Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?!
Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?!
Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih trenutno vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je za razliko od nas brez barve, vonja in okusa. A navkljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
Vsakdo je bil že kdaj poražen in potem v tistem razočaranju pride kdo, ki te spomni na pregovor, da je veličina v tem, da se po padcu vedno zbereš in pobereš. Ne pričakuj, da ne boš nikoli padel, da ne boš nikoli premagan, to je pač nemogoče. Se zgodi, da je nekdo vsepovsod, kjerkoli se pojavi, najboljši, vedno prvi - na upravičen ali tudi ne povsem upravičen način. Že v šoli poznamo pravilo, da tisti, ki se je izkazal kot dober učenec, zlahka ali pa kar vedno dobi boljšo oceno. Če pa je nekdo dobil sloves slabega učenca, pa se kaj rade, druga za drugo vrstijo slabe ocene. Iz nekega »skrivnostnega« razloga kar ponavlja neuspehe. To mu lahko vzame veselje do učenja, ga spravi v stanje nezaupanja vase, tudi nezaupanja v druge. Poznam zgodbo učenca, ki je danes zelo uspešen strokovnjak in voditelj na svojem področju. V zahtevno šolo so ga poslali, ker so opazili njegovo nadarjenost. V novi šoli pa je doživel šok. Nihče ni upošteval, da prihaja iz manj razvitega okolja, da so pri njem pogoji za učenje bistveno slabši kot pri sošolcih. Tudi njegova urejenost ni bila primerljiva z zelo negovanimi sošolci. Ljubezen do geografije, ki jo je gojil, je bila izjemna. Veliko je sam odkrival na tem področju in bil je navdušen nad profesorjem tega predmeta, ki je bil vrhunski. Toda, čeprav se je s posebno zagnanostjo učil, imel tudi veliko širšega znanja, je pri ocenjevanju lahko dobil le trojko. Krivica, nerazumevanje, skoraj zavrženost tam, kjer je hrepenel po ljubezni, podpori, potrditvi… Bil je pač zaznamovano slab. Po enem letu je bil kljub nadarjenosti prešolan nazaj v manj zahtevno šolo. V zrelih letih rad pripoveduje o tem. Brez zamere. Poraz se je sčasoma obrnil v vztrajno odkrivanje sveta, stvarstva, svoje vloge v njem, bivanja. Verjame, da je za vsem tem globlji smisel, da je to del božje volje, enkratne naloge, ki jo ima na tem svetu. Neuspeh ga je okrepil. Vse to je povezal s pogumom, da razlikuje in raziskuje globlje, zmage in poraze. Ob neuspehu, prevlada vedrina, saj se iz tega uči, poskuša ponovno, še enkrat in spet, da dokonča nalogo. Poln hvaležnosti uresniči tisto, kar je njegovo poslanstvo. In se veseli tudi majhnih zmag, jih nikoli ne omalovažuje. Hrepenenje po polnosti življenja je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je treba samo prebuditi. Prebuditi zatrto dušo. Začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje do Boga, ki daje neverjetne možnosti.
