Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek potrebuje mizo.
Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor.
Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi.
Od tega pogrešanja živimo.
Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili.
To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav
vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane.
Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet
pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto.
Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge.
Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Človek potrebuje mizo.
Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor.
Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi.
Od tega pogrešanja živimo.
Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili.
To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav
vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane.
Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet
pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto.
Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge.
Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. \tKdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih reakcijah, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. \tTako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. \tPrav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«
Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno preko športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.
Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.
Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, "se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba", v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali dejavnosti, ampak si "želimo le posedati na kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake." Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako nepopravljivih lenuhov, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da "srečo in osebni napredek pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri". Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.
Stari modreci s krščanskega vzhoda, zlasti z območja današnje Sirije in Irana, so imeli veliko povedati o ponižnosti kot poglavitnem pogoju za stik z Bogom oziroma duhovnim na splošno. Prisluhnimo jim. Afrahat, eden izmed prvih sirskih cerkvenih očetov, pravi, da je nizkost ponižnega v resnico pogoj za vstop v duhovne višave: "Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave." Jožef Motrilec – že njegovo ime nakazuje, da gre za eksperta v kontemplaciji, duhovnem zrenju, o ponižnosti pravi takole: "S ponižnostjo ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek samega sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah." Pustimo do besede še Izaka Sirskega, nedvomno največjega mistika krščanskega Vzhoda – iz njegovih spisov se je na primer učil tudi ruski pisatelj Dostojevski –, ki v ponižnosti vidi otroško predanost; znova je takšna radikalna nizkost paradoksno največja človeška veličina in visokost: "Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo."
Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za prvega učitelja, Al-Farabi za drugega učitelja, Averoes za velikega komentatorja, Avicena za filozofa med zdravniki, Ar-Razi za zdravnika med filozofi, velja Abu Yaqub al-Kindi za prvega filozofa med Arabci. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo Al-Falsafa Al-Ula (O prvi filozofiji) predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so prvi vzrok, nastanek oz. večnost sveta, odnos med enim in mnoštvom, vprašanje duše in možnost spoznanja. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot vednost o bistvu oz. naravi vseh reči, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oziroma poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se preostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito posredovanje grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat O intelektu in etično razpravo o Odpravi tegobe. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. "Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?" je logično sledilo vprašanje novinarja. "Ali res ne veste?" je odvrnil kmet. "Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kakovost koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo." Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kakovostni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času podnebnih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih, precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kakovosten pridelek, si izmenjujmo kakovostno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleve ali prazne slame.
Kdo še ni občutil stiske, bolečine, trpljenja? Samo pomislimo, koliko zakonov razpade dandanes in koliko srčnih ran se tako odpre. Velika, pravijo, da celo največja bolečina je, če staršem umre otrok. Še bi lahko naštevali, kako in zaradi česa trpimo. Ali v takih situacijah obstaja tolažba? Nas more kaj ali kdo v takih trenutkih potolažiti? Veliki krščanski mistik, mojster Eckhart, pravi, da ni bolečine ali stiske, ki bi nas mogla do konca potreti. Kajti Božja zvestoba in dôbrost nikoli ne dopustita, da bi kakšna stiska ali preizkušnja postali neznosni. Bog v vsakem trpljenju ustvarja nekaj tolažbe, ki lahko trpečemu človeku pomaga. Drugi razlog za našo bolečino je v tem, da se v trenutkih trpljenja osredinimo na tisto, česar nimamo (več), na primer starši nenehno mislijo na svojega otroka, ki je umrl v avtomobilski nesreči, žena na moža, ki jo je zapustil. Ne mislimo pa na tisto dobro, kar v tistem trenutku imamo, na primer streho nad glavo, zdravje, nismo žejni ne lačni. Se pravi, to, kar je tu in je dobro, me lahko potolaži, tisto, česar ni in je zame izgubljeno, pa nujno vodi v bridkost in žalost. Zato so že svetopisemski modreci opozarjali, naj v dneh preizkušnje ne pozábimo na dni, ko nam je šlo dobro. Toda glavni vir naše bolečine in trpljenja vidi mojster Eckhart v tem, da se še nismo odvrnili od ustvarjenih bitij in se popolnoma predali Bogu. Če sem navezan na katero koli ustvarjeno bitje, ki je Božja lastnina, je to samo znak, da še vedno iščem tolažbo v ustvarjenih stvareh, ne pa v Bogu samem. Toda samo v Bogu samem je prava in popolna tolažba, vse pa, kar ni Bog, ima sámo po sebi nekaj naravne grenkobe in bolečine ter ničesar ne doda dôbrosti, ki izvira iz Boga in je Bog sam. Zato je povsem nemogoče najti resnično tolažbo, če jo iščemo v ustvarjenih bitjih. Kdor pa ljubi edinole Boga v ustvarjenem bitju in ustvarjeno bitjo edinole v Bogu, bo našel resnično tolažbo v vsaki situaciji.
Opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Gledam ljudi. Vidim resne, nemirne obraze. Pa se spomnim na prijateljico. Imela je težko otroštvo in mladost. Tudi zakon ji je šel po zlu. Od takrat nenehno išče način, kako bi našla mir v svoji duši. Posluša, kaj pravijo angeli, kaj ta terapevt ali oni. Hodi na predavanja, na seanse in vse mogoče, samo da bi našla mir v duši. Tudi name ne pozabi, vestno mi pošilja e-sporočila, čeprav je nekoč že posumila, da jih ne berem. Jih res ne? Zakaj ne? Ker preprosto ne potrebujem teh napotkov in besed. Kadar mi je težko, se spomnim na svojo bolezen. Na raka. Na dneve, ko sem zbolela, na operacije in zdravljenje. Na čas, ki je bil poln bolečin, a obenem čas najintenzivnejšega učenja. Na dneve, ko sem potovala v globino sebe. Iskala in se srečala z Bogom. Na čas, ko sem po štiridesetih letih znova stopila v cerkev. Spomni me na moje plahe korake in solze, ki so tekle po licu, kot bi spirale moje grehe in čistile pot, ki sem jo prehodila do takrat. Kot bi pred menoj pogrinjale bel in čist prt za pot, ki me je čakala. Čeprav se sliši nenavadno, je bilo res tako. Res sem ozdravela, ne da bi tekala od enega do drugega zdravilca. Našla sem Boga in začela hoditi po novi, boljši, čistejši poti z njim in božjim mirom v srcu. Mogoče me zato žalosti, ko poslušam prijateljico, ki bega od enega do drugega. Ko jo vedno znova poslušam: 'Ah, ta ni v redu. Spet mi ni nič pomagalo. Jaz sem še vedno nervozna, vsa živčna.' Ko je mene preplavil strah in ko sem iskala mir, sem vzela v roke Sveto pismo. Brala sem Jezusove besede: … nosi svoj križ in hodi za menoj … … izroči svoje težave v moje naročje … … mir vam zapustim, svoj mir vam dam … Mogoče je težko verjeti, a njegove besede so me zares začele pomirjati. Vlivale so mi moči in krepile vero. Tudi bolečine bolezni so bile lažje oziroma jim nisem posvečala posebne pozornosti. Pisala sem pravljice in nisem več iskala miru pri zdravilcih in psihologih, ampak v branju Svetega pisma in poslušanju božje besede. Tako, na tak način imam in občutim božji mir. Lepo mi je. Neskončno sem hvaležna bolezni, raku, ki me je pripeljal na pravo pot in mi na stežaj odprl vrata božjega miru. Upam si reči, da me je oplemenitil. Naučil me je strpnosti, ponižnosti in … Vedno znova mi vliva moči, da premagujem vse ovire. Da zmorem skrbi položiti v njegovo naročje in se ob molitvi vsak dan znova prebujam v njegovem objemu.
