Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Sv. Janez Marija Vianney ali kakor mu tudi rečemo »Arški župnik« je svetnik iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja. Zaradi svojega svetniškega in plemenitega življenja je postal zavetnik župnikov in pastoralnih delavcev. Temelj za svoje svetništvo je prejel v domači družini, v vasi Dardilly blizu Lyona. Mati je odigrala pomembno vlogo na poti njegovega svetništva. V šoli mu je šlo zelo težko, ker je bil starejši od vseh vrstnikov. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je spraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Hitro po novi maši je bil poslan v župnijo v mestecu Ars. Gre za majhno župnijo, ki je štela samo 230 duš. Svojega duhovnika so imeli samo zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. Iz življenja Janeza Vianneyja je znana pripoved, ki pravi, kako je potoval na svojo novo župnijo, v Ars. Za pot naprej je moral vprašati nekega dečka. Ta mu jo je pokazal in Vianney se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je šel najprej v cerkev, ki je bila zelo zanemarjena. Odločil se je, da jo bo naredil privlačno. V današnjem svetu, ki meri po uspehih, odličnostih, karierah, zmagah, je težko razumeti človeka, ki postavi na prvo mesto stvari, ki se ne zdijo logične in »koristne«. Toda župljani Janeza Vianneyja so to hitro ugotovili. Njihov župnik je namreč veliko časa premolil, malo je spal in živel zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In je zmagal! S tem si ni ravno pridobil kakšne popularnosti. Glas o njegovi svetosti se je hitro širil. Leta 1827 so se začela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od vsepovsod – samo zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianney je bil v spovednici – vsak dan od 12 do 16 ur. Izčrpan od napornega dela je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Leta 1929 ga je papež Pij XI. postavil za vzornika in zavetnika vseh duhovnikov, predvsem župnikov. Sklenimo z mislijo sv. Janeza Vianneyja, ki lahko tudi nas spodbudi, da smo dobri, boljši – takole pravi: »Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem, da jih ima rad, poboljšal in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.«
V svetem pismu najdemo zanimiv dialog med Jezusom in Níkodemom, farizejem in članom judovskega velikega zbora. Čeprav je uradna judovska misel zavračala razlage novo nastajajoče sekte nazaréncev oziroma kristjanov, je Nikodem v Jezusu spoznal učitelja, on pa mu je govoril o nujnosti prerojenja Duhu. Ob Nikodemovem vprašanju: »Kako se lahko star človek ponovno rodi?« bo v današnjem sobotnem jutru razmišljal evangelijski pridigar Silvester Molán.
Ljudje so že od pradavnine romali v svete kraje. Sveti romarski kraji so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. V vseh svetovnih religijah so taki sveti romarski kraji. Človek je po svoji naravi romar ali kot mu radi rečejo filozofi in misleci: Človek je »homo viator«, bitje na poti. Ta želja »biti na poti« se še posebej pokaže med počitnicami, ki jih mnogi izkoristijo za odkrivanje novih krajev, ljudi in kultur. Svetovna turistična organizacija je izračunala, da je bilo leta 1980 na svetu 278 milijonov turistov. Letos, leta 2019, jih je ena milijarda in 400.000. Potujemo čedalje dlje, čedalje pogosteje in čedalje ceneje. Živimo v pluralnem svetu, v katerem je čedalje več ponudb. To velja še posebej za turizem. V francoski poletni reviji časopisa Canard enchaîné je predstavljenih kar 70 različnih oblik sodobnega turizma. Nekatere so usmerjene izključno v iskanje užitkov, kot npr. narkoturizem, ki cveti v Južni Ameriki. Na drugi strani pa je v porastu t.i. humanitarni turizem, ki ponuja priložnost prostovoljnega dela v ustanovah za sirote, predvsem na južnem delu poloble, v revnejših krajih. Poletna priloga satiričnega časopisa Canard enchaîné predstavi tudi /to bom povedal kot citat in v narekovaju/ »velike kolone na poti k Bogu« in navaja podatek, da je romarski kraj Lurd, za Parizom, drugo največje hotelsko mesto v Franciji. Ima namreč pet milijonov romarjev in obiskovalcev na leto. Nekaj podobnega velja za Santiago v Komposteli, v Španiji. Na Jakobovo pot v Kompostelo se odpravlja čedalje več ljudi, vernih in nevernih, kristjanov in vernikov drugih religij, agnostikov in tudi ateistov. Od leta 2009 do danes se je število romarjev desetkrat povečalo. Kdor je prehodil Jakobovo pot v Španiji, t.i. Camino, sam sem ga leta 2010, je lahko doživel resnico, da pot osvobaja, da daje novega zagona in krepi vztrajnost. Srednjeveški romarji na Jakobovi poti so se pozdravljali z latinsko besedo ULTREIA, vedno dlje, vedno naprej, korajža velja, bi rekli po slovensko. Homo viator, človek je bitje na poti. Kakršnekoli bodo vaše počitniške poti, naj vam dajo novega zagona, novih spoznanj, novih navdihujočih misli in zamisli. Tone Pavček je zapisal: »So poti, ki vodijo te v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova te spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi«. Takih poti vam želim, poti, ki vodijo v srca ljudi.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Ste se zbudile, spoštovane poslušalke, da ne govorim o vas, spoštovani poslušalci, z mislijo, da vam danes res ni treba ničesar početi? Težko pridemo do misli, ki je popolnoma neobremenjena s pričakovanji. Pri tem ne mislim le službe in nujnih domačih opravil. Pred očmi imam tisto stanje, ko smo brez vsakega cilja v polnosti zatopljeni v kakšno dejavnost. Pred kratkim sem z odraslimi govoril o stavku Tomaža Akvinskega, slavnega misleca iz daljnega trinajstega stoletja, ki je rekel, da si ob vseh dolžnostih, ki nam jih nalaga življenje, moram sem ter tja privoščiti trenutke, ko kaj počnemo popolnoma brez razloga. Hitro so dopolnjevali to misel s pomislekom, da ima tudi taka dejavnost kakšne dobre posledice. Že če igram z vso zavzetostjo nogomet, sem pozneje dobre volje, sproščen in bolj miren, zato so zatrjevali, da tako in tako vsaka taka dejavnost ima smisel. Upam, da ste kdaj opazovali otroke pri igri. Ne le iznajdljivost, ki jo pokažejo, tudi njihova zavzetost nas hitro prevzame, če le malo potrpimo. Otroci se dejansko igrajo le takrat, ko se popolnoma izgubijo v igri. Če jim želite pokvariti igro, jim samo dopovedujte, kako dobre posledice ima to za razvoj njihovih spretnosti, miselnih procesov, socialnih veščin in podobno. Kakor bi polil ogenj z vodo, bo njihova igra zgubila zagon. Odrasli pogosto zavidamo to otroško sproščenost. Želeli bi se vsaj kdaj pa kdaj tako zaplesti v kakšno dejavnost, da bi pozabili vsakdanje skrbi. Bolj kot se trudimo, manj smo uspešni. Sproščenosti se ne da izsiliti. Priti mora sama. Saj si lahko pomagamo s tako ali drugačno omamo, a ta hitro izstavi svojo ceno. Tudi tolažba, da si kot odrasli tega ne moremo privoščiti, v polnosti ne pogasi našega hrepenenja. Če bi si pustili trenutke, ko smo na nek način prazni, brez velikih vprašanj in nalog, da se prepustimo prvi dejavnosti, ki nas prevzame, bi se vsaj malo približali temu, kar priporoča sv. Tomaž. Ta poudarja, da si brezdelje privoščimo le kdaj pa kdaj, saj bi drugače namesto otroškega veselja dobili le otročjega človeka. Prav je, da se trudimo storiti, kar je naša dolžnost. Samo to nam zagotavlja, da si lahko v miru privoščimo trenutke brezdelja. Ne le da se v takih trenutkih otroškega veselja sprostimo. Ob teh priložnostih se učimo za zmožnost pozornosti in pomoči takim, za katere že v naprej vemo, da nam ne bo prinesla kakšnih koristi. Preračunljivost ni najboljša pot do sočloveka. Zato vam, dragi poslušalci, poslušalke, želim, da bi si danes privoščili brezdelje in prisluhnili, razumeli in sprejeli človeka, od katerega ne morete kaj dosti pričakovati.
Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
V poletnih mesecih se rada sprehajam po turističnih mestecih naše domovine. Vrvež turistov je navadno zgoščen v mestnih jedrih. Živahnemu premikanju velikih skupin in v različne smeri je težko slediti, zato si rada poiščem prostor v prijetni senci. Iz stranske ulice v senci do mene začnejo prihajati zvoki uglaševanja violine. Inštrument s štirimi strunami v rokah drži mlado dekle, pred njo je odprt kovček za darove mimoidočih. Ležernost počitniškega dne najprej plaho, nato pa vse bolj ognjevito zapolnjujejo zvoki violine. Neznano dekle si je za uvod v ulični koncert izbralo Vivaldijevo Poletje, enega izmed štirih skladateljevih koncertov, posvečenih letnim časom. Štirje letni časi so najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. A le malokdo ve, da je italijanski mojster umrl osamljen in v revščini, tudi pokopali so ga kot reveža in nanj pozabili za naslednjih dvesto let. Dekle je spretno ubiralo strune skoraj miže. Le sem pa tja je s pogledom objela mimoidoče. Melodije, ki jih je igrala naključnim poslušalcem, je mlada umetnica igrala na pamet, brez notnega črtovja. Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, ali ste kdaj razmišljali o svojem notnem črtovju? O melodijah, ki jih igrate najprej zase, in o tistih, ki jih igrate drugim? Na žalost marsikdo od nas ne dosega veličine največjih skladateljev, naše melodije življenja pa zvenijo razglašeno ali celo parajo ušesa naključnim poslušalcem. Verjetno bo le malokdo od nas igral prvo violino, a za popolno melodijo tudi v največjih orkestrih mojstri igrajo drugo violino. Žal, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, vaših čustvenih strun ne poznam. Želim vam lahko le, da bi bile strune pravilno napete in melodija vašega življenja lahkotna, kot je lahkotno poletje. Predvsem pa ne pozabite: dokler premoremo vsaj eno struno na violini ali katerem drugem godalu ali brenkalu, jo lahko uglasimo in iz nje izvabimo zvok, ki v pravem zaporedju intervalov z drugimi inštrumenti tvori harmonijo. Le pravi mojster mora vleči lok po naših strunah. Za vrhunsko izvedbo melodije po našem notnem črtovju potrebujemo tudi dirigenta – mojstra taktirke. Nekoga, ki nas bo vodil. Nad mojim in vašim notnim črtovjem pa je še nekdo: pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune. Mnogi poslušajo njegove besede, vendar se ne ravnajo po njih (prim. Ezk 33,32). Glasba plemeniti našo dušo in spodbuja vrline. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, zato se, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, v današnjem jutru ne pozabite uglasiti.
Vsi dobro poznamo pregovor »Pravega prijatelja spoznaš v nesreči«, katerega avtor je antični filozof in pesnik Cicero. Še bolj kot sam pregovor nam je poznano verjetno tudi kakšno izkustvo prav na to temo. Ko je nekaj šlo narobe, ko se je nekaj zalomilo ali celo sesulo, takrat se je pokazalo, kdo je tisti pravi prijatelj, ki nam je stal ob strani, nas podpiral, nam pomagal, nam prisluhnil oziroma je preprosto samo bil tam z nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. V evangeliju današnje nedelje Jezus poda zanimivo prispodobo o prijateljski pomoči. Nekoga ponoči nepričakovano obišče prijatelj. Ker mu presenečeni gostitelj nima s čim postreči, odide k svojemu prijatelju v soseščini in ga prosi, naj mu posodi tri hlebe kruha, da bo lahko pogostil prišleka. V tej točki Jezus zaostri ta izredni nočni pripetljaj: če ta prijatelj ne bo vstal iz postelje in mu dal kruha »zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje«. Ne gre torej samo za prijateljstvo, ampak za vztrajno prošnjo. Da ne neham vztrajati, da ne neham prositi. Seveda Jezus slednjič to z ravni prijateljstva prenese na odnos z nebeškim Očetom. Naj bi torej ne nehali vztrajno prositi, iskati, trkati ... Zato pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Seveda se pri tem pojavi logično vprašanje. Če je Bog vsemogočen in vse ve, zakaj bi ga sploh potemtakem morali kar koli prositi? Saj že sam ve, kaj dejansko potrebujemo. Logično. Zakaj naj bi potemtakem prosili, iskali in trkali? Poglejmo čisto s človeške perspektive. Ali ni pomembno, da dejansko stvari izrečemo, ubesedimo? Mož ali žena, brat ali sestra ali prijatelj ne ve, kaj želim, kaj čutim, kaj doživljam, če tega ne izrečem, če tega ne ubesedim. Pač ni bralec misli, čeprav bi si kdaj želeli, da bi bilo tako. Zato je še kako potrebno in pomembno, da to izrečemo. »Želim si to in to.« »Veliko bi mi pomenilo, če bi šli tja in tja.« Ali, če smo malo zakonsko klišejski: zakaj žena tako rada sliši od moža, da jo ima rad? Saj je poročen z njo, zakaj naj bi ji še govoril, da jo ima rad? Zato, ker se to dotakne srca, ker bogati odnos. Pomembno je torej izreči, ubesediti: ženi, možu, bratu, sestri, prijatelju, in, ja, celo Bogu. Če sem res v odnosu z Njim. V pristnem odnosu lahko torej vztrajno prosim, iščem in trkam. Pri tem pa je dobro, da se zavedam, da ni nujno, da bo uresničeno natančno takrat in na način, kot sem si jaz zamislil in pričakoval. Z odprtostjo in zavestjo, da bo poskrbel. Kako in kdaj, pa naj bo prepuščeno Njemu.
Premišljujem o stari gospe, stari več kot osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji sestri, petnajst let mlajši. Ta pa je ob tem odreagirala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti lahko odvržeš ves balast.« Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako ona sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je celo življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne več grebsti se za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoštevana, pohvaljena, ljubljena … Ne trdim, da to vedno dobro znam, vendar to vadim, vsak dan znova. To mi omogoča, da zelo mirno in zadovoljno živim. Ne vedno lahko, ampak z zavestjo, da je moje življenje, takšno kot je, smiselno in da me v vsakem trenutku spremlja Nekdo, na katerega se lahko zanesem.«\t Vesela sem, da poznam takšne ljudi in se družim z njimi. Tudi sama ob vsem, kar mi ta gospa pove, veliko razmišljam in iz vsega vedno znova razberem veliko takega, kar je pomembno tudi za moje življenje. Tako smo si drug drugemu lahko pravi zaklad. Ne vem, če je starejša sestra sploh razumela, kar ji je mlajša povedala. Zdi se, da ne. Zanimivo. Dve sestri, ki prihajata iz istega gnezda, ki sta bili deležni istega družinskega okolja in iste vzgoje, pa tako različno sprejemata življenje. Ni dovolj samo to, kar dobiš kot popotnico od doma, tudi sam moraš potem v življenju kaj narediti. To ni vedno lahko, je pa vredno truditi se do konca, do smrti.
Kdo sta Joahima in Ana, zakonca, ki se ju danes spominjamo? Po izročilu sta bila iz Davidovega rodu in močna v veri. Njun zakonski odnos je bil zaznamovan s pozornostjo in dejavno ljubeznijo do drugih ljudi in do Boga. Svoje premoženje naj bi delila na tri dele: del za Boga in njegovo svetišče, del za potrebe soljudi v stiski in del za njuno življenje. Njuno skupno življenje ni bilo lahko. Ker sta bila dolgo brez otrok, sta bila enako kot drugi neplodni pari v judovski družbi potisnjena v manjvreden položaj. Neplodnost so nekateri imeli celo za znamenje odsotnosti Božje milosti. Zelo povedno je, kako sta se odzivala na dolgoletno marginalizacijo, poniževanje in sramoto. Joahim in Ana svoje situacije nista razumela, sta jo pa sprejela in skušala brati duhovno. Duhovno v judovsko-krščanski tradiciji pomeni brati življenje v odnosu z Bogom, zlasti s Svetim Duhom. Pri tem jima je morda pomagal spomin na nekatere neplodne pare, po katerih je Bog posegel v zgodovino. Tako je bilo v zakonu Abrahama in Sare, tako je bilo z rojstvom preroka Samuela in kasneje z rojstvom Janeza Krstnika. Tudi rojstvo Marije, matere Odrešenika, je mogoče razumeti le v luči posebnega Božjega posega v zgodovino. Božje delovanje ni nasilno – je vabilo svobodni osebi. Gre za skupno delovanje, sinergijo, v kateri ima človek posebno nalogo. Naloga človeka je biti odprt za sprejetje. Ta naloga ni enostavna: ljudje smo navajeni, da bomo težave rešili sami. Primer Joahima in Ane na eni strani kaže na stisko v zakonu. Nihče, prav nihče ne more iti skozi življenje brez preizkušnje. Joahim in Ana nista bežala iz preizkušnje ali skušala odgovor najti sama, ampak sta svoj pogled uprla v Boga. Značilna upodobitev Joahima in Ane je v objemu in skoraj plesnem koraku. Zakon je objem dveh oseb in skupna pot v življenje. Oboje je potrebno: biti objet in najti skupni ritem. Iskati skupen pogled, skupno vizijo, oblikovati skupen spomin. V tej viziji sta upodobljena tudi v cerkvi v Idrijskih Krnicah. Sveta Joahim in Ana, zavetnika zakoncev, zaljubljencev in vseh, ki po tem hrepenijo, prosita za može in žene. Danes, ko je toliko besed o družini, je morda čas, da se spet zavemo, da je temelj družine zakon. Zlasti zakonska zveza kot zakrament. Lepota, smisel in veselje zakona je najprej v uresničenju tega, da sta dva eno – oziroma bolje, da postajata eno. Za uresničitev tega je pogosto potrebno celo življenje. Enako pomemben je drugi del: zakon je prostor rodovitnosti. Rodovitnost pa niso samo otroci – zakonci smo povabljeni, da smo rodovitni za skupnost. Končno gre tudi za to, da se napotimo na pot duhovnih očetov in duhovnih mater, izziva in naloge, h kateri smo povabljeni vsi ljudje, poročeni in neporočeni.
Ni lepo bežati, dobro pa je uiti. Domislica pač, a ne brez globlje vsebine. Že v otroški igri ima svoj pomen. Pogosteje bežimo pred čem kot pred kom. Da me ja ne zadene kaka zoprnija; bolje, da se seje ne udeležim. Ali: samo, da ne naletim manj, si mislimo, in se srečanju izognemo s senenim vozom, kot se reče. Če kdo ne razume primere: izvira iz podeželskega sveta. Tam se sta se na ozkih poteh dve vpregi težko srečali. Radi bežimo pred dolžnostmi. Nekaj časa je na kakem sestanku prav dinamično, ko pojasnjujemo, zakaj nismo primerni za kako opravilo. Pogosto se pa iz tega izcimi kaj močno neprijetnega. Nekaj časa so nam celo mediji drobili poudarke o pravicah in dolžnostih. Navadno glede vzgoje mladih. A kot da se prileten človek ne bi raje izognil delu, dolžnosti, dani besedi. Izognemo se druščini, ki nam ne ustreza. Z belo lažjo, kakor takemu izmikanju rečejo Angleži. Včasih jo pa po francosko pobrišemo. Bolje, kot da bi izgubljali živce. Vem za človeka, ki se je ob starih sindikalnih pojedinah izmuznil, »preden so se kolegi začeli spreminjati v spake«, kakor je pojasnil. Pobegnemo v samoto. Temu se danes reče odmik. Toda pojem je večpomenski. Lahko gre samo za spremembo okolice. Po stresni službi v hribe. Plavat, hodit, teči. Si privoščiti koncert. Ogled razstave. Ali pa duhovne vaje v tišini. Tudi to je res, da marsikdo ne prenese umirjenosti. Biti ves dan doma, samo na enem mestu. Niti na nedeljo ne, kaj šele med dopustom! Ne, taka ujetost ubija! Nevzdržno! Ven, ven, naprej, dalje, nekam, kamorkoli. Vsaj tja do mlake, da vidim, če je že kaj bolj zeleno. Končno pa: življenje naj bo barvito! Pravimo tudi, da je v sebi sklenjeno. Uglašeno je na dur in mol. Za otroke rečemo, da imajo jok in smeh v enem žaklju. Odrasli pa v beg, predvsem pred vsakim trpljenjem. Res ga ni prav lahko sprejeti; hrepeneti po njem sploh tudi ni treba. Tako in tako se bo priplazilo. Ne ubežiš, ne ubežiš, pravi pesnik, moral boš na sveti križ. Tudi njemu ni bil prihranjen. Ne ubežiš, ne ubežiš. Ni lepo bežati; dobro pa je uiti.
»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno.
V pogovoru z ljudmi bomo velikokrat slišali, da je zelo pomembno objaviti dogodke na televiziji, radiu ali v časopisih. Biti v središču pozornosti, biti pod žarometi medijev, za vsako ceno biti prisoten v časopisih, na radiu in televiziji. To je želja mnogih ljudi. Ob vsem tem pozabljamo, da ima življenje nenapisane zakonitosti. Življenje ni samo to, kar vidimo v medijih. Življenje je veliko več kot to, kar slišimo in vidimo na radiu ali televiziji. Resnici na ljubo povedano! Vtis je, da se ljudje ne srečujemo več iz oči v oči, ampak se gledamo prek ekranov. Vidimo in verjamemo tisto, kar je povedano na raznih družbenih medijih, kar je videno na televiziji ali internetu. In ob vsem tem slej ko prej začutimo, kako postaja naše življenje prazno, ker nimamo več stika s sočlovekom. Človeka bogati samo srečanje s drugim človekom. Človek postaja človek takrat, ko zna živeti z drugimi ljudmi, ko jih opazi, ko jim prisluhne, kadar gre del poti v svojem življenju skupaj z drugim človekom. Pred meseci sem odšel iz Slovenije na Madagaskar. Kraj, kjer sem zdaj, je več kot osemsto kilometrov oddaljen iz glavnega mesta. Skozi kraj gre državna cesta številka 12. To je glavna poveza med glavnim mestom in jugom države. Toda ljudje živijo tudi stran od glavne ceste. Do njih ni mogoče priti drugače kot peš ali s čolnom. In ob tem se mi vedno znova ob vsem govorjenju o človeku in njegovih pravicah zastavlja vprašanje: »So to manj ljudje kot ljudje ob urejenih cestah? Zakaj nanje pozabimo?« In tako ob ljudeh daleč stran od lepih urejenih cest spoznavam, kako pomembno je iti k človeku, čeprav se zdi včasih težko ali skoraj nemogoče. Podobno je tudi doma. Najhujša bolezen današnjega časa je ravnodušnost. In ravno ravnodušnost ali brezbrižnost je treba odkrito priznati in jo počasi premagovati. Ljudje opazimo trpljenje ljudi po svetu in v svoji bližini. Zmanjka pa nam poguma, da bi tudi kaj storili. Sočutje ni dovolj, treba je narediti korak k človeku. Ko vidimo slike in posnetke lačnega otroka, ko vidimo ljudi, ki trpijo zaradi vojn in nasilja, globoko v sebi čutimo, da moramo nekaj narediti. Preveč pričakujemo od drugih ljudi, preveč pričakujemo od raznih državnih ustanov in gospodarstvenikov. Prehitro se prepustimo, da se v nas naseli jeza. Vedno znova pa so med nami ljudje, ki pogumno naredijo korak od sočutja k dejanjem. In to so ljudje, ki v današnji čas in ljudem daleč stran od državnih cest s svojimi dejanji pokažejo, da niso pozabljeni. Kamor ne pridejo mediji, tja lahko pride dobrota človeškega srca. Človek, ki čuti in vidi človeka, ne išče pozornosti. Vsak med nami je lahko človek s čutečim srcem!
Na današnji dan pred 50. leti je na Luni pristala vesoljska odprava Apolo 11. Po 102 urah od starta z Zemlje in po nekaj urah priprav je Neil Armstrong kot prvi Zemljan stopil na Lunina tla in izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Ta dosežek nam je z novega zornega kota pokazal tudi naš dom – planet Zemljo.
Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju vera v Boga umrla. Filozof Nietzsche je to imenoval smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo umrlega Boga? Do kdaj bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, če upoštevamo, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, in v to je vključeno tudi trpljenje. Vse manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof? Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu? Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da je rešitev zagonetk življenja v prostoru in času v resnici izven prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje.
Taborjenje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih … Potem pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem. Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dovolj hitro in bili kmalu pripravljeni na odhod. Nekako ob 5-ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega srfarja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, mimogrede, namignila: »Veš, meni se zdi, da je proti večeru že zdaj …« Ne vem, zakaj, ampak tisti hip njenega namiga nisem opazil. Oziroma: vem, zakaj. V glavi sem si zamislil, da se želim še zadnjič na hitro vreči v morje. Ker številna otročad veliko raje sledi očetovemu zgledu v nekaterih primerih kot v drugih, to pomeni, da se v morje ne bo vrgel samo očka, pač pa tudi otroci. Čas pa bo nezadržno mineval. In tako je bilo tudi tokrat. Dokler ni – nekako ob sedmih – ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to, in kar je še podobnega. Ogorčeno sem se odzval in prepir je bil tu. Ko smo se okoli osmih – zame je bilo takrat »proti večeru«– odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo. Ugotovila sva, da takrat, ko je bil čas za to, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj. Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze nisva znala navesti. Njo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, med vožnjo postal zaspan. Jaz sem se hotel izogniti vročini in gneči na cesti, poleg tega sem želel, da otroci med vožnjo zaspijo. Ampak tega prej, med prepirom, nisem znal razložiti. Razumen pogovor je prišel na vrsto šele pozneje. V celotnem procesu sva torej oba naredila kar nekaj napak. Napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja, pri tem bo morala žena jasneje in natančneje povedati, kaj pričakuje, pa tudi sam bom moral konkretneje ubesediti razloge za svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati. Vendar pa je daleč najpomembnejše to, da zaradi takega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje. Prav lahko bi se nama prikradla misel: »Glej, še po tako lepem dopustu se tako grdo skregava – ali sva sploh za skupaj?!« Sva. Za to sva se konec koncev tudi odločila, ko sva se pred Bogom in pričami odločila za to, da bova ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Zdaj gre le še za to, da si ne misliva, da »taka pač sva« in da se »tu ne da nič storiti«, pač pa se zavedava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če si bova prizadevala za to. Dober odnos ne nastane sam od sebe. Dober odnos se zgradi.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Neveljaven email naslov