Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Vse več lučk krasi naša mesta, izložbe, trgovine, gostilne, poslovne objekte in seveda naše domove. Prenekateri trgovci so jih začeli prižigati že takoj po prazniku vseh svetih, tako da smo v počasnem uvajanju v božično vzdušje praktično že nekje od začetka novembra. Da ne govorimo o nakupovalni mrzlici: kakšno darilo kupiti svojim najbližjim in najdražjim za praznike? Kaj dobrega kupiti in pripraviti za praznično pojedino? Kako in s kom dejansko preživeti božične praznike? Z na koncertu z Lepo Breno ali z Magnificom? Če ni druge možnosti bo verjetno tudi to lahko dobro polnilo za praznike, med katerimi lahko bivanjska praznina, odtujenost in osamljenost privrejo na plano z vso silo. Da se to seveda ne bi zgodilo, poskrbimo tako, da se zamotimo in zapolnimo s tem in onim – od daril in prehrane pa vse do takšne ali drugačne zabave. Pa ne, da bi bilo kaj narobe z zabavo, uživanjem v dobri hrani in uživanju v praznično romantični razsvetljavi mestnih ulic. Vse to je lahko dobro in lepo. Seveda, če je spremljevalni, ne pa bistveni in osrednji del praznikov. Kajti še tako izborna hrana, dobro pripravljena zabava in nežno utripanje lučk ne morejo izpolniti bistva praznika, predvsem pa ne morejo izpolniti bistvenega hrepenenja v človeku. To hrepenenje lahko navidezno zapolnijo, preglasijo ali celo povozijo, vsekakor pa ga ne morejo izpolniti. Toda, o kakšnem človeškem hrepenenju govorimo? Božja beseda današnje druge adventne nedelje iz knjige preroka Izaija odpira pravo to, ko pravi: »Pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža.« Bistvo božiča je namreč v tem, da obhajamo praznik Jezusovega rojstva, da se veselimo tega, da naš Bog ni neki vzvišeni Bog, ki bi mu bilo kaj malo mar za nas, ampak nasprotno – da mu je do nas, da smo mu pomembni in je zato tudi pripravljen vstopiti v zemeljsko in človeško sfero, z namenom, da nam pove, da smo mu pomembni in da nas ima rad. Te besede lahko sicer zvenijo puhlo, prazno, osladno ali pravljično, dejansko pa govorijo o temeljni bivanjski resnici. Nihče, noben še tako dober človek mi namreč ne more izpolniti najglobljih hrepenenj po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Če si priznamo ali ne, dejstvo je, da po tem vsi hrepenimo. Adventni čas pa je namenjen temu, da prav ta hrepenenja, pa tudi svoje stiske, preizkušnje, osamljenost in trpljenje pripravim kot tisto pot, po kateri bo lahko ta božič prišel k meni Bog. Res moram strah pred osamljenostjo in praznino preglasiti zabavljaško votlo predpraznično veseljačenje, ali si bom upal vzeti čas zase in za tišino, in si tako prisluhnil svojim hrepenenjem? Bom v strahu bežal pred sabo v zabavo in omamo, ali bom zmogel odpreti svoje srce Bogu, resnični luči, ki razsvetljuje temine mojega srca?
