Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«, je neki mladenič vprašal Jezusa. V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega izhaja iz tega vprašanja, ko razmišlja o človekovem hrepenenju po večnosti.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«, je neki mladenič vprašal Jezusa. V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega izhaja iz tega vprašanja, ko razmišlja o človekovem hrepenenju po večnosti.
Spoštovani, zame je izkustvo trpljenja v svetu najtežje vprašanje teodiceje: »Če nas je Bog ustvaril iz ljubezni, zakaj to dopušča?« Gre za skupno vprašanje verujočih in neverujočih in je težje kot vprašanje glede obstoja Boga. Na vprašanje – zakaj trpljenje - ni teo-logičnega odgovora, ampak le teo-loški, ker so racionalna prizadevanja premalo. Obstaja pa odgovor na vprašanje - kje je Bog v trpljenju – ki pa je še bistvenejše. Kako to, da Bogu ob pogledu na svet ne poči srce? Pomembnejše je vedeti, kako grem skozi izkustvo trpljenja, kot pa vedeti, zakaj grem skozi izkustvo trpljenja? Grška filozofija in druge religije ne dopuščajo, da bi božanska bitja trpela, ker je to znak božje nepopolnosti, slabotnosti in minljivosti. Šele v krščanstvu mi lahko postane jasno, kaj se je dogajalo med Jezusom in njegovim Bogom na križu, in kaj je Jezus kot trpeči Božji Sin doživljal v agoniji bogozapuščenosti. Pozabljam pa, da Bog Oče, ki Sina prepušča trpljenju, trpi umiranje Sina in izkuša bolečino očetovske ljubezni. Ne gre torej za brezčutnega Boga, ampak za Boga, ki je sposoben trpeti in se poistovetiti z mojo bolečino trpljenja in ga osmisliti s svojo navzočnostjo. Božje trpljenje je trpljenje bolečine ljubezni, kajti krščanski Bog je ljubezen. Ni bolečine, ki ne bi postala Božja bolečina in ni smrti, ki ne bi postala Božja smrt. Ne gre za Božji primanjkljaj ali pa za spodrsljaj, ampak za strastno ljubezen do drugega. Bog je sposoben trpeti zato, ker je sposoben ljubiti. Tak Bog ni apatičen, brezčuten in otopel, ampak je simpatičen; v meni vzbuja simpatijo, ne pa odpora in pohujšanja. Škandalozno križanje na Golgoti mi daje najboljši odgovor. Če bi bil Bog nesposoben trpeti, bi bil tudi nesposoben ljubiti in bi bil siromašnejši od vsakega človeka, ki lahko ljubi in trpi. Kljub trpljenju Boga na križu še vedno nimam popolnega odgovora, je pa vprašaje trpljenja in zla izgubilo svojo ostrino. Bogu, ki hoče biti sotrpin, ne morem očitati krutosti. On sam je postal odgovor, apologija, na moje vprašanje. Kajti proti Bogu, ki sam trpi, ni možno protestirati. Pomaga in razume lahko samo tisti Bog, ki tudi trpi. (Bonhoeffer) Tako teologija preoblikuje vprašanje - zakaj trpljenje - v vprašanje - kje je Bog v človeškem trpljenju? Teolog Moltmann gre še dlje in zaključi: »Govoriti o ravnodušnem Bogu, ki ni sposoben trpeti, bi pomenilo iz Boga narediti demona.« V svoji knjigi Križani Bog pa na vprašanje - kje je Bog - medtem ko je v nacističnem taborišču smrti umiral obešeni mladenič, odgovori: »Kje je Bog? Tukaj je. On visi tam, na vislicah.«
Res smo različni. Kar se enemu zdi mikavno, drugega sploh ne pritegne. Temu se udi vse smešno, drug se pa nad vsem kremži. Zanimivo je poslušati kake debate. Razpravljavci se zlepa ne pomirijo, tako različna so njihova stališča. Tudi v kakem parlamentu se poslanci kdaj mikastijo. Starši hitro povedo, da morajo svoje vzgojne prijeme prilagajati vsakemu otroku posebej. Učitelji imajo enake izkušnje. Niti sodniki, radi povemo, ne merijo z istim vatlom. V svetu in življenju gre vse na dvoje. Hrib zahteva dolino. Vročini sledi hlad. Uspehu neuspeh. Kosata se ogenj in voda. Sledita si svetloba in tema, dan in noč, nasproti jutra stoji večer. Nad zdravjem preži bolezen; včasih je pa medicina hujša od bolezni, se zna veselo in zadovoljno vzradostiti zdravnik, ko je zdravljenje uspelo. Kljub vsemu se vsako življenje prevesi v smrt, saj ima prav vsak začetek tudi konec. Nasprotje polnosti je praznina. Nič, pravi pesnik, pa je dano živemu samo slutiti in šele ko za zmeraj zapre oči, tudi biti. Ta biti in ta nič sta vznemirljiva. Na njun račun se tudi naše mišljenje o stvareh kolje na dvoje. Smisel in nesmisel. Ne enega ne drugega ni mogoče prijeti, vseeno se je pa mogoče odločati zanju. Pravzaprav nujno. Izkušnje kažejo, da se laže prebija čez ovire, kdor vidi v svojem bivanju smisel in se oprime dejavnosti in volje, da bi bil sokoristen v svojem okolju. Človeštvo sploh ne bi napredovalo, če se ne bi kot posamezniki stegovali v prihodnost. Človek bi ostal zgolj nagonsko bitje in iz svojega početja ne bi razvil kulture in ne civilizacije. A smo si različni in na dvoje tudi v njima. Bela mačka ne ubije črne mačke, ker je črna, je napisala v šolsko glasilo neka učenka, beli človek pa ubije črnega človeka, ker je črn. Vsak dan se bolj bojimo nasilnih dejanj. Miroljubnosti stoji nasproti vojna in njena oblika je terorizem. Otroke bolj zanimajo elektronske igrače dvomljivega pomena kot nekoč lopatka in majhna samokolnica. Pravzaprav je pa že Rousseau klical: Nazaj k naravi! Žal se tudi v njej odvija nenehni boj. Pa vseeno, mar nima človek tudi – vesti, da na njej gradi kulturo miru sožitja v različnostih.