Danes, praznujejo Francozi svoj nacionalni praznik, vendar je njihov 14. julij hkrati tudi praznik svetovne demokracije, saj se je z napadom na Bastilijo začela osvoboditev jetnikov, sprejemanje enakopravnosti vseh ljudi, ter seveda tudi uveljavljanje bratstva. Ob načelih francoske revolucije: Liberté, Fraternité, Egalité takoj pomislimo na krvave dogodke, s katerimi so hoteli uveljaviti ta velika človekoljubna načela. Toda kmalu se je pokazalo, da je potrebno najprej ustaviti nasilje in preiti k virom teh vrednot, ki pa so začuda svetopisemsko krščanska. Sveto pismo se namreč nikoli ni moglo sprijazniti, da bi bili ljudje sužnji. Zato je tudi Mojzesova postava zahtevala, da se vsakih sedem let izbrišejo vsi dolgovi in naj tudi ti, ki so zaradi zadolženosti izgubili svojo svobodo, jo znova zadobijo nazaj. Izraelci so bil sami sužnji v Egiptovski deželi, zato so jim preroki strogo naročali, naj tujce spoštujejo in iz njih ne delajo tlačenih sužnjev. Bog je Oče vsakega naroda in tudi vsak posameznik je njegova ljubljena oseba, zato smo vsi ljudje bratje med seboj. Jahve Abrahamu strogo naroča, naj poskrbi tudi za svojega sina Ismaela, ki ga je imel s postransko ženo, ter naj z njegovim pravim sinom Izakom ostaneta brata. Sveti Pavel pa celo naroča prijatelju Filemonu, naj ne samo prizanese nezvestemu služabniku, ampak naj ga objame in sprejme kot brata. Apostol narodov je zelo odločen, ko v pismi Galačanom zahteva, da je med Jezusovimi učenci resnična enakost in da med njimi ni »ne Juda ne Grka, ne moškega in ne ženske.« To so veliki ideali in vidimo, da se jim z demokratičnimi reformami in preobrati le približujemo. Tisti, ki so jih poizkusili radikalno uresničiti, so znova postali nasilni. Toda nekaj vendar lahko naredimo, te ideale lahko uresničujemo preko pravne države. Prav letos poteka 200 let smrti Napoleona Bonaparta, ki je tudi k nam prinesel Civilni kodeks. Seveda ta veliki dokument tako v Franciji kot pri nas še vedno ostaja ne do konca uresničen. Pa vendar je mogoče na takšnem temeljnem pravnem aktu graditi pravno državo. Vidimo, da se načela posameznikove svobode vedno bolj uveljavljajo, prav tako princip enakosti, toda v bratstvu postajamo vedno bolj šibki. Potreben nam je še vedno Abrahamov in Pavlov navdih, da bi te tri vrednote v ravnovesju bolj odločno zaživele med nami.
Slovenci imamo radi preteklost. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak primer, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo spoprijeli. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti morda kaj zalomilo. To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje. Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že "odločil", čeprav sem pred desetimi leti že izrekel svoj dokončni "da". Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja in sprejel, da sem se tako odločil in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem zdajšnjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, o čemer bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi o klicu življenja, o klicu, ki ima vedno prav. Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se spoprijemamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil naključen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti. Zaupati temu, to pomeni biti srečen.
