Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Zgodnje jutro letošnjega poletja je spremljala melodija gostega dežja. Ko sem v hladno jutro pomolila nos, zunaj ni prav nič dišalo po poletju, prej po hladnih jesenskih jutrih. Nepokošena trava na travnikih je že zdavnaj izgubila svojo sočnost in svežo zeleno barvo. Živosrebrni termometer pa se je odločil, da bo ta dan leno obstal in se ne bo premikal. Tudi sama bi se najraje odločila za lenobni dan, ko bi v roke lahko vzela dobro knjigo, podčrtala izvirno misel v njej ali prisluhnila klasični glasbi. A vseeno sem se odpravila na pot, tokrat samo zaradi vas, cenjeni poslušalci in poslušalke. Zato, da na papir izlijem svoje dežne kaplje. Ko sem v julijskem jutru odhajala od doma, sem pod vaškim cerkvenim obzidjem opazila manjši šotor, iz katerega sta v nov dan zakorakala dva pohodnika. Prenočevala sta na goli zemlji ob bičanju dežja. V naši vasi bi si mirno in brez slabe vesti lahko poiskala varnejše in suho zavetje, saj tu še vedno živimo prijazni ljudje, po večini v napol praznih in velikih hišah. Lahko bi me tudi ustavila in zapeljala bi ju, kamor bi želela. Svoje pomoči pohodnikoma nisem hotela vsiljevati, saj sta bila že opremljena za pot v novi dan. Začutila sem, da želita pot nadaljevati sama, navkljub debelim in hladnim kapljam dežja. Čeprav so poletne dežne kaplje komu izmed vas pokvarile poletne počitnice in nam bo zemlja dala malo manj obilja, potoki in jezera pa so polni, se vseeno marsikomu izmed vas skupaj z menoj deževni oblaki zdijo kot Božje usmiljenje ob dolgotrajni suši. Ne samo brazde, gruda in brstje, tudi ljudje lahko trpimo zaradi suše. Zato je prav, da nas kdaj pa kdaj ujame dež, z nas spere umazanijo in nas osveži. Zakaj pa mislite, da se toliko ljudi peš odpravi na pot, ne samo po znanih in priljubljenih pešpoteh, o katerih so napisana številna pričevanja, ampak tudi v neznano? Zato, ker jim je bilo dovolj, da so leta in leta viseli na isti vrvi za sušenje perila. Samo tiho so viseli na vrvi, s katere jih ni nihče odpel. In če se perilo predolgo suši, lahko obledi, vrv pa na njem pusti svojo sled. Če hočemo preveč posušeno perilo lepo zlikati, ga moramo zmehčati z vodo. Tako je tudi z nami. Zato moramo kdaj pa kdaj stopiti pod deževne oblake in dovoliti, da dežne kaplje z nas sperejo umazanijo in zmehčajo duhovno sušo. Na nebu ob hudi nevihti grmi in bliska, v nas lahko udari strela. Zato se na pot raje odpravite, ko se bo zemeljsko ozračje ali človeško razelektrilo. Sicer lahko zaradi svoje napetosti v koga udarite tudi
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves – svari Razodetje.
Spoštovani, namesto voščila ‘dobrega jutra’ vas že sedaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že sedaj, na vse zgodaj, ko so še ulice prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite pa uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, a danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste zgradbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot kakšno je drevo, ki raste ob tej zgradbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa sedaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevale nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnila kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je zopet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.
