Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno.
V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti.
Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub.
Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno.
V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti.
Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub.
Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
Prisrčno dobro jutro vsem skupaj. »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,« pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom. Če človek premišljuje nad tem stavkom, ga najbolj nagovorita dve besedi. Trpljenje in slava. Ni nam potrebno dolgega premišljevanja in že opazimo, da sta ti dve besedi prisotni v življenju vsakega človeka in to v vsakem življenjskem obdobju. Trpljenje in slava. Prvega nas je strah, po drugi pa hrepenimo in si jo želimo. Ljudje poznamo občutke, ki ga ti dve besedi opisujeta in vsak se zaveda njunega pomena ter vpliva na naše življenje. Avtor nam na tem mestu opisuje trpljenje kot življenje, slavo pa kot nekaj prihodnjega, nekaj bodočega. Zakaj je življenje opisano, kot trpljenje? A je res sámo življenje samo trpljenje? Mnogi od nas se na prvi pogled s tem nebi strinjali. Ne glede na to ali smo verni ali ne, lahko povemo, da je življenje blagoslov, nekaj lepega. Zakaj? Živeti v pravem smislu pomena pomeni nekaj pozitivnega, nekaj navdušujočega, kot je veselje, ljubezen, medsebojna pomoč itd. Ljudje smo deležni vseh teh prelepih občutkov, lahko rečemo da vsak dan. Človeka določen stvari spremljajo celo življenje od rojstva do smrti. Živeti pa prav tako na drugi strani pomeni pričakovanje in to je tista druga plat našega življenja. Ljudje nenehno pričakujemo nekaj boljšega in nekaj več. Včasih se tega niti ne zavedamo, ampak tako delujemo in to pogojuje naš vsakdanjik. Tukaj sedaj vidimo, zakaj dejansko apostol Pavel govoril o slavi, kot nečem prihodnjem. Ljudje smo v nenehnem pričakovanju, tudi takrat, ko mislimo, da nam nič ne manjka. Ljudje nenehno upamo v tisto, česar ne vidimo. Po tej strani, da smo nenehno v napetosti in željnosti po boljšem, v nenehnem pričakovanju se govori o življenju kot trpljenju, ker nas to bremeni. Lep primer teh apostolovih besed je Jezusovo življenje. Tudi za njegovo življenje bi lahko rekli, da je bilo trpljenje, kajti tudi on je bil v pričakovanju smrti na križu. Bil je pa prav tako v pričakovanju slave in to je bilo vstajenje od mrtvih. Trpljenje si lahko predstavljamo tudi drugače in ne samo tako, kot ga ljudje poznamo. Ljudje bi se morali predvsem znebiti tega pričakovanja po boljšem, ki v nas ustvarja trpljenje. Slava pomeni tudi to, da smo ljudje zadovoljni s tistim, kar nam življenje prinaša in nudi. Biti zadovoljen in hvaležen, to pomeni konec trpljenja in začetek slave. Ravno ta začetek slave pa mora imeti izvor na tem svetu. Tukaj moramo začeti in si življenje čim bolj osmisliti, da bo naše pričakovanje popolno slave.
Duhovna misel: Enost in mnogoterost iz islamske perspektive V življenju imamo, vede ali nevede, nenehno opraviti z razmerjem med enim in mnogoterim. Kar se na določeni ravni zdi mnogotero, je iz druge ravni mogoče uzreti/razumeti kot eno; in obratno, kar se na prvi pogled pogosto kaže kot eno in enotno, se ob podrobnem pogledu razkrije kot mnogotero in raznoliko. To velja tako na ravni makrokozmosa kot tudi na ravni mikrokozmosa. Toda v metafiziki oz. ontologiji naj bi razmerje med enim in mnogim bilo jasnejše kot je v naravnem, čutnem svetu. Razmerje med enim in mnogim je eden temeljnih problemov metafizike na splošno in islamske metafizike konkretno. Kajti osnovno načelo islamske religije je »tawhid«, Božja enost, ki pa se manifestira v mnogoterosti sveta. Mnoštvo bivajočega tako nakazuje na transcendentno enost biti. To misel je v islamski mistiki najdosledneje razvijal Ibn Arabi. Problem odnosa med Enim in mnogoterim velja tudi za enega osrednjih problemov znotraj klasične islamske filozofije. Al-Farabi in Avicenna sta ta problem poskušala rešiti s teorijo emanacije, po kateri stvarstvo predstavlja rezultat »iztekajoče« Božje biti, ki se skozi večplastni proces samorefleksije metakozmičnih inteligenc postopoma zgosti v materialno sfero. Na ta način Bog ostaja ultimativni vzrok sveta, a od njega radikalno drugačen, radikalno transcendenten – pa čeprav človeku bližji od njegove vratne žile, kakor pravi Koran (Sura 50:16). Bog v islamu je e(de)n in edini, samoobstoječi, »kateremu nihče ni enak« (Sura 112:2-4), medtem ko kozmos predstavlja manifestacijo Božjih imen in lastnosti. Vesolje kot Božje stvarstvo je tako utemeljeno na »osi tawhida«, kot ugotavlja ugledni francoski islamolog, Eric Geoffroy. Eden in edini Bog je »Gospodar vseh svetov«, pravi 1. sura Korana. Ibn Arabi k temu pojasnjuje, da je ravno in zgolj na podlagi enotnosti mnogoterega mogoče spoznati enost Edinega. Toda metafizični nauk o transcendentni enosti Biti, ki ga je razvijal Ibn Arabi, sega onstran gole ontologije in razpira obzorje etičnega. Kajti zavest o tem, da je eden in edini Bog hkrati izvor vse mnogoterosti in raznolikosti, pomeni, da sta mnogoterost in raznolikost izraz same božje Volje. Še več: raznolikost in mnoštvo sta tukaj razumljeni kot konstitutivni del enosti, ki jo je zaradi njene transcendentnosti mogoče spoznati zgolj »po ovinku«, namreč ravno skozi vso raznolikost in mnogoterost. Zavest, ki torej počiva na mistični percepciji o enosti Biti, lahko ponudi trdno podlago za etiko strpnosti do vsakršne drugačnosti in sprejemanja vseh raznolikosti. Kultiviranje takšne zavesti je jedro klasičnih sufijskih naukov, katerih cilj je med drugim uresničiti solidarnost in sočutje do celotnega stvarstva. S tem pa muslimanski mistiki poskušajo uresničiti ideal, ki ga je postavil že sam prerok Mohamed, ko je dejal: »Stvarstvo je otrok Boga« (al-khalq `iyal Allah).