Nihče ne more svoje življenjske naloge, ki je enkratna, naložiti na ramena drugega. Ne gre drugače, kot da je to, kar je. To pomeni, da tudi po svojih močeh ustvarja, morda toliko, da tudi nekaj daje drugim. Nikakor ne gre, da samo jemlje od drugih. Daje tudi svoja spoznanja. A človek se vpraša, katera spoznanja lahko daje. Bog nam je dal talente, različne po številu in vrsti. Čudovit dar, ki ga marsikdaj v svoji samopašnosti lahko zaznavamo kot možnost za vzvišen, sebičen, neodgovoren odnos do bližnjih in sploh drugih. Potrebni so molitev, delo in razmišljanje, kako razločevati dobro in slabo, v svoji drži, v svojih odnosih. Kako se ozreti na mamo, ki je visoko v divjih gorah izgubila sina. Ostal je pod ledom. Ostaneš brez besed. Iskali so ga. Niso ga našli. Zatočišče žalosti smo našli pri sveti maši. Globoko pretresena sem se ozirala na križ. Ti si šel na križ, Gospod, da bi nas odrešil. Reši to mamo, reši nas te bolečine, pomagaj, da bomo našli njenega sina. Kot v sanjah sem spremljala potek obreda, tiho izgovarjala besede. V cerkvi, polni fantovih sošolcev, prijateljev, je odmevala glasba, pesem iz filma Misijon. V ritmu glasbe sem zaslišala korake. Ozrla sem se. Nikogar ni bilo. Vsi so zbrano sedeli v klopeh. A koraki so bili vedno "bližji", postali so del mene. Tu je, med nami je. On je, me je spreletelo. Bilo je močno in prepričljivo. Občutek miru in nežna toplina sta stopila hlad žalosti, led v mojem srcu. Ljubezen med nami, tolažba, nerazložljivo. Stvarjenje sveta ni mogoče, če ni ljubezni, ki to dejanje navdihne, sem prebrala. Ljubezen ima toliko obrazov. Ljubezen je tudi to, da sprejemaš različnost. Če kdo nima mistične izkušnje, zato ni slabši, morda to včasih obžaluje. Prav tako nikakor ni lepo, če bi napadal, ali se norčeval iz nekoga, ki je to doživel. Ni treba, da se braniš, če jo imaš. Ko imaš izkušnjo Božje bližine, religiozno izkušnjo, te to spremeni. Toda ko sem skušala svoji znanki to opisati, deliti z njo, mi je povedala, da sama v istem položaju ni ničesar občutila, ni v sebi našla ničesar. Že pred leti, ko sem pozorneje prebirala Carla G. Junga, mi je bil resnično v tolažbo. Razumela sem, da nekaterih spoznanj, nekaterih izkušenj ne moreš deliti z drugimi. Nima smisla razpravljati. Spoznala pa sem, da tega ni treba obžalovati, nasprotno. Kot dragocen biser se vsadi v tvojo dušo, intimno postane vir poguma, Luči, enostavno je vir življenja, kot je napisal že Jung.
V zahodno krščanstvo se je pogosto vrinila podoba Boga kot strogega sodnika, ki budno preži nad vsemi in komaj čaka, kdaj bo kdo od nas naredil kakšno napako. In ko bo nekoga odkril, bo sledila kazen. Zato marsikdo Boga dojema tudi kot groznega, hudega in strogega sodnika, ki neusmiljeno kaznuje človeka. Tako razmišljanje, predvsem pa dojemanje Boga kot neusmiljenega in krutega sodnika, se je pred slabimi štiristo leti vrinilo v krščanstvo z janzenizmom. Ta strogi in hladni nauk je ljudem prikazoval Boga kot krutega in neusmiljenega sodnika, ki kot nekakšen policist preži nad grehi ljudi. Antropološko in psihološko gledano je naš odnos do Boga močno pogojen s podobo, ki jo imamo o njem. Ta podoba se po eni strani oblikuje ob nekih splošnih predstavah, ki so žal pogosto navzoče kot o strašnem in grozečem Bogu, po drugi strani pa na to podobo Boga Očeta močno vpliva tudi lik zemeljskega očeta. Če je moj oče strog, potem bom lahko tudi Boga Očeta doživljal kot strogega. Če k temu dodamo še starozavezne podobe Boga, ki z ognjem in žveplom uniči Sodomo in Gomoro, ali pa se na gori Sinaj razodeva v blisku in gromu, potem je lahko njegova podoba v nas skoraj zapečatena. Toda – ali je Bog res takšen? Prav zaradi vsega tega je še kako pomembno, da se vprašam, kdo je zame Bog, kakšen je in kako ga doživljam. Je zame Bog strogi sodnik ali ljubeči Oče? Toda temeljno dejstvo je, da je Bog dober oziroma kot pravi apostol Janez: Bog je ljubezen. Bog je torej dober, saj je ustvaril nas in vse okoli nas. Če nas ne bi imel rad, nas ne bi ustvaril, niti ne bi skrbel za nas. Seveda pa v našem odnosu do Boga ne veljata preračunljivost in trgovska logika v smislu: "Bog, jaz bom zmolil dva očenaša, ti pa mi daj …" Potreben je pristen, iskren in odprt odnos. Šele v takem odnosu lahko začnemo dojemati Boga kot Očeta, šele takrat lahko postanemo res njegovi sinovi in hčere. Ne bojmo se! Bog ni policaj ali sodnik. Rad nas ima. Vprašanje je le, če ga imam jaz resnično rad …