Vsak dan imamo na mizi kruh. To je naša osnovna hrana. Je lahko beli, črni, mešani, polnozrnati kruh in še in še… Vse različne vrste pa imajo nekaj istega – narejene so iz vode, moke in kvasa, testo pa potem še spečeno…. Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«. Ko je kruh pečen, je namenjen temu, da se ga poje. In mora se razlomiti, saj ni namenjen temu, da se ga postavi v kot, kjer bo splesnel ali pa se posušil. Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato so nas učili, da se nobenega kosa kruha ne sme kar tako odvreči. Kruh je nekaj svetega. Mogoče današnjim rodovom ta skrivnost nastajanja kruha, peke kruha, kakor tudi važnost kruha pri vseh naših obrokih, ni tako blizu kot generaciji iz prejšnjega stoletja. Lahko pa razumejo, da je sestavljen iz mnogih zrn, kakor tudi, da je najboljši kruh tisti, ki je doma pečen in napolni vso hišo z bogastvom svojega zapeljivega vonja. Ker je kruh že v Jezusovem času pomenil hrano, brez katere ni življenja, zato ga je Božji Sin vzel za tvar, ki jo spreminja v samega sebe, da je vsakodnevna hrana za nas, ki vanj verujemo. V Evangelijih beremo, da so Jezus in apostoli pri zadnji večerji lomili kruh. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da z besedo lomiti lahko izrazimo tudi svoja čustva: krčevit jok jo je lomil; jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati ; lomiti se v sebi, glas se mu je lomil od ganjenosti.. Najbolj znan je seveda prizor, ko dva apostola prepoznata vstalega Jezusa v Emavsu prav po lomljenju kruha. P. Marko Ivan Rupnik pravi, da »Emavška učenca po lomljenju kruha prepoznata Gospoda. Ta dogodek nam osvetljuje, kako je smisel vsega stvarstva prav v tem, da nam pomaga prepoznati Gospoda«. Kot pri maši lomimo kruh, v vsakdanjem življenju lomimo svoje življenje. Kot Gospoda prepoznamo pri obhajanju svete maše ali lomljenju kruha, ga naj prepoznavamo na poteh našega vsakdanjika. Nekje sem prebrala, da so se v antični dobi poslovni partnerji prepoznavali med seboj pri sklepanju ugovorov tako, da so razlomili glineno ploščico in je vsak dobil svoj del. Če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje spet sestaviti skupaj. Prednosti lomljenja pa so bile v tem da jih je bilo lažje sestaviti. Lomljenost ali raz-lomljenost pomeni tudi nekaj bolečega, trpečega, tistega, ki išče tisto svojo drugo polovico, da bi rana razlomljenosti bila ozdravljena. Zato je razlomljenost tako čudoviti simbol za Jezusovo daritev na križu in za naše vsakdanje življenje iz Njegove prisotnosti v nas.
Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.
Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Samo nekaj jih je pohvalil. Drugim je dejal, naj nadaljujejo s svojim delom. Končno je prišel še do svojega najboljšega učenca. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal: AMPLIUS, ker v latinščini pomeni večje. Veliki mojster mu je želel sporočiti, da ne dela glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da znova začne svoje delo. Učenec je naredil tako in izdelal je izredno lepo platno. Psihologi trdijo, da zapustimo ta svet ne da bi razvili velikega dela svojih možganov. Menim, da ima Jezus velikokrat skušnjavo, da bi napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Morda smo dobri v tem, kar naredimo, a ne naredimo dovolj. Pred časom sem se pogovarjal s profesorjem matematike. Vemo, da je matematika pri mnogih učencih nepriljubljen predmet. Dejal mi je, da skuša učence spodbujati k učenju tega za mnoge težkega predmeta tako, da jih spominja, da so sposobni in naj se potrudijo. Morda smo sami imeli kakšnega vzgojitelja ali profesorja, ki je učence karal ali celo zmerjal, da so nesposobni, neumni in podobno. Ta profesor pa nasprotno skuša učence spodbujati, da zmorejo, ker so sposobni, in naj zato odkrijejo skrite talente in skrite moči, ki so v njih. Pametno je, da si v življenju postavimo visoke cilje in velike ideale in se ne prehitro zadovoljimo s prenizkimi cilji. Neki svetnik je rekel: »Težiš po zvezdah in mogel boš doseči gore. Če pa boš težil samo po gorah, boš končal v blatu.«
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno – lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ”hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa …
Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postrehel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: »Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljimo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo …« Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vedno bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: »Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne …« Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. Za razliko od fitnesa ali druge rekreacije, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo bo v službi dobrega.