Šmaren v adventu je bil pred desetletji zapovedani praznik. Marijin praznik; spomin začetka njenega življenja ob spočetju. Šmaren v ofént se je reklo po gorenjsko. In ta ofent/advent je veliko veljal! Mrzlo je bilo in sneg pomrznjen ali pa sveže nameten in ob šestih zjutraj zornice vse do božiča. Iz vsake vaške hiše se je odtrgala kaka v pled zavita postava in cerkev je bila le malo kje blizu. A bilo je samoumevno: v adventu se je treba posebej potruditi in si osvežiti svoj duhovni obraz. Ali še ali to ni več potrebno? Škoda, naš čas je izgubil smisel za skrivnostno, nadzemno, presegajoče človekov um. Ravno s temi kategorijami se povezuje praznik Marijinega brezmadežnega spočetja; šmaren v adventu. Teološko velja, da je Marija izvzeta iz padca v grešnost. Ne bremeni je tako imenovani izvirni greh, dediščina zaradi greha prvega človeškega para. Silno radi to dediščino navezujemo na spolnost, a gre za prav vse oblike posedovanja, prilaščanja, nadvladovanja, stegovanja po vzvišenih položajih. »Bosta kakor Bog,« je zagotovila rajska kača. Njeno protinačelo je drža prijaznosti, zadovoljnosti, sožitja, obzirnosti, strmenja, varovanja skrivnosti. Bivati v svojih mejah in s pozornostjo do drevesa spoznanja, čigar mikavni sadovi so oni iz mitov, ki nam tudi preko pravljic vseh narodov sporočajo grenki okus. V advent, v čas pričakovanja betlehemskega in vsemu svetu znanega dogodka, uvršča Cerkev Marijin praznik kot sidro vere. Žena, izvzeta iz reda grehot, zmore biti uteha za človekovo nestanovitnost. Njena tiha pokončnost prekaša naše opotekanje. Z vlogo visokega vzora nam v naši labilnosti vliva pogum za delovanje v njeni smeri. Šmaren v adventu je preludij v doživljanje božične človeško-božje in božje-človeške skrivnosti rojstva. Najprej božjega, a že obenem tudi človekovega. Varovati dar rojevanja v pomenu ta dar podarjati in spoštovati sleherno življenje. Biti posoda zanj v smislu Marijinih besed: Zgodi se. Lahko da bomo kdaj zgodovinske dogodke šteli po kakem drugem mejniku, ne več po Kristusovem rojstvu. Malce trpko pa zveni pesnikova uspavanka. Zaspi, zaspi, brez sanj zaspi, ti moje dete, ki te ni. Toda praznik Marijinega brezmadežnega spočetja briše družinske bridkosti, saj sega čez nepopolnost, pridobljeno z oksidanti človekove nepredvidljive narave.
Iz antične zgodovine po svoji filozofski stanovitnosti nedvomno izstopa Sokrat, grški filozof iz 5. stoletja pr. Kr., ki je bil obsojen na smrt, a kljub temu ni hotel ubežati kazni, čeprav je imel za to priložnost. V dialogu z naslovom Kriton ga tako njegov učenec Platon predstavi kot lojalnega državljana, ki ostaja zvest zakonom svoje države, čeprav so ga sodržavljani po krivici obsodili. Ko je v ječi čakal na izvršitev kazni, so si namreč njegovi učenci prizadevali, da bi mu omogočili pobeg, saj so imeli na voljo dovolj sredstev, poleg tega pa je bil precejšnji del atenske javnosti Sokratu naklonjen in bi to odobraval. Toda Sokrat je na njihovo veliko začudenje predlog o pobegu ostro zavrnil. Zatrjeval je namreč, da tudi v položaju, v katerem se je znašel, ne more opustiti načel, ki jih je zdavnaj spoznal za pravilna. Oziroma, kot pravi Sokrat: »Načelom, ki sem jih izpovedoval v preteklosti, se ne morem zdaj na mah odreči samo zato, ker me je zadela ta usoda: v mojih očeh so ostala ista in jaz jih spoštujem in čislam kakor prej.« Kajti isti zakoni, ki so ga sedaj obsodili, so poskrbeli, da je bil Sokrat dobro vzgojen, mu omogočili dobro življenje in uživanje številnih dobrin. S tem ko jih je sprejel za svoja, je z njimi sklenil pogodbo in se zavezal, da se bo »zvesto pokoraval sodnim izrekom, izrečenim v imenu države.« Kajti v nasprotnem primeru sodbe, izrečene v njihovem imenu, ne bi imele nobene moči in bi jih lahko ljudje po lastni volji razveljavljali in uničevali, to pa bi naposled vodilo v propad države. Poleg tega je imel Sokrat célo življenje na voljo, da odide iz tega mesta, če bi menil, da njegovi zakoni niso pravični, a tega ni storil – ravno nasprotno, redkeje kot kdorkoli je zapuščal Atene. Če pa bi sedaj pobegnil v kako drugo deželo, bi bil gotovo deležen očitkov, da je nadvse sramotno, da kot starec, ki ni daleč od groba, krši »najsvetejše zakone iz golega pohlepa po življenju«. Četudi se je sedaj znašel v neželeni okoliščini, Sokrat verjame, da mora zakonom, ki jih je dolga leta priznaval za dobra in pravilna, ostati zvest in še dalje izkazovati svojo poslušnost. S tem se je v zgodovino zapisal kot vzor stanovitnosti.