Spoštovani, brez Boga smo kozmične sirote, oblečene v črnino, kajti človek se edini sprašuje, zakaj trpljenje, in ga je strah neobstoja. Kot slepi slučaj smo manj kot roj mušic. Krč strahu ne bo popustil, tudi če bi kak znanstvenik izumil čudežno zdravilo proti trpljenju. Prebral sem zgodbo o astronavtu, ki se je znašel na ostanku planeta, izgubljenega v vesolju. S sabo je imel dve steklenički; eno s strupom in eno z napojem nesmrtnosti. Prepričan je bil, da je pomotoma spil strup, a je na svojo grozo odkril, da je posrkal napitek, ki daje večno življenje. Gorje! To je pomenilo, da je preklet na neskončno bivanje v nesmislu, čeprav brez vsakega trpljenja. Trpljenje trivialne praznosti je opisal Samuel Beckett v delu Čakajoč Godota. Napisal je tudi igro, v kateri se zastor odpre, da lahko v tišini gledamo na oder, poln smeti, nakar se zastor spet zapre. In to je vse. O življenju ničevosti je pisal tudi Herbert George Wells (1866-1946) v noveli The Time Machine. Upal je, da se obrabljeno življenje ne more končati tako klavrno, a je spoznal, da se lahko. Kajti če ni Boga, ni nikakršne moralne obveznosti. Potem je vseeno, ali kdo živi kot Hitler ali kot mati Terezija iz Kalkute. Dostojevski je zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Pretresen sem nad grozoto vivisekcije, ki jo je izvajal Josef Mengele, doktor smrti, ko je v nacističnem taborišču rezal telesa živih v raziskovalne namene; tudi komaj rojenih dojenčkov. Preživeli judovski rabin, ki je videl polno posodo človeških oči, ki niso ustrezale arijski modri barvi, je sredi molitve rekel, da ga ne čudi, da človeštvo še nikoli ni doživelo takega pekla, kajti tam je človek, ne pa Bog, odpravil vseh deset Božjih zapovedi, zato je bilo vse dovoljeno. Ali je za takšno grozo kriv Bog ljubezni ali pa lahko zlo vštevamo celo v korist Boga? Auschwitz je dokaz, da obstaja razlika med dobrim in zlom. Kajti če Bog ne obstaja, od kod popolni standard za dobro, ki je osnova za obsodbo zla? Auschwitz predstavlja, kako drugačen bi bil naš svet, če ne bi v podarjeni mu svobodi Bogu obrnil hrbta. Bistroumni Clive S. Lewis se sprašuje, zakaj sploh kdaj koli pade ljudem na pamet, da obstoj sveta pripisujejo dobremu Stvarniku, če pravijo, da je njegov svet tako slab in hudoben? In kako to, da kljub zlu, večina genijev vseh časov veruje v obstoj Boga, ne pa v cenejšo teorijo evolucije? Razen če so vsi nori ali pa ima elitni ateizem kak boljši odgovor. Viktor Frankl je povedal, da se ni ubil zato, ker je našel celo v taborišču smrti smisel. Dostojevski se je bal le tega, da ne bo vreden svojega trpljenja. Lev Tolstoj, ki se je boril s skušnjavo samomora, pa se je raje s trpljenjem spoprijel, česar se je naučil od trpečih kmetov, ki so verovali v Boga.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najkasneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam takšne, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo takšne ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
Veliki rimski govornik in politik Cicero je v svojih Paradoksih stoikov poskušal dokazati, kako je lahko dobro samo to, kar je krepostno oziroma častno. Trdil je, da dobrine ne morejo biti nekaj dobrega. Kot dokaz za svojo trditev je navajal reakcijo starogrškega filozofa Bianta iz 6. stoletja pr. n. št., ko je sovražnik zavzel njegovo rodno mesto Priena. Po pričevanju Cicera naj bi namreč Biantovi someščani, ki so bežali iz mesta, poskušali rešiti čimveč svojega premoženja. S seboj so nosili mnoge stvari in začudeno gledali modreca, ki ni ob slovesu od doma vzel niti ene same materialne dobrine. Ko so ga vprašali, kje ima svoje dragocenosti, naj bi odgovoril, da vse, kar je vredno, nosi s seboj. Tako naj bi nastal kasneje znameniti latinski stavek: »Omnia mea mecum porto.« S svojo držo je Biant tako svojim meščanom kot vsem prihodnjim rodovom sporočal, da imetje ni vrednota. Bistveno je, da vsak trenutek negujemo in ohranjamo največjo in tako rekoč edino dobrino, ki jo imamo – to je svojo dušo, njeno modrost in njeno etično držo. Pomembna nista niti obleka niti denar, temveč vsak človek vsak trenutek po svetu nosi zgolj in samo tako veliko bogastvo, kolikor je vreden on sam – kakršne so njegove misli, kakršne so njegove besede in nikakor nazadnje, kakršna so njegova dejanja. Podobno v Matejevem evangeliju (6, 19-21) pravi Jezus: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta velik praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Seneka, znameniti rimski filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v uvodu v svoj spis z naslovom O srečnem življenju razmišljal o tem, komu naj pri tem vprašanju sledimo. Kajti čeprav si vsak človek želi živeti srečno, doseganje tega cilja ni lahko in preprosto – »ravno nasprotno,« zapiše Seneka, »to je tako zelo težavno, da človek, ki zgreši pot, zaide toliko dlje od cilja, kolikor bolj goreče se poganja k temu.« Da bi dosegli svoj cilj, si ga moramo najprej jasno določiti, saj nam bo najbolj škodilo, če bomo blodili povsod naokrog brez vodnika in slepo sledili »hrupu in razglašenemu kričanju ljudi, ki nas vabijo v različne smeri.« Brez trdnega življenjskega vodila bomo namreč povsem zgubljeno zdaj sledili enemu človeku, zdaj drugemu, pri tem pa se pravzaprav samo čedalje bolj oddaljevali od prave poti. Kljub vsem našim prizadevanjem bomo dosegli le to, da bomo, »kot bi trenil, zapravili svoje življenje med blodnjami.« Seneka je namreč trdno prepričan, da nas pri najtehtnejših življenjskih vprašanjih, najhuje zapelje prav »najbolj utrta pot, tista, po kateri hodi največ ljudi.« Večja množica zanj ni nikakršno merilo za pravilnost nekega nauka, kvečjemu nasprotno: pozicija, ki jo zagovarja večina, se mu prav zaradi tega zdi najbolj zmotna, zato nas opozarja, naj »ne sledimo čredi pred seboj kakor ovce, ki ne gredo tja, kamor bi bilo treba priti, temveč tja, kamor se pač gre.« Seneka verjame, da nas »nobena stvar ne zapleta v hujše zlo kakor to, da se ravnamo po govoricah, in menimo, da je najboljše to, kar je sprejeto z velikim soglasjem.« Ker torej ne živimo, kot od nas zahteva razum, pač pa le posnemamo zglede drugih, ki jih je seveda mnogo, je po Senekovem mnenju neizbežno, da postanemo kopica »ljudi, ki drvijo drug čez drugega,« pri tem pa se medsebojno pogubljamo. Kakor v veliki množici ob padcu za sabo potegnemo še koga, tako tudi v življenju »nihče ne blodi le v svojo lastno škodo, temveč je vzrok in pospeševalec tuje blodnje.« Seveda se Seneka zaveda, da je veliko lažje prepustiti odločitev drugemu, vendar nas opozarja, da nas lahko slepo zaupanje oziroma »napaka, ki prehaja iz rok v roke, vrtinči in nas peha strmoglavo v prepad.« Da bi torej lahko v svojem življenju ravnali kar najboljše, bi se morali prenehati opirati na mnenje večine, prevzeti odgovornost v svoje roke in o takih vprašanjih razsojati sami.
Vas je morda, spoštovane poslušalke, poslušalci, presenetila jutranja tema obogatena z gosto meglo? Kljub temu, vam želim prijetno jutro, ki ga tudi dolgotrajna jutranja megla ne bo uspela pregnati. Vsem, ki jim ne bo treba ven v ta zaspan in razvlečen dan, ko komaj čakamo sončnih žarkov bledega poznojesenskega sonca, je morda vseeno. A grem stavit, da nas vse prevzame veselo razpoloženje, ko skozi meglo posije prvi, naj bo še tako droben žarek svetlobe. V življenju je podobno. Zdi se nam, da se vlečejo težave, napori, dolžnosti kakor jutranja megla. Kdo bi si želel vztrajati v tem razpoloženju!? Vsak bi se rad znebil vseh teh premlevanj in notranje tesnobe. Kdaj bo že enkrat tega konec, bom zmogel, zakaj ravno jaz in podobno neprestano premlevamo. Tišči nas kot jutranja tema. Prav to je tisto, kar po drugi strani prinese dnevu slast. Brez napora, brez težav, bi bilo naše življenje prazno. S čem se hvalimo, če ne s tem, kaj vse smo premagali, kaj vse prenesli. Prevzamejo nas pričevanja ljudi, ki so premagali napore, bolezni, razvade; vložili v to ogromno napora in so pred nami polni veselja in zadovoljstva. Srečati človeka, ki je preživel nesrečo, bil dolgo časa privezan na posteljo in ostal invalid, je težko. Ne veš, kaj bi mu rekel, kako bi se do njega obnašal. Pokazati, kako ti je hudo za njegovo trpljenje, razumeti njegovo preizkušnjo, je prav, a hkrati ga nočeš še bolj potreti in mu vzeti volje do življenja. Če se zgodi, da nas tak nesrečnik preseneti in sam začne pogovor, kjer izpostavi, kako je bilo ob nesreči težko, a je sedaj hvaležen, da je vsaj živ, dobesedno razelektri ozračje in pogovor steče veliko bolj sproščeno. Napori, trpljenje in naše občutje ob tem, ko bi najraje vsemu pobegnili, govori, da tako stanje nemoči ni za nas. Kakor bi si v temačnem jutru želeli sonca, svetlobe, tako se v takih trenutkih želimo znebiti bremen, ki nas težijo. Oddahnemo se, ko vidimo človeka, ki je zmogel iz svoje teme trpljenja narediti nekaj svetlega, dobrega. Prav ta prva že skoraj zimska jutra so trenutek, ki nas vedno znova vabijo, da v sebi obudimo hrepenenje po svetlobi. Saj ni pomembno, kako to storimo. Advent je ena izmed poti. Svoje hrepenenje lahko ponazorimo z adventnim koledarjem, adventnim venčkom, tako ali drugačno zunanjo obliko; pomembno je le, da verjamem v luč, ki prihaja včasih prej včasih pozneje. Želim nam vsem s soncem napolnjen dan z obilico pričakovanj in hrepenenja.
Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivd … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se zbudijo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati. Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA. Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi? Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti. Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega. V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz. Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
Ob vseh sposobnostih, ki jih imamo ljudje je pomembno izpostaviti naš največji talent in v njem našo največjo vrednost: to je ljubezen – biti ljubljen in tudi sam ljubiti. Temeljno poslanstvo ni v opravljanju določene zaposlitve. Ne živimo zato, da smo zaposleni za preživetje; zaposleni smo zato, da lahko preživimo in se uresničujemo v talentih – predvsem v osnovnem, ki se izraža v medsebojnem odnosu ‒ ljubezni. Ljubezen nas uči in oblikuje. Ljubezen nas, našo »bit v Biti vseh bitij« povezuje v sveto Eno-st sočutenja. Ljubezen je božanska učiteljica in mi smo njeni učenci. Zato bi ji bilo pomembno tudi v procesu izobraževanja dodeliti častno mesto, pa čeprav je ekonomizem očitno ne vrednoti. Dejstvo, da so učenci ocenjevani predvsem (ali celo samo) na področjih za uporabnost, je očitni kazalnik, da je ekonomizmu/hrematizmu (posredno ali neposredno) podvržen tudi izobraževalni sistem v svojem storilnostnem konceptu. Ker zanj vrednote, kot so sočutje do ljudi in stvarstva, usposobljenost za pravičnost, spoštljivost, odgovornost … niso cenjene, niso ocenjene. Učence se usmerja v konkurenčnost, uporabnost, ne pa, da bi bili zadovoljni v dopolnjujočem se sobivanju, v katerem je vsak prepoznan, ovrednoten in spodbujen v svoji osebni izvirnosti/poklicanosti –odličnosti in sprejet tudi v nebogljenosti, zaradi česar je lažje zdravo samozavesten ter posledično v sožitju prijeten in družbeno dopolnjujoč. Bilo bi v dobro, če bi imelo izobraževanje dopolnjujoč in ne izključujoč koncept; če bi učence uvajalo v dopolnjevanje. V prepoznani vrednosti vsakega posameznika kot dopolnjujočega člena/člana družbe je temeljna pedagogika za družbeno sožitje in za radost bivanja. Ob vsej pozornosti na koristno ne gre spregledovati »koristnost nekoristnega«, npr. čut za lepoto. Ta nas usklajuje v skladnost, sozvočje, prebuja sočutje, saj je v lepoti ne le podpis, pač pa tudi prisotnost Boga, ki je Lepota sama. Pomembna je vzgoja pozornosti za občudovanje, za čudenje in začudenje, ki budi vznemirjenje in radovednost in srčnost – na tem temelji radost v sobivanju. Največji uspeh v izobraževanju, oblikovanju človeka ni najprej usposobljenost za uporabnost, pač pa za radost v sobivanju – za srečo v srečevanju s sočlovekom in preostalim stvarstvom ter dopolnjujoče sodelovanje v oblikovanju sveta, ki bo bolj po meri ne le človeka, pač pa tudi vseh s katerimi sobivamo v življenju.
Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja.
Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrna. Opazili boste, da se razlikujejo drug od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je potrebno oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.
Danes se začenja teden Karitas. Osrednji dogodek bo sredin dobrodelni koncert Klic dobrote, s katerim vsako leto zbirajo sredstva za družine v stiski, številne prireditve pa bodo potekale tudi po drugih krajih Slovenije. Današnjo Duhovno misel je pripravil generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic.
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da je beseda Bog najbolj obremenjena človeška beseda. Nobena ni tako zlorabljena, razcefrana in omadeževana s krvjo. V imenu Boga ubijamo in se gremo strankarstva, a presenetljivo je, da zanj kot mučeniki tudi junaško umiramo. Nekateri imajo Boga Svetega pisma za najneprijetnejši lik. Zdi se jim, kot bi šlo za drobnjakarskega maščevalneža, etničnega pometača, genocidnega homofoba, rasista, morilca otrok, nasilnega ženomrzca in sadomazohista, ki dovoli, da njegov edini Sin trpi razpet na križu. Razvpiti Richard Dawkins trdi, da lahko v Boga, ki dopušča trpljenje, verjamejo le omejeni zabiteži. V svoji knjigi Iluzija o Bogu je zapisal: »Vsak, ki jo bo prebral, tudi vernik, bo postal ateist.« Potem mu je Alister McGrath, priznani molekularni biofizik, s knjigo Iluzija o Dawkinsu, vrnil udarec: »Sram me je, da sem bil ateist.« Kdo ima prav? Ali gre pri tem za kaj več, kot če bi poskušali dokazati obstoj dobih vil? Do nesporazumov prihaja zato, ker je govoriti o Bogu težko in nevarno, saj je Bog svetla skrivnost. Kot teolog si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si drznejo o Bogu govoriti, ker mislijo, da vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. Dokončno nam je spregovoril z razumljivo človeško govorico, z Besedo Jezusa Kristusa. Martin Luther je rekel, da ne moremo reči Bog, če prej ne rečemo Jezus. Del svojega časa preživim na univerzi, kjer s študenti prerešetavamo največji misterij, zakaj zlo, vendar teologijo prevajamo v človeške izraze, ne v Božje, ker vse, kar rečemo o Bogu, reče človek. (Karl Barth) Ali je imel slavni filozof in logik Bertrand Russell (1872-1970) prav, ko je glede tega odgovoril: »Brez slabe vesti bi Bogu pogledal v oči in mu rekel, da nima dovolj dokazov, ko se z mano igra skrivalnice.« Medtem ko je protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga usmrtili nacisti, sredi trpljenja napisal: »Nihče nima izgovora. Vsak lahko najde Boga, kajti ni tako prekletega kraja, kjer ga ne bi bilo.« Vprašanje trpljenja je povezano z vprašanjem o smislu. Človek nima sebe, dokler ne najde smisla, a si ga sam ne more dati, ker ni sam sebe ustvaril. Človek presega živalski instinkt, ker ima razum, ki se svobodno odloča. Zato je več kot bitje; je oseba. Ni samo čista materija, ampak je tudi duh. Kot materialno bitje živi na svetu, kot duhovno bitje pa svet presega. Človek je to, kar šele bo. Zato nima moči živeti v svetu, v katerem ni Boga, ker ne ve, kaj je dobro in kaj je zlo in kaj je spodaj, zgoraj, levo in desno. Tudi jaz se borim z razvpitim vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje, in v kriku agonije jecljam: »O, vrni se k meni, moj neznani Bog, ki si moja bolečina in moja zadnja sreča.«
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega.
Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo… Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti – zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti ostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, a je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, a če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav takšen kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on me tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti ‘krzneni plašč’ dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega ‘plena’.
Danes goduje sv. Cecilija, mučenka iz prvega obdobja krščanstva. V 15. stoletju so jo začeli častiti kot zavetnico glasbe: Aleksander Marino je leta 1584 v Rimu ustanovil bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. V današnji Duhovni misli bo o zavetnici glasbe, glasbenikov, pesnikov, pevcev, orglarjev in izdelovalcev glasbenih inštrumentov razmišljal teolog in muzikolog dr. Štefan Alojzij Ferenčak.
Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli. Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev. Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival. Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista. Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
Neveljaven email naslov