Pred enotedenskim oddihom na morju, sem se spomnila, da potrebujem nekaj za zaščito pred močnimi sončnimi žarki, pa pokrivalo. Posvetovala sem se s prijazno prodajalko. »Samo to«, je vprašala? Povedala je, da se čudi, kakšne vsote nekateri dajejo za svojo zunanjost, da bi bili videti mladi, lepši. Prav nič se ne ozirajo na ceno. Privoščijo si marsikdaj več kot jim to omogoča družinski proračun. »Tudi kozmetični saloni so polni. Marsikoga osebno poznam«, je pristavila. »Vem, da bodo zaradi tega imeli težave. Morali bodo plačevati šolske potrebščine, marsikaj jih čaka, v jesenskem času bo treba nabaviti nujne stvari, poravnati za nazaj. Sami ne bodo zmogli.« Nekateri ljudje se v težavah kar znajdejo. Ko se nakopičijo problemi, jih to prisili, da bolje razmislijo o svojem življenju, o svojih prioritetah, obnašanju, odnosih. Ali je res treba, da jih vodi nespamet, da potem postanejo bolj pametni? Včasih to tudi ne pomaga. Kaj privede človeka do dostojanstva bivanja, da je odgovoren za Pot? Moja mama in ata sta hodila skozi življenje z Bogom. Z Njim sta odkrivala ranljivost sebe, drug drugega, drugih. Učila sta se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, kako odvrniti nepotrebne težave, bolezen. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo, sta rekla, je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki poškoduje. Nam otrokom sta zasejala seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na okolje. Da človek zmore biti on, če je v stiku z resničnim, svetim, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Blagodejno je delati dobro, prebujati radost. Zadovoljstvo ob sebičnosti, ko se poln sebe oziraš po bleščečih znamenjih lahkotnega, površinskega življenja, je kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. V najtežjih situacijah se zaveš, kako močno, presežno in smiselno je skupaj z Njim, ki te ljubi, oblikovati svoje življenje. Manj ljudi se na to spomni tudi, ko jim gre dobro. Zaveš se, odpira se vedno več dobrega, za vse, kar ti je dano v življenju, se zahvaljuješ, se čudiš, kako je človek vpet v skrivnost večnega življenja. Življenje je potem smiselno tudi v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju. Nobena preizkušnja me ne more ločiti od smisla bivanja.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, prazvzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zvedamo treh stvari: Svoje misli lahko nadzorujemo. Naša čustva so posledica naših misli. Naša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.
Že vstopamo v drugo polovico počitnic. Je dopust že za nami, ga sedaj preživljamo, ali ga še težko pričakujemo? Ne glede na odgovor, je pomembno, da se vprašam, kakšen je moj dopust in kako ga preživljam? Mi predstavlja sprostitev od vsakdanjih skrbi, dolžnosti in obveznosti ali pa je to bezljanje z ene stvari na drugo, od ene športne aktivnosti k drugi, od te kulturne znamenitosti k oni? Včasih si predstavljamo dopust kot brezskrbno brezdelje, ko naj bi držali vse štiri od sebe in ne počeli ničesar. Pogosto pa imamo željo, da bi si po napornem delu morali za sprostitev privoščiti tudi to in ono, kar nas bo razveselilo, potolažilo, vrnilo moči in notranje napolnilo. Pri tem se nam seveda lahko zgodi, da za doseganje vsega tega posegamo po napačnih sredstvih in tako slednjič ostanemo neizpolnjeni in razočarani. Tako kot so v evangeljskem odlomku današnje nedelje, potem ko je Jezus čudežno nasitil pet tisoč glavo množico, ljudje pritiskali za njim, ne le zaradi spektakularnosti čudeža, ampak tudi zato, ker so jedli kruh in se nasitili. Prav zato jih je Jezus opozoril: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« Kolikokrat smo podobni tej množici, ki je iskala osebno potešitev in zadovoljstvo v trenutnih, minljivih rečeh? Kolikokrat hlastamo po tem in onem in pričakujemo, da nas bo določena hrana, pijača, razvedrilo, takšna ali drugačna avantura umirila, zadovoljila ali potešila? Na površinski ravni se to verjetno celo zgodi, toda če si iskreno priznamo, nas ne more nobena od teh stvari notranje napolniti. Lahko bežimo v to ali ono zasvojenost, hlastamo za takšnim ali drugačnim užitkom, nas ne more nič od tega v vsej polnosti notranje zadovoljiti. Človek je preprosto ustvarjen za nekaj globljega in te globine ne moremo zapolniti z nobeno minljivo stvarjo. Napolni jo lahko samo nekaj presežnega. To pa je lahko samo ljubezen. Pa ne tista plehka, ki jo opevajo popevke ali pa prikazujejo filmi. Gre za zavedanje in dejstvo, da nekoga ljubim in da sem ljubljen, da ne iščem vedno samo zase, ampak, da dajem – zastonj – zato, ker ljubim. S tako ljubeznijo prihaja med nas naš Bog. Daje in napolnjuje naše življenje s smislom, z globino, z ljubeznijo. Prav zato pravi sam o sebi: »Jaz sem kruh življenja.