Verjetno ta zgodnja nedeljska ura ni najbolj primerna za matematične akrobacije, a je morda vseeno vredno poskusiti. Vsak prvošolček zna izračunati: ena + ena + ena = tri. Logično. In vsem je to jasno. Kaj pa, če je seštevek ena + ena + ena = ena. Tukaj pa ni logike. Noben matematik se ne bo s tem strinjal. Se bo pa teolog. Seveda ne na ravni matematike, ampak na nivoju teologije o Sveti Trojici. Namreč, da so tri Božje osebe en sam Bog. Se pravi, da je ena + ena + ena dejansko ena. Torej, da so Oče in Sin in Sveti Duh en sam Bog. Na logično matematični ravni pač to ne zdrži. Na odnosni ravni pa se pokaže povsem druga razsežnost. Na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ampak, kako je lahko človek podoben Bogu? V čem je dejansko ta človekova bogopodobnost? Oče, Sin in Sveti Duh so tri Božje osebe, ki so v tako močni in tesni odnosni povezanosti, da so en sam Bog. In prav v tem je v nas odtisnjena podoba našega Boga. Zelo konkretno: ko zmoreta moški in ženska, mož in žena takó globoko bližino v odnosu, ko zmoreta ljubiti drug drugega v odprtosti in sprejemanju, takrat med njima nastane prostor za tretjega. Takrat se poraja tretji, ki ni moteč in vsiljivec v tem odnosu, ampak dejansko izpolnitev tega odnosa. Odprta in podarjajoča se ljubezen med možem in ženo torej vedno znova ustvarja prostor za novo človeško življenje. Tako novo bitje ni vsiljivec, ampak je dobesedno utelešenje ljubezenskega odnosa. Prav v tem je človek najbolj podoben Bogu. Oziroma bi bilo bolj pošteno, če bi rekli, da postaja podoben Bogu. Vsi namreč dobro vemo, da so naši odnosi zelo občutljivi, krhki in ranljivi in nemalokrat precej ranjeni in se zato lahko samo približujemo tej Božji podobi. Danes, ko v bogoslužju obhajamo nedeljo Svete Trojice, je to lahko v izziv ali pa vsaj v spodbudni premislek, kako in koliko skušam v svojem življenju ustvarjati in živeti povezanost v odnosih, ki niso izključujoči, ampak povezovalni. Kjer se ob lepem in dobrem prijateljstvu najde odprtost in sprejetost še za tretjega, kjer je torej odnos odprt še za druge. S tem, ko se trudim živeti v odprtosti in sprejemanju drugega, puščam odtis Boga v tem svetu, odtis tistega, v čemer smo podobni Bogu. Ta čudovita zmožnost, da živimo in se kot človeška bitja uresničujemo v pristnih, odprtih in podarjajočih se odnosih.
Spominjam se drobnega dogodka, ki se marsikomu morda ne zdi nič posebnega, meni pa se zdi vendarle pomembno o njem razmišljati in govoriti. S prijateljico, mlajšo od mene, ki je po prometni nesreči pred več kot tridesetimi leti tetrapelgičarka, sva na vroč poletni dan sedeli nekje na terasi in se pogovarjali. Pili sva vodo in na mizi je bil vrč z vodo, da sva si lahko še natočili. Naenkrat ga prijateljica dvigne in si skuša natočiti sveže vode. Videla sem, da to zanjo ni tako lahko in sem ji hotela pomagati. »Ne, pusti, bom sama.« In po nekajkratnem poskusu ji je to res uspelo. O tem sploh nisva več govorili, priznam pa, da sem bila zelo vesela njenega uspeha. Vedno znova sem vesela in tudi hvaležna ob takšnih srečanjih. Tudi meni dajejo pogum, da je vredno vztrajati in se potruditi. Lahko bi ji vodo nalil tudi nekdo drug, ampak čisto drugače je, če to narediš sam. Tudi če to ni tako lahko. Ob tem sem se spomnila stare gospe, ki živi po poškodbi noge v domu za stare in je na vozičku, si pa z rokami veliko pomaga in naredi zase čim več sama. Tudi posteljo si sama postelje in seveda še veliko drugega. Pravi, da ji to daje občutek, da je kljub invalidnosti še precej samostojna. Pravzaprav poznam veliko starih in manj starih ljudi, ki so kljub takšni ali drugačni prizadetosti še vedno do neke mere samostojni. Potem jim je tudi veliko laže prositi za pomoč, ko je to tudi res potrebno. Dobro je, da človek naredi vse tisto, kar sam lahko naredi, pa tudi če to naredi težko, prav tako pa je tudi dobro, da zna sprejeti pomoč, ko je to potrebno. Nič manj pomembno pa ni za spremljevalce, za vse tiste, ki se znajdejo ob tem človeku. Ljudje, ki tega niso navajeni, so pogosto v hudi zadregi in se jim zdi, da morajo takoj stopiti v akcijo. Tudi prave pomoči se je treba učiti. Pustiti prizadetega, da sam naredi vse tisto, kar lahko, pomagati pa povsod tam, kjer tega ne more. Nobenega vsesplošnega recepta ni, vedno znova je treba videti slišati, premisliti in se odločiti.