Ravnokar sem parkirala avto na parkirišču ob železniški postaji, uspelo mi je priti pravočasno, ob 19.38 pride vlak, na katerem bo sestra, ki se vrača s Poljske. Parkirišče je še kar polno, ljudi je pa malo. Oblačno je, hladno. Spustim se po stopnicah v podhod, pogled mi obstane na novem prikazovalniku odhodov in prihodov vlakov. Zamuda bo, 11 minut. Hmm. Kar naenkrat se moje hitenje ustavi. 11 minut. Kaj naj zdaj? 11 minut ni skoraj nič, a ta hip se mi zazdi zelo veliko časa, kar zgubljena sem. Na peron ne grem, ker piha, hodim vzdolž oglasnih desk, prodajnih avtomatov, redkih mimoidočih. Enajst minut - nič in vendar čutim, da se je ustvaril odmik, svet se je zame ustavil, življenje se odpira pred menoj z novim pogledom. Ko opazujem ljudi, me spreleti misel - po čem lahko razberem, da je Bog med nami, da obstaja. Kje je kak znak o Njem? Vabilo v kino, avtomat s pomarančnim sokom, obvestila o pravicah potnikov … Nikjer ničesar primernega. Za hip me stisne hlad tudi okrog srca. Smo res taka družba, smo res tak svet, da Boga ni? Zagledam se v mlad par, on ji razlaga, kam morata iti, zdi se skrben in pozoren. Nekaj lepega ostaja ob pogledu nanju. Zamotim se s sprehodom po drugi strani podhoda, minute se vendar premikajo. Grem na peron in razmišljam, koliko ima sestra prtljage, jo bom lahko nesla po stopnicah? Končno, vlak se pripelje, pregledujem, skozi katera vrata bo izstopila. Jo opazim hitro, a vidim, da je za njo mlajši gospod, ki je prijel njen kovček in ga postavil na tla perona. Zahvaljuje se mu in jaz sem že tudi ob njej. Po kratkem pozdravu mi reče: »Nič mu nisem rekla, kar prijel je moje stvari in jih prestavil z vlaka.« Takrat se mi je posvetilo. Znamenja o Bogu so! Niso vedno na razpolago izdelana pobožna znamenja, izrecna obvestila, kapele. Obstaja govorica ljubezni, spoštovanja do bližnjega, ki sporoča, da Bog je. Sestri nisem omenjala svojega iskanja, sem pa opazila, da se je izza oblakov, ko sva prišli skozi podhod do parkirišča, pokazalo sijoče večerno sonce. Kot bi mi sam Stvarnik hotel reči, drži, med vami sem. Ubi caritas, Deus ibi est. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Enajst minut, ki so se mi vtisnile v srce. Enajst minut mestne Ljubljane, na videz neme o Bogu. Enajst minut, ki so me naučile: ko se ustavim in zaznam hrepenenje ter vprašanja iz globin v sebi, ko se podam na pot iskanja skozi zmedo in nejasnost - odgovori pridejo. Bog nam prihaja naproti.
Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv ,prekinjeni temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsak bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja z čustvi, ki vedno, vsako sekundo spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Ja, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi ostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebno za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene od dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, srčika duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a še z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno se dan odvija po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kvalitete življenja,ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega ali drugega ali tretjega.
