Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno.
V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti.
Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub.
Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno.
V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti.
Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub.
Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
In je prišlo. Zadnje jutro tega leta. Ne bi vas rad, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, prebujal s pozivi k ocenjevanju iztekajočega se leta, še manj s strašenjem, kaj nas čaka v novem. Le spodbudil bi vas, da prav to jutro vzamemo v roke in iz njega naredimo kaj dobrega kot popotnico v novo leto. Nekateri imamo več lepih spominov, drugi imate več težkih, grenkih spominov. Za vse se bo koledar nocoj enako obrnil. Kljub vsem mogočim željam, ki nam jih bodo izrekli drugi, bo jutrišnje jutro odvisno od nas samih. Kaj želimo ponesti s sabo? Lahko vlečemo kot težko breme letošnje neuspehe, razočaranja, trenutke trpljenja, ali pa se zavestno potrudimo in poiščemo trenutke, ki so nas razveselili, utrdili, pomirili, napolnili. Vsega tega smo bili deležni v zadnjih dneh. Zvečer, na silvestrovo, bo polno takih besed, ki bodo hotele obračunati za nazaj in napovedovati za naprej. Ne rečem, da tega ni treba. Pametno je potegniti črto za preteklim in sanjati o prihodnosti. A danes je zadnji dan leta. Da bi šel ta mimo le s premlevanjem preteklosti ali prihodnosti, ga je škoda. S toliko ljudmi se bomo srečali, s toliko podelili dobre želje, se poveselili ali potožili in vse to naj bi pustili, da se izgubi nekje v preteklem ali še ne začetem? Silvestrovo ima ime po papežu sv. Silvestru, ki je vodil Cerkev v obdobju cesarja Konstantina. Sam je še doživel preganjanje, ko pa je vodil rimsko Cerkev, je dobilo krščanstvo popolno svobodo in velik vpliv. Naredil je veliko, v raznih legendah so mu pripisovali take ali drugačne čudeže. Kljub vsemu je ostal v spominu množice zaradi svoje človeškosti. Ljudje so ga začeli častiti, ker jim je bil blizu. Čutili so, da ga skrbi zanje in da je poskušal poskrbeti za njihovo dobro. Izrekal je besede, za katerimi so stala dejanja. Beseda Boga se je po njem učlovečila, zaživela tako, da so jo vsi lahko čutili. Pogosto na ta zadnji dan slišimo visokoleteče besede, ki natančno ocenjujejo preteklo in z gotovostjo napovedujejo prihodnost. Vprašanje je, kaj stoji za tem. Če pa srečamo človeka, ki se nas razveseli, ki si vzame čas za nas, ki se mu nikamor ne mudi in ki nas ne mori ne z včerajšnjim dnem niti z jutrišnjim, ampak nam preprosto prisluhne, se nam trenutek napolni, dobi svoj pravi pomen. Ob vsej noriji današnjega dne tudi mi lahko s pozornostjo do vsakogar, ki ga srečamo, dopolnimo polnost letošnjega leta. Naj bo pogled na letnico 2019 vsaj komu lažji in radostnejši prav zaradi današnjega dne in moje nedeljene pozornosti do njega.
Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, prehajanje starega leta v novo navadno prinese nasmeh in rdeča lica tudi ranjenim in odrinjenim. Celo tistim, ki živijo na robu današnje družbe. Človek bi pomislil, da živimo v deželi SREČE. V zadnjem mesecu starega leta in prvih nekaj dneh novega je sreča, ki pomeni razmeroma trajen občutek velikega duševnega ugodja, na vrhu vsakdanje lestvice besed. Že sredi novembra so na naše domove začele skupaj z dobrimi željami prihajati številne že izpolnjene položnice humanitarnih organizacij, le višino zneska smo morali napisati sami. Položnice so potrkale na našo vest in občutek za dobrodelnost. Ob slovesu starega leta in na pragu novega so na naša vrata zadnji potrkali koledniki, mi pa smo v skrinjico za darove spustili kovanec ali dva za otroke, ki imajo enako barvo kože kot eden izmed Svetih treh kraljev – Gašper. Ker nekoga, ki že stoji na hišnem pragu in oznanja veselje za vse ljudi, pač ne gre odsloviti. V vsej silni zmešnjavi sreče in dobrote ter penečega se vina so tu še dimnikarček in gasilci. Vsaj pri nas na podeželju. Če sem iskrena, se obojih najbolj razveselim: zgodnje