"Nekoč boste slišali, da sem umrl, vendar temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej." S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (rojen je bil l. 1905, umrl pa je l. 1997). Avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu zastavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel v njem prebuditi voljo do življenja. Logoterapija zdravi ob pomoči smisla, ki pa ga brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisieme Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega ni, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (živel je v letih 1930–2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Pretresljiva Franklova izkušnja je aktualna tudi glede trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek svoj strah premaga celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi – temu rečemo konformizem – ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega tako prvo kot drugo, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in človek neločljiva. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25) Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Čudežno, skrivnostno, presenetljivo. Take izraze uporabljamo, kadar se nam zgodi kaj zelo nenavadnega. Lahko da večkrat v življenju, mogočesamo enkrat, pozabiti pa ni mogoče. Spodbudí k razmišljanju in oblikovanju našega odnosa do ljudi in stvari. Denimo, da se zaradi nepredstavljivih okoliščin naletita drug na drugega povsem tuja človeka, ki niti ne živita na isti celini. Nič posebnega, a zaradi poslovne povezave se vzpostavijo potrebni stiki. Zavoljo zamudnih administrativnih postopkov lahko zelo dolgo trajajo. Medtem ti osebi ohranjata stike, a drug o drugem še ne vesta nič osebnega. Ko se mimogrede odpre kaka špranja zunajposlovnega okolja, se začne razpirati vzporedno obzorje. Tako ugotovita, da sta pred več kot pol stoletja študirala v istem mestu, se vozila z istim trolejbusom, zahajala v isto cerkev, brala iste pisatelje, imela rada iste Kosovelove verze. A kar je najbolj presenetljivo: ta z druge celine – ne da bi vedel, za koga pravzaprav – vodi uradni postopek za onega drugega. Nekakšno naključje počasi poveže v prijazno trajno poznanstvo dva krajevno zelo oddaljena rojaka. Pisatelj Pavle Zidar pravi: Slučaja ni; slučaj je simulacija milosti. Vredno si je zapomniti: slučaja ni, slučaj je simulacija milosti. Zgodi se, da šolarček, ki mu učitelj nekoč ni namenil malo boljše ocene, mnogo pozneje prav njega reši z zahtevno operacijo drobovja. Zgodi se, da zanikrni vajenec prekosi mojstra in postane znan iztumitelj. Predvidena žrtev reši krvnika. V različnih oblikah se ponavlja svetopisemska zgodba o prodanem Jožefu, ki je pozneje pred lakoto otel vse svoje brate. Kdo nam vozla in razvozlava življenjske štrene? Hiter odgovor je: usoda. A to mi navrže vprašanje: ali ima ta značaj biti, presoje, presežnega, absolutnega? Ali je samo beseda za nekaj, za kar ne vem, kaj je? O tem lahko razmišljajo tudi zakonci. Simon Gregorčič takole pojasnjuje njim določeni preplet dogajanja: Ko srca ustvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin; iz vedno iste pa snovi po dvoje src on naredi – in vrže ju med širni svet, da našla bi se v teku let. Do 'najdenja' prehodita pot in je marsikatera nerazumljivo ovinkasta, presenetljiva, tudi z vonjem skrivnostnega. Če naključij ni in je to načrtovana možnost uresničitve, utegne biti akterju ime Sem, ki sem.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Na binkoštni dan, petdeseti dan po Gospodovem vstajenju, se je v Jeruzalemu Duh Gospodov razodel v podobi silnega vetra in v podobi ognjenih plamenov. Duh Gospodov je Duh ljubezni, zato so ognjeni plameni ustrezno znamenje Duha. In Duh Gospodov je Duh izjemne sile in moči, ki ga ni mogoče ne ustaviti in ne usmerjati, zato sta veter in vihar ustrezno znamenje Duha, kakor pravi pismo: 'Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre!' (Jn 3,8). Tretje najbolj znano znamenje Duha pa je golob, oziroma sta golob in golobica. Golob in golobica sta namreč znana po svojih številnih lepih lastnostih: Živita v paru in si ostaneta zvesta do smrti. Tudi če eden od njiju umrje, si drugi ne poišče novega družabnika, ampak preživi ostali del svojega življenja sam. Občudujemo golobje snubljenje