Ne vem, koliko prej se je naša mama ubadala z mislijo, kako naj nama z bratom polepša Miklavževo jutro. Vem le, da smo otroci dober mesec pred prihodom dobrotnika drug drugega spraševali, če smo že napisali pismo in ga položili na zamrznjeno okensko polico domače hiše, da bi ga sveti Miklavž opazil. Sveti Miklavž, eden najprepoznavnejših svetnikov – dobrotnikov, živi v spominih starejših, številnih legendah in upodobitvah, uličnih sprevodih in operetah. Svetniku so pri nas posvečene tri od šestih stolnic, po številu cerkva, ki so mu posvečene, pa je na visokem, drugem mestu. K zemeljski in nebeški nesmrtnosti svetega Nikolaja, zavetnika in prijatelja otrok tako na podeželju kot otrok v meščanskih stanovanjih, je pripomogla njegova darežljivost, dobrota. Slednje smo bili na njegov dan deležni tudi otroci iz revnejših družin. Pehar nikoli ni ostal prazen, prav tako v njem nikoli ni bilo šibe. Verjetno nas je otroke življenje dovolj zmodrilo, da je starša nista potrebovala. Sveti Miklavž je za nas skrbno izbiral darove. V peharju je navadno pustil hlače, ki smo jih otroci trgali skozi vso zimo in pulover iz doma pridelane ovčje volne. Kot otrok, skromnih zmožnosti obdarovanja, ki jih je imel domači Miklavž, nikoli nisem razumela kot znamenje revščine, pomanjkanja. Blaginja, za katero sta se starša udinjala v bližnji tovarni, se mi je zdela pravšnja. Danes, ko Miklavžu že nekaj desetletij pisem ne pišem več, so moja spoznanja in dojemanja bogastva, dobrote in revščine drugačna, zrelejša. S svojimi rokami in delom sem na osebnem računu neznansko povečala bogastvo duha in srca. Sem pa tja barvitost svojih misli nesebično trosim naokrog, kdaj pa kdaj zato dobim tudi kakšen cekin, kakšnega pa tudi podarim. Razveseljuje me dobrosrčnost ljudi, ki zbirajo plastične zamaške za najhuje bolne in preizkušene otroke; prevzema navdušenost posameznikov, ki v majhnih krajih organizirajo dobrodelne koncerte in vlivajo upanje staršem družine, v katero je nenadno in nepričakovano zarezala strašljiva ter nedoumljiva diagnoza njihovega otroka. Navdihujejo me vodstveni delavci, ki poznajo plačilne liste in socialne stiske svojih delavcev ter znajo za ceno ohranitve najslabše plačanega delavca, ki mu grozi odpoved, malo postrgati po svojih plačah. In da. Pretresa me duhovna in miselna revščina dežele, kjer mi je dano vsrkavati nje prelesti. Pretresa pa me tudi revščina nič krivih ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in lakota otrok v oddaljenih deželah. Miklavževo jutro je danes, dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Še je čas, da peharje pričakovanj napolnite s prgišči vaše dobrote in srčnosti ter jih raztrosite okrog.
Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli prepričevati, da ne obstajaš. Da te ni. Da ne hodiš po hišah in deliš darove tistim, ki te prosijo zanje. Da si samo maska, za katero stoji navaden človek. Kako sem bil neumen, da sem jim verjel ... Pustil sem jim, da so ubili otroka v meni. Otroka, ki verjame v dobroto, v lepoto, v čudeže. Otroka, ki se zna veseliti tako majhnih stvari, kot je jabolko ali čokolada. Otroka, ki si zna vzeti čas za take traparije, kot je pisati pismo za Miklavža. Otroka, ki živi preprosto, ker ve, da je treba samo prositi, pa boš dobil. Otroka, ki ve, da bo Miklavž nocoj zagotovo prišel, ker ga ima rad. Nocoj je spet ta tihi večer pričakovanja ... Kako ga imam rad! Veš, da spet verjamem? Veš, da verjamem, da boš prišel tudi nocoj? Tudi če sem sam sredi velikega mesta in tu ni mame in očeta, da bi naskrivaj nastavila nekaj fig, arašidov in bombonov, niti prijateljev, ki bi me obiskali in objeli, niti ljudi, ki bi se mi hoteli na skrivaj zahvaliti, niti tako norih neznancev, ki bi sredi noči letali okrog in na kljuke vrat nastavljali preproste darove, ki sredi noči razsvetlijo oči, vajene teme. Verjamem, ker vedno prideš. Videl sem. Zato te prosim, dragi Miklavž, prinesi mi več veselja in manj zagrenjenosti. Prinesi mi poguma in moči in volje za vsakdanje napore, potrpežljivosti in spoštovanja. Prinesi mi kakšno sporočilo človeka, da me ima rad, ker je to tako lahko pozabiti. In prinesi mi tudi čokolado, fige, dateljne, morda tudi kak mehek šal, da ne bom pozabil, da me tudi v mrazu obdajata dobrota in lepota. In prinesi mi česa preveč, da bom znal dajati tistim, ki imajo premalo. Dragi sv. Miklavž, tole pismo te bo čakalo na mojem oknu. Pojdi najprej k tistim, ki imajo mnogo premalo ljubezni, kruha in miru. Pojdi najprej k tistim brez doma in brez družbe v tem čudovitem večeru, veliko jih poznam in veseli te bodo. Potem pa pridi tudi do mene in se ustavi za trenutek, samo toliko, da bom spet vedel, da me imaš rad. Da bom spet postal kot otrok. Vesel te bom.
