Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven.
Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje.
Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot.
Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili.
Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil.
Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni.
Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven.
Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje.
Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot.
Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili.
Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil.
Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni.
Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: »Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre.« A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj: strah, paniko ali celo gnusobo. Verjeli ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Sama sebe, hvala Bogu pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem, ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet: z žabje ali ptičje perspektive pa prepuščam vam samim.
Pokojni meteorolog Edward Lorenz je pojem »učinek metulja« ponazoril z vprašanjem: »Ali zamah metuljevih kril v Braziliji lahko povzroči tornado v Teksasu?« Drugače povedano: vsako, še tako majhno dejanje ima lahko določene posledice, če se ji zavedamo ali ne. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj se odločamo za določena dejanja, ko celo lahko vemo za posledice, ki bodo sledile? Zakaj nekdo poseže po drogi, ko so vsem jasne uničujoče posledice, ki sledijo? Zakaj se še vedno ne moremo odločiti za zdrav način življenja in zapadamo v prekomerno uživanje hrane, alkohola, cigaret in vsega ostalega, za kar vemo, da na dolgi rok prinaša negativne posledice? Zakaj divja in prehitra vožnja na cesti še vedno premami marsikaterega voznika, kljub tolikim smrtnim žrtvam, ki jih letno zahtevajo slovenske ceste? Zakaj se tako težko pristno odpiramo v naših odnosih med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji, v samostanski skupnosti, ko pa vendarle vemo, da prav odprti in pristni odnosi vodijo k večji polnosti in kvaliteti našega bivanja? In še bi lahko naštevali, zakaj se ne odločimo za dobro, če so nam lahko že vnaprej znane posledice naših negativnih dejanj. Precej okrnjen in močno strnjen odgovor bi verjetno vseboval pojme kot so svobodna volja, modrost in ljubezen, ki pa seveda za sabo potegnejo nova vprašanja in nas kličejo h globljemu razmisleku. Če se torej že ob zavedanju negativnih posledic nekega dejanja težko odločimo za dobro, kako se bomo torej odločili za dobro, če sploh ne moremo uvideti ali prepoznati negativnih končnih poledic? Prav k tovrstnemu razmisleku nas spodbuja evangelij današnje nedelje s podobo o petih nespametnih devicah in petih preudarnih, ki so si v pričakovanju ženina priskrbele dovolj olja za svojo svetilko. Gre za najbolj temeljni izziv – se splača biti pripravljen na konec, na smrt, ali je vse skupaj precej nesmiselno? Ima moj način življenja, moj življenjski slog kakšne posledice, ki se bodo poznale ob koncu ali ne? Se bom moral s temi posledicam soočiti onkraj smrti? To so vprašanja, ki nas – hočem ali nočemo – nekje globoko v nas vznemirjajo. Prav gotovo pa je težko priti do čistega in jasnega odgovora. Toda temeljno upanje ostaja za vse, ki verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih in da smrt nima zadnje besede. Prav v tem je apostol Pavel spodbujal tudi solunske kristjane, ko jim je zapisal: »Nočemo, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim.« Je to le neka iluzija ali dejansko naša končna resničnost?
