Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega.
Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos.
Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega.
Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos.
Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah.
Tokratno Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o Jezusovi ljubezni.
Na današnjo nedeljo večina pravoslavnih cerkva praznuje vstajenje Jezusa Kristusa, torej pravoslavno veliko noč. Na ta največji praznik so se vernice in verniki pripravljali s postom in dobrimi deli. Danes pa je, kot pravi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić, dan veselja in radosti, kajti vstali Kristus prinaša ljubezen in upanje. Vsem vernicam in vernikom srbske pravoslavne in drugih pravoslavnih cerkva želimo vse dobro na ta veliki praznik.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi po tem, ko bo imela veliko časa. \tTakole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« \tNi edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« \tOb tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Številni ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To samo po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. \tŠe pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si zapolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko začne celo motiti, nas začne celo ogrožati. Neki samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal s predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priložnost spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko začnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih.
Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev - naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.
V tokratni ponovitvi Duhovne misli bomo posegli v zakladnico staroveške modrosti. Grški filozof Epiktet nam bo z različnimi primeri iz življenja dokazoval, da za vsem stoji, kot pravi sam, veliki Umetnik.
Mesec april se počasi izteka. Liturgija nam na današnjo 4. velikonočno nedeljo predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa Kristusa – podobo dobrega Pastirja. Evangelist Janez nam opiše Jezusov odnos kot odnos pastirja do svoje črede. Ovce iz te črede so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni. Kljub temu pa se nam lahko prikradejo kakšne »sumljive« predstave. Kaj pomeni, če imamo nekoga za pastirja? To pomeni, da je na drugi strani čreda, čredni nagon, izguba samostojnosti. Lahko bi celo rekli, da gre za slepo pokorščino, podrejenost, da gre za »izkoriščanje«. Ja, vse to je lahko res, če je »dobri Pastir« nekdo, ki deluje sam iz sebe, ki ima pred seboj svoje lastne interese, svoje koristi. Toda Jezus – dobri Pastir ni prišel na svet, da bi si ustvaril raj, kraljestvo zdaj in tukaj, ampak da bi nam pokazal pot ljubezni, ki je edina, ki šteje, po kateri je vredno hoditi. Ob tej priložnosti se lahko ustavimo ob dveh glagolih. Prvi je »poslušati«. Drugi pa »hoditi za njim«. Če vemo, koga poslušam, če temu zaupamo, potem ni težko iti za njim. Poglejmo svet umetnosti – koliko umetnikov »se je rodilo« ob mojstru, ki so mu zaupali, ki so ga poslušali, ki so se ravnali po njegovih nasvetih. Ali pa v svetu športa – koliko uspešnih športnikov »se je rodilo« ob neki športni zvezdi. In ob tem ne rečemo, da je ta »dobri pastir«, umetnik, športnik zlorabil svoj položaj. Vse to lahko zveni kot teorija. Toda v življenju ne gre samo za besede. V preteklih dneh sem prebral knjigo z naslovom Človek, ki je kadil Biblijo. Zanimiva zgodba. Kriminalec, ki je sedel v zaporu, v samici zaradi dveh umorov, ni imel druge knjige kot Sveto pismo. Ko je stran prebral, enkrat, dvakrat, je iztrgal list in si »zvil« cigaret ter ga pokadil. Prebrana beseda ga je tako »zadela«, da se je spreobrnil in Bog je storil, da je postal »novi človek«. Tudi on je najprej bral, poslušal to Besedo, potem pa spremenil svoje življenje in »šel za njim«. Naj bo tudi za nas današnja nedelja priložnost za »poslušanje«, za prisluškovanje. Najprej poslušajmo svoj notranji glas, potem naše bližnje naravi, Bogu … in zavestno storimo nekaj lepega, dobrega, plemenitega. In svet bo tako postajal boljši tudi zaradi nas.
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.
Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi. Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več. Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom. Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti.
Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in narobe: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja?
Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja, kako obuditi veselje v človeku, veselje do dela, do življenja sploh. Ljudje smo dostikrat zamorjeni zaradi različnih dogodkov. Verni se v takih preizkušnjah obračajo k molitvi.
V današnji ponovitvi Duhovne misli katoliški duhovnik, ki skrbi za zapornike, Robert Friškovec razmišlja o pravičnosti. Ta gradi skupnost, a v imenu pravičnosti so tudi bili storjeni zločini. Pravičnosti torej ne bi smeli izrabljati.
Neveljaven email naslov