Spoštovani, mama mi je znala reči, da je nedelja kot lokomotiva, ki vleče vagone, vse dneve v tednu. Stara mama pa: »Kakršna nedelja, takšna smrt in takšna tudi večnost!« Zato je prav, da si vsaj ob nedeljah vzamemo čas za tolažbo duše v Bogu. Apostol Pavel je zapisal: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski … (2 Kor 1,3) Prebrano me spominja na neverjeten dogodek z olimpijskih iger v Barceloni, leta 1992. Derek Anthony Redmond, britanski tekač, je vse življenje sanjal o zlati medalji za tek na štiristo metrov. A se je njegova kariera nepričakovano zaustavila tik pred ciljem. Začutil je rezko bolečino v stegnu svoje noge, ker se mu je pretrgala kita, a se je vseeno podal v bitko. Niso ga mogli zaustaviti. Ob ponesrečencu se je iznenada pojavil velik moški in začel skupaj z njim v objemu teči. To je bil Jim Redmond, Derekov oče, ki je med gledalci s tribune spremljal tek sinovih življenjskih sanj. Sin mu je govoril: »Oče, ne smeš tega delati!« Oče pa mu je rekel: »Sin, ne skrbi, ta tek bova končala skupaj in tako prišla na cilj.« In sta tudi prišla. Sin se je naslonil na očetova pleča in šel skozi špalir osuple množice. Potem pa je vstal, zatulil od bolečin in se zgrudil. Mnogo več dela za nas Bog, nebeški Oče. Ne more gledati naših bolečin, padcev, stisk in razbitih sanj. Prebija se do nas, ne glede na ceno, nas hrabri in nas v svojem objemu pripelje do cilja. Zapušča tribuno slave neba in stalno prihaja k nam, da bi lahko dokončali tek svojih sanj. Zato se je učlovečil in v Jezusu Kristusu hodi tesno skupaj z nami. Imam razlog za veličastno in slavno upanje, ki mi ga ne more nihče vzeti. Zame je krščanska vera najlepša vera na svetu. Drži, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a je žal malo kristjanov. Resnični kristjan je tisti, ki vedno in v vsem zaupa Bogu vse tolažbe. Božja ljubezen nikoli ne zataji, ker je ljubezen Božja narava, bit Boga. Bog me ne ljubi zato, ker sem dober, ampak zato, ker je on dober. Življenje je naporna borba. Nihče ni izvzet. Stalno smo pod pritiskom. Doživljamo strahove, poraze, krivice, obsodbe, zatajitve, klevete, izgube, tesnobnost, izdajstva, zahrbtnost, poniževanja, zlorabe, stiske, bolečine, osamljenost, zmedenost, trpljenje, nesreče in smrt. Toda kristjani imamo slavno upanje, ki sega tudi preko groba. Bog vse tolažbe nas tolaži v vsaki naši stiski. Kajti nebeški Oče vidi črno mravljico na črnem kamnu, sredi črne noči.
Bolj, ko je sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj so jedko škripala tla pod mojimi ponošenimi sandali. Sonce je s svojo vročo sapo kar polagalo kletvice v usta steptane rdečkasto rjave zemlje, ki je ječala pod vse hujšo vročino. Ta se je vse bolj lepila na moje podplate in nekoč bela srajca, ki je še zjutraj ohlapno visela na mojem koščenem telesu, se je vsa preznojena lepila na kožo. Ko se mi je pogled ustavil na veliki torbi iz kozjega usnja, ki mi je bingljala okrog pasu, sem se odločil, da je pravšnji trenutek, da se posvetim njeni vsebini. Zavil sem s potke v senco akacije, ki je našla domovanje med razbeljenimi kamni in ostrimi travami. Ko sem tla očistil ostrih bodic, sem na steptano rdečkasto gmoto razprostrl plastično preprogo. Po večurni hoji pod razbeljenim soncem sem si najprej privoščil požirek vode, ki se je v mehu dodobra segrela. Nato sem počasi potegnil iz torbe kos posušenega kozjega mesa in ga obesil na najbližjo vejo. Kos za kosom sem ga počasi žvečil. Čutil sem, da se mi vračajo moči in da sem spet v popolni harmoniji s peščeno pokrajino. Ob žvečenju trdega mesa, sem v daljavi opazil, da se rdečkasto rjava barva pokrajine stika s pastelno zeleno rjavo. Na peščeni ravnini so se lesketali šopi kamelje trave. Ponekod so enoličnost pokrajine prekinjale zelenkaste kamnine. Tam, kjer se je nebo spustilo k tlom, pa so se bohotile osamele gore in pred njimi mogočne sipine. Zame to prelivanje barv ni bilo nič posebnega. Te barve sem dan za dnem nosil v sebi. Kot da bi se zavedel te harmonije, sem se z nasmeškom obrnil proti soncu. »Moj Bog, prav je, da se ti zahvalim. Ti največji. Hvala, da sem po tolikih dnevih, ki sem jih prebil v tem puščavskem svetu, še vedno živ. Hvala ti, da si ustvaril toliko dobrih ljudi, ki skrbijo zame. Ko je najhuje jih pokličeš in jim daš zame v roke hrano in vodo. Hvala. Hvala za jutranjo zarjo, za pesek, ki je okoli mene in mi dela družbo, za redke rožice in travice, ki si jih poslal na zemljo samo za to, da me razveseljujejo, ko hodim po teh brezpotjih. Hvala, da sem se sposoben popolnoma predati, ne misliti na nič in le zaupati. Moj Bog, vem, da če bi za trenutek podvomil, ne bi bil več živ. Vem, da se bližam cilju in da boš poskrbel, da ne bom omagal tik pred ciljem. Prosim te, daj mi še malo moči. Ponudi mi roko, da splezam do tebe in se ti pridružim pri čaščenju zvezd, sonca, lune, zemlje, vsega kar si ustvaril. Človeka, ki ti zvesto služi. Rastline in živali, ki te častijo od jutra, ko se prebudijo do večera, ko ležejo k počitku.