Sveti Martina Tourski je svetnik, ki je s krščansko idejo o 'vzajemni delitvi' zaznamoval evropsko kulturo in civilizacijo. Ob spomin na to čudovito osebnost se radi spomnimo besed sv. Pavla, ki je dejal: »Izročil sem vam tisto, kar sem prejel«. Življenje svetega Martina, rojenega leta 316 v Savariji, današnjem Sombotelu na Madžarskem, spremljata dve pripovedi. Izvor prve najdemo že v predkrščanski antiki, češ da so ga goske izdale, kam se je skril, ko so ga hoteli postaviti za škofa. Čeprav izvorno legenda ni Martinova, govori pa o njegovi skromnosti in dobro opisuje benediktinsko duhovnost, saj so ti menihi najbolj širili češčenje sv. Martina. Ponižnost so imeli kar za četrto božansko krepost. Benediktinci so sledili Martinovi duhovnosti, ko so s krščansko ljubeznijo do vsakega človeka, z molitvijo in dejavnostmi – kasnejši ora et labora – evangelizirali Evropo. Prav tako pa se njegovi duhovni sinovi, irski menih, prišli k nam Slovencem in bili glasniki resnične blage besede, besede evangelija. Pripoved pred krajem Amiens, ko je Martin kot vojak razpolovil plašč in z njim ogrnil prezeblega berača, pa štejejo za resničen zgodovinski dogodek. O njem piše Martinov prvi življenjepisec Sulpicij Severij in to skoraj še v času Martinovega življenja, ko se o njegovem življenju še niso mogle razviti legende. Martin je revežu podaril samo polovico plašča, kar govori o njegovi pravičnosti, saj je druga polovica pripadla cesarju; vojak je smel podariti drugim le to, kar je bilo resnično njegovega. S tem znamenitim dejanjem je Martin postal pojem vzajemne delitve in tudi krščanske ljubezni, sočutja in pravičnosti. Podoba vojaka, ki deli plašč revežu, je tudi najpogostejša in najbolj prepoznavna upodobitev sv. Martina. Tudi v 83 slovenskih cerkvah in kapelah, pred podobo škofa prevladuje podoba dobrohotnega vojaka. Po svetem Martinu se imenuje tudi osemnajst slovenskih krajev. Sploh pa ga Slovenci povezujemo z vinom in zahvalo za dobro letino. Toda v 20. stoletju je nastala skušnjava, da bi iz Martina napravili rimskega Bacusa. A stara slovenska tradicija je, kot so nas učili irski menihi, da povezujemo vsak praznik s hvaležnostjo, s hvaležnostjo veselja, pa tudi bratske skupnosti, kjer med seboj delimo, kar imamo. Za praznik velja, da nihče ne sme biti lačen in žejen. Sveti Martin je torej sinonim za veselje človeških srečevanj, medsebojne obdaritve in seveda radosti, da smo ljudje skupaj, da se znamo obdariti in prinašamo drug drugemu veselje. Vino je simbol evharistije, Bog se sklanja k človeku in deli z nami ljubezen svojega Sina.
Z zanimanjem sem poslušala znanko, ki mi je pripovedovala, kako se je znašla po upokojitvi. V poklicu je bila zelo dejavna in uspešna ženska. Takrat si skoraj ni znala predstavljati, da se bo to obdobje kdaj končalo. Potem pa se je zgodilo, da je na službenem potovanju srečala starega gospoda, ki ji je pripovedoval, kako sedaj v pozni starosti končuje drugo kariero in se pripravlja na tretjo. Prav tako je dejavna tudi njegova žena. Tako je to na videz naključno srečanje v letalu znanki pomagalo, da je začela razmišljati o tem, kaj bo počela po upokojitvi. Vleklo jo je na področje prostovoljnosti in tu je v nekaj letih naredila zares veliko. Pravi, da uživa. Odpadla so mnoga bremena, ki se jim takrat, ko je bila v službi, ni mogla izogniti. Zdaj se počuti svobodno; dela, kolikor more, kolikor ji je v veselje – in naredi veliko. Kdo ve, kakšna bo njena tretja kariera? Lepo je srečati ljudi, ki si znajo tako osmisliti življenje. Dober dokaz za to, da upokojitev ni nekaj, česar bi se morali bati. Nešteto možnosti ima človek do zadnjega trenutka, da je rodoviten zase in za druge. Ob tem sem nehote pomislila še na neko drugačno kariero. Morda bi ji lahko reki »četrta kariera«. Kaj pa, če zboliš, postaneš invalid, si nemočen in nesposoben za delo? Starejši ko postajaš, več je možnosti, da te doleti kaj takega. Je takrat nepreklicno konec kariere? Ali pa se začenja neka nova, povsem drugačna kariera? V spomin mi prihajajo ljudje, ki sem jih srečala v tej »četrti karieri«. Občudovala sem jih in se od njih učila. Pri mnogih sem začutila, kako so v svoji nebogljenosti, nemoči, odvisnosti postali rodovitni za druge. Z načinom, kako so se spoprijeli s svojim položajem, kako so tudi takrat znali komunicirati z drugimi in kako tudi v preizkušnji niso izgubili upanja.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zaobjema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli. Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremlji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti takorekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.