in dvorjenje, golobje poplesovanje in priklanjanje. Poslušamo golobje dobrikanje in gruljenje. Znana je golobja silna ljubezen do golobnjaka: Tudi če golobnjak zagori, golob kroži okrog gorečega domovališča v vedno manjših krogih in pogosto nazadnje ves ožgan pade tudi sam v ogenj. Golob in golobica sta znamenje preprostosti in ljubeznivosti, krotkosti in nežnosti, znamenje zvestobe in popolne predanosti, znamenje sprave in miru. Že stari raziskovalci so ugotovili, da golob nima žolča in zato ne pozna jeze in zamere, ne pozna užaljenosti in zagrenjenosti. Zato je tudi znanilec in prinašalec dobre novice in miru: Golob je očaku Noetu oznanil konec vesoljnega potopa (1 Mz 8); je podoba pristnosti in čistosti in je zato sveta in daritvena žival. Tudi Jožef in Marija sta po Mojzesovem predpisu (3 Mz 5,7) za svojega prvorojenca prinesla v tempelj dve grlici ali dva golobčka (Lk 2,24). Zaradi svoje ljubkosti in miline je golobica prispodoba zaročenke v Visoki pesmi: 'Ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Kot prinašalec in znanilec vesele novice se je izkazal tudi prerok Jona, kar pomeni 'golob', ki je Ninivljanom razglašal Gospodovo opozorilo in svarilo. V istem smislu se je Sveti Duh v podobi goloba spustil tudi na našega Gospoda ob njegovem krstu v reki Jordan in zaslišal se je glas iz nebes, ki je potrdil veselo novico: 'Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!' (Mt 3,17). Lukovo poročilo o prihodu Svetega Duha sicer ne omenja goloba, vendar se ognjeni plameni na številnih starih in novih upodobitvah spuščajo nad apostole izpod razpetih kril goloba, ki predstavlja Svetega Duha. Takoj po prejetju Duha pa so tudi vsi apostoli postali 'golobje,' ki so veselo novico o vstajenju in vnebohodu brez odlašanja začeli širiti po Jeruzalemu in po Sveti deželi ter po vsem tedaj znanem svetu rimskega cesarstva. Bratje in sestre. Binkoštni dogodek naj nas navdihuje, da bi po Gospodovi besedi tudi mi znali biti 'preprosti kot golobje' (Mt 10,16) in ustvarjati mir v sebi in okrog sebe!
16. stoletje je bilo za Slovence prelomna doba. Kajti po Trubarjevem nastopu skoraj nič ni ostalo enako, kot je bilo dotlej. Reformacija Slovencem da protestantsko »cerkev slovenskega jezika« in preko nje knjižni jezik ter zaokrožen tekstni korpus. Do leta 1599 kar 56 knjig: dvakrat celotno Biblijo (Dalmatin, 1584; Hutter, 1599), številne pesmarice, katekizme, cerkveni red itn. Med temi deli izstopa zlasti veličastni Trubarjev opus: skoraj 8.500 (!) strani, kar ob Jurčiču in Cankarju še vedno velja za najobsežnejši avtorski dosežek v slovenskem jeziku. – Do Trubarja se je naš jezik pisal le občasno in v redkih, funkcijsko pogojenih besedilih, od leta 1550 pa se v njem ustvarja kontinuirano in v vseh registrih – od hermetične lirike do preprostega oglasa. Zato je mogoče brez zadržka reči, da smo s knjigami slovenskih protestantov postali kot narod omikani. Povzdignili smo se med člane evropske učene kulture. S poknjiženjem pa se je začel širiti tudi spoznavni prostor Slovencev: od pojmovnika preprostega podeželana k zmožnosti učenega – tedaj je to pomenilo predvsem pismenega – človeka. Reformacija je skozi Trubarjevo pero zapisala poimenovanje »ljubi Slovenci«, v Katekizmu 1555 pa izraz »slovenska dežela«. Zato ni pretirana ugotovitev Igorja Grdine, da je Primož Trubar edina zgodovinska osebnost v slovenski preteklosti, ki je ni mogoče pogrešiti. Brez evangeličanskega duhovnika Trubarja bi bili slovenski preteklost in sedanjost nepredstavljivo drugačni. Če bi sploh bili – slovenski. Slovenski knjižni jezik je dediščina protestantske reformacije in je naša stoletna očetna in dedna pravica. Je naša neminljiva izkaznica o pripadnosti (srednje)evropskemu, nikakor ne balkanskemu duhovnemu prostoru. Slovenski jezik in književnost sta poglavitna stebra slovenske nacionalne identitete. Tako je tudi prihajajoči dan Primoža Trubarja praznik slovenskega jezika – in torej vseslovenske narodne identifikacije in državnosti. Zato naš materni, slovenski jezik radi, bogato in spretno rabímo. Vsak dan, vedno znova. In ne bodimo ne brezbrižneži ne jezikovni hlapci. V edini domovini, ki jo imamo, se nam nikar ne kaže petolizniško umikati ne angleščini in ne babilonski mešanici balkanskih jezikov. Cenimo duhovno doto prednikov.