Grški filozof Heraklit je bil prvi modrec, ki je spregovoril o minljivosti in nenehni spremenljivosti sveta. Takole pravi: »V isto reko vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.« Povedati je želel, da je tok reke že vsak trenutek nekaj drugega in tako tudi mi sami nismo več en sam trenutek isti. Zavest o minljivosti življenja in poskusi za doseganje nesmrtnosti pa so najbrž stari skoraj toliko, kot je staro človeštvo. A pred več kot dva tisoč petsto leti so filozofi z razmišljanjem o minljivosti poskušali ljudem povedati predvsem to, da iz strahu pred smrtjo človek v svojem življenju počne mnoge nepomembne, slabe, celo zle stvari. Filozof Parmenid je v svoji pesnitvi O resnici pozival ljudi, naj se obrnejo proč od minljivega, stvarnega sveta in se zazrejo v večno, čisto luč resnice. Tales je trdil, da se smrt prav nič ne razlikuje od življenja. Na vprašanje, zakaj potem ne umre, pa je modro pripomnil: »Ker ni nobene razlike.« In ko so na smrt obsojenega filozofa Sokrata njegovi prijatelji želeli z organizacijo pobega rešiti iz ječe, jih je zavrnil, da bi iz strahu pred nečem, česar v resnici sploh ne poznamo, izdal svoje dotedanje misli, svoje besede in svoj način življenja. V spisu njegovega učenca Platona z naslovom Fajdon pa pravi, da je pravzaprav celotno življenje filozofa na Zemlji nekakšno očiščevanje duše, neke vrste vaja ali priprava na smrt, ko naj bi človek končno, ločen od telesa, te »ječe duše«, kot mu pravi, zrl božansko resnico in lepoto. Naše telo je torej tisto, ki nas peha k nenehnemu uresničevanju doživeti – imeti – uspeti. Pri tem pa človeško dušo odvrača od razumne, preudarne presoje, v kateri bi zmogla ločevati dobro in slabo. Obrat k dobremu je torej obrat k neznanemu, zato je tako težak in zato smo pred njim tako zelo prestrašeni. A če bomo zmogli tudi smrt prepoznati kot novo izkušnjo, kot nekaj svetlega in dobrega na naši poti, bo tudi naše življenje z razumno presojo že tu in zdaj usmerjeno k dobrim delom.
Vse svoje budno življenje smo razpeti med svoje želje in strahove. Želje nam naznačujejo tiste stvari in dogodke, ki bi jih radi pridobili, ohranili, ali bi jih bili radi deležni, strahovi one, ki jih ne maramo, bi se jih radi znebili in bežimo od njih. Problem želja in strahov je, da takoj, ko jim dovolimo vstop v svojo zavest, okupirajo ves naš duševni prostor, tako da nimamo mi njih, temveč oni “imajo nas”. Včasih nam prav despotsko narekujejo naše početje in izrinjajo vstran vse možne kritične pomisleke. To pomeni, da nismo več tako avtonomni kot poprej, ko še nismo bili pod vplivov teh želja ali strahov. Toda brez želja in strahov ne znamo živeti, saj se zdijo nujni del našega življenja. Je možno kako preseči želje in strahove, ne da bi se odrekli svojemu življenju? Mislim, da je to možno, če smo sposobni transformirati želje in strahove iz njihove “surove” oblike v bolj prefinjene oblike. Tu mislim predvsem na stremljenja in modro previdnost. Bistvena razlika med željo in stremljenjem je, da željo poganja v prvi vrsti njen predmet, ki je nekako zunaj nas, pa vendar težimo k njemu, stremljenje pa ima svoje gonilo v prvi vrsti v nas samih, še bolje, v tem, kar resnično smo. Podobno strah poganja njegov predmet, od katerega bežimo, modro previdnost pa “poganja” naša notranja moč, namreč prav zvestoba temu, kar resnično smo. Seveda je razlika med željo in stremljenjem ter med strahom in modro previdnostjo le relativna, a vendar v praksi znamo razlikovati ene od drugih. A kako naj se naučimo spreminjati svoje želje v stremljenja, strahove pa v modro previdnost? Velike duhovne tradicije človeštva nam vse po vrsti pravijo: obrnimo se k našim globljim plastem, onkraj vsakdanjega jaza, ki je dozdevno brezupno razpet med željami in strahovi. Če se znamo obrniti k tem plastem, potem se tako rekoč avtomatsko spremeni vsa duševna dinamika. Ena od posledic tega preobrata je tudi postopno spreminjanje želja v stremljenja in strahov v modro previdnost. Vendar pri tem ne smemo računati na hipne spremembe in rezultate. Moramo vztrajati pri obračanju k svojim globljim plastem, kjer preprosto smo, kar smo, brez drugih kvalifikacij, predvsem pa brez mask, ki si jih tako radi natikamo. Tedaj naše površinske želje in strahovi hitro pridejo in preminejo in puščajo duševni prostor odprt za prevlado globljih stremljenj in notranje moči.
Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem, sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkretni cilj, ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovjih tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo, in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, pač pa samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.
V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno usmiljenje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in usmiljenja do ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu. Kje so vzroki ekološke krize? Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter ubijanje nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava tudi meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na gensko spremenjenih organizmih. Leto usmiljenja nam lahko pomaga odkriti, kaj naj naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolskih temah, vabi pa k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu Ekološka kriza se začne v naši notranjosti. Korenine te krize se nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji.