Svet je postal nekakšna globalna tržnica na vseh področjih človekovega življenja, tudi na tako imenovanem duhovnem vidiku bivanja. Vse več ljudi išče navdihe v vzhodnjaških filozofijah in religijah. Še posebej je ta trend opaziti v deželah s krščansko versko tradicijo, kjer je vtis, kakor da se mora človek bolj podrejati, sprejemati in slediti togim dogmam, kakor pa svobodno razmišljati. Zdi se, kakor da se je potrošniška ideja o svobodni izbiri preselila iz materialnega tudi na duhovno področje. Res je, da mnogi novodobni učitelji iz Vzhoda in Zahoda ponujajo privlačne odgovore na številna vprašanja v zvezi z obstojem pa tudi v zvezi s vsakodnevnimi tegobami, ne le duhovnimi, ki tarejo sodobnega človeka. Gotovo ti guruji prodirajo v skrivnosti Življenja in vstopajo skozi običajno tesno zaprta vrata človeškega duha. Zaradi tega imajo najbrž zelo dober vpogled v psihologijo človeka, še posebej zahodnega in dobro poznajo načine, kako pritegniti in kako ravnati z inteligentnimi, a zmedenimi duhovnimi iskalci… Pogled, ki je tenkočuten in ki ničesar noče, ni kategorično za ali proti katerikoli religiji, gibanju ali guruju, pa ne more spregledati tistega, skozi kar so ti guruji, ko so prodirali v globine lastne Biti, vstopali: nezapahnjena vrata njihovega lastnega Ega, kar meče sence na modrosti, ki jih sicer posredujejo… Gre za različna ravnanja, ki jasno kažejo na neosvobojenost njihovih egov – pa naj gre pri tem za zvito pridobivanje svojih sledilcev, materialno okoriščanje ali celo za fizične zlorabe, ki tudi niso redek pojav – v katerikoli religiji. Nekaterih sledilcev te sence ne motijo ali pa jih niti ne opazijo, spet drugi, strogi in brezkompromisni kritiki, zaradi teh senc zavračajo vse, tudi iskreno in vredno. Zato, da bi se človek zmogel pomiriti s seboj in z življenjem, ki ga živi, da bi torej našel notranji bivanjski smisel, ni potrebno nikamor oditi in slediti nikomur, tudi nobeni religiji posebej, čeprav je lahko s pomočjo religije človeku lažje. Potrebno se je le iskreno predati in slediti osnovni vsebini, ne oblačilom, v katera je odeta… Sam trdno verjamem, da je pri iskanju duhovnih resnic za posameznika najprej potrebno razumevanje in nato prosto zrenje na lastne miselne in čustvene vzorce. To ga lahko vodi k rahljanju lastne osebnosti, lastnega ega, ki je človekova največja ovira k njemu samemu… Šele ko je storjeno to, lahko zares polno vzkalijo in vzcvetijo semena molitve, meditacije, predanosti, hvaležnosti, sočutja, ljubezni, vse bolj popularne čuječnosti in podobnega novodobnega tržnega blaga.
Spoštovani, sprašujem se, zakaj smo podobni Nietzscheju in Sartru, in najprej Boga umorimo ter ga položimo v mavzolej, nato pa ga neopazno oživimo? Kot da ne moremo živeti s truplom Boga na duši, čeprav mu očitamo, da je odgovoren za zlo v svetu. Zakaj mu ne prižigamo sveč na grobu? Očitno je Bog neizpodbiten aksiom in ne potrebuje naših dokazov. Novice o smrti Boga so mi smešno nore, čeprav stalno izumljamo nove bogove. Človekovo srce je res največja tovarna idolov. Tomáš Halík, češki sociolog, se v knjigi Potrpljenje z Bogom sprašuje, zakaj se ljudje, ki Boga prekolnejo, hkrati o Bogu toliko sprašujejo? Čudi se, da se lahko tako žolčno sprašujejo o nekom, kogar ni. Kot teolog se stalno srečujem z ljudmi, ki mi postavljajo vprašanja, kje je Bog, ko trpimo? Razumem njihovo stisko, ko se soočajo s skrivnostjo Božje tišine. Razočaranje nad Bogom je možno, če imam o Bogu napačne predstave, ki me travmatizirajo. Korenina tega je v globokem in nezdravem strahu pred njim. Tak Bog hlepi po povračilu in diši po krvi. Prav tako je usodno nevarno verjeti v Boga čarovnika, čigar čarobna palica naj bi nam bila vedno na