Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o dilemi imeti ali biti. Brez prizadevanj za materialne dobrine v življenju ne gre, hkrati pa to ne sme biti naš edini cilj.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007, navdihnjena z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje– za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo –, pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti) \t
Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali sveže zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svoje mame ali očete na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore. Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, podobno slovesnosti prvih obhajil, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom. Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu prosit za ozdravljenje svojega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo – in ozdravljen bo moj služabnik. Priti pod tvojo streho pomeni priti v njegov dom, videti notranjost njegovega doma. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo: ostani doma, je pod strehami naših domov potekalo zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Ker smo bili omejeni na bivanje pod istim krovom, nismo mogli pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se soočiti z njimi in s samim seboj. O tem času nekateri pravijo, da je bil uspešen, nekateri samo zamahnejo z roko. A vendar, zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Prej so nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, zdaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne.
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel. \tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.« Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
Bog je naš svet v precejšnji meri vezal na molitve ljudi. Težave imamo zato, ker si napačno tolmačimo Božjo voljo. Obstajata dve vrsti Božje volje – suverena in absolutna Božja volja, ki je rezultat Božje svobode in nanjo nimamo vpliva, ker je Bog edini odločevalec, in duhovna (moralna, krepostna) Božja volja, ki je rezultat naše svobode in nanjo imamo vpliv. Kako? Tako da ne lažemo, ne sovražimo, ne ubijamo … Toda zakaj je sploh treba moliti, če ima absolutni in nespremenljivi Bog svoj božanski načrt že začrtan. Če molitev spreminja Božji načrt, je Bog podrejen nam; če ga ne spreminja, pa je nesmiselno in nepotrebno moliti. Če je Bog konstanta, kako z njim logično združiti svojo molitev kot variablo? Paul E. Billheimer je zapisal, da moramo ta del Božje volje razumeti kot virman, ki ni veljaven, dokler nista na njem dva podpisa, Božji in naš. Molitev je naš podpis. Mi smo sopodpisnik. Vendar ali to drži? Kako to, da je Bog nekoč otroke Judov v Egiptu rešil pred smrtjo, v Auschwitzu pa jih ni? Kako to, da tri pravične matere molijo k istemu Bogu, a prva rodi mrtvega otroka, druga težko invalidnega, tretja pa povsem zdravega? Ali se sploh izplača moliti? Zakaj Bog včasih posreduje, včasih pa ne? Tudi Jezus je v svojem času ozdravil le nekaj slepih, bilo pa jih je veliko. Naš preprost odgovor je, da si nekateri kazen zaslužijo ali da imajo premalo vere. Jezus je takšno razlago zanikal in poučil, da zlo enako zadeva pravične in nepravične. Težko je povezati Božjo ljubezen z Božjo pravičnostjo, kajti veliko hudodelcev uspeva, bogaboječi pa ne. Tako se zgodba trpečega, a nedolžnega Joba ponavlja v vsakem življenju. Težko je, ko mi srce v peklu trpljenja zgori do samega pepela. Vem, da zdravnik zdravi, Bog pa ozdravlja, a kaj, ko v morju žalosti ne vidim obale in s stisnjeno pestjo žugam proti nebu in zemlji. Včasih je v meni svetnik, včasih pa zver. Vem, da medicina lahko odvzame trpljenje telesa, filozofija trpljenje uma, klinična psihologija trpljenje duše, vera v Boga pa trpljenje duha. A priznam, da kljub temu razmišljam o Bogu tako, kot so se o njem spraševali radovedni Jobovi prijatelji. Razlika je v tem, da ljudje gledamo na to v črno-beli tehniki, Bog pa vidi tudi barve.