Francis Bacon, filozof iz 16. stoletja, ki velja za začetnika angleške novoveške filozofije, je v svojih spisih zelo hvalil znanost. Verjel je, da je znanje moč, cilj filozofije in znanosti pa naj bi bil v tem, da človeku omogoči gospodovanje nad naravo, s tem pa naj bi se izboljšalo tudi posameznikovo življenje. Največjo odliko obeh disciplin je videl v njuni praktični uporabi, v njuni aplikaciji na svet in ne v golem teoretiziranju. Da pa bi znanost lahko opravljala svojo nalogo, bi morala najprej osvoboditi človeka vseh njegovih predsodkov oziroma idolov, ki jih oblikujeta tako razum kot čutno zaznavanje. V svojem delu z naslovom Novi Organon je tako ločeval med štirimi vrstami predsodkov: v prvo skupino je uvrstil zmote, ki so skupne celotnemu človeštvu – razum namreč s posploševanjem in abstrakcijo izkrivlja pravo podobo stvarnosti. Ker pa je ta zmožnost skupna vsem ljudem, so tudi podobe sveta, ki jih razum izoblikuje, enako napačne. Dalje človek vse presoja s svojega stališča, vse primerja s seboj in vse izpeljuje iz sebe, kar pomeni, da ne more zavzeti objektivnega stališča do stvarnosti. Njegov pogled je nujno subjektiven in zato popačen. V drugo skupino sodijo zmote, ki nastanejo zaradi posameznikovih lastnosti, navad, nagnjenj, vzgoje in drugih osebnih značilnosti. Vse to še dodatno kvari moč razuma, ki že sama po sebi ni neoporečna. Vsak posameznik ima torej ne samo subjektiven, pač pa tudi le njemu lasten, edinstven pogled na svet. T. i. predsodki trga so dalje zmote, ki jih ustvarja jezik – zlasti problematične so bile za Bacona besede za pojme, ki jih sploh ni oziroma niso nekaj čutno zaznavnega, na primer sreča, izvor, misel in podobno. Takšni izrazi le zmedejo človeka, poleg tega pa je njihov pomen odvisen od nekega določenega časovnega obdobja. Najnevarnejše pa naj bi bile prav zmote filozofije, ki bi jih morali skupaj z ostalimi predsodki zavreči. Seveda se je Bacon zavedal, da teh zmot ni mogoče povsem izkoreniniti, saj je ravno zmotljivost bistvena značilnost človekove narave. Kljub temu si je prizadeval, da bi se te subjektivnosti in težnje k predsodkom vsaj vedno bolj zavedali in jih poskušali prepoznati. Tako bi bolje razumeli, od kod izvirajo naši pogledi na svet, hkrati pa bi bili tudi tolerantnejši do predstav drugih.
Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! Je pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja slučajno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. Morda nas ravno mejne življenjske situacije, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj izven mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. Včasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Še nekoliko sramežljivi pomladni žarki so zarisali svetlobo na stekleno stran fasade nekdaj umetelne modne hiše v središču prestolnice. Skupaj z njimi so svojo jutranjo melodijo ponesli tudi zvonovi bližnjih cerkva. Mesto se je že davno prebudilo in zaživelo. Prvi turisti, navadno iz otoške države na Daljnem vzhodu med Tihim oceanom in Japonskim morjem, ovešeni z dragocenimi fotoaparati na svojem le dvodnevnem postanku v naši domovini, lovijo dragocene motive. Nedaleč stran v brezhibni angleščini vodnik večjo skupino popelje v najpomembnejši baročni spomenik v državi. Še prej pa zaustavi korak ob pesniku in njegovi muzi. S pomladjo in poletjem bodo v polnosti zaživeli številni turistični kraji. Že prvi sončni in topli dnevi so dovolj zgovorni. Človek ima rad svetlobo, rad je zunaj, rad naredi korak ali dva po cvetočem parku ... in ne nazadnje človek rad potuje: kakorkoli že poimenujemo to premikanje iz kraja v kraj: romanje, potovanje, potepanje, ekspedicija, letenje. Tisti, ki so prehodili Jakobovo pot do svetišča svetega Jakoba v Composteli, vedo povedati, da se naše romanje, popotovanje začne na domačem pragu. Ni pomembno, kako dolga bo naša pot. Dan ali dva, mogoče ves mesec. Niti ni pomembno ali smo turisti, popotniki ali romarji. Verni ali neverni. Mislim, da nam je vsem skupna priprava, zunanja in notranja. Upam si trditi, da nas vsako romanje, potovanje spremeni. Nič hudega, če v letošnjem letu ne boste mogli odpotovati na eno izmed desetih destinacij po izboru popotnikov. Lahko ostanete tudi v domovini, se za kakšen dan ali dva odpravite na potep. S kolesom, z vlakom ali avtobusom ... ali pa premerite razdaljo domačega kraja ali obhodite katerega izmed slovenskih jezer. Lahko se povzpnete tudi na bližnji hrib in s pogledom objamete širjave. Sama sodim med večne zaljubljence domače zemlje. Pritisnila sem na marsikatero kljuko, žal tudi zaklenjenih cerkvenih vrat, se neštetokrat izgubila in našla. Še vedno nisem zakopala svojih sanj, da bi nekoč lahko živela samo od tega, kar sem videla in spoznala, da bi na številne prehojene poti popeljala radovedne popotnike, romarje ter z njimi podelila svoja občutenja. Velikokrat se spomnim na gospoda v devetdesetih letih, ko mi je potem, ko sem njegovo skupino popeljala skoraj na konec slovenskega sveta, dejal: »Hvaležen sem vam. Teh krajev nikoli ne bi videl, če ne bi bilo vas.« Svoje popotne vtise vsak izmed nas doživlja, beleži in deli po svoje. Tako kot nas doživljajo domačini, kamor prihajamo. In kamorkoli že bomo šli, ne pozabimo, da smo predvsem njihovi gostje.