Štiriindvajsetletni mladenič je med vožnjo gledal skozi okno vlaka in nenadoma vzkliknil: »Oče, glej, drevesa gredo mimo nas!« Oče se je nasmehnil, mlad par, ki je sedel nasproti, pa se je najprej spogledal, nato pa s pomilovanjem pogledal proti otroškemu štiriindvajsetletniku, ki je nepričakovano spet zaklical: »Oče, poglej, kako gredo mimo nas oblaki!« Čez čas se mladi par ni več mogel zadržati in dekle je dejala očetu: »Moj nečak je bil prav takšen, ampak ga je sestra peljala k dobremu zdravniku, ki mu je lahko pomagal. Zakaj ga tudi vi ne bi peljali k temu zdravniku?« Oče se je le nasmehnil in odvrnil: »Saj sva bila pri zdravniku, ravno se peljeva iz bolnišnice. Moj sin je bil slep od rojstva, danes pa je dobil nazaj svoje oči.« Mladi par v zgodbi je mislil, da vidi, in da razume. Menila sta, da sta prav presodila situacijo, čeprav sta očeta in sina, ki se je nenavadno obnašal, videla prvič. Pogosto je tako, da se ljudje hitro zatečemo v presojanje ljudi in situacij okrog nas. Potrebujemo hitro zatočišče v naših ustaljenih predstavah, čim prej bi radi 'popredalčkali' dogajanje okrog nas. Bolj domače se počutimo, če svet in ljudi okrog nas tako nadzorujemo, povežemo s svojimi preteklimi spoznanji in izkušnjami. Presojanje ni nujno nekaj slabega, vendar nas lahko hitro zavede in spelje na kriva pota. Vsak izmed nas ima namreč povsem svojo življenjsko zgodbo ali kot pravi Jean Vanier, ustanovitelj Barke, vsak človek je sveta zgodba. Ob tej izkušnji z vlaka se je mladi par morda naučil, da ni smiselno ljudi soditi, še preden jih zares dobro ne spoznamo. Če si namreč damo priložnost, če zares vidimo in slišimo, bomo morda še kako presenečeni. Pogosto si lahko presenečenje dovolimo že, če smo bolj radovedni, če vprašamo, preverimo ali dvakrat pogledamo. Pri tem je dobro tudi nekoliko 'pridržati' naše misli, ki imajo to zanimivo in trdovratno lastnost, namreč prepričanje, da imajo vedno prav. Pogosto pa velja tudi tisti izrek, da stvari ne vidimo, kot so, marveč jih vidimo na način, kot smo sami. Kaj ovira naš pogled, da bi videli zgodbo sočloveka?
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, čeprav ne vem, kako ste začeli ta dan, še manj, kaj od njega pričakujete, vam vsem skupaj želim dober dan, ki bo razkril vsaj kakšen kanček upanja. Kdo bi rekel, meni pa življenje ne more nič kaj več dati. Morda celo: tako in tako sem prejel v življenju samo slabo in trpljenje, zakaj bi se nadejal, da bo danes kaj drugače. Ne le da slišimo take ali podobne vzdihe kdaj ob težkih trenutkih, ampak tudi vsem nam so take misli blizu, ko se nam življenje zaplete in nam ni jasno, kako naprej. Če smo iskreni, nam v takih trenutkih še tako ponižno modrovanje, da bo enkrat že bolje, kaj dosti ne pomaga. Spomnim se starejšega gospoda, ki je že dolgo govoril, da bi rad umrl in se rešil trpljenja, bolezni in starosti. Kljub temu da so domači po svojih močeh lepo skrbeli za njega, mu ni bilo več kaj dosti do življenja. Vsaj tako se je zdelo. Nato se je zgodilo, da je končno dobil vnuka. Še dobro mi zvenijo njegove besede v ušesih, ko sem ga slišal ob vsem tarnanju in vzdihovanju, da življenje tako in tako nima smisla: »No, nekaj časa bi pa še rad živel, da bi videl, kaj bo iz tega otroka.« V teh kratkih dneh in dolgih nočeh nas lahko zaradi tega ali onega vzroka še lažje zajame črnogledost. Dan, ki ga začenjamo, nam je lahko v breme in ne v veselje. Prav adventni čas je tisti trenutek v letu, ko je dobro take črne misli sprejeti. Prav je, da sebe vzamemo resno, z vsemi lepimi in tudi težkimi stranmi. Advent je čas pričakovanja. Naj bom takega ali drugačne prepričanja, brez kakršnega koli pričakovanja bo moje življenje prazno. Kot je za mnoge Kristusovo rojstvo vir upanja v boljšo prihodnost, je prav, da se potrudimo najti svoj božič, svoj vir upanja. Za prej omenjenega starčka je bilo to rojstvo vnuka. Saj tega ni priznal na glas, v sebi pa je le čutil, da je vredno potrpeti. Imel je še kaj čakati v življenju. Ne vem, kaj bo to, kar je vredno čakati, zate, neznana poslušalka, poslušalec na drugi strani radia, a tudi če si obupan in te to moti, kaže, da si želiš kaj v življenju, kar bi napolnilo tvoje življenje z novimi pričakovanji. Zato te vabim, da resno vzameš to težko in brezupno jutro. Še bolj resno pa svojo nejevoljo ob tem. Ko se bomo pošteno soočili s praznino življenja, bomo začeli pravi advent – pričakovanje. Takrat bomo tudi vedno bolj odprti za vse tisto, kar bo dalo pravega duha našemu življenju. Želim vam, da bi bil dan poln notranjega nemira in bi zvečer lahko rekli: res bi rad videl, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan.