Česa nas uči poletje? »Užij življenje, uživaj … A to ni vse, kar te v življenju čaka. To ni vse, kar je v življenju. To ni vse življenje. To ni konec.« In da ne bo pomote: ko govorim o »uživanju življenja« in o »uživanju v življenju«, nikakor nimam v mislih nesmiselnega in brezsmiselnega uživaštva v smislu »vasemetanja« in »izsebebruhanja«, poležavanja in »podležavanja« ter drhtenja v sladostrastju … Temveč cikam na resnično strastno in srčno pogoltno lakoto po življenju. V mislih imam užitek, pa četudi boleč, v sleherni sekundi sleherne minute sleherne ure slehernega dne! Užitek v vsem, kar pride! Užitek v zavedanju, da se le enkrat živi; in da naše življenje ne premore prestave za vzvratno vožnjo. Ni rikverca! Ni umika! Je le naprej: včasih v jurišu, včasih v koraku. Včasih na konju in včasih na psu. »Nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Bogu!« je dejal nekdo, ki je avgust nosil še v imenu: Sveti Avguštin. Ki velja za modrega moža. Priznam, da nisva znanca, saj naju loči teh petnajst stoletij … Če sem, socialistično izobražen, prav preštel. Sem pa nekaj modrih ljudi že srečal v svojem življenju. Dva sem imel priložnost in milost spoznati prav od blizu. Prvi je moj, žal že pokojni oče, drugi moj, še vedno živi in trdoživi tast. Ki je, mimogrede, tudi Avguštin. Precej sta se razlikovala in precej imata skupnega: prvi umetnik, drugi kmet. Prvi je ljubil glasbo, a ga nisem nikoli slišal peti, drugi poje, kjer le more in kolikor more … še v spanju. Oba sta delala z rokami: prvi z domišljijo, drugi s stvarno zemeljsko logiko. Prvi je ustvarjal, drugi popravljal. In če je umetnost »popravljanje« sveta, potem je tudi popravljanje pokvarjenega svojevrstna umetnost. Prvi je smrčal in drugi še vedno smrči. Nevzdržno. A oba sta imela ženi, ki sta kljub nevzdržnemu smrčanju zdržali ob njiju. Prvi mi svoje modrosti šepeta že iz onstranstva … po kanalih spominov, drugi svoje modrosti deli iz naslanjača … v obujanju spominov. Oba zgovorna. Oba modra. Vsak iz svojega konca, iz svojega zornega kota. Saj je modrost modra, kot morje in nebo. Modrost ni zelena. Kopno se loči od morja in zemlja od neba. A kjer se stikata morje in nebo, je treba zelo napeti oko, da opaziš tisto drobno črto, ki ju ločuje. Kajti modrost je modra … skoraj sinja. In je poletna! Ali kot je zapisal pesnik (in pesniki so po večini modri ljudje): »Mornar, ko je najvišji dan, izmeri morje in nebesno stran!« Če življenje le živimo, potem se hitro pripeti, da životarimo. Življenje je treba uživati. Treba ga je užiti. Treba ga je vzdržati … Kot poletje.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotnih misli, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepriklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi morala nemudoma navezati stik z domom za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. V ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja pa se pozivi okolice razumejo še drugače, lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam ponujajo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je treba izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. Česar ne opazimo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki skozi medijsko samopromocijo uživajo navidezni monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati svoje lastno življenjo. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede, drugega.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza vsebuje tudi knjige: Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat sežem po Jobovi knjigi. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je dal Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, kar pomeni, da so Jobovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož, z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v vsej nesreči ne bo več zvest Gospodu. A satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Prim. Job 2,9) V sklepu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Ne premorem dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Navkljub moji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom navijem niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem pa tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.