« Mogoče včasih iščemo zadovoljitev naših želja, da bi se imeli lepo in dobro ter izpolnitev naših notranjih hrepenenj in teženj po ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti, na napačnih koncih, predvsem pa v napačnih rečeh, ki nas ne zadovoljijo v polnosti in nas pogosto lahko pustijo same in razočarane. Pravimo, da je dopust čas, ko si napolnimo baterije. Naj bo torej naše polnjenje usmerjeno k temu, kar nas resnično zadovoljuje in izpolnjuje naše temeljne potrebe in hrepenenja po ljubiti in biti ljubljen.
Spoštovani, zainteresirane vabim na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ranljiva Ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega Sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo – glejte, človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte, Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti Bog edini zadostuje – Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se skuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, kjer je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bodo mnogi čutili osramočene zato, ker bodo spoznali, da jih je pogubil isti razum, s katerim so hoteli pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene vere. Rabin Abraham Isaac Kook (1865-1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre reči boljši od celote slabe reči. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, kar pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (1909-1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v naše smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali utvara, se pridružujem nekoč izrečenemu kriku, ki pod zaprtim nebom odmeva: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki si nas ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, okoli 1110-1173)
»Ko boste videli srečnega človeka, ga vprašajte od kod izvira njegovo prijetno počutje,« nam je svetoval znanec med klepetom o tem, kako ohranjati dobra čutenja v življenju. In sem ga srečal. Izmed vseh, ki so sedeli pred planinsko kočo in se krepili za nadaljnje vzpone, je izstopal po spokojnosti in očitnem zadovoljstvu. Najprej sem se obotavljal, potem pa sem vendarle pristopil: »Vidim, da ste srečen človek,« sem rekel. »Od kod izvira vaše zadovoljstvo? Na kaj ste pozorni, da vam je dobro živeti?« Možakar se je presenečen nad vprašanjem zdrznil, se potem nasmehnil, pomislil in odgovoril: »V življenju sem kot vsi razpet med dobro in težko. Toda: en dan v tednu in vsaj deset počitniških dni v letu si privoščim, da se izognem vsemu kar teži in bremeni: negativnim novicam, ljudem ki vidijo in govorijo le o problemih, elektroniki, ki spravlja v napetost živčevje … – to je čas, ko vstopim v lepoto narave, obiščem prijatelje, ki znajo med vsem opaziti tudi dobro, o tem govorijo in se skupaj nasmejimo.« Res je, iz realnosti bivanja se ne moremo umakniti – toda en dan v tednu imamo po božjem pravu pravico, da se prepustimo v razkošje lepega: da se odvrnemo od negativnih sporočil, da odložimo reševanje težav (v večini primerov bo to brez škode) in usmerimo pogled in pozornost k svetlemu in dobremu. V bližnji cerkvici, kjer bivamo, je toliko sveto svetlih podob očem nevidnih prisotnosti, ki svetlijo naša čutenja; narava nam v slehernem lističu pripoveduje o iskanju svetlobe; in bistri potoki v katerih se igra sonce v svojih odsevih nam pomirjajoče zvenijo; pa knjige – toliko vrednih je za odličnost življenja in so znanci, prijatelji, sorodniki, ki jim lahko sporočimo nekaj lepega in se jim nasmehnemo prvi. In zagotovo nam bo po njih vrnjen nasmeh. Odločiti se je potrebno! Vsaj en dan v tednu in nekaj dni v letu je naša pravica in ne nazadnje tudi dolžnost da se oddahnemo, spočijemo in se prepustimo temu kar napolnjuje naše življenje s prijetnostjo do tolikšne mere, da bomo lahko kasneje iz rezerve lepih doživetij živeli tudi v napornih dneh. Naj nam bo ob vseh obveznostih v znamenjih Lepote tudi današnji dan. Da bi vam bil prijeten, vam želim.
Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas s svojim obiskom počastili predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Kratko so iznesli svoj vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. V spominu so mi posebej ostale besede gospoda muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem zato prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo doživel tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in obilju trpljenja in žalosti, ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« Bila je to ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
O Bogu imamo različne predstave. Vsakdo si ga zamišlja na svoj način. Naše predstave so odvisne tudi od naših izkušenj s starši, ki nam predstavljajo temeljne like, na osnovi katerih se oblikuje naša podoba o Bogu. Če smo imeli starše, ki z nami niso ravnali ljubeče, bo naša podoba Boga izmaličena. In obratno, če so nas starši imeli radi in so nam znali to tudi pokázati, nas bo zaznamovala ljubeča in usmiljena podoba o Bogu. Vendar pa Bog ostaja kljub svoji navzočnosti v našem življenju vedno skriti Bog. Nevarno je, da bi si krojili Boga po svojih naravnih zmožnostih. Sv. Janez od Križa, pomemben krščanski mistik in duhovni učitelj iz 16. stoletja, poudarja, da se moramo znebiti “svojih” predstav in zaznav o Bogu. “Naše” predstave o Bogu morajo umreti. Zakaj? Zato, ker so nujno omejene. Živi Bog neskončno presega naše pojme in predstave o njem. Janez od Križa ne trdi, da moramo prezirati naše zaznave in predstave o Bogu. Te so na začetku duhovne poti nujne in dobre. Težava nastane, če živega Boga zapremo v naše omejene predstave o njem. Tedaj postane naša vera okostenela in toga. Zato mora naš razum vstopiti v temno noč. Temna noč je duhovno stanje, ki ga sv. Janez primerja s plavžem oziroma pečjo, v katerem se mora naš razum prečistiti. Bog je takšno preobilje luči, da zaslepi oči našega razuma in se mu kaže kot noč. V temni noči, v tem gorečem plavžu se raztapljajo “naše” omejene predstave o Bogu, da bi se nam lahko dal spoznati na njemu lasten način. To spoznanje Boga torej ni rezultat naših človeških zmožnosti, ampak gre za Božje delo v nas. Zato ga imenujemo “vlito” spoznanje ali kontemplacija. V kontemplaciji naše naravne sposobnosti počivajo oziroma spijo, da lahko najgloblje v nas deluje Božja navzočnost. Na dnu človeške duše vlada tišina, iz katere govori Beseda vseh besed, Jezus Kristus, po katerem je Bog Oče spregovoril ljudem. In to je tisto edino in pravo spoznanje o Bogu, ki vzide po temni noči naših malikov in omejenih predstav, namreč sonce jutranje zarje. To spoznanje pa ni več sad razumskega sklepanja in argumentov, ampak se uresničuje kot darujoča se Ljubezen: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Dragi prijatelji, Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal: Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist. Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal. Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med leti 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.«, Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Neveljaven email naslov