razpolago. Ugledni mislec Chesterton je zapisal, da je takšno krivoverstvo ponorela resnica. Jezus Kristus, pravi človek in pravi Bog, je čutil zapuščenost od Očeta in od ljudi. Getsemani so, ko ostanem popolnoma sam; ko prijatelji zaspijo, Bog pa je odsoten. Ko je tiho Bog in so tiho tudi ljudje. Ko je gluho nebo in so gluhi tudi ljudje. Ko na smrt prestrašen niham med molkom Boga in spancem ljudi. Skušam razumeti trpeče in zbegane in njihov občutek, da si jih podajajo Bog in ljudje; kar tako, za zabavo. Takrat jim ne zrecitiram svetega slavospeva: »Veste, ampak Bog vas ima vseeno rad.« Bilo bi, kot bi jim dal sol na živo rano. Resnica, izrečena v nepravem času in na nepravi način, postane še dodatno orožje zoper Boga. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot kak svetohlinski pobožnjakar. Ateist lahko strastno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v svojih Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, ker verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici besna oblika pritrjevanja. Je kot bomba, ki zada vrtinec morju. Vode se vrnejo in morje se umiri.« Dostojevski je izjavil, da se ateist nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga. Jaz pa rad dodam, da če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Nato še pripomnim, da luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Da bi nas kdo že navsezgodaj silil biti hvaležen, bi nam zagrenilo ves prihajajoči dan. Vsaj tako si upam reči. Verjetno me boste vprašali, komu naj bom v ranem jutru hvaležen, saj še nič nisem prejel, nihče mi ni še nič podaril. Vse, kar imam, sem moral pošteno zaslužiti. Saj poznamo tisto, da nič ne pade z neba, in žalostno je opazovati ljudi, ki le čakajo, kaj bo kdo namesto njih naredil in kje bodo izsilili to ali ono. Še sreča, da nismo nikomur nič dolžni in nam ni treba biti za kaj hvaležen, bi lahko dodali. Pred kratkim sem bil priča neljubemu dogodku, ko je mama na vsak način hotela pripraviti svojega sinčka k zahvali. Dobil je v dar drobno čokoladico, ki bi jo lahko vzel le, če se darovalcu zahvali. Šlo je le za droben dar, ki so ga tako in tako prejeli vsi navzoči otroci. Mati je trmasto vztrajala, da mora reči ’tisto čarobno’ besedo: hvala. Sinček se je temu upiral in nikakor ni hotel tega izreči. Šlo je tako daleč, da smo vsi prisotni gledali in čakali, kako se bo to razpletlo. Materi je bilo očitno nerodno, a je kljub temu vztrajala. Kazalo je, da bo otrok zaradi svoje trme ostal brez čokoladice. Končno se je odločil, nekam nerodno izdavil svoj ‘hvala’ in je lahko vzel, kar si je želel. Opazoval sem otroke in očitno se je videlo, da otrok, ki je bil prisiljen reči hvala, veliko bolj počasi in z užitkom je podarjeno čokoladico. Kdo bi rekel, da je mati pretiravala. Spet drugi smo mnenja, da je treba poznati določene načine lepega vedenja. Zahvala gotovo sodi k temu. Ne toliko zaradi darovalca samega. Ta je, pri zgoraj omenjenem dogodku, že hotel prepričati mamo, da tako in tako ne gre za kaj velikega in ne potrebuje zahvale. K sreči je mati vztrajala in to v dobro otroka. Njegova čokoladica je bila slajša kot pri otrocih, ki niso bili prisiljeni izreči svoje zahvale. Spoštovani, res je dan kot drugi, še kratek bo, morda naporen, dolgočasen, mi je pa podarjen. Morda je kdo pomislil ob kakšni zahvalni nedelji, ko okrog oltarja naložimo pridelke, da se res ni treba zahvaljevati za trdo pridelano hrano. A če sem hvaležen za nov dan; za zrak, ki ga diham; hrano, ki jo zaužijem; in ljudi, ki me obkrožajo, grem stavit, da mi bo vse to vedno bolj prijetno in življenje bo vedno bolj polno. Ne gre le za obliko, gre za nas, da bomo bolj cenili življenje. Zato vam želim hvaležnosti poln dan.