Prekrasna hiša sredi novozgrajenega naselja. Urejen vrt, trije avtomobili zadnjih modelov, eksotična drevesa in moderno oblikovana vhodna vrata. Na balkonu mnoštvo otroških igrač vseh vrst in barv. Prekrasna hiša! Že od daleč se vidi, da tu stanuje nekdo, ki mu gre dobro. Kar malo zavisti vzbuja pri mimoidočih! Stopim v notranjost in prvo kar zaznam, je mir in tišina. Skoraj otipljiva tišina. In vem zakaj… kajti, zunanja podoba tega doma je čisto nekaj drugega kot notranjost. V notranjosti se namreč odvija težka borba za vsak dan, vsako jutro, vsako uro. Tu je namreč doma težki bolnik, ki se bori za vsak novi preživeti dan. Mlad je še, družina ga potrebuje, otroci bi se radi z njim igrali, a ne more. Bolezen ga je prikovala na posteljo in računalniško opremo je zamenjal za negovalno opremo. Mlada žena je kot tiha, ljubezniva senca, ki stopa tiho in prijazno, da sprejme vsakega, ki lahko na takšen ali drugačen način pomaga njej in možu. Notranjost doma je prilagojena bolniku, dnevna soba je center njegovega bivanja. Velika bolniška postelja je glavni oltar te mlade družine. Vsi vedo, da pomoči ni, da se bliža dan odhoda. Vsi trpijo… Lahko se z roko dotakneš trpljenja, ki je živo, preplavilo je vse lepe stvari, vse lepo pohištvo, dragocene slike in pisane zavese… Zdi se mi, da je ta dom postal kapelica trpljenja in odhajanja… Pri vsakem obisku me pretrese ta kontrast med zunanjostjo in notranjostjo doma. Uči me, da nikoli, ampak zares nikoli, ne sodim ljudi samo po zunanjost, kajti koliko takih, ki na zunaj nosijo podobo bogate palače, v resnici v sebi nosijo ne kapelico, ampak katedralo trpljenja… Najlepše v tem svetišču trpljenja je, da bolnik ni sam, da je ob njem najdražja oseba in mnogi ostali, ki se ne bojijo pokazati svojo sočutno prijateljstvo in ljubezen. Tudi njih se od zunaj ne vidi. Ne vidi se niti morje ljubezni, izlito na vsak dotik bolnika; ne vidijo se žarki upanja, ki sijejo iz oči bolnika. V tem domu kraljuje hvaležnost v obliki tihega nasmeha mlade žene, ko zašepeta: Veste, danes se pa vsega zaveda in mi je rekel, da me ima rad…. Posvečen dom s posvečenimi stanovalci.
