kar imamo, so le namigi in delne razlage. Ukvarjanje s tem vprašanjem nas pogosto pahne le še globlje v obup. Zato pa poznamo odgovor na drugo vprašanje: Kje je Bog, ko trpimo? Poznamo ga zato, ker je Bog prišel na Zemljo in nam pokazal. Dovolj je, da zapazimo, kako se je Jezus odzival na tragedije, s katerimi se je srečeval: velike tragedije, kot so bile vladno nasilje v templju ali zrušenje stolpa na osemnajst nedolžnih opazovalcev, ali “manjše” tragedije v primeru vdove, ki ji je umrl edinec, ali rimskega vojaka, čigar služabnik je zbolel. V takih trenutkih Kristus ni pridigal o smislu življenja ali potrebi, da sprejmemo Božjo previdnost. Namesto tega se je odzval sočutjem. In sočutje pomeni “čutiti ali trpeti z nekom”. Jezus Kristus ni bil izvzet od bolečine. Z nami je v celoti delil naše človeško stanje, vključno z bolečinami in žalostjo. Jezus ve, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo. Ve, kaj pomeni biti reven. Ve, kaj pomeni biti zmerjan in zapuščen. Vse to je doživel. Če so Judje, izobraženi v starozaveznih prerokbah, poznali rek: “Kjer je Mesija, ni trpljenja!” lahko po tem, ko je Bog v Jezusu Kristusu prišel med nas in postal eden od nas, rečemo: “Kjer je trpljenje, tam je Mesija!” Bog stoji ob strani tem, ki trpijo. Nikjer v Svetem pismu nam ni obljubil, da nam ne bo treba hoditi po "globeli smrtne sence” (Psalm 23,4), skozi katero gremo v trenutkih, ko trpimo, toda obljubil nam je, da v tem ne bomo sami. “Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: Ne boj, se, jaz ti bom pomagal. “ (Iz 41,10.13) Želim si, da bi vam lahko rekel, da nikoli več ne boste čutili bolečine ali žalosti, ali zagotovil, da nikoli več ne boste prizadeti. Bolj kot karkoli si želim, da bi lahko rekel kaj takega. A ne morem. Toda lahko vam zagotovim nekaj drugega. Ne glede na to, kaj vam bo prinesel jutrišnji dan, ne glede na to, kar se bo zgodilo, vam bo vedno na voljo ljubezen, na katero se lahko naslonite, v kateri si lahko odpočijete in na kateri lahko gradite. "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38,39) Naj bo ta Božja ljubezen, njegovo sočutje v težkih trenutkih vašega življenja vaša tolažba in opora!
Prisrčno dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Meseca julij in avgust, ko imajo otroci šolske počitnice, sta tudi za nas odrasle meseca, ko je naša misel pri dopustu in vsakokrat ko razmišljamo o dopustu imamo predvsem v mislih počitek in to nas navdaja s prijetnim občutkom. Že samo načrtovanje morebitnih počitnic, nas popelje stran od vsakodnevnih obveznosti in tempa, ki ga le-ta prinaša. Počitek je enako potreben in pomemben, kakor samo delo. Eden z drugim sta tesno prepletena in eden drugega dopolnjujeta. Delo nam daje občutek koristnosti in je za vernega človeka Božje naročilo, ki spada k samouresničevanju zdravega človeka, a na drugi strani s počitkom dobimo nazaj prepotrebno energijo, ki jo za delo rabimo. Čeprav se vsak dan srečujemo z ljudmi, ki si kljub delu in zaposlitvi počitnic nikakor ne bodo mogli privoščiti, ali s tistimi, ki sploh nimajo zaposlitve, pa je če dalje več tistih, ki imajo občutek, da če grejo oni na počitnice se bo delo ustavilo, torej imajo občutek nepogrešljivosti. Pa je res potrebno, da ima človek tak občutek? Smo res nepogrešljivi in nenadomestljivi? Vsak človek je poklican, da svoje talente deli in z njimi pomaga soustvarjati in oblikovati boljši jutri. Opravljanje poklica torej ni nekaj, kar bi nam moralo dati občutek sebičnosti ali moči ter nadvlade nad drugim, temveč ena od možnosti pomagati. Vprašati se moramo, kaj pričakujemo od našega dela in zakaj ga opravljamo. Protestantski Katekizem pravi, da Bog ni ustvaril človeka kot posameznika, ampak v občestvo s soljudmi. Tako tudi