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako. V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja. Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel. V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala. Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
Občasno me bližnji opomnijo, da sem malce ‘nadležen’ s svojim nenehnim zahvaljevanjem. V ozadju pogostega izražanja prevzetosti in hvaležnosti, je moja osebna odločitev, da si bom prizadeval za razmerje 1:5. Kaj to pomeni? Na eno neugodnost, ki jo doživljam, poiščem – sem pozoren na vsaj pet prijetnosti – na pet razlogov za zadovoljstvo. In da v sebi dobro, ki mi je dano, potrdim → utrdim, izrazim hvaležnost bližnjim, Bogu – vsem sopotnikom, ki so z menoj v utripu življenja. In potem se zavedam/doživljam toliko vsega, kar mi daje moči in oporo, da lažje zmorem to kar je težje. Utrjevati sebe v pozornosti na dobro in krepiti bližnje (ne spreglejmo najbližje!) z izrazi, gestami, dejanji s katerimi jih v ljubeči naklonjenosti toliko okrepimo, da zmorejo napore, ki jih realnosti (so)bivanja terjajo. Seveda je temelj ljubečih pozornosti do bližnjih spoštljivost, pravičnost in odgovornost. Na predavanjih pogosto nasmejem prisotne z izjavo: »Če je v vaši družini mama zadolžena le za ‘najnižja’ opravila – npr., da ima vedno le ona to ‘čast’, da čisti WC; če je še vedno zaposlena, ko se vsi drugi družinski člani že ukvarjate s prostočasnimi aktivnostmi …, potem predlagam, da ji ob njenih praznovanjih izročite darilo, ki bo pokazatelj vašega odnosa do nje. Zakaj bi ji kupovali cvetje, bombonjere …? Kupite ji WC metlico in jo okrasite z rdečo pentljo. Če je naša ljubezen že izkoriščevalska, naj bo vsaj transparentna.« In ko se prisotni (za)smejejo, me vedno spreleti vprašanje: “Ali bi se smejali, če bi ne karikiral (pogosto) resničnega stanja?” Pred ljubečimi naklonjenostmi mora biti v slehernem odnosu samoumevna pravičnost, ali kot pravi papež Frančišek: »Potrebno je biti pozoren na to, da se za lepim vedenjem ne bi skrivale slabe navade.« To misel je izrekel, ko je spregovoril, da ob pestri paleti možnih gest in dejanj naklonjenosti obstajajo tudi izrazi – besede, ki bližnje krepijo v močeh podarjanja in uravnavajo nelagodnosti, ki smo jih povzročili v počutju. Že malim otrokom razložimo, da obstajajo v življenju tri čudodelne besede: prosim, hvala in oprosti. Te besede so čudodelne, ker ob raznolikih dogodkih uravnavajo in usklajujejo notranje energije sobivanja. Papež Frančišek je rekel, da nam »domačnost v odnosu ne daje pravice, da bi nam postala dobrota bližnjih samoumevna. Beseda prosim je zato zelo pomembna. Bolj ko je naša ljubezen globoka, toliko bolj nosi v sebi zahtevo po spoštljivosti« in živ občutek, da smo drug drugemu podarjeni. Prav tako je pomembna besedica hvala. Človek, »ki se ne zna zahvaljevati, je pozabil na Božji jezik.« Besede: prosim, hvala, oprosti imajo resnično božanske – zdravilne učinke.
Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je obenem težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.
Advent pomeni »prihod«, »bližanje«, ki ima smisel le, če je na drugi strani pričakovanje. Človek je bitje pričakovanja. Vedno želi preko že doseženega, še posebej v medsebojnih odnosih. A naša izkušnja je, da najglobljega pričakovanja ni mogoče zapolniti z ničemer v tem življenju. To je znamenje človekove presežnosti. Zato je hrepenenje tudi najpomembnejši element biblično-krščanske molitve, kot zaznamo iz Izaijevega klica Bogu: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19). V tem smislu je človek eno samo veliko pričakovanje, ki mu odgovarja le Božji »advent«. To hrepenenje bo v polnosti (po)tešeno v večnem združenju z njim. Bog je sicer že tu, a želi biti vedno bolj »tu«! Vedno bolj želi biti »v odnosu« z nami – in preko nas z vsemi, ki po njem hrepenijo, pa se tega zavedajo ali ne. Advent nas spet spominja na dejstvo, da nas nič ne more dokončno zadovoljiti, razen odnosa ljubezni. Vprašanje je le, kaj ali koga zares pričakujemo. Na kaj ali na koga smo res vsak dan pozorni – čuječi? Kaj je naša prva jutranja misel?, kaj zadnja želja v dnevu?, katero hrepenenje nas živo spremlja ves dan? Zanimivo, da je Jezusov zadnji govor pred trpljenjem usmerjen v čuječnost: »Pazite in čujte /…/ Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33.37). Biti čuječ, pomeni biti pozoren, buden; slišati, kaj se dogaja v okolici, reagirati pravočasno in primerno. Krščanstvo torej ni kakšen opojni napoj, ki bi kristjane zazibal v spanec, marveč je izziv in poziv za budno pričakovanje: prava čuječnost je oko srca. Advant me torej vabi, da se ustavim in preverim, kako je z mojo »čuječnostjo«: - Najprej nad seboj. Tudi sebe je treba slišati, morda najprej. Umiriti se, se zaznati, prisluhniti svoji notranjosti; priznati si svoja čustva in občutke (pozitivne in negativne), jih imenovati s pravim imenom – to je danes že prava umetnost, ki je mnogi niso več sposobni. - Nato nad drugimi: biti pozoren do drugih (do zakonca, družinskih članov, prijateljev, sorodnikov, sodelavcev, mladih, še posebej do tistih, ki so v raznih stiskah …): pogovarjati se z njimi, zaznavati njihove strahove in stiske, veselja in radosti … - Tudi nad naravo, okoljem: opaziti dogajanja v njej, spremembe, ki imajo lahko tudi usodne posledice za življenje … - In ne nazadnje, biti čuječ do Boga, ki je nežno navzoč, govori na različne načine … ter hrepeni po nas, da bi nas osrečil. Adventni čas je vabilo, da poživimo čuječnost in pozornost med seboj in v odnosu do Boga ter tako obogatimo in polepšamo skupno življenje, kar bodo najlepše jaslice za letošnji božič.