Vprašanje človekove svobodne volje je eno temeljnih filozofsko-teoloških vprašanj, ki pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje spremlja tudi znanstvene razprave, predvsem na področju kognitivnih znanosti in nevrologije. Ali je človek dejansko svobodno bitje? Kaj sploh pomeni biti svoboden? In ali se lahko izognemo dilemi o »absolutni svobodi« na eni, in »absolutni determiniranosti« na drugi strani, tako da svobode ne pojmujemo kot gole danosti oz. iluzije, temveč kot duhovno-eksistencialni proces? Torej: Svoboda kot osvobajanje? Ravno to pozicijo običajno zagovarjajo islamski mistiki, ki svobode ne prepoznavajo kot golo dejstvo, temveč kot rezultat posameznikovega duhovnega prizadevanja. »Sufizem je svoboda«, je zapisal veliki muslimanski mojster Al-Hudžviri. Toda v kakšnem smislu je sufizem svoboda? Ali drugače. Katero je tisto visoko dejanje, po katerem se sufizem odlikuje in ki človeka iz bitja nujnosti predrugači v bitje svobode? Sufiji odgovarjajo: to dejanje je odpovedovanje! Ravno moč odpovedovanja, sposobnost odrekanja je za islamske mistike tisti akt, s katerim človek preseže svojo determinirajočo naravo, ja, svoje naravno stanje, in se prebije iz duševne v duhovno sfero, sfero duha, tj. sfero svobode. Odpoved tu torej ni razumljena afektivno, temveč eksistencialno. Sposobnost odpovedovanja je zato duhovna vrlina, samo dejanje odpovedi pa najvišji izraz zmage nad samim seboj. Iz perspektive islamske duhovnosti svoboda torej ne pomeni »početi, kar želimo«, temveč, ravno nasprotno, »odpovedati se temu, kar običajno počnemo«; odpovedati se rečem, dobrinam, navadam in dejanjem, ki nas predvsem kot čutna bitja samodejno privlačijo in celo zasužnujejo. Uresničitev svobode je tako povezana z zmožnostjo odpovedovanja. Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo primordialno naravo. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, akt svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje. Etika odpovedovanja je etika duhovnega negovanja – prastara vrlina mistikov, modrecev in svetnikov, ki pa je današnjemu človeku v svetu neštetih skušnjah, navezanosti in odvisnosti morda potrebna bolj kot kadarkoli. Bližajoči se mesec Ramadan ponuja muslimanom dodatno priložnost za vajo v odpovedovanju in s tem za predrugačenje lastnega značaja in lastne zavesti. Kajti cilj vadbe v odpovedovanju je navsezadnje samoobvladovanje in spoznanje.
Neki kralj je imel na dvoru dva slikarja, ki sta bila med seboj velika tekmeca. Nekega dne je dejal: »Želim odločiti, kdo od vaju je boljši. Zato bosta risala na isto temo, da bom lahko presodil. Tema slikanja je mir.« Slikarja sta se strinjala in čez teden dni sta se vrnila s svojima umetninama. Slika prvega umetnika je prikazovala sanjsko pokrajino s hribi in z jezerom s popolnoma mirno gladino. Slika je odražala mir in spokojnost, toda kralj je dejal slikarju: »Slika je zelo lepa, toda uspava me.« Zatem je svoje delo predstavil drugi umetnik. Prikazovala je bobneč slap. Bila je tako dobro narisana, da si skoraj slišal njegovo bobnenje. »Toda to ne predstavlja miru, kakor sem naročil!« je jezno dejal kralj. Slikar je spodbudil kralja, naj si še natančnejše ogleda sliko. Potem je kralj opazil podrobnost, ki jo je prej prezrl: med skalami ob slapu je rastel grm. Na njegovih vejah je bilo ptičje gnezdo. Ko je natančneje pogledal, je še opazil ptico, ki je sedela na jajcih in imela zaprte oči. Pričakovala je, da se iz jajc izležejo mladiči. Čudovita podoba miru! Ko si je kralj podobo natančno ogledal, se je navdušeno ozrl k slikarju in dejal: »Tvoja slika mi je zelo všeč. Sporočil si nam zelo pomembno stvar o miru: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja.« Jezus v evangeliju, zlasti v svojem poslovilnem govoru, veliko govori o miru. Pravi tudi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet,« (Jn 14, 27). Mir, ki nam ga zapušča Jezus je drugačen od miru, ki si ga predstavljamo. Kakšna je razlika med mirom, ki nam ga daje svet in Kristusovim mirom? Svetopisemski izraz za mir je šalom. To pa je več kot samo odsotnost vojne, težav, skrbi, bolezni. Mir ni isto kot spokojnost. Spokojnost je zunanja, mir pa je bistveno notranji. Je stanje notranje mirnosti in označuje pravi odnos z Bogom in drugimi. Bistveni del miru je pravičnost. Zato hudobni ali nepravični ne more okušati miru. To je mir, ki ga je hotel prikazati slikar: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja, ko zmoremo biti osebno povezani s Kristusom. Človekovo globoko hrepenenje po miru lahko nasiti tisti, ki je po vstajenju pozdravljal učence: Mir vam bodi.