Slovo je vedno naporno in boleče. Samo pomislimo na kakšen najstniški parček, ki se v svoji zaljubljenosti ob koncu zmenka nikakor ne more ločiti. Še res čisto zadnji poljub na vogalu ulice, potem pa morata iti, ker že oba zamujata. Tisto, česar ne moreta zadržati na konkretni ravni, se nadaljuje po telefončku na digitalni, da bi vsaj tako ohranjala povezanost. Da ne govorimo o tem, kako težko se je posloviti od sorodnika ali prijatelja, ki se je odločil, da se bo odselil, ne samo iz naše bližine, ampak po možnosti precej daleč v tujino, in to za dolgo, če ne kar za vedno. Vemo, da to niso lahke stvari, še posebno če govorimo o dobrih odnosih in povezanosti. Res je, da se stik lahko ohranja s priložnostnimi obiski in seveda tudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, ampak na drugi strani tudi dobro vemo, da ni enako kot takrat, ko živimo skupaj. Kaj šele, ko se kdo od nas poslovi za vedno, ko torej umre. Tako slovo je najtežje. Bližja je bila sorodstvena vez, bližji in globlji je bil odnos, teže je. Pri preostalih primerih je lahko nadomestno povezanost omogočala digitalna komunikacija, ob smrti pa ta ni mogoča. Konec je pač konec. Ali ne? Danes katoličani obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. Po vstajenju od mrtvih se je Jezus svojim učencem prikazoval še štirideset dni in jih poučeval ter utrjeval v veri. Nato je napočil trenutek slovesa, odhoda. Sledili so strah, stiska, zmeda zaradi odhoda. Učenci so se v tistem trenutku zavedeli, da bodo ostali sami, prepuščeni sebi, brez Jezusovega vodstva, predvsem pa brez Njega samega Že na veliki petek se je zgodila katastrofa, ko so Jezusa umorili na križu in je bilo vsega konec. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, se je upanje vrnilo. Zdaj pa je bilo jasno, da je slovo dokončno. Toda Jezus jih je potolažil: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas.« Potem ko se je Jezus od njih poslovil, so učenci na binkošti prejeli Svetega duha in ta je ostal njihova vez z Jezusom. Niso bili sami. Resda Bog ni bil navzoč med njimi v konkretni človeški osebi Jezusa iz Nazareta, so pa prejeli Svetega duha, ki je Božja navzočnost med njimi in v njih. Vez in odnos z Bogom Očetom ter vez in ustvarjalec odnosov med njimi. Ko se zdi, da ob smrti svojih najbližjih ostanemo sami, ko zaseka ostra bolečina ob izgubi, nas krepi in tolaži prav to, da smrt ni pravi konec. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih bomo tudi mi deležni vstajenja in večnega življenja. Sveti duh, ki smo ga prejeli pri birmi, pa ostaja edina vez med nami, ki smo še na poti, in vsemi tistimi, ki so se s smrtjo že pridružili večnosti. Brez digitalne povezave. Povezani smo duhovno, v Svetem duhu.
Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel. Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila. Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne. Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega. Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata. Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam. Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja. Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan. Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.
V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam ta karantenski-koronski čas pomaga po svoje oblikovati tudi nekatere sicer utečene duhovne navade in miselne vzorce.
Tokratno duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Izpostavlja kako pomembno je, da črpamo svojo duhovno moč iz Božje besede in po tem uravnavamo tudi svoje poti vsakdanjega življenja.
Ena hudih posledic vojn je, da številni otroci postanejo sirote. Včasih vidimo pretresljive posnetke ali fotografije teh zapuščenih otrok. Dogaja se, da sirote spremljajo ali objemajo zdravniki, drugi medicinski ali humanitarni delavci. Kljub temu tem otrokom iz oči sijeta žalost in obup-. Žalostni iščejo zavetje in preživetje. Toda potrebujejo več kot samo preživetje, potrebujejo čut pripadnosti, pripadnost družini in domu. To se pravi, da pripadajo nekomu in niso sami. Vsa potrebna materialna pomoč jim ne more dati te stvari. Njihovo žalost ob izgubi staršev lahko napolni samo razumevajoč in trajen odnos. O sirotah govori tudi Jezus v današnjem evangeliju, saj pravi: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Evangeliji so bili napisani v grščini in v tem jeziku sirota pomeni učenca brez navzočnosti ljubečega učitelja ali mojstra. Tako je veliki grški filozof Platon dejal ob smrti drugega velikega filozofa Sokrata, da bodo sedaj njegovi učenci zapuščeni, kot otroci brez očeta. Podobno je razmišljal Jezus, da bodo njegovi učenci po njegovi smrti kot sirote. Zato je dejal: »Ne bom vas zapustil sirot«. A s tem pokaže razliko med seboj in drugimi učitelji in na to, da v Božjem kraljestvu ni sirot. Kristus nas tudi po svoji smrti ne zapušča in njegovi učenci nismo sirote. Zato ljudje, ki pripadamo Božjemu kraljestvu, nismo sirote, čeprav se včasih počutimo kot sirote in sami. Težko prenašamo nadloge bolezni in starosti ter druge nevšečnosti. Kdo ima lahko celo občutek, da ga je Bog zapustil. Nekatere muči nerazumevanje ljudi, morda tudi najbližjih. Pa nam vera govori in Jezus v evangeliju zagotavlja, da nismo sami, ampak da nas vedno spremlja. Zagotavlja nam tudi, da nas ne bo pustil samih v naših bojih in težavah. Obljubil nam je Svetega Duha: »In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj« (Jn 14,16) Duha Tolažnika, Spodbujevalca, Podpornika in Zagovornika v težkih in lepih trenutkih našega življenja. Globoko sporočilo današnjega Evangelija je, da v trenutkih, ko nam je v življenju težko, nismo sami in nikoli nismo sirote.
Judovski mislec Rachi pravi, da ko bi bila neka katastrofa na zemlji in ko bi zgorelo vse Sveto pismo, a bi ostala Visoka pesem, bi še vedno imeli Božjo besedo in človeštvo bi bilo rešeno. Res je, Visoka pesem izraža globino naše duše, kjer se razodeva tisto, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar človeka docela presega. Preseneti nas, da v tej globini najlažje zaživi žensko srce, tisto, ki je veliko trpelo in je sposobno ljubiti vsem težavam navkljub. Takšno je bilo srce Marije iz Magdale. Pesem vseh pesmi pravi, da v globini svoje duše človek hrepeni in išče Boga. V tem hrepenenju pa je že Bog navzoč, njegova milina, njegova dobrota. Zato iskanje Boga ni samo bolečina in trpljenje, ampak je predvsem radost, saj vemo, da tudi veliki Pascal zasliši glas Boga, ki mu pravi: »Ne bi me iskal, ko me ne bi že našel. Nevesta v Visoki pesmi venomer išče svojega ljubljenega, ga želi videti, in zato sprašuje jeruzalemska dekleta ob mestnih vratih, ali so kje videle ljubljenca njene duše. To pomeni, da prav tako tudi mi v iskanju Boga, njegove ljubezni ali Božje navzočnosti med nami, ne moremo ostati sami, ampak, da med seboj delimo iskreno besedo, ko ga iščemo in potem tudi veselje, če ga najdemo. V življenju Marije Magdalene se najlepše uresničuje hrepenenje iz Visoke pesmi. Tudi ona išče Gospoda, tudi ona sprašuje druge, ali so ga videli, pa naj bodo to angeli ali pa vrtnar v lepem nasadu oljk. Bog, ki je dobrota sama, ne dopusti, da bi ga človek imel v posesti, da bi se ga kdorkoli polastil, ali ga obvladal. Nihče ne more zaobjeti in posedovati Božje ljubezni. Bog se raje umakne in ostaja hrepenenje naše ljubezni, zato pa je naša iskanje še bolj pristno in naše molitev še globlja. Izjemna ženska Marija iz Magdale nas uči, da najgloblja ljubezen zahteva tudi žrtve, tako se je tudi ona pripravljena žrtvovati. Evangelij nam poroča, da zasliši glas, ki jo vprašuje: Žena, zakaj jokaš, zakaj si žalostna, zakaj trpiš, ko pa je vendarle dobri učenik pri Tebi! Takšna je Božja tolažba. Ne da bi mi ne trpeli več, da ne bi več hodili skozi očiščujočo ljubezen, da ne bi več jokali. Toda tako kakor v Evangeliju, se lahko tudi pri nas te solze gorja in trpljenja spremene v solze veselja. V tem duhu bi lahko rekli, da je resnica ljubezni nam ljudem nevidna, da je ne moremo zaznati, dokler je ne uzremo skozi tančico solza. Tančica solz pomeni, da smo se sposobni drug za drugega žrtvovati, drug drugemu kaj odpustiti, drug z drugim potrpeti. Šele takrat lahko nastopita najgloblja radost in veselje.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Milonig premišljuje o pornografiji kot grehu.
Če smo se prebudili, spoštovane poslušalke, poslušalci, v svet, kjer je skoraj vse zaprto, se v nas lahko priplazi nezaupanje. Mnogi širijo take in drugačne razlage, novice, ki nas še bolj begajo. Končno, komu naj še verjamemo zaprti v ozke prostore, odrezani od sveta. Ni čudno, da nekateri, malo zares, malo s posmehom, sprašujejo vernike, kje je njihovo zaupanje, kje je njihova vera v čudeže; kje je končno njihov Bog, ki naj bi jih rešil. Na to je težko odgovoriti. Če samo pogledamo krščanstvo, je mogoče najti številne primere čudežev, ki govorijo o ozdravitvi. V Svetem pismu imamo polno pozivov k zaupanju v Boga, o tem, kako nas bo On rešil, če se zatekamo k Njemu. Škofje skoraj povsod po svetu so pa zaprli cerkve, vernikom onemogočili dostop do tega vira moči in zaupanja. Kot da oni sami ne bi imeli zaupanja in vere. Saj verjetno poznate tisto zgodbo, ko je v velikih poplavah človek čakal, da ga Bog reši, zato je zavrnil vsakega, ki ga je hotel pobrati v čoln. Ko se je utapljal, je kričal k Bogu, zakaj ga je zapustil. Bog naj bi mu odvrnil, da kaj več kot toliko rešilnih čolnov pa res ni mogel poslati. Tak odgovor je prepoceni. Bolj mi prihaja na misel moja izkušnja, ki sem jo imel s študenti sredi Afrike. Pri predmetu o praktični etiki sem pripravil podatke o tem, koliko odstotkov prebivalstva v državah, od koder so bili študentje, je okušeno z AIDS-om. Najprej so me gledali debelo, nato presenečeno, na koncu so se le ojunačili in razložili, da je smrt del življenja in od nečesa je treba umreti. Sam sem mislil, da se norčujejo, a v pogovoru so pokazali, da to čisto resno mislijo. Če kje, potem v Afriki najdeš resnično verne ljudi, zato se mi je zdelo, da je to morda nekakšna slepa vera, saj si drugače ne morejo pomagati. Vendar sem videl, kako želijo s študijem izboljšati življenje, kako se borijo, če zbolijo, da ozdravijo. Kljub možnostim, ki jih k sreči imajo vedno več, njihova vera ni manjša. Na drugi strani pa niso obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolijo, se ponesrečijo. Znajo zaupati v življenje in veliko bolj polno preživijo vsak trenutek, ki jim je dan. Pogosto smo obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolimo; kaj bo, če ostanemo sami. Prav je, da smo previdni, da poskrbimo za vse potrebno in se izognemo nepotrebnemu tveganju. Ob pravem zaupanju v naše bližnje, če zmoremo še vero v Boga, pa tudi v veri, bomo bolj polno zaživeli dneve, ki so nam dani, naj bodo taki ali drugačni.