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Heidegger nedvomno velja za enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja. Vsak resen sodobni filozof ne more zaobiti njegovega epohalnega dela »Bit in čas«, ki je prevedeno v številne jezike, med drugim tudi v arabščino, perzijščino in turščino. Znameniti »filozof biti« je tako našel svoj odmev v muslimanskih intelektualnih krogih. Heideggrovo misel kritično preučujejo zlasti v Iranu, Maroku, Libanonu, Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Pristopi in odzivi so različni. Medtem ko je recimo za iranskega filozofa Bindžana Abdolkarimija zanimiva predvsem Heideggrova kritika zahodnih vrednot in tehnike, se maroški filozof Ismael El-Mossadeq posveča Heideggrovim analizam jezika in njegovega odnosa do poezije. Mossadeq pri tem ugotavlja, da večino tega, kar je Heidegger dejal za nemški jezik, velja tudi za arabščino in njeno bogato pesniško tradicijo. Nader El-Bizri, profesor na ameriški univerzi v Beirutu, avtor dela z naslovom »The Phenomenological Quest between Avicenna and Heidegger«, pa dokazuje, da se Avicennina distinkcija med »Nujno-bivajočim-po-sebi« in »nujno-bivajočim-po-drugem« vsaj delno izogne Heideggrovi kritiki zgodovine metafizike. Egipčanski filozof Abdurrahman Badawi pa velja za prvega arabsko-muslimanskega misleca, ki je pisal o Heideggru in preučeval njegova dela. Badawi je prav tako bil prvi, ki je začel prevajati »Bit in Čas« v arabščino. Heidegger je za muslimanski intelektualni svet zanimiv tudi zaradi svojih razmišljanj glede »pozabe Biti« in zapadlosti človeka v »posvetnost sveta«. Tu se predvsem mistično orientirani muslimanski misleci obračajo k sufijski tradiciji, njenim poudarkom na preseganju subjektivizma in ozaveščanju Biti. Pri tem dajejo duhovni metafiziki prednost pred racionalno, kontemplaciji pa pred refleksijo. Heideggrova filozofija tako torej ponuja dovolj smernic, a tudi izzivov, s katerimi so se in se še bodo spoprijemali sodobni muslimanski misleci in filozofi. Menim, da lahko v tem procesu pričakujemo številne nove sinteze in zanimive teoretske nastavke.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Pred nedavnim me je nagovoril kulturni dogodek, ki sem ga bil deležen na mednarodni konferenci. Med recitali in zborovskim petjem sem se zamislil nad tem, kaj vse nam kultura v naša življenja prinaša. Slovenci imamo celo državni praznik, ki ga imenujemo praznik kulture. Kaj pa si ljudje predstavljamo pod kulturo? Kultura nas z vso njeno globoko sporočilnostjo, ki je zelo pomembna za vsakega posameznika in narod poziva in opozarja, da človeka oblikuje tudi kultura. Kultura z vso svojo širino zajema tudi področja, kot so odnos do samega sebe in drugih, odnos do države in njenih institucij ter odnos do dogodkov, ki so vplivali na njen nastanek. Kultura je lahko torej osebna ali tista zunanja za katero mislimo, da se nas ne tiče. Tokrat spregovorimo in se zamislimo o osebni kulturi, ki je ali naj bi bila, vizitka vsakega posameznika. Predstave o osebni kulturi so zelo različne, zato bi se na tem mestu naslonil na odlomek iz Svetega pisma, ki govori o tem, kakšen naj bi bil človek, oziroma, kaj naj bi krasilo kulturnega človeka: »Sad Svetega Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje.« Naštete vrline so torej osnova, da stvari potekajo tako, kot bi bilo prav. Tako kot bi se od nas pričakovalo. Čeprav, roko na srce so naša pričakovanja do drugih bistveno višja, kot tista, ki jih pričakujemo od sebe samih. In na tej točki se moramo ustaviti in se vprašati, ali so te svetopisemske in obče vrlin del mene in s tem del naše kulture. Če smo iskreni in mislimo dobro, potem se moramo strinjati s tem, da brez teh vrlin ni mogoče ustvariti zdrave in dobre družbe, tiste družbe, ki se mora odzivati na nepravilnosti, opozarjati na nepravilnosti in pomagati tam, kjer je to potrebno. Ljudje pri vsakodnevnih izzivih le stežka dosegamo vse svetopisemske vrline. Bistvo vsega pa ni samo to, da jih nenehno dosegamo ampak, da vemo in se zavedamo, da so naštete vrline tiste vrline, ki med nami ustvarjajo dobro na vseh področjih in ravneh, ki med nami ustvarjajo kulturno okolje. Privoščimo si in vzpodbujajmo se nameniti več pozornosti medsebojni kulturi. Tisti kulturi, ki iz nas dela ljudi.
Delo z umirajočimi mi je omogočilo srečevanja z najrazličnejšimi ljudmi, z ljudmi, ki prihajajo iz sveta mode, zabave, do ljudi iz ulice, ki nimajo niti ene torbe svojih stvari, ko se preselijo v svoje zadnje bivališče – v prostrano svetlo sobo hiše Ljubhospica. Vsako srečanje je pustilo sledi na mojem srcu. Imela sem namreč priložnost, videt ljudi – od znotraj, videti ljudi brez vsakdanjega skrivanja za titulami, častmi in položaji. Ljudi sem srečevala v času odhajanja s tega življenja, v času, ko se naenkrat zgodi v duši in telesu toliko sprememb, da na koncu od človeka ostane samo njegovo bistvo, golo in ogoljeno, a prav takšen je človek najlepši, najbolj vreden spoštovanja in ljubezni. Ob bolezni se človek ustavi in razmišlja o smislu lastnega življenja. Na dan privrejo lepi spomini pa tudi mnoge zamere. Videla sem, kako je dejanje odpuščanja bistveno pri ugašanju življenja. Ni tako malo ljudi, umirajočih in njihovih svojcev, ki morajo iti skozi zahteven proces odpuščanja, da bi lahko mirno odšli skozi ali zaživeli naprej…Nekdo odpušča laže, drugi teže; v kakem primeru človek