A ni smešno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa zgolj tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste celo življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo kaj ti diši in kaj ne, ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi… V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Kaj je potrebno narediti, da bi uničili katerikoli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka od teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili katerikoli odnos v svojem življenju je dovolj, da igrate fer. Verjetno takšnega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti fer pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa ko se nam to zgodi v poslu ali življenju nasploh? Takrat vrnemo z enako mero. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa naša dejanja govorijo: “Kar si naredil, ni fer. Zato ti tudi jaz več ne bom delal dobro. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. In potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu fair playja v kateremkoli odnosu je v tem, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. In potem se druga oseba odzove na enak način. Ena oseba se zapre vase, druga se zato čuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove na enak način. Eden se razjezi in drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem od teh scenarijev? Običajno tak, da “žogico udarimo nazaj čez mrežo”. In svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda takšno ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko naredimo? Ko nas nekdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj molče vse sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite boljše, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehnim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o svoji lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o svojem lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje svojih lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svoje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
V mesecu ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev. Ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamor koli je prišel, ni ničesar dobil niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je opazil precejšnje razburjenje med vaščani. Ti so mu povedali, da jim je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila številne kokoši, race in purane. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj jo kaznujejo za pomore. Izmišljali so si različne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Prav takrat je mednje prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
V 17. poglavju Janezovega evangelija Jezus prošnjo, da bi bili njegovi učenci eno, ponovi kar štirikrat. Enotnost Jezusovih učencev je odsev enotnosti med Očetom in Sinom. Jezus ni prosil, da bi vsi verniki mislili enako. Biti eno ne pomeni, da ni različnih mnenj; pomeni odsotnost razcepljenosti. Kako aktualna je Jezusova prošnja za enotnost med učenci v današnji Cerkvi in svetu! Če se ozremo naokrog, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni. Enotnost ne pomeni uniformiranosti – Jezusova prošnja je prošnja za enotnost v različnosti. Enotnost, ki bi uničevala enkratnost in neponovljivost vsakega človeka, ni po Kristusovi zamisli. Številni ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo. Lahko občudujemo polje, posejano s sončnicami, ki se kot eno obračajo za soncem. Sledijo mu, dokler ne zaide. Njihova enotnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca. Tako je naša enotnost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno. Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu izvoru, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da živijo skupaj? Opat jim je odgovoril: »Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od roba kolesa se špice stekajo k središču, tam pa jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.« Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval: »Bolj se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, lahko rečemo: ko se približujemo Kristusu, središču naše skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o beguncih.
Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).
Pesnik Alojz Gradnik pripoveduje v eni izmed svojih pesmi, kako se vodni curek odloči, da bo zapustil fontano, kajti kličejo ga zvezde na nebu. In ko se povzpne do vrha svojih moči, zvezde, po katerih hrepeni, še vedno ostajajo v daljavi, zato se ozre navzdol, k fontani, in vidi, da te zvezde v njej odsevajo, zato se povrne k njej. Ta čudovita pesnikova prispodoba pojasnjuje tudi svetopisemsko poročilo o Jezusovem vnebohodu. Tudi Jezusovi učenci zrejo v nebo in sanjajo, kako bi z Gospodom odhiteli drugam, v izjemne višave, kako bi zapustili zemeljsko življenje in z Gospodom vstopili v večnost. Toda ko so dospeli do viška svojega stremljenja, njihovega Gospoda zakrije oblak in v njih odmeva glas, ki pravi: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo!« Vstali Gospod, ki je odšel, bo znova prišel. Rekel je celo, da vas nikoli ne bo zapusti. Njegova beseda ostaja med vami, zapustil vam je evangelij, sporočilo ljubezni! In še predno je vstopil v večno skrivnost, vam je naročil, da sporočilo radostnega življenja in ljubezni širite po vsem svetu. Zato Luka, ki naj bi napisal tudi poročilo o vnebohodu v Apostolskih delih, v svojem Evangeliju podobno pripoved sklene z opisom, kako so se apostoli po tem dogodku v »velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Odslej apostoli ne bodo več sanjali o zvezdah, soncu in luni, ampak o Svetlobi, ki bo sijala iz oči ljubečih se bitij, o toploti, ki bo prihajala iz objema in stiska rok, o besedi upanja, ki jih bo učila ljubiti to ubogo Zemljo, ki jo je Bog ustvaril prav zanje in za vsakega človeka. Nebo se bo sklonilo na Zemljo. Kristus bo venomer na novo prihajal nazaj k njim, tako, kot je obljubil. Prišel bo v podobi otroka, jokajoče žene in ubogega berača. To je beseda življenja, ki razkrije svoj smisel le takrat, ko je postane tudi dejanje. Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je sedaj Nebo zelo nizko med nami. Oblak, ki je zaobjel Vstalega Gospoda, ne pomeni temine. V biblični govorici je oblak podoba Skrivnosti samega Boga, ki nas objame. Odslej bodo Jezusovi učenci sposobni živeti s to skrivnostjo, ki jih bo spominjala na oblak dišav, ki se je ob daritvah v jeruzalemskem templju dvigal v nebo. Tokrat bo šlo za daritev ljubezni in skrivnostni Božji oblak bo mogoče zaznati le, če kristjani prisluhnejo tudi melodiji joka in smeha drugega človeka, ki jih kliče k daritvi ljubezni.
Neveljaven email naslov