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Pred leti mi je prijatelj svetoval naj se udeležim delavnice risanja – pravilneje rečeno: pisanja ikon. Ker sem zaslutil, da utegne biti to zame rešilno, sem se odzval. Bil sem namreč v obdobju preutrujenosti, ki je budila v meni temačnost misli in počutja. Že na začetku nam je ikonopisec – voditelj tečaja razložil, da ni najpomembnejša tista lepota, ki se bo prebudila na ikoni, pač pa je najdragocenejša prebujenost nas, po katerih bo ikona nastala, v Sveto in zato svetlo. Najprej smo na podobo nanesli najtemnejše odtenke. »Ne zapirajte vase svojih temnih razpoloženj,« nam je naročal voditelj. »Izpostavite jih v božje.« Nisem ga čisto razumel, a sem ob nastajanju ikone počasi doumel: Na podobo se nanese najprej temina, kot podoba tiste, ki se tolikokrat prebudi v meni. »Naj se v vas in po vas na ikoni prebudi Sveto – svetloba življenja;« je rekel ikonopisec. »Zato kličite Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me. Kličite Sveto, da se prebudi v vas svetlo.« Staro izkustvo je: S ponavljanjem svetega imena se človek budi v območje Svetega. V klicanju svetega imena se svetlita ikonopisec in po njem podoba ikone. Pri tem je potrebna velika potrpežljivost. V rasti človeka in ikone ni bližnjic. Ikonopisje je šola potrpežljivega prebujanja iz temin v svetlobo življenja: nanašanje sloja za slojem vedno bolj svetlih barv, skozi katere odsevajo vsi prejšnji nanosi. To je zgodba zorenja človeka ikonopisca kot je bila to nekoč zgodba osebe, ki se prebuja na sveti podobi. Na določeni stopnji nastanka ikone, se v sveti podobi zazna prisotnost upodobljenega. To je trenutek, ki je v pisanju ikon neponovljivo lep; trenutek, ko zaznaš, da nisi sam, da si v območju svetega. Tudi zato se ikone počastijo s poljubom ali poklonom. Spoštovani, želim, da se v temačnih počutjih ne bi nikoli osamili, da bi se s klicanjem božjih in človeških bližin vedno znova prebujali k notranji moči in radosti bivanja. V nas je tako silno hotenje po svetlem in Svetem.
Rada opazujem ljudi, ko čakam vlak ali avtobus. Ljudje so namreč najbolj zanimiva knjiga in najlepši film. Mnogi hitijo, da bi ujeli vlak ali avtobus in ne vidijo ničesar pred seboj. Mladi študenti se smejijo na ves glas, vidijo vse, tudi tisto kar ne bi bilo treba in šale letijo na vse strani! Starejši se s težkim korakom vzpenjajo po stopnicah.Tujci se plaho ozirajo okrog, strmijo v vozni red ali svoje karte, nemirno hodijo sem ter tja, ne vedoč kaj delati v neznani deželi. Najlepše pa je, ko te ob prihodu nekdo pričaka. Ko sem po več letih spet prišla v Črno Goro, me je na letališču pričakala moja sosestra. Kar samo od sebe se mi je smejalo, ko sem jo zagledala sredi množice ljudi! Kako dobro je bilo videti znan obraz, objeti drago osebo in sprejeti rdeči cvet dobrodošlice! Ljudje mi radi pristopijo, ker hodim v redovniški uniformi in začnejo pogovor. Včasih tako brez veze, največkrat pa kaj o Bogu ali Cerkvi. Nehote pa sem na postaji od ljudi izvedela tudi njihove življenjske zgodbe – pretresljive, vesele, žalostne. Koliko ljudi toliko različnih zgodb! Mladi pijani fant me je prosil za denar in se prav začudil, ko sem mu dala en evro. Ni mogel verjeti, da ena nuna kar tako seže v torbo in mu da en celi evro! Ko sem ga pa vprašala, zakaj potrebuje toliko pijače, se je usedel poleg mene – ni mogel več stati in vsi so bežali od njega- in povedal, da ga njegov oče ne mara, da sovraži svojega očeta, a bi ga želel imeti rad, pa ker to ne more, pije, da pozabi… Govoril je tako glasno, da bi ga slišala če bi bila dva metra daleč. In me je obšla skušnjava odmakniti se od tega pijančka in se postaviti v svečano obsodbe polno držo, a nisem…Ko je prišel moj vlak, se je fant zbudil iz svoje pijanosti, mi dal roko in rekel – edina ste, ki ste me poslušala! Na vlaku sem molila za tega fanta - kot navadno molim za vse ljudi, ki jih srečam. Prijateljica je bila na potovanju v Indiji in mi pripovedovala, kako so med vsemi ostalimi templji odkrili tudi tempelj posvečen podganam! Globoko me je presunilo! V Indiji postavijo tempelj podganam! Koliko več so vendar vredni ljudje! Koliko več bogastva je v njih! Morali bi graditi templje za ljudi – za tiste s katerimi hodimo po poti življenja. Za ljudi, ki jih srečamo tako mimogrede, a se nam vtisnejo v spomin in molitev. Za ljudi, ki so izgubili svoje dostojanstvo in jih imamo za manjvredne. Ljudje so edina bitja na zemlji, ki so bili deležni Božjega dotika ob prihodu v življenje. Zato so dragoceni. Največja vrednost na zemlji. Zato bi jim morali postaviti tempelj spoštovanja in ljubezni.