odpusti z lahkoto, v drugem z velikim naporom svoje volje. Vsakomur in v vsakem primeru se splača potruditi; že zaradi lastnega notranjega miru, globoke sproščenosti in ustvarjalnosti pri svojem delu, ki jih ni v človeku, dokler ne odpusti. Človek se v hudi bolezni in umiranju nauči živeti sedanji trenutek, lahko preberemo v knjigi Spremljanje umirajočih Metke Klevišar. Biti prisoten in biti ves tu ta trenutek, ki zdaj je in ga nikoli več ne bo, je umetnost prisotnosti, ki se je učimo do konca življenja. Dostikrat so me prostovoljci – neprofesionalci, učili, kako pomembna je prisotnost… Ko je umirala gospa, ki ni imela nikogar, je ob njej sedela prostovoljka iz čisto enega drugega poklica, ki ni imel nič opraviti s sočutjem. Gospa je dvignila glavo, pogledala prisotno in jo prosila - ali se lahko približaš? Seveda, odgovori prostovoljka in se skloni nad umirajočo. Ta jo prosi še naprej – ali me lahko objameš, močno objameš? In prostovoljka to naredi…Objame gospo, nasloni njeno glavo na svoje rame… in gospa umre v njenem objemu… Ko nam je prostovoljka iz trdega poklica, pripovedovala ta dogodek, je imela solzne oči… Ona, ki ni nikoli pokazala svoja čustva v javnosti, je eni umirajoči gospe podarila svoj bližino, svoj objem, svoje sočutje in svojo prisotnost… Sama je rekla, da nikoli več ni bila ista kot pred tem dogodkom…
Živimo v času inflacije besed. Vsi bi nas radi v nekaj prepričali – politično delovanje je usmerjeno tako, da se nosilci oblasti med sabo nenehno pogovarjajo, prepričujejo in predvsem pregovarjajo, s televizijskih ekranov nas bombardirajo reklame, kaj je najcenejše in obenem najboljše, po vsej Sloveniji težko najdeš lokal, v katerem ne bi že zjutraj odmevala bučna glasba. Več kot je besed, manj so vredne, ker so usmerjene k temu, kako osvojiti poslušalca, in ne k temu, kako z besedo poskušati slediti resnici in kako resnici v sebi in v svetu prisluškovati v tišini in osebni kontemplaciji. Prvi evropski misleci, ki so delovali v stari Grčiji, so tako rekoč vsi po vrsti opozarjali na nevarnost blebetanja brez premisleka in s svojimi modrimi izreki ljudi usmerjali k preudarnemu izbiranju prave mere med besedami in molkom. Kleobul z otoka Rodosa je dejal: »Treba je rad poslušati, ne blebetati,« atenski zakonodajalec Solon pa: »Besede zapečati z molkom, molk pa v pravem trenutku.« Hilon iz Šparte je opozarjal: »Kadar piješ, ne blebetaj, govoril boš namreč neumnosti.« Tales iz Mileta pa: »Ne govori tako, da se osramotiš pri tistih, s katerimi te veže prisega.« Pitak z otoka Lezbosa je poudarjal, da mora človek znati molčati o svojih bodočih načrtih, dokler jih ne uresniči: »Ne govori o tem, kar nameravaš storiti. Zasmehovali te bodo, če ne boš uspel,« je dejal. Biant, doma iz Priene je v kar nekaj izrekih opozarjal, kako pomembna je prava mera pravih besed ob pravem trenutku. Njegove so misli: »Preziraj hitro blebetanje, da se ne zmotiš; sledi namreč obžalovanje. Pozorno poslušaj. Razgovori se ob pravem trenutku.« Naj bo današnja misel nekakšen most z modrostjo izpred dva tisoč petsto let in naj se glasi: »Prisluhni tišini v sebi in svetu, če hočeš spregovoriti s pravimi besedami ob pravem trenutku.«
Usmiljeni Jezus objema naše roke in noge oziramo take kot smo, da bi vsak vernik in ne samo sodelavec Karitas, lahko zaznal in najprej doživel božje bližino, ki pomeni večjo bližino samemu sebi, večje spoštovanje tudi do sebe, večjo občutje, da je v nas božje in človeško. V svojem središču na dnu srca smo božji in človeški in tja stopa, tam trka na vrata našega srca. Usmiljeni Jezus tam na dnu srca On pripravlja teren vsakemu sodelavcu za srečanje, za objem najprej z Njim in z Njegovim navdihom za naše uboštvo, našo nepopolnost . Da, Usmiljeni Jezus znova in znova v nas na skrivnosten način deluje, da si upamo in znamo prestopiti svoje meje, svojo računico, si vzeti čas in si na svoja pleča naložiti nekoga, ki si ga sicer ne bi ali zelo površno. Božje Usmiljenje se po objemu božje dobrote in ljubezni najprej udejanja v naših srcih in potem zrcali v srca ubogih po nas v naši sredi. To je zame eno izmed glavnih sporočil svetega leta božjega Usmiljenja od papeža Frančiška. V pretekli dobi smo kristjani hote ali nehote porušili ravnotežje med ljubeznijo – dobroto do sebe in ljubeznijo – dobroto do bližnjih. Danes, ko je čas izredno sebično, potrošno in računsko naravnan, je to ravnotežje tako zelo pomembno, da nas sedanji čas ne bi povozil. Zame to pomeni imeti dnevno čas zase in čas za božjo bližino. Zgovoren primer je naša svetnica mati Terezija, ki je ob svoji veliki skrbi za najbolj uboge v Indiji vsak dan eno uro zjutraj s sosestrami klicala pred Najsvetejšim. Imeti čas zase ob obilici neuresničenih načrtov obilja, službenih, osebnih, družinskih obveznosti je velik napor in delo božjega Usmiljenja. Takrat, ko ni časa in ko je glava prepolna vsega in ko so roke pretegnjene in hrbet boleč, nam često naše telo in naša glava glasno kliče, vzemi si čas zase in za druge. In če se znam in znamo v času brezdelja ali prisilnega počitka priklopiti v božjo bližino in objem Njega, ki nas je poklical v služenju sebi in ki nas pošilja k ubogim v naši sredi, prej ali slej začutimo novo energijo v nas. Božji objem nas često veže v nenavadne vode, da drugače sebe vrednotimo, sebe zastavimo v dobrobit dobrote in ljubezni na bližnje, pa vendar znamo polniti svoje baterije v božjem objemu, kajti to je skrivnost božjega Usmiljenja danes za jutrišnji dan, blagor nam in sočloveku v stiski.
Neveljaven email naslov