"Na svet prideš sam in sam tudi odideš z njega. Toda zdi se, da smo najbolj sami med prihodom in odhodom." (Emily Carr) Te besede dobro povzemajo eno največjih težav sodobne, predvsem zahodne družbe: osamljenost. Nobena družbena skupina, ne glede na svoj spol, izobrazbo, materialno stanje ali dosežke, ni varna pred osamljenostjo. V začetku leta 2018 izvedena študija, v kateri je sodelovalo 20.000 ljudi, je razkrila, da je osamljenost v skupini mladostnikov, starih od 18 do 22 let, veliko večja težava kot pri starejših od 72 let. Osamljenost povzroča zahrbtno obliko stresa, ta pa povečuje tveganje za obolenja srca in ožilja, visok pritisk, demenco, depresijo, artritis in diabetes. Osamljenost ima na smrtnost enak učinek, kot če bi dnevno pokadili 15 cigaret. Osamljenost je simptom rastočega individualizma, njegov porast pa sovpada s sekularizacijo družbe. Ko človek (posameznik) postane središče smisla, "jaz" dobi prednost pred "mi". Pri tem pa tudi "mi" naenkrat ni več tesno povezana družbena skupnost, ampak samo zbirka posameznikov, podobno neodvisnim in med seboj nepovezanim molekulam v nekakšnem družbenem "plinu". Svetopisemsko besedilo iz drugega pisma Timoteju četrtega poglavja nam razkriva nekatere od razlogov za osamljenost, prav tako pa tudi zdravila zanjo. Osamljenost se pogosto pojavi, ko se v življenju spoprijemamo s spremembami ali prehodnimi obdobji, ko se preselimo v drugo življenjsko okolje, zamenjamo službo, iz študijskih klopi stopimo na trg dela ali pa ko se spopademo s končnim prehodom iz življenja v smrt. Osamljenost se zlahka pojavi tudi takrat, ko smo ločeni od ljudi, s katerimi sicer delimo življenje. In okoliščine, v katerih so izolacija, samoizolacija in karantena tako pogoste besede kot v teh časih, so prepolne takšnih trenukov. Prav tako pa je osamljenost pogosta tudi takrat, ko doživljamo nasprotovanje. Pa naj gre za nasprotovanje ljudi ali pa okoliščine, ki so nam izrecno nenaklonjene in zaradi katerih imamo občutek, da se je vse obrnilo proti nam. V trenutkih, ko smo osamljeni, se močno poveča tveganje za samouničujoče vedenje. Številni se takrat zatečejo k mamilom, alkoholu ali drugim škodljivim odzivom, da bi vsaj malo ublažili čustveno bolečino. Toda v besedilu, smo ga omenili, je opisan bolj zdrav pristop k spopadanju z osamljenostjo. Kako se lahko torej spopademo z njo? Prvič, bodimo pozorni na svoje potrebe. Zastavimo si nekaj praktičnih vprašanj: Ali skrbim za svoje telesne potrebe? Jem zdravo hrano? Dovolj spim? Telovadim? Ali skrbim za higieno misli? Spodbujam svoj razum z branjem dobrih knjig ali ga uspavam z neskončnim buljenjem v kateri koli zaslon, ki mi je pri roki? Ali skrbim za svojo duhovnost? Ti telesni, umski in duhovni dejavniki so zelo pomembni pri obvladovanju osamljenosti. Drugič, preusmerimo pozornost proč od težav in nadomestimo negativne misli s pozitivnimi. Če se ukvarjamo z neprijetnimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, ali z nasprotovanjem, ki ga doživljamo, s tem samo hranimo svojo osamljenost in