Kadar prosi, zlata usta nosi. Izkušnja mnogih, zapečatena v pregovor. Že otrok se zna prilizovati, da bi mu izpolnili željo ali pa prošnjo. Običajno besedišče opremi s posebnim tonom, glasovno podobo. Stroka pa omenja vplivanjsko vlogo jezika. Ni vseeno, kako kaj povem. Odrezavo ali omiljeno, glasno ali tiho, veselo ali jokavo. Kakor koli že, vsebuje ali namen ali pa posledico. Mami. Maaami. Maami. Tudi pisne prošnje naj bi bile oblikovane tako, da bi na naslovnika vplivale, kakor to pričakuje prosilec. Teh je čedalje več. Prihajajo na vrata celo z nekakšnimi potrdili. Prošnje tudi med časopisnimi oglasi niso redkost. In le kdo od nas še ni nikoli nikogar kaj prosil! A zakaj – vsaj tako se zdi - nekateri z lahkoto prosijo, kdo drug pa ne in ne. Mar prositi pomeni ponižati se? Samoponižanje. Izguba dostojanstva? V nekih nekdanjih časih, ki radi veljajo za zastarele, otroci ponujenega daru nismo smeli kar prijeti, ampak najprej reči: prosim in potem nujno tudi hvala. Še kdaj preje pa starše prositi tudi za kruh. Da kruh ponoči spi, je pa še danes slišati otožno popevko, le da ne vem, koliko se koga njena vsebina dotakne. V resnici smo pa prosilci za najrazličnejše azile kdaj vsi. Ni sramotno prositi, nehumano je biti imun za prošnje. Razsodno je biti previden, neumno pa biti naiven. Kljub slednjemu pravi sv. Mati Terezija, da je raje naivna kot brezsrčna. Prosite in se vam bo dalo; trkajte in se vam bo odprlo. Če ne zaradi drugega pa zaradi nadležnosti, kot kaže primer onega sodnika iz evangelija. A je za nas, če smo naprošeni, neprimerno lepše, da se odzovemo hitro in dobrovoljno. Kdor hitro da, ima to - po izkušnji iz pregovora - dvakratno vrednost. Se je treba za izpolnjeno prošnjo kako oddolžiti? Kadar prosi, zlata usta nosi – ko pa vrača, hrbet obrača. Če ne že doma, se otroci v vrtcu zapomnijo tri najpomembnejše besede: prosim, hvala, oprosti. Nisem te prosil ljubezni, nisem te prosil roké, v srcu pa tebe bom nosil do konca, do zadnjega dne. Izrazit ponos in lepa izpoved. Naj kar v vseh primerih velja, da lepa beseda lepo mesto najde. Tudi prošnja.
Svet je čudež in jaz sem čudež. Let ptic je čudež, rast dreves je čudež, srebrno lesketanje jezera v mraku je čudež, brstenje, vse to je čudež. Kako to, da ne opaziš čudežev? Kako to, da se ne znaš veseliti majhnih stvari in ne znaš prisluhniti lepotam narave? Zakaj zapravljaš to enkratno življenje, ki se na enak način ne povrne nikoli? Zakaj dovoliš, da v vsakdanjem kolesju izgubljaš boj s časom, ki te vedno znova sili v stresne situacije in nešteto frustracij, ki izhajajo iz tega, kdo ima več in koliko še moraš imeti ali narediti, da boš bogat in priznan? Izgubljaš stik z izvorom prave narave v tebi samem, saj vidiš le materijo, ki te omejuje. To je bedno življenje, ki te vodi proč od tvojega notranjega življenja. In, praznina, ki zeva v tebi je polna materialnega, namesto, da bi jo prevevala ljubezen. Vsa ta iluzija navidezne razumske domene imeti, postati pomemben, iz sebe narediti pomembnega, je izraz velike racionalnosti in pretirane materialnosti. Ob tem ne pozabimo, da je v svetu tekmovalnosti vedno nekdo, ki zmaga in drugi, ki izgubi. In, ko začnemo deliti ljudi na bogate in revne, pomembne in nepomembne ali dobre in slabe, potem smo ujeti v zanko lastne nemoči. Navidezna ločenost med ljudmi je posledica prekinjenega stika s svetim, z naravo v nas samih, z našo pravo esenco in sposobnostjo čaščenja vseh bitij in zemlje, kjer živimo. Stik s samim seboj, stik z Najvišjim pomeni zapustiti hlepenje po imeti še več, zapustiti tekmovalnost s časom in zapustiti misel po nadvladi nad drugimi. Vrnitev v resnično, pravo Življenje nas vrača k sebi, k izviru ljubezni in sreče. K spoznanju, da je vse v nas in da ni nič zunaj nas. Vso bogastvo in tudi vso razkošje tega sveta. Tudi to je čudež. Zato bi morali pogledati globlje in se zazreti v svoje lastne resnične moči, kjer so zaupanje in spoštovanje drugačnosti v vseh oblikah izraz strpnosti in medsebojne ljubezni do vsakega bitja na zemlji. Ljubiti to življenje in uzreti lepoto vsega kar je v vsem, ne soditi drugega in izpustiti nadzor po prevladi, bi nas povrnil iz bednega v bogato dušno izpolnitev. Za to je potrebna sprememba v zavedanju, da do ljubezni in človečnosti ne pridemo preko denarja in zunanje sreče, temveč v zavedanju, da je potrebno opustiti vse, kar nam več ne služi, da bi se lahko povrnili k svojemu izvoru. Dajmo si možnost, da ustvarjamo iz polja služiti drugim kot pa imeti pred drugimi. Kajti le naš bližnji, ki ga lahko osrečimo, je naše resnično bogastvo.