“Dolgost življenja našega je kratka …” S temi besedami nas France Prešeren spominja na minljivost človeškega življenja. Svoje minljivosti pa se najbolj zavemo v dneh pred 1. novembrom, ko se spominjamo umrlih. Ali pa v trenutku, ko se ob odprtem grobu poslavljamo od nekoga, s komer smo delili življenje, in tako sodelujemo v slovesu, ki si ga nihče ne želi. Proti svoji volji smo pahnjeni v globino izčrpavajoče žalosti in oglušujoče osamljenosti, ki se je najbolj zavemo, ko sami zaspimo v zakonski postelji, hodimo po praznem stanovanju, se ujamemo pri izgovarjanju imena ljubljene osebe ali želimo seči po njeni roki. V nas je le “tišina, ki močno boli” (Tone Pavček). Toda Božji načrt za človeka ni vključeval takšnih poslavljanj niti zadnjega diha, zadnjega dne ali zadnjega utripa srca. Nismo ustvarjeni za to. Smrt je vsiljivka. Prav zato vas želim danes spomniti na svetopisemsko sporočilo, da je vsako slovo minljivo. Kot zrna peska, ki drsijo skozi peščeno uro. Če imajo nebesa koledar, potem je en dan na njem obkrožen z rdečo in poudarjen s fluorescentno rumeno. Bog je namreč določil dan za ponovno združitev družin, sorodnikov, prijateljev … “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj.” (1. Tesaloničanom 4,16-18) To bo veličasten dan! Na nebu se bo pojavilo tisoče angelov (Juda 14-15). Pokopališča in ostali kraji smrti bodo vrnili svoje mrtve in Kristus bo prišel “v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo” (Hebrejcem 9,28). Njegov prihod bo edini dogodek, ki mu bo priča vse človeštvo. “Vsako oko ga bo videlo …” (Razodetje 1,7). Vsaka glava se bo obrnila v smeri tega dogodka. Vsi bodo priče temu trenutku. Kakšna združitev bo to! “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo. Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!” (Razodetje 21,4.5) Smrt vzame veliko. Z ljubljeno osebo ne pokopljemo le telesa, ampak tudi svoje sanje in vse tiste stvari, ki se niso nikoli zgodile, dobre čase, ki jih nismo nikoli doživeli. Toda na podlagi Božje obljube, ki smo jo ravnokar prebrali, lahko z gotovostjo vemo, da se bodo ob Kristusovem ponovnem prihodu vse te sanje in želje uresničile, da večnost ne bo poznala slovesa. Naša prihodnost s tistimi, ki nam jih je vzela smrt, bo neskončno veličastnejša kot je bila naša preteklost z njimi! Naj ta zanesljiva Božja obljuba ne bo le vaša tolažba, ampak tudi vaše vsakodnevno upanje na življenjski poti iz dežele slovesa in poslavljanj v nebesa večnih srečanj!
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Od nekdaj je veljalo pravilo, da se o mrtvih ne sme govoriti nič slabega. Državnik Solon, ki je bil s svojimi družbenimi reformami konec 7. in v 6. stoletju pred n. št. utemeljitelj atenske demokracije, naj bi prvi izjavil: »O mrtvih ne govoriti nič slabega«. Hilon, ki ga enako kot Solona prav tako uvrščajo med sedmerico najmodrejših v stari Grčiji, pa je dejal: »Blagruj umrlega.« Na prvi pogled se zdi, da ta pregovor pričakuje od nas, da bomo o mrtvih dušah (kot so pojmovali ljudi v antiki) govorili le dobro tudi zato, ker so v antiki verjeli v posmrtno življenje duš in so jim na njihovo pot v pokrajine za smrtjo želeli dati kar najboljšo popotnico. K nam je misel ‘O mrtvih samo dobro’ prišla prek latinske tradicije, pogosto pa ima tudi svoje nadaljevanje, ki se glasi: » O mrtvih (dušah) vse dobro, o živih nič neresničnega.« Prvega dela tega stavka se sodobni, civiliziran človek še poskuša nekako držati. In vendar se, žal, na slovenskih tleh še vedno zgodi, da zmagovalci povojne zgodovine pogosto govorijo o pobitih poražencih in nasprotnikih kot o prekopavanju kosti. Še veliko bolj pa pozabljamo na drugi del antičnega reka, da namreč moramo govoriti o živih samo tisto, kar je resnično. V času, ko smo izgubili kompas, kakšna naj bi obča resnica, ki temelji na etični drži človeka, sploh bila, si namreč resnico vse preveč pogosto prilagajamo svojim interesom, svojim potrebam, lastnemu dobičku in nemoralnosti. Zato smo pripravljeni o živih brez slabe vesti vse bolj lagati, ne da bi se nas naša vest sploh še dotaknila. V življenju tu in zdaj smo pozabili na temeljni etični imperativ, da drugemu ne storimo, česar ne bi želeli, da drugi stori nam. Ko se poklanjamo umrlim, se torej obenem spomnimo, kaj lahko resnično iskrenega in dobrega rečemo in naredimo za žive, dokler so še med nami.