svojega dela ne sme človek opravljati zaradi sebičnih ciljev, ampak v korist soljudi. In takšen je tudi biblični nauk. Apostol Pavel v Apostolskih delih pravi takole: »V vsem sem vam pokazal, da se je treba truditi in skrbeti za slabotne in se spominjati besede Gospoda Jezusa, ki je sam rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« In kaj ima s tem opraviti počitek? Počitek bi morali izkoristiti tudi za to, da se zamislimo nad sami seboj in nad tem, kako sem s svojim delom koristen za drugega. Počitek torej ni brezdelje, ampak je lahko trenutek za intenzivno delo na sebi. Intenzivno delo na sebi pa je tudi molitev. Jochen Klepper, evangeličanski teolog, pisatelj in novinar je zapisal: »Roke, ki počivajo v molitvi, se krepijo za delo. In kar storijo molivčeve roke, se zgodi po Gospodovi volji.« Želim vam lepe in prijetne dela proste dneve in naj nas vse v teh počitniških dneh spremlja pregovor iz Korzike: »Bog blagoslavlja tiste, ki delajo, ljubi pa tiste, ki počivajo.«
Današnji dan ima znotraj katoliške Cerkve posebno vsebino. Je praznik dveh apostolov, Petra in Pavla. Petra, ki ga lahko prepoznamo upodobljenega s ključi v eni roki in Pavla, ki ga običajno upodabljajo z mečem, ker se je sprva imenovan Savel, preganjal kristjane in šele po spreobrnjenju prejel ime Pavel. Današnji dan je poseben tudi za večino duhovnikov, ker je to dan, ko so bili posvečeni v duhovnike in s strani svojih škofov postavljeni v poslanstvo. Na nek način se lahko vsak od nas duhovnikov ozre na svoje korenine in poživi svojo pot. Trije duhovniki v Sloveniji pa danes stopajo na to pot. Današnji dan lahko po svoji vsebini postavlja pred nas kontrast med odpiranjem in zapiranjem. Pred očmi prinaša simboliko ključev, ki jih apostol Peter drži v roki. Izhajajo iz Jezusovih besed: »Ti si Peter (kar pomeni Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Vsak od nas ima v rokah raznolike ključe. Ne le tiste od vhodnih vrat, avtomobila ali službene. Posedujemo ključe današnjega dne, ključe samo od te ure ali pa ključe naših odnosov, ključe do naše notranjosti, lastnega doživljanja. Čeprav imamo lahko po eni strani občutek, da smo vedno bolj odprta družba, lahko na drugi strani okušamo, da smo kot posamezniki vedno bolj zaprti, vedno več skrivamo in zaklepamo drug pred drugim in izgubljamo prostor, kjer bi bil slišani v naših doživljanjih. Današnji praznik, ki govori o dveh stebrih začetka krščanstva, nas popelje v razmišljanje o naših temeljih. Na čem jaz sam gradim svoje življenje, kaj je moja skala, ki me ne omaje v trenutkih različnih sunkov, pretresov, vznemirjenosti? Oba apostola sta na svoj način prispevala svojo vključenost v širitev vesele novice. Če beremo eno izmed knjig v Svetem pismu z naslovom Apostolska dela, lahko prepoznavamo, da sta vključevala vso svojo bit, naletela na mnoge težave, vendar ostajala prežeta z zavestjo vstajenja in srečanja z vstalim Jezusom. Kot človeku in duhovniku se mi zdi prav, da se učim črpati hrano za svoje življenje, kaj me drži pokonci, ko mnogi ljudje vsakodnevno črpajo iz moje posode. Odkrivati, kako naj se na mojem obrazu pozna prežetost z vsebino, za katero sta oba apostola dala tudi svoje življenje, in kaj meni osebno pomeni služiti sočloveku. V služenju in ne gospodovanju vidim tudi rdečo nit duhovništva. Tisti sem, ki odklepam ali zaklepam v svojem življenju. Misel, da mi gospodar življenja za dan v katerega vstopam ni izročil ključev za upravljanje, je le izgovor, prelaganje odgovornosti in čakanje, da se me nekdo usmili. Ko bom danes prijel v roke ključe od stanovanja, avta, poštnega nabiralnika, ključavnice na kolesu … se bom spomnil na odklepanje in zaklepanje na mnogih drugih področjih odnosov in skrbi za sebe ter bližnje.