jutranje srečanje z dimnikarčkom mi bo po ljudskem verovanju prineslo srečo in veselje, gasilski koledar pa zagotovilo, da me bodo pogumni možje, pa tudi dekleta in žene, obvarovali pred najhujšim. Na vrata naše stare hiše so tako v zadnjih dneh starega leta in prvih dneh novega že potrkali skoraj vsi. In zdaj bo, če sem malo posmehljiva, leto dni pusto in prazno. Z naravnih smrečic bodo v toplo zakurjenih prostorih začele odpadati iglice. Svetlobni napisi z velikimi rdečimi črkami SREČNO bodo prenehali utripati. Se vam ne zdi vse skupaj nekam prazno? Nekaj položnic, slabo ohlajen šampanjec in napol brleče lučke. Neznosna gneča in vonj po kuhanem vinu v večjih mestnih jedrih. Skoraj vsiljena in prisiljena službena večerja. Ne, to niso prazniki, temveč samo del prazničnega ozračja, ki mu težko uidemo ali se mu izognemo. Ne glede na to, kdo nam je prinesel koledar, dimnikarček, gasilci ali koledniki, in ne glede na koledarske motive – nekateri so pač primerni samo za mehanične delavnice – so nekateri dnevi na koledarskih listih označeni z rdečo barvo. To so praznični dnevi. Dnevi, ki naj bi v monotonost našega vsakdanjika prinesli veselje in brezskrbnost. Vendar ne pozabite: vsak praznik nas lahko napolni ali pa izprazni. Mi sami smo tisti, ki se lahko odločimo, v katero vtičnico prazničnosti se bomo vključili in s kom povezali. Ko si boste za kateri koli praznik novega leta, dragi poslušalci in poslušalke, oblekli praznično oblačilo in si nadeli praznično okrasje, naj vaš sijaj odseva vaše notranje bogastvo, pristno in iskreno. Le tako bodo prazniki polni.
Včasih se nam zdi čudno, da je Mesija ali Odrešenik želel deliti z nami prav vse, tudi tisto, kar je najtežje in najbolj zapleteno. Gotovo so najbolj zapleteni družinski odnosi. Res je, da se otrok rodi iz ljubezni in veselja staršev, toda potem napočijo težave, ker se mora prebuditi k zavesti in sprejeti, kaj je prav in kaj narobe. Kako otroku dopovedati, da ga imamo radi in da ga prav zato vzgajamo ter mu vsega ne moremo dovoliti? Vsak otrok tudi ob takih zdravilnih prepovedih trpi. Z Jezusom iz Nazareta ni bilo nič drugače. Tudi on je imel težave z razumevanjem judovske Postave, evangelij nam zatrjuje, da je moral šele zrasti »v modrosti pri Bogu in ljudeh«. Jožef in Marija sta bila njegova prva učitelja in prvi koraki so vedno mučni. Otrok se upira, kljubuje in zahteva od staršev veliko potrpežljivosti. Ne smemo misliti, da je bilo v sveti družini kaj drugače. Tuji Egipt, v katerem je morala sveta družina najprej bivati, je še povečala težave pri vzgoji. Če beremo Matejevo poročilo, vidimo, da so bili kralj Herod in njegovi nasledniki do Jezusa sovražni. Kako se mora počutiti otrok, ki je dober v srcu, ko izve, da mu ljudje strežejo po življenju? K sreči je imel Jezus krušnega očeta, ki je zanj skrbel in mu dajal občutek varnosti. Bil je pripravljen storiti vse, da ga reši - od begunstva v tujini do iskanja varnega galilejskega mesta na robu Judovskega kraljestva, daleč od kulturno cvetočega in duhovno bogatega Jeruzalema. Toda Jožef je živel za svojega sina in pustil, da ga pri vzgoji navdihuje Božja modrost. Tako mu je na tem robu dežele našel čudovito rabinsko šolo z učiteljem Helijem, ki jo je potem rabi Ješua ponesel vse tja do Jeruzalema. Današnji liturgični odlomek modrega Siraha pa v nas prebuja še eno vprašanje. Namreč, kakšni so bil odnosi med Jezusom in starši, ko je odrasel? Odnos do matere Marije je ostal intimen in lep, čeprav ga pogosto ni razumela. Toda Jezus je zanjo skrbel vse do konca življenja, še na križu. Odnos do očeta Jožefa pa je malo znan. Vemo, da je imel oče z njim težave, ko je kot deček kar ostal v Jeruzalemu. Toda, kako je bilo potem, ko se je oče postaral in mu je, kot pravi Sirah, »pešala pamet«? Jezus je bil zaradi svojega blagega značaja zagotovo prizanesljiv do njega in je ostajal njegov ljubeči sin. Toda lahko mu vsekakor ni bilo. Naš Odrešenik je prenašal težo in radost družinskih odnosov. In to nam daje upanje, da bodo tudi naši družinski odnosi kljub težavam zagotovo postali vir veselja in radosti.