se še bolj odtujujemo od drugih ljudi. Odpustimo, komur je treba odpustiti. Poskušajmo se nekaj naučiti tudi iz najtežjih okoliščin. Nihče od nas ne more vplivati na vse okoliščine, toda vsakdo lahko vpliva na to, kako se bo na njih odzval. In tretjič: ne pozabimo, da nismo sami. Ne glede na to, kako osamljene se počutimo, nikdar nismo zunaj dosega Božjega objema. Kristus nam v evangeliju po Mateju zagotavlja: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20) Avtor pisma Hebrejcem pa k temu dodaja: "Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal." (Heb 13,5.6)
Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.
Nekega dne smo se v samostanu pogovarjale, katere psalme prepoznamo po številkah - 150 jih je vseh namreč. Začela sem s 63. - "O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi." Naslednja je predlagala 51., ko David prosi: "Očisti me greha, operi me, da postanem bel bolj kot sneg." Potem smo se spomnile 22. - "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ... Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat!" In tako naprej in tako naprej, kar nekaj smo se jih spomnile. A najbolj od vsega mi je ostala v spominu tale kombinacija - psalm številka ena dva tri, ki pravi: "Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev, zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni." Psalm stotriindvajset (123) - ena dva tri, bili smo osvobojeni. Bili smo rešeni. Na velikonočni ponedeljek v bogoslužju beremo odlomke, ki govorijo o poti in o srečanju z Vstalim. Moč, ki preobraža smrt v življenje, je Božja moč, ki osvobaja. V pismu Hebrejcem beremo: "In odrešil je tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost." To se nanaša na nas. Ženi, Marija Magdalena in druga Marija, ki sta pri grobu srečali angela, nato pa Vstalega Kristusa, sta pri vsakem srečanju slišali: "Ne bojta se!" "Ne bojta se!" Kako ne ravno teh besed? Saj nas je pogosto resnično zelo strah - nas samih, zla, težav, ponižanj, izgube, neuspeha, drugačnosti... smrti. Vse od kar je prvi človek grešil, nam naš človeški, naravni pogled, usmerjen v grob, prinaša objokovanje. K sreči nam Bog sam prihaja naproti. Pozdravlja nas, nas izziva z vprašanji, pomaga delati globlje povezave, nam sporoča, kaj naj delamo in kje Ga lahko srečamo. Marija Magdalena in druga Marija sta iskali truplo, položeno v grob - našli sta pa presenečenje - Življenje, Ljubljenega. Vstajenje samo in srečanje z Vstalim ni sad našega dela, ni sad naših prizadevanj. Zgodi se nam kot dar ljubezni Boga, ki je za nas že šel do konca in nam prihaja naproti kot Zmagovalec ljubezni. Prihaja nam naproti kot ljubljeni Sin, ki ga je Oče obudil in z njim odprl vrata k sebi tudi nam. Bili smo rešeni, bili smo osvobojeni - bili smo povabljeni v občestvo Ljubezni. Da pogled prepozna večno Življenje - to je neuničljiv odnos, in da srce zagori, je potrebna ljubezen, potrebno je delovanje Svetega Duha. Odkriti življenje, to je odnos ljubezni tam, kjer je pogorišče smrti - to je velika noč.
Neveljaven email naslov