Epikur, filozof iz 3. stol. pr. Kr., je v Atenah ustanovil svojo filozofsko šolo, njegovi nasledniki epikurejci pa so kmalu po krivici obveljali za hedoniste, uživače. Kritiki so ga že za časa življenja obtoževali prenajedanja, zapravljanja denarja in razsipnega življenja ter zaničevanja drugih mislecev. Vendar obstaja precej trdnih dokazov, ki kažejo, da so epikurejci živeli karseda skromno in preprosto. Namesto najboljših vin so se zadovoljili s slabšim, povečini pa je bila njihova vsakodnevna pijača voda. Poleg tega Epikur tudi v svojih pismih piše, da »sta mu zadostovala zgolj voda in navaden kruh.« V svojem pismu, v katerem je povzel glavne teze svoje filozofije, zagovarja preprost način življenja in poudarja, da se naša poželenja delijo na nenaravna in naravna, med slednjimi pa so nekatera nujno potrebna, druga pa ne. Naravna in potrebna so tista ugodja, ki odpravljajo bolečino, na primer pijača in hrana, medtem ko ima za nepotrebna tista, ki so presežek prvih, na primer razkošna hrana in druge ekstravagantnosti. V tretjo skupino pa spadajo častihlepje, denar, slava in podobno. Daleč torej od tega, da bi se epikurejec ves čas predajal užitkom, ravno nasprotno – ves čas presoja med potrebnimi in nenaravnimi in zadovoljuje le prve. Epikurejci ne izbirajo vseh užitkov po vrsti, ampak se številnim odpovedo, sploh če bi sledilo večje neugodje od občutenega. Vse to bo naposled vodilo do »telesnega zdravja in nevznemirjenosti duše«, kar je po Epikurju temelj blaženosti. Po njegovem mnenju namreč človek deluje z namenom, da bi se izognil občutku bolečine in strahu. Potreba po ugodju se pojavi, ko trpimo zaradi odsotnosti neke dobrine, zato zadovoljitev potrebe povzroči tudi konec trpljenja. Ugodje je zato zanj najvišja vrlina, »počelo in cilj blaženega življenja«, iz katerega »izhaja vsaka naša izbira in zavrnitev.« Zlasti velja za dobro samozadostnost človeka in to ne zato, »da bi nasploh potrebovali le malo, ampak da bi nam v primeru, ko nimamo veliko, zadoščalo malo.« V skladu s prepričanjem epikurejcev »najslajše uživajo obilje tisti, ki imajo po njem najmanjšo potrebo.« Ko torej Epikur trdi, »da je ugodje cilj,« ne misli na pretirano uživanje, ampak »na ugodje ob odsotnosti telesne bolečine in vznemirjenosti duše.«
Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetk tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki. Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo. A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.
V sodobni kulturi in znanosti opažam pomenljivo, da ne rečem kar usodno težnjo, namreč za podcenjevanje tistih strokovnjakov, ki ne ostajajo samo pri dobrem poznavanju dejstev in stanja svoje stroke ali vede, temveč jih znajo tudi reflektirati in povezati z preteklim razvojem in predvidevanjem vpliva na prihodnost stroke in družbe. To, kar počnejo znajo postaviti v širši družbeni okvir. Razmišljajo o tem, kaj je človeški smisel njihovega dela in raziskovalnih naporov. Sodobna kultura takšnih strokovnjakov ne ceni prav dosti zato, ker s svojo težnjo po kritičnem premisleku preveč motijo utečen način delovanja znanstvenih in drugih institucij. Sodobna kultura in znanost bolj ceni tiste strokovnjake, ki ostajajo pri utečenih okvirih in vzorcih raziskovanja in predvsem razmišljanja in ne problematizirajo utečenih razmer. Lahko so sicer vpeti v »prvo fronto« raziskovanja, sledijo novemu znanju in ohranjajo stik s svojo »konkurenco« po svetu in doma, vendar pa jih ne zanima družbeni in kulturni odmev in okvir lastnega strokovnega ali znanstvenega dela. Recimo prvim »družbeno angažirani«, drugim pa »družbeno neangažirani« strokovnjaki. Seveda mora tudi angažiran strokovnjak ali strokovnjakinja dobro poznati svojo stroko, vendar njegov interes sega preko ožjega okvira strokovne kompetitivnosti. Ta razlika je po svoji osnovni tendenci podobna razliki med umetnikom in artistom. Opažam, da tudi sodobna umetniška produkcija sloni vse bolj na spretnih in sposobnih estetskih artistih vseh vrst. Vse manj pa je resničnih umetnikov in zdi se, da postajajo odveč. Oba pojava, to je zožitev znanosti na tekoče raziskovalno delo in umetnosti na artistično produkcijo, se mi zdita dve strani istega pojava, namreč izgubljanja duha zaradi silne težnje po uspehu, prestižu in priznanjih. In slednje, namreč izgubljanje duha se mi zdi večja nevarnost za sodobno človeštvo kot npr. ekonomske ali politične. To ne ogroža le fizičnega obstoja, temveč odvzema smisel človeškemu obstoju.