Živimo v družbi brezobzirne tekmovalnosti in izključevalnosti, ki številne mlade postavljata v območje manj vrednih. Kaj se dogaja z odraslimi, da otroke silijo v obup in stiske? Dozorel je čas, da začnemo upoštevati resničnost in sprejmemo otroke glede na njihove osebnosti.
Kot v upočasnjenem filmu opazujem, kje vse in kaj vse se nabira, kako je vse razmetano. Ni to samo v družinah, v katerih je otrokom veliko ali pa kar vse dovoljeno. In jih zasipamo z igračami. Pregovor pravi, naj človek pomete najprej pred svojim pragom. Včasih tega nisem prav dobro razumela. Potem pride čas, da razumeš. A to ni dovolj. Treba se je tudi premakniti čez prag v notranjost doma. Saj gre tudi za to, da pospravim pri sebi, uredim svoje misli, svoje navade, odnose. Pospraviti v glavi se sčasoma navadiš. Vzameš si čas, premisliš, se pogovoriš, greš na duhovni odmik, narediš načrt in se lotiš. Seveda večinoma sploh ne gre tako zlahka. Pojavijo se ovire, ki so zelo muhaste. Nekaterih ne pričakuješ, nekatere pa so bile že od samega začetka predvidljive. Namen je dober, v praksi pa se pokaže, da ni tako preprosto. Šele ko se zgodi nekaj resnega, kaj zelo zelo resnega, tudi bolečega, te spodbudi, da se resno lotiš »pospravljanja«. Kako ponosno potem razlagaš, da si uredil svoje podstrešje in kako je od takrat bolje, lepše, globlje in obenem lahkotnejše. Pa vendar pospravljanje ne more biti samo na enem mestu. Kot ne more biti v zakonu urejenost samo pri enem. On je počistil, prečistil in uredil stvari, jaz pa se še kar naprej sončim v zmedi in neskončno dolgih obljubah, iz katerih ni rezultata. Razumljiva in preudarna prenova človekove drže, njegove hoje v smeri luči pomaga, da se najde prostor za dialog, doseže srce. Srce pa deluje prav, srce je sito, ki prečiščuje naše odnose, ki postavlja stvari na trdne podlage, neguje korenine, da vse dobro raste in se čisti sproti. Ko pogledam po svoji hiši, tudi v bolj skrite kotičke, vem, da je kopičenje veliko breme. Tudi stvari, ki jih za vsak slučaj zbiramo, obremenjujejo ne samo prostore, ampak tudi dušo. Dušijo misli, so kot razbojnik notranjega miru. Zaznam odmev melodije božjega stvarstva. Naj grem k tebi naproti, moj Gospod. Zavest, da me imaš rad, me opogumlja, da bo še več prizadevanja za dobro in lepo uravnavalo vse moje misli in delovanje. Začutim hvaležnost, da imam tisto, kar potrebujem, a prosim, da bi se znala oddaljiti od tistega, česar ne potrebujem. Da bi znala presoditi, deliti. Zgodi pa se, da slabo ocenim, ne razumem prav in potem vse to privede do zapletov in prizadetosti. Kako torej pregnati razbojnika oziroma v pravi meri zapustiti, kar je mimo, in ohraniti, kar je bistveno? Pridi, pridi Sveti duh.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spopadamo, lepo? \tV to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. \tČe bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. \tZdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Danes je božič. Za kristjane za veliko nočjo drugi najpomembnejši praznik. Za tokratno Duhovno misel je premišljevanje o božiču pripravil novi evangeličanski škof v Sloveniji mag. Leon Novak. Škof poudarja, da je božič veselo sporočilo nebeškega očeta vsemu človeštvu, v katerem nam sporoča: »Ljubim vas vse, zato dobrodošli v moji družini.«
Na božiče svojega življenja imam čudovite spomine. Kot srebrne zvezdice so spomini posejani po moji življenjski poti, od majhne prekmurske vasice do črnogorske prestolnice Cetinja, pa vse do Avstrije, pravoslavnega božiča v Beogradu in nazaj do naše slovenske prestolnice. Vsi so enkratni, neponovljivi, polni toplote in mi še danes privabijo kakšno solzico v oči. Je pa spomin na en poseben božič, čisto drugačen od vseh drugih. Bilo je to tisto leto, ko je umrla naša draga mama. Malo pred svojim rojstnim dnevom je bila odrešena od trpljenja in bolezni in je odšla tja, kamor si je tako zelo želela, ko je pela: V nebesih sem doma … Neka dni pozneje je bil božič … za božič je zmeraj vse pripravljