Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … Imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden. Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem ga vam. Hvala!