»Krojač Čas ni nikomur sešil obleke, ne da bi jo kasneje tudi raztrgal.« »Pamet je mnenje, začudenje je uvid.« »Telo je drobna hiška, v kateri je zaprta duša. Bog hišo uniči, da bi zgradil kraljevo palačo.« »Glede na to, da boš tako ali drugače nosil breme, si naloži breme, ki bo vsaj plemenito.« »Smrt strese kletko, ptice v njej pa ne poškoduje.« »Delaj, kot da denarja ne potrebuješ, pleši, kot da te nihče ne gleda, ljubi, kot da nikdar nisi bil prizadet.« »Če se ne osvobodiš sebe, se z angeli ne moreš spoprijateljiti.« »Njegova večna milost bolečino vselej preobrazi v zdravilo ter izgubo v pridobitev.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro. Mala deklica in njena babica sta zrli prevzeti v lepoto stvarstva. »Kaj misliš,« se je oglasila babica, »ali je lahko še kaj večje od te krasote sveta?« Deklica je pomislila. »Lepota zvezdnega neba,« je odvrnila. »Kaj misliš,« je nadaljevala babica, »ali je lahko še kaj večje od prostranega vesolja?« »Bog, Bog je še večji,« je rekla deklica. »Kaj misliš, ali je lahko še kaj večje od Boga?« je vprašala babica. »Večje od Boga?« se je začudila deklica. Babica se je zazrla v svojo vnučko, se nasmehnila in odgovorila: »Naše srce je še večje. Naše srce lahko zajame krasoto sveta, lepoto prostranega neba in ljubezen Boga.« Spoštovani poslušalci, ko zaznamo srčiko Njega, ki smo ga ubesedili kot Boga, naše srce prepozna, da je Ljubezen. In potem nam ne more prav nihče več temniti njegove podobe v srditost, saj je v izkustvu njegove bližine globlje spoznanje, kot jo doseže pametovanje. Bog presega pamet, ne presega pa našega srca. Pravzaprav vanj sega, da bi nas napolnil s svojim mirom in s tistimi svetimi močmi, ki svetlijo našo misel in srce. Bog je nebogljen v teoriji, a je odrešujoč v izkustvu. Obiskal sem družino znancev in se zazrl v otroka, ki je na list papirja risal srce. »Čigavo srce rišeš?« sem ga povprašal. »Moje,« mi je odvrnil. Potem je to svoje srce obdal še z enim srcem, tako, da je bilo njegovo srce v srcu. »In čigavo je to srce?« sem bil radoveden. »Od atija, mamice. Jaz sem njun srček,« je odgovoril. In potem, potem je dve srci obdal še s tretjim. Začuden sem povprašal. »Tvoje srce v srcu tistih, ki te imajo radi. In tudi oni so v srcu. Čigavo pa je to srce?« »Od Jezusa. On nas ima vse rad,« je vedel otrok. Danes je praznik, ki že v imenu govori, da smo globoko v sebi – v svojem osebnem jedru, v svoji biti – da smo tam »v skriti kamrici svojega srce«, kakor mali otroci, ki pririšejo k svojemu življenju ljubeče bližine v podobi srca. Danes je praznik Jezusovega Srca, danes je praznik, ki govori, da nas Bog – to skrivnostno ozadje ozadij ljubi, zato se v Jezusu sklanja k utripu našega srca. Bog je lahko v našem srcu, zato, ker smo tudi mi v srcu Boga. Bog = ljubezen – to je temeljna formula za Boga, ki jo poudarja današnji praznik božje in zato tudi naše ljubezni. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce dokler ne počije v Tebi,« je zapisal iz izkustvenega spoznanja Avrelij Avguštin. Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Njegovi ljubezni in jo vznemirjeno išče. »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi, k medsebojni ljubezni in v srčnost Boga.
Leta 399 pr. Kr. so Atenci obsodili na smrt filozofa Sokrata, češ, da je kvaril mladino in priznaval bogove, ki jih ne časti država. V svojem zagovoru pred sodiščem je opisal dejanske razloge za smrtno obsodbo. Preročišče v Delfih naj bi na vprašanje, kdo je najmodrejši na svetu, odgovorilo, da je to on, zato je začel preiskovati, v čem naj bi bila njegova modrost. Odpravil se je k modrecem, politikom in pesnikom ter ugotavljal, da ne vedo mnogo stvari, o katerih vsevedno govorijo in razpravljajo. Spoznal je, da je najmodrejši zato, ker ve, da nič ne ve. Zaradi svoje kritičnosti do znanja javnih osebnosti pa si je pridobil številne obrekovalce. Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je skoraj dve tisočletji in pol zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba. Toda vprašajmo se raje, ali se tistim, ki so kritični bodisi do posameznikov bodisi do sodobne družbe, godi kaj drugače. Tudi prostor za kritiko umetniških del se v medijih bliskovito krči, saj kritika ne koristi ne založnikom, ne izvajalcem, ne kulturnim lobijem, niti tistim državnim uradnikom, ki so določeno umetnino podprli. Če je Sokrat, ki je pač za širjenje svojih kritičnih misli še fizično deloval na agori, doživel fizično likvidacijo, sodobni kritični predstavniki naše družbe doživijo medijski linč – najprej jih kdo osebno obrekuje in degradira, nazadnje pa se jim ukine prostor za njihovo kritično delovanje. Posledično nimajo sredstev za preživljanje in nazadnje v korist demokratične večine vseh, ki imajo od njihovega molka dobiček, umolknejo. Povsem enako kot pred dva tisoč štiristo leti tudi danes v demokratični družbi lahko delujemo in preživimo samo tako, da smo povsem nekritični.