Opazujem prazno otroško igrišče. Zdaj je bolj varno, da otroci in njihovi starši ne hodijo tja. Spomnim se, kako je živahno, ko je tu polno otrok. Veliko se jih zažene tja, kjer so igrala. Gugalnica je vedno med prvimi, malčki jo skušajo zasesti. Tekmujejo, kdo bo prvi na njej. Veselo se gugajo, ne ozirajo se na razočaranje tistih, za katere na njej ni več prostora. Nekateri otroci na tleh se v gugajoče zaletavajo ali pa jih potiskajo vse višje in višje. Zgodi se, da je otrok na gugalnici ob tem že prestrašen. Kriči, da je dovolj, že hoče dol, a videti je, da ga nihče ne sliši. Kot bi s tem podžigal maščevanje tistih, ki niso uspeli biti prvi. A vse to je otroška igra. Nikoli končana. Tudi odrasli uživajo v guganju. Nekaterim je sicer ob preveč intenzivnem nihanju neprijetno, postane jim celo slabo. Odrasel človek ne mara velikih, močnih sprememb. Ob hitenju, pomanjkanju časa, z zatrto igrivostjo se marsikdo oklepa navad in ostaja v ozadju življenja. Hitiš, kot bi divjal po avtocesti brez razuma. Z občutkom, da življenje izginja, ne nek način zastaneš, umiraš v sebi. Prepustiš se nekemu rutinskemu toku, nihanju, ki ga ne znaš končati. Morda je dobro, da bi človek vse to, kar se mu dogaja, ubesedil. Da bi slišal sam sebe, kaj se mu dogaja, kako živi, da bi spoznal, da mu manjka svetlobe in da se mora prebiti do Luči. Gugalnici življenja se ne moremo izogniti. Življenje je lepo in je tudi grdo, je svetlo in je tudi temno, je napolnjeno z odnosi, pa je tudi samotno, osamljeno, je veselo, a tudi žalostno, trpeče – vedno pa je enkratno, nikoli se ne odvija kot kopija drugega. Lahko se zgodi, da se po doživljanju neizmerne sreče in izpolnjenosti v trenutku pojavi občutek zavrženosti, strah, razočaranje. Ko pa se zaveš, da je skrivnostno nihanje del življenja samega, da sem kamenček v čudovitem mozaiku, ki je delček visoke umetnosti stvarstva, je v resnici pretresljivo. Čudovito darilo prav zame, za mojo pot. Opaziš veličino in majhnost svojega bivanja. Gugalnica, ki jo uporabljam prilagojeno sebi, me umirja. Tako kot zmorem sam, moč prilagajam svojim potrebam. In je udobno. A pride, ne predvidevam vsega. Pridrvijo spremembe kot divji otroci na igrišču in me vržejo s tira. Nihanja so, človeku ne pustijo, da bi se omamil od udobja, ampak prebujajo dušo, zavest, da imam svojo nalogo, svojo odgovornost, da se premaknem s fotelja. Ne glede na vso pestrost, ne glede na to, kar se zgodi, se skoraj čudežno poveča klenost, trdnost, povečajo se smisel, upanje in ljubezen. Zasidraš se v svojem notranjem miru, prideš v stik svojim bistvom, odpreš srce.
Pikniki znajo biti zelo prijetna stvar. Navadno se vse dogaja v naravi, ljudje si vzamejo čas, vse je preprosto in velik poudarek je na srečanju ljudi. Prav tega nam, ki vse prepogosto tako hitimo, vedno zelo manjka. \tPravili so mi o bolniku, ki si je, že zelo slaboten, praktično umirajoč, zaželel, da bi priredili piknik. Domači so ga malo čudno pogledali, ker si niso mogli predstavljati, da bo to sploh zdržal. Toda on je vztrajal in zelo jasno povedal, da je piknik njegova zadnja želja. Pa to še ni bilo dovolj. Sam je tudi določil, kaj bodo pili in jedli. Za pijačo je naročil refošk iz okolice Kopra, za jed pa pršut od prav določenega kmeta, kamor je že prej pogosto hodil po pršut. Nihče si ni upal ugovarjati, čeprav do konca niso vedeli, ali misli povsem resno. Toda spoštovali so njegovo željo in odhiteli v Koper po refošk in h kmetu po pršut. \tČez dva dni so na domačem vrtu priredili piknik. Z vremenom so imeli veliko srečo, saj tako lepega dne kot takrat že dolgo ni bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nekateri, ki so bili povabljeni pa so se opravičili, da ne morejo, ker so zadržani z raznimi drugimi opravili. Morda so se bali srečanja s hudo bolnim in niso vedeli, kako naj bi se ob njem vedli. Saj poznamo takšne izgovore. \tPiknik je minil lepo. Bolniku so pripravili udoben naslanjač in vsi udeleženci piknika so prišli k njemu in se je z vsemi pogovarjal. Videti je bil srečen, čeprav je bil dan zanj zelo naporen. Zvečer je bil na smrt utrujen in je lahko samo še zaspal. Naslednji dan proti večeru je mirno umrl. \tTa zgodba se mi zdi nepopisno lepa. Lepo, da so svojci slišali njegovo željo in mu jo izpolnili, čeprav se jim je zdela nenavadna. Saj tudi prej niso prav pogosto prirejali piknika. Lepo, da je imel bolnik lahko okrog sebe zbrane ljudi, s katerimi je bil povezan in se je od njih lahko poslovil na ta način. Ob tem me prešine misel, kako lepo bi bilo, da bi tudi jaz imela okrog sebe ljudi, ki bi me hoteli in znali slišati, ko bom umirala.
Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.
Kako prijetno in pomirjujoče je, ko se na planinski poti, po kateri hodiš prvič, ponovno na kakšni skali ali deblu drevesa pojavi markacija, ki ti sporoči, da si nisi zašel, ampak si še vedno na pravi poti. Podobno je tudi na drugih naših poteh. Svojčas smo se mučili z zemljevidi, ali pa smo, če nismo bili preveč ponosni vozniki, celo kakega domačina prosili, da nas je pravilno usmeril proti cilju. Zdaj se zanašamo predvsem na navigacijo, ki nam je lahko v veliko pomoč. Lahko pa nas tudi kdaj zapelje nekam drugam, kot smo pričakovali ali pa nas po neki, nesmiselno daljši poti vodi k cilju, do katerega bi prišli, če bi se mogoče zanašali na lasten občutek. Kakorkoli že. Take ali drugačne oznake, napotki, navodila in vodenje so vedno dobrodošli, ko na svojih poteh skušamo doseči cilj. V evangeliju današnje nedelje beremo, kako se Jezus poslavlja od svojih učencev in jim pravi, da odhaja od njih, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu, da bodo lahko tudi oni šli po tej poti k njemu. Nejeverni Tomaž ima ponovno težave glede konkretnosti in logičnosti, zato vpraša Jezusa: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Problem, ki lahko vznemirja tudi nas. Ne vemo namreč, kam gremo. Kakšen je končni cilj našega življenja? Kaj nas tam čaka? Je to samo grob, črna zemlja, ki me bo zakrila ali je še kaj več? Jezus se poslavlja od učencev, ker odhaja, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu. Zato Jezus Tomažu odgovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Res se na prvi pogled zdi to nekam poetično vzneseno. Tako nekako v zraku. Toda če pogledamo malce od blizu, lahko zelo jasno prepoznamo konkretnost. Jezus je pot. Za tiste, ki mu s krstom pripadamo in mu sledimo, je Jezusovo življenje zgled in spodbuda, kako naj bi živeli tudi mi sami – povezani z nebeškim Očetom in z ljudmi. To, kar je Jezus živel in učil, je torej pot, kako hoditi skozi življenje. Seveda brez povezanosti, brez pristnih odnosov ne gre. Tudi ne gre brez izročanja, prepuščanja in zaupanja Bogu. Z zavedanjem, da je on najbolj temeljna resnica, najbolj temeljna stvarnost našega bivanja. Zato Jezus pravi o sebi, da je resnica, in tudi, da je življenje. Prav v tem se srečamo s ciljno točko življenja. Kristjani namreč verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, saj je Jezus vstal od mrtvih. Smrt ni končna postaja poti, ampak le prehod v novo življenje pri Bogu. Na življenjsko pot pa lahko gledamo kot na proces, v katerem se učimo rasti v ljubezni. Ko živim z zavestjo, da me Bog ljubi in da iz te ljubljenosti tudi jaz zmorem ljubiti sebe in druge. Ljubezen, ki ni sebična in egoistična, ampak se podarja. Le v tej ljubezni se bomo srečali in prepoznali na koncu poti – v Bogu, ki je Ljubezen.
Neveljaven email naslov