Na samih začetkih evropske modrosti stoji starogrški filozof Tales, doma na obalah Male Azije. Bil je tako izurjen v astronomiji, da je uspel za 28. maj leta 585 pr. K. napovedati sončni mrk, ki se je dejansko tudi zgodil. Ko so ga spraševali o tem, kaj je na svetu najboljše, je takole odgovoril: Najstarejše bivajoče je bog; je namreč nerojen. Najlepše je vesolje; je stvaritev boga. Največji je prostor; vse obsega. Najhitrejši je um; prodira skoz vse. Najmočnejša je nujnost; vsemu vlada. Najmodrejši je čas; vse razkrije. Tistemu, ki je poizvedoval, kaj naj bi bilo prej - noč ali dan, pa je odgovoril: »Noč, prva v dnevu.« Ko ga je nekdo vprašal, ali se da bogovom prikriti, da človek dela krivico, pa je dejal: »Niti misli se ne more skriti!« Prešuštniku, ki je spraševal, če naj priseže, da ni bilo prešuštvovanja, je rekel: »Kriva prisega ni hujša od prešuštva.« Na vprašanje, kaj je težko, je dejal: »Spoznati samega sebe!«, kaj lahko pa: »Svetovati drugemu.« Na vprašanje kaj je najslajše, je odgovoril: »Doseči cilj.« Kaj božansko? »Kar nima niti začetka niti konca.« Na vprašanje, kaj je bilo najbolj mučno, kar je kdaj videl, je odgovoril: »Tiran, ki je dočakal starost.« Kako bi nekdo najlažje prenašal nesrečo pa: »Če bi videl, da so sovražniki še v slabšem položaju.« Ko so ga vprašali, kako bi najbolje in najbolj pošteno živeli, je odgovoril: »Če sami ne delamo tega, kar obsojamo pri drugih.« Na vprašanje, kdo je srečen, pa: »Tisti, ki je telesno zdrav, duševno razsoden in omikane narave.« Pravi, da se je treba spominjati prijateljev, tako kadar so prisotni, kot kadar so odsotni, ter da naj ne lepotičimo zunanjosti, temveč naj bomo lepi po svojem vedênju. »Ne pridobivaj bogastva z zli dejanji,« pravi, »in ne spravi se na slab glas pri tistih, ki ti zaupajo.« Trdil je tudi: »Kakršno naklonjenost boš izkazoval staršem, enake boš deležen od (svojih) otrok.«
Rimski filozof in politik Seneka je veliko razmišljal o vlogi čustev v našem življenju in bil prepričan, da je vsaka pretirana reakcija slaba, saj nas vrže iz stanja umirjenega ravnovesja duha. Čeprav se je posvečal večinoma negativnim čustvom, je opozarjal, da tudi preveliko veselje ni dobro, ker ravno tako ruši notranji mir. Veliko se je ukvarjal predvsem z občutki jeze in njenimi negativnimi posledicami: menil je, da je jeza najkrajša pot k blaznosti, saj nas prisili, da počnemo stvari, ki jih nikdar ne bi storili, če bi poslušali razum: »ko so ljudje jezni, nad lastne otroke prikličejo smrt, nadse uboštvo, nad svojo družino propad, pri tem pa zatrjujejo, da niso jezni, tako kakor tudi norec zanika svojo norost.« Zaradi jeze ljudje postanejo sovražniki svojih najtesnejših prijateljev, ne zmenijo se več za zakone, vse delajo na silo in pri tem še verjamejo, da jih je zadela najhujša nesreča. Ko pa se enkrat pomirijo, se začnejo navadno opravičevati in zatrjevati, da jih je premagalo čustvo, ki je močnejše od njih. Trdijo, da z žalitvami niso mislili resno in da so nasploh pretiravali v svojem obnašanju in izrečenih besedah. Seneka je zavračal splošno prevladajoče mnenje, da je jeza posledica izbruha strasti, in menil, da je velikokrat posledica napake v razmišljanju: po njegovem mnenju se jezimo, ker imamo preveč optimistične predstave o svetu in ljudeh. Ker se dejansko dogajanje v svetu ne sklada z našimi pričakovanji, to v nas izzove občutje razočaranja in jeze. Trdil je, da se jezimo predvsem v situacijah, ko smo prepričani, da smo upravičeni do nečesa. Če pa bi znižali naša pričakovanja do drugih oziroma bi se vselej miselno pripravili na možne izide – seveda tudi na slabe – nas resničnost ne bi mogla nikdar tako presenetiti, da bi se posledično razjezili in zatrjevali, da se nam dogaja krivica. Seneka je verjel, da nas bo jeza minila, čim bomo opustili prevelike upe o svetu. Ker poleg tega ne moremo predvideti prihodnosti, bi bilo za nas in naša pričakovanja najbolje, če bi se vselej pričakovali najslabše. Če želimo nekaj dobrega, dobimo pa nekaj slabega, je to veliko huje kakor pa, če se pripravimo na nekaj negativnega in do tega ne pride. Modrec se bo tako v vsaki situaciji pripravil na vse možnosti, na vse bo računal in vse pričakoval, usoda pa ga tako nikdar ne bo mogla presenetiti in pripraviti, da bi se jezil zaradi nje.
Neveljaven email naslov