Koran je za muslimane neposredno razodeta božja Beseda. Toda da bi vsaj približno razumeli za kaj gre, ko govorimo o Koranu kot Božjem razodetju, si moramo nekoliko pobližje ogledati »izkušnjo«, ki jo je doživel prerok Mohamed. V mislih imam dogodek, ko je Mohamed prvič prejel razodetje. O tem »izrednem dogodku« poročajo zgodnji in dobro ohranjeni arabski viri. Ti viri opisujejo Mohamedovo prvo izkušnjo razodetja takole: Nekega večera, se je Mohamed kot običajno umaknil na goro Hira, da bi v miru molil in meditiral. Toda v nekem trenutku samote in zatopljenosti v molitev naj bi nenadoma začutil nenavadne vibracije, zaslišal glas in zagledal svetlobno podobo, ki je, ne glede na to, kam je usmeril svoj pogled, stala pred njim. Ta svetleča podoba, ki jo islamsko izročilo prepoznava kot podobo angela Gabriela, je Mohamedu ukazala, naj recitira, a on naj bi prestrašen odvrnil: »Ne znam recitirati!«. Podoba naj bi ga nato stisnila s strašansko silo in skrivnostni glas naj bi spet zahteval, da recitira. Ker je Mohamed tudi tokrat prestrašen odklonil, ga je nevidna sila še tretjič stisnila z vseh strani in glas mu je spregovoril besede, ki jih poslej ni nikoli več pozabil: »Recitiraj v imenu tvojega Gospoda, ki je ustvaril; ustvaril človeka iz zarodka. Recitiraj! Vzvišen je tvoj Gospodar, ki je poučil s peresom, poučil je človeka o neznanih stvareh«. (Koran 96, 1–5) Te besede predstavljajo kronološko prve razodete verze Korana. Ko je Mohamed verze za angelom ponovil, se je počutil, kakor da bi bile besede vklesane v njegovo srce. Opis narave tega »nadnaravno naravnega dogodka«, njegove presežnosti in pristnosti, najdemo že v 53. suri Korana: »On [Mohamed] ne izraža svojega mišljenja – to je razodetje, ki ga prejema. Poučil ga je nekdo velike moči, Čudoviti, ki se je pojavil v svojem liku na najvišjem obzorju; nato se je približal in se spustil na razdaljo dveh lokov ali še bližje in razodel Božjemu služabniku, kar mu je imel razodeti. Srce ni zanikalo videnja; zakaj se potem prepirate z njim o tem, kar je videl?!« (Koran 53:3–12) Noč, v kateri je prerok Mohamed prvič prejel razodetje, je v islamski tradiciji znana kot »Noč Določitve« (laylatu-l-qadr). O njej govori tudi Koran v 97. Suri. Prerok Mohamed je, Božje razodetje prejemal nadaljnjih 23 let, vse do svoje smrti.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – tudi vpiti« (poudaril R. K.).