Današnji praznik ima dva pola in dve imeni – je Dan spomina na mrtve ali kot na kratko pravimo Dan mrtvih in v katoliški Cerkvi – Dan vseh svetih. Obe imeni se srečata na pokopališčih, ob grobovih, kamor hitimo prižigati sveče, okrasiti grobove s cvetjem in se v tišini spomniti obrazov, ki so bili del našega vsakdana. Ko pa delam med ljudmi v zadnjem obdobju življenja, in se skupaj s celo ekipo hiše Ljubhospica trudimo, da bi vsi naši uporabniki do konca živeli in umrli v dostojanstvu, me preseneča strah in nesposobnost vse večjega števila ljudi, da bi bili prisotni ob zadnjem trenutku svojih najbližjih. Izgovor, ki ga največkrat slišimo je, da ga želijo ohraniti v spominu takega kot je bil, a ne takega kot je zdaj, a to ne drži. S tem se nehote oddaljimo od bistva življenja in slovesa, saj je ta izmučeni človek še zmeraj tisti isti, ki nam je podaril življenje ali z nami hodil krajšo ali daljo življenjsko pot. Telesne spremembe ne spremenijo srca in ne bi smele spremeniti odnosov. Kajti prav proces umiranja je obdobje najintenzivnejšega življenja, čas rasti in osebne preobrazbe. Vemo, da umirajoči vstopajo v obdobje, ki ga zaradi časovne omejenosti človek zavestno doživi kot dragocenega ali pa ga izkoristi v umiku navznoter, da bi doživel razvoj na globlji ravni, ki ga pripravlja na zadnji korak iz tega življenja. Ko pa smrt pride, prav tako ni nikoli potrebno hiteti, oditi čim prej od umrlega. Zelo dragocen je namreč čas slovesa, čas izražanja bolečine in ljubezni ob zadnjih trenutkih. Vsako slovo je težko, a prav ta bolečina in teža je dokaz ljubezni. Če ne bi ljubili, ne bi trpeli in bi kot je danes moderno, lahko bili močni brez solza. Pomembno je tudi slovo od telesa pokojnika, kajti prav to slovo, ti zadnji dotiki in poljubi, nam povedo, da sedaj odhajamo na drugo raven, da se naš odnos ne zaključi, ampak se fizična povezanost spremeni v duhovno, ki je dostikrat močnejša od telesne. Zmeraj ostane veliko stvari nedorečenih, neizpolnjenih. Smo minljiva bitja, ki imajo svoj začetek in svoj konec. Imamo duhovno dimenzijo, ki presega telesno in nam omogoča, da iščemo smisel ne samo življenja, ampak tudi smrti. Zato je največja ljubezen prav v tem, da umirajoči ve, da bodo tisti, ki ga ljubijo, ostali z njim do konca. A tisti ki ostanejo na stezi življenja, bodo kljub žalovanju in bolečini, našli moči za pot naprej. Kajti kot pravi pisatelj – Kot smo sredi življenja obdani s smrtjo, tako smo tudi sredi smrti obdani z življenjem (Johannes Calvin).
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nevzdržnost razmer v Cerkvi je pred 500 leti primoralo Martina Lutra, da je poslal nadškofu Albertu v Mainzu protestno pismo, ki mu je priložil svojih 95 tez. Njegov poziv Cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma, je bil glavni vzrok številnim novostim. Nevzdržnost današnjih razmer pa mora biti vzrok 95 tezam, »pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma« za osvoboditev od izkoriščanja. V njih naj bo poziv, da se odvrnemo od krivičnega in tudi zločinskega ekonomizma in ponovno obudimo nauk resnične ekonomije, katere temeljno poslanstvo je (že v pomenu besede) skrb za dom – poskrbeti za vsakega. Ko so pred 2000 leti vprašali Jezusa, kako naj ljudje kličemo Boga, je rekel, naj ga imenujemo Oče. Če je Bog Oče, pomeni, da smo mi v medsebojni povezanosti drug do drugega odgovorni kakor bratje in sestre. Tudi modreci preteklosti (npr. Platon, Aristotel …) so za legitimno družbeno urejanje razmerij pojmovali le ekonomijo – skrb za slehernika, v nasprotju z ekonomizmom – imenovali so ga hrematizem, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov. Zaradi skrajno neetičnih principov so modreci hrematizem označili za nedopustnega. V ekonomiji omejuje pridobitništvo posameznikov skrb za vsakogar – kopičenje je torej omejeno s pravili medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, medtem ko je v hrematizmu kopičenje in bogatenje posameznikov neomejeno. Da sedanje stanje sveta obvladuje zločesti hrematizem, je očitno dejstvo, saj je legitimno, da osem ljudi poseduje toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva. Izbranci zlorabljajo večino človeštva kot vir za nebrzdano kopičenje lastnega imetja. Brezdušni hrematistični zajedavski in izkoriščevalski odnos prav tako vlada vsem preostalim oblikam življenja, ki so zaradi tega bivanjsko ogrožene. Nelegitimnost hrematizma potrjujejo številna dejstva – tudi to, da umre vsak dan zaradi revščine – torej globalnega krivičnega koncepta družbene ureditve – več kot 30.000 otrok. Če bi urejali razmerja po načelih ekonomije (skrbi za dom, za slehernika), takšnih groznih dejstev bi ne bilo – le za 10 odstotkov bi morali znižati izdatke za oboroževanje. Ječanje od hrematizma zlorabljenih nas drami k odgovornosti, da se ozavestimo in razkrinkamo zločinski koncept, ki se vzdržuje s tem, da se izdaja za ekonomijo in nam ponuja/vsiljuje »edine možne rešitve«. Resnično, to so edine možne rešitve, vendar ne ekonomije, pač pa zločinskega hrematizma, ki je posedel logiko svetovnega gospodarstva in politike. Prav je, da 500 letnico protestantizma počastimo z aktualnim protestom zoper največjo globalno prevaro našega časa. – Mar ni že čas, da razgalimo zločesti koncept hrematizma in se povrnemo k resnični ekonomiji, ki je skrb za dom – ekonomiji, ki poskrbi za slehernika
Marsikdo je že od malega bil deležen vzgoje, da si ne sme prigrabiti vsega zase, ampak je prav, da deli tudi z drugimi. In seveda, da ne sme postavljati sebe na prvo mesto, ampak drugega. Vse to seveda močno trči s sodobno zahodnjaško jaz-kulturo; življenjskim slogom, ki je usmerjen le name, moje potrebe, moj jaz, mojo samouresničitev, na moj tako imenovani »well-being«. Dejansko se znajdemo v izjemnem razcepu: na eni strani se poudarja, kako je pomemben drugi in seveda, da ni prav, da smo sebični in egoistični, na drugi pa je na vseh možnih področji neprestano postavljan v ospredje moj jaz in moje dobro počutje. Kaj torej drži? Vrteti se samo okoli sebe vodi v sebičnost, egocentričnost ter slednjič v odtujenosti od drugih in osamljenost. Na drugi strani pa neprestano zapostavljanje sebe na račun drugih tudi ne vodi v neko pristno življenjsko izpolnjenost. Prej v nekakšno cankarjansko trpečo požrtvovalnost, ki ne izvira iz darujočega se srca. To, slednje verjetno izhaja iz nepopolnega dojemanja in razumevanja največje evangeljske zapovedi. Jezus jo namreč postavi kot najbolj osnovno naravnanost in držo: »Ljubi Gospoda, svojega Bog, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Drugi del iste zapovedi pa je usmerjen na naše odnose: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Ljubezen do bližnjega po navadi razmeroma prav in dobro razumemo. Problem navadno nastane pri zadnjem delu: »kakor samega sebe.« Ljubiti torej samega sebe. Na prvi pogled se zdi, da za pravega kristjana ta drža ni primerna. Ljubiti sebe ja pomeni, da sem zagledan vase, da se vrtim okoli sebe; preprosto rečeno: sem sebičen in to ni v redu. Ampak, zakaj potem Jezus izpostavi tudi ta vidik – ljubiti samega sebe? To dejansko ne pomeni, da sem zagledan vase ali sebičen. Gre za preprosto dejstvo, da skušam vzljubiti in spoštovati to, kar sem; da se skušam sprejeti in biti Bogu hvaležen za življenje, talente, možnosti in priložnosti, ki mi jih naklanja. Bolj, ko zmorem sprejeti sebe, se – v najbolj pozitivnem pomenu – ceniti in spoštovati, bolj bom to lahko res v pristnosti podarjal drugemu. Kako naj namreč ljubim svojega bližnjega, če ne zmorem ljubiti niti sebe? Kako naj spoštujem bližnjega, če ne spoštujem niti sebe? Ljubiti sebe, z zavestjo, da me Bog ljubi takšnega, kakršen sem, je temelj iz katerega lahko prihaja tudi ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Šele, ko cenim sebe in se zavedam, kakšen sem, kdo sem, kaj imam, šele takrat lahko to podarjam tudi bližnjemu. V tej drži je prostor tudi za pristno požrtvovalnost in darovanje drugemu, kar je svetlobna leta oddaljeno od cankarjanskega potlačevanja in samozaničevanja. Nasprotno: ker se v luči božje ljubezni zavedam, da sem ljubljen, to ljubezen lahko podarjam tudi drugim.
Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno preko športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi sedaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in preko te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.
Včasih srečamo človeka, ob katerem nam je zelo lahko govoriti o sebi, o svojih razmišljanjih, o tem, kar nosimo kot zaklad v svojem srcu. Še sami se ne zavemo, da smo res spregovorili. Nič napora, nič prisiljenosti, nič posebnega preudarjanja, kaj naj povem, kako naj povem in podobno. Znanka, ki je v svojem življenju preživljala mnoge težke trenutke, mi je pripovedovala, kako dragoceni so ji bili v takšnih težkih obdobjih pogovori s starejšim sorodnikom. Zdaj, ko je že kar nekaj let mrtev, ga večkrat pogreša. Pogreša tiste njune pogovore. Ko je govorila o sebi, ko je spravila v besede to, kar se je pletlo v njej, so ji stvari naenkrat postale jasne. Zagledala je rešitev, ki je prej ni videla. On pa jo je vedno zelo pozorno poslušal. Govoril ni veliko, včasih skoraj nič. Spominja se, kako mu je nekoč rekla: »Hvala za vse, kar si mi dal.« On pa je preprosto odgovoril: »Vse je bilo v tebi.« Prav o teh njegovih besedah se mi zdi vredno razmisliti. Kaj vse je v nas, pa nikoli ne pride na dan. Zakaj? Potem pa iščemo rešitve vsepovsod, prebiramo na stotine knjig in potujemo v daljne dežele, pozabljamo pa na tisto, kar ne najbliže, v nas samih. Toda, kako priti do tega zaklada, ki ga vsak od nas skriva v sebi? Nobenih poceni receptov ni, ki bi zagotavljali stoprocentni uspeh. Pravzaprav je to nikoli končano trdo delo na sebi. In pri tem potrebujemo drug drugega. Drugega ne potrebujemo zato, da bi nam dajal nasvete, kaj in kako moramo kaj storiti. Ob drugem človeku odkriješ, kaj je v tebi. Ob drugem človeku se ti odprejo okna razmišljanja, šele ob drugem človeku doživiš sebe kot enkratno bitje. Zanimivo, kako lahko živimo sredi množice ljudi, pa tega ne doživimo. Samo še bolj prazni največkrat odhajamo iz družbe. Morda zato, ker manjka takšnih »drugih ljudi«, ki bi znali predvsem poslušati, ki bi samo tu in tam spregovorili kakšno besedo, samo takrat, ko je res potrebno.
Opažam neko nenavadno osredinjenost nase. Z vseh strani slišim: »Prisluhni sebi«, »delaj na sebi«, »občuti sebe«, »sreča je v meni« in podobno. Povsod jaz jaz jaz. Kaj pa ti? Kdo si ti, ki te videvam na vsakem koraku, na poti v službo, v šolo, na cesti, v čakalnici, v trgovini in še kje? Koliko hrepenenja po ljubezni je v svetu, po sprejetosti, po bližini! A kako naj do ljubezni pride, kako naj se ljubezen razcveti, če poslušam samo sebe, če iščem in čutim samo sebe in če sem vseskozi sam s seboj. Za ljubezen sta potrebna dva. Ljubezen in prijateljstvo pa se začneta tedaj, ko se mi razkrije tvoj obraz, tvoja zgodba, ko ti postaneš pomembnejši od mene samega, ko ti stopiš v moj jaz in ga presvetliš s svojo prisotnostjo. Dokler sem osredinjen nase, v meni ni prostora zate. V zvezi s tem je pomenljiva ta kratka zgodba: Ljubimec je potrkal na vrata sobe, kjer se je zadrževala njegova ljubljena. »Kdo trka?« se je ona oglasila iz sobe. »Jaz,« je odvrnil ljubimec. »Potem pa kar odidi. V tej hiši ne moreva bivati ti in jaz«. Zavrnjeni ljubimec je odšel v puščavo in tam mesece in mesece premišljeval besede svoje ljubljene. Nazadnje se je vrnil in spet potrkal na njena vrata. »Kdo trka?« je vprašala ona. »Ti,« ji je odgovoril on. In vrata so se nemudoma odprla. Vrata drugega se nam odprejo šele, ko pozabimo nase. Če pa se vrtimo samo okrog sebe, nam vrata drugega človeka ostajajo zaprta.
Neveljaven email naslov