Eden izmed mojih priljubljenih geometrijskih likov je krog. Spremlja me od jutra do večera. No, tisti zadnji, častni krog, ko bom tekla ali hodila z dvignjenimi rokami ter z dvignjeno glavo, me še čaka. Če hočete ali ne, cenjeni poslušalci in poslušalke, ta sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča, spremlja tudi vas. In prav sleherni izmed nas je del zemeljskega kroga, za katerega mnogi verujemo, da ga je ustvaril Gospod. Zato se njegova dobrota opeva na veke. Tako je človek marsikaj povezal v kroge. Med drugim je iz petih povezanih krogov sestavljen tudi znak olimpijskih iger, ki simbolizira pet celin. In celo eno izmed prvih olimpijskih odličij, ki jih je osvojil Slovenec, je bilo osvojeno na krogih. Skoraj za tri ducate različnih krogov vam bi lahko naštela, in prav vsi so povezani s tekom našega življenja. Od električnega do kazenskega kroga, ki ga morajo preteči tekmovalci na biatlonskem stadionu za vsako zgrešeno tarčo. Eden izmed skrivnostnejših krogov pa je žitni krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer. A med tiste tri ducate krogov, ki nekako služijo človeštvu, da se svet in z njim ljudje vrtimo hitreje, se zna privrteti tudi začarani krog. V mislih nimam risa, po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisanega kroga, ki naj bi imel nenavadno, skrivnostno moč. V mislih imam začarani krog, v katerega se je ujel marsikdo izmed nas. In iz njega ne najdemo izhoda ter rešitve. Ne, v mojem današnjem razmišljanju ne gre samo za igro besed in iskanje zanimivih besednih zvez, s katerimi vam želim polepšati jutro in Bog ne daj, da bi moje besede razumeli kot prazno mlatenje slame. Prav tako vas ne bom povabila v svoj začarani krog, v katerem sem se znašla. Z vami želim podeliti samo svojo izkušnjo začaranega vrtenja. Že štiri leta iščem rešitev, in v mislih nimam najboljše ali prave, v mislih imam samo rešitev. Danes se zavedam, da sem s svojim vrtenjem marsikomu ukradla dragocene minute, na koncu pa ostala razočarana zaradi občutka nerazumljenosti. V nekem trenutku sem spoznala, da sem se celo preveč oddaljila od osi začaranega vrtenja, ki me je zaradi svoje silne moči popolnoma oželo in spremenilo. Ne, rešitev mora biti. In prišla je takrat, ko sem se začela zavedati, koliko prebujajočih se juter je šlo mimo. Prišla je takrat, ko sem ponovno začela hrepeneti po lepoti Božjega stvarstva. Ne, ni bilo lahko razkleniti krivuljo. V rokah mi je ostala kriva črta, na njej se pozna sled poti, ki sem jo prehodila. A ne zaman.
Kolikokrat smo že nasedli marketinškim oglasom, ki so uspeli nasloviti naše najgloblje želje in hrepenenja? In po nakupu smo seveda bili precej razočarani, če ne celo z občutkom, da so nas peljali žejne čez vodo. Pri tem so navadno najbolj mikavne tiste ponudbe, pri katerih oglašujejo, kaj vse bomo ob nakupu prejeli v dar: »Ob nakupu pa vam podarimo še to in to …« Toda, če smo iskreni do sebe, precej dobro vemo, da nismo zadeve dobili v dar – da ni bila zastonj. Ker pač pri poslu ni nič zastonj. Tudi, če se zdi, da je zastonj, je to po večini z namenom, da bi tisti, ki je daroval, slednjič vendarle nekaj od nas pridobil. Skratka: ko smo kupili neko zadevo in so nam zraven podarili še nekaj zastonj, ta reč ni bila zastonj, ampak je bila všteta v ceno. Tako pač funkcionira marketing. Nič ni torej zastonj. To pa verjetno ima tudi svoje posledice, ki se lahko slednjič kažejo v vse večji sebičnosti, pohlepnosti in egoizmu. Mnogokrat se zdi, kakor da smo že vsi vsaj delno preparirani s to, potrošniško logiko. Pa je mogoče iz tega izstopiti? V evangeliju današnje nedelje nam apostol Matej predstavi, kako Jezus odpošlje dvanajstere apostole oznanjat evangelij in jim na koncu naroči: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Zastonj. In kaj sem jaz prejel od Boga – zastonj? Prav gotovo že sámo dejstvo, da sem, da živim, da bivam. Lahko bi me namreč tudi ne bilo. Ob tem se lahko razgledam še nadalje: v kakšnem telesu sem ustvarjen, kakšne sposobnosti in talente sem prejel? – Zastonj. Lahko jih razvijam z vajo, s treningom, z rastjo, a vendarle jih ne bi mogel, če bi jih ne prejel – zastonj. Ob tem se lahko nadalje vprašam, kakšne možnosti in priložnosti sem že imel in jih še vedno imam v svojem življenju? Lahko bi jih namreč tudi ne imel. Znam in zmorem tudi v tem videti in prepoznati zastonjski dar od Boga? Seveda se nam ob tem lahko kaj hitro poraja tudi zavist: Zakaj je nekdo drug dobil določen talen ali priložnost, jaz pa ne? A prav to vprašanje govori o tem, da se v bistvu ne zavedam, da sem obdarjen, ampak živim vedno z občutkom, kakor da mi nekaj manjka. Predvsem ljubljenosti. In prav to najbolje naslavljajo oglasi, še posebej tisti, ki ponujajo zraven nekaj, kar je zastonj. Korak v nasprotno smer pa je, da se dejansko zavem, s čim vsem sem obdarjen. Da znam in zmorem biti hvaležen Bogu za to zastonjsko obdarjenost, pri čemer gre toliko za materialne stvari, ampak predvsem zadeve srca. Da se zavem, da nisem obdarjen le zase, ampak, da bi s svojo obdarjenostjo obdarjal in obogatil druge. Kajti pravo to daje večji in globlji smisel mojemu življenju, ki ni v sebičnosti, egoizmu in grebatorstvu, ampak v zastonjskem podarjanju: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Vsem želim najlepše jutro, ki bi si ga lahko zaželeli v najglobljih sanjah. Saj vem, da je težko govoriti o tem naj gre za najlepši, najboljši, najpomembnejši. Čeprav je še rano jutro, bi težko rekli, da ste se res prebudili v najboljše jutro. Eno je gotovo, če bi ob prvi jutranji kavici ali skodelici čaja pošteno razmislili, kakšen dan si želimo, se gotovo ne bi upirali proti najboljšemu, najlepšemu dnevu. Kaj bo, je težko reči, gotovo bo lepši, če ga bomo začeli z vero v izjemnost tega dneva. Pred kratkim sem bil vpleten v pogovor mater, ki se soočajo s prvim resnim odhodom svojega otroka od doma. Otroci, bolje mladostniki, odhajajo v srednje šole in nekateri v dijaške domove. Strinjale so se, da je to pomemben dogodek v življenju otroka, prav tako tudi v življenju družine. Ko sem jih malo povprašal, kako kaj one to doživljajo, so priznale, kako težko je ta odhod sprejeti. Še posebej, ker gre za prvega, ki je tako in tako najboljši otrok. Sam že dolga desetletja delam z mladostniki in vem, da so mladi čudoviti ljudje. Pri tem ne bi mogel odgovoriti na vprašanje, kateri mladostnik je bil pri mojem pedagoškem delu najboljši. »Vsak po svoje,« bi verjetno odgovoril. Me je pa vedno zaskrbelo ob starših, ki niso bili prepričani, da je njihov otrok najboljši, kljub temu da so vedeli, kako mora še veliko postoriti. Podobno je, če žena ali mož nista prepričana, da je njen ali njegova najboljša oziroma najboljši. Brez te vere drug v drugega bo zakon težko preživel. Ob pogovoru zakoncev se vsi dobro počutimo, ko vsak hvali svojega partnerja. Morda si kdo na tihoma misli: »Se boš že še moral soočiti z njegovimi napakami«. A vseeno, vsako tako hvaljenje je drugim tudi vprašanje, če dovolj ljubi svojega življenjskega sopotnika. Danes so mnogi prepričani, da je podobno hvaljenje svojega Boga ali bogov največja nevarnost za izbruh ljubosumja, sovraštva in končno svetovnih spopadov. Sveto pismo je polno čisto človeških družinskih zgledov. Bog ljubi svoje ljudstvo kot ženin svojo nevesto, podobno je tudi v drugih verstvih. Ljubosumje v zakonu je bolezen ali znak neprave ljubezni. Sovraštvo do ljudi, ki so prepričani, da je njihov Bog, ki ga kličejo z drugim imenom, kot ga sami, je le znak slabe ali bolne ljubezni do Boga. Začnimo ta dan z vprašanjem: »Res verjamem, da so moji najbližji, ki jih ljubim, najboljši?« Končno: »Imam rad svojega Boga s pravo ljubeznijo?« In naj me vera drugače verujočih še bolj poveže z Njim.
Pred drugo svetovno vojno je izhajal časopis, ki se mu je reklo Domoljub. V našo hišo ga je prinašal poštar Blaznik s skrivnostno torbo, kakršnih ni več videti. Vsebino časnika si pač samo predstavljam. O domoljubnosti nam je pa govorila gospodična učiteljica. Mnogo kasneje sem zvedela, da se je po plebiscitu z avstrijske Koroške zatekla na slovenska tla. V razredu je seveda takrat visela slika kralja Petra II. A ona ga je imenovala kralj Peterček. Nikakor ne zafrkljivo; ljubeče. Bil mi je všeč zaradi oblačila in tistih našitkov in trakcev. Ampak učiteljica nas je učila tudi domoljubnega – oziroma petrčkoljubnega gesla -: Mi gremo s teboj, naj mir bo, naj boj! Mene je kar privzdigovalo, čeprav sem bila precej plašne narave. Vse me je usmerjalo v domoljubje, četudi je dišalo bolj po državnosti. A kaj, saj danes pa primanjkuje zavesti obojega! Veliko kasneje sem imela nekaj težav ob naslovu šolske naloge Kadar doma jim dobro ni, na jug lete žerjavi. To sem vedela, da se nanaša na domoljubje, saj nam je profesor prej razlagal latinski pregovor Ubi patria, ibi bene; kjer je domovina, tam je dobro. Zdaj pa ta pesnikov in pesniški izziv. Naloga je bila ocenjena samo kot dobro. Očitno je bila precej zanič. Od tam dalje se ne spominjam več poudarkov o pomembnosti domoljubja. Bratstvo in edinstvo ni prineslo trajnih sadov, zdaj me napisi I feel Slovenija domiselno usmerjajo v oni ‘love’ kot ljubezen – menda do domovine? – , v resnici mi pa napis ponuja tujščino. Ali naj še velja, da je domovina takoj za Bogom in da jo je treba imeti rad? Kar ljubiš, to tudi varuješ. Pripravljen si tvegati življenje. Zgolj blebetanje o ljubezni do domovine je Cankar karikiral z navedkom: Pa je rekel: vse za domovino; saj ni mislil svojega bogastva; pa je rekel: kri za domovino; saj ni mislil svoje krvi. Brez domoljubov in domoljubja, brez srčne pripadnosti domu in domovini, je družbena skupnost kot prazen sod ropotave slave. Ugoden plen za tuje skomine. V ljubezni do česar koli se je treba greti že zelo zgodaj. Do domovine najbrž preko domačega dvorišča in narave. Ne z vznesenim besedičenjem; z občudovanjem.
Knjiga pregovorov lepo pravi o Bogu, da je njegovo veselje bivati med človeškimi otroki. Morda je prav danes priložnost, da si postavim osebno vprašanje: Kaj pa meni pomeni Gospodova navzočnost v evharistiji, koliko o tem premišljujem in se za ta največji dar Božje ljubezni zahvaljujem, koliko dopuščam, da to božje bivanje vedno bolj prekvaša vse moje življenje in mi daje moči in poguma, da imam odprto srce za vsakega človeka, posebej tistega, ki je v največji stiski. Človeka ki potrebuje, da ga poslušam, znan najti zanj lepo besedo ali pa potrebuje materialno pomoč. Češčenje evharistije ni beg pred svetom, nasprotno, le-to je temelj za to, da svet vzamemo resno in se trudimo, za lepe medsebojne odnose, ter ob tem gradimo občestva, kjer posebej čutimo navzočnost Kristusa. Ob češčenju evharistije se nam tako prepričljivo kaže, kakšno vrednost ima v božjih očeh vsak človek kot naš brat in naša sestra. Če je torej naše pojmovanje evharistije pristno in iskreno, mora v nas povečati in okrepiti zavest o dostojanstvu prav vsakega človeka. Zavest o tem dostojanstvu pa postane najgloblji nagib za naše razmerje do bližnjega. Tako bomo postajali vedno bolj občutljivi za sleherno trpljenje in stisko ljudi okoli nas, za vsako krivičnost in žalitev. Ko je mati Terezija 30. Junija 1980 obiskala Ljubljano, je med drugim dejala: »Naše veselje in naša moč je, da se nam Jezus daje kot kruh za življenje, ki pomirja našo žejo po ljubezni – po nas jo želi tešiti tudi pri drugih… Me nismo socialne delavke, kontemplativke smo sredi sveta. Vedno smo združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo… Ustanovil je evharistijo, iz katere moremo črpati moči, da bi živeli, kakor je on živel. Naš red je res težak. Toda z molitvijo in češčenjem Najsvetejšega zmoremo vse, to nas povezuje med seboj in z ubogimi.«
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom. Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno. Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo. Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti - po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Profesor Fontana je vodil tri starejše gopode, ki so mu pazljivo sledili po razpadajočih stopnicah navzdol. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom in z naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo. Kot eden so se približali skrinji in pogledali v njeno notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu. ''Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij,'' je razložil profesor. ''In?'' ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, ''menda nas nisi zvlekel več tisoč kilometrov daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reči iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto! '' ''Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj,'' je potrpežljivo odvrnil profesor. ''Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost. Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili? '' Trije pari oči so se začeli svetiti, ko so opazovali najdeni zaklad. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja nad ohranjenostjo in lepoto srednjeveških besedil. ''Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost, '' je na to odvrnil Fontana. ''Niste opazili ničesar drugega?'' ''No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.'' ''Počakaj,'' se je oglasil drugi, ''mislim, da imam jaz enake napake.'' ''Jaz tudi, povsem na enak način,'' je začudeno vzkliknil tretji. ''To je vrednost tega edinstvenega zaklada,'' je hitel razlagat profesor Fontana. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa. Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen okrog leta tisočdvesto, drugi sedemdeset let kasnje, tretji okrog petdeset in zadnji šele okoli petsto let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo čisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni.'' Marsikatere naše napake, hibe in slabosti podedujemo ali pa smo se jih naučili ob drugih, jih ponavljamo, ker smo se tako navadili. Morda se jih poskušamo bolj ali manj uspešno znebiti, vendar še naprej vztrajamo. Pišemo – in kot pravi tisti pregovor – Bog lahko piše s krivimi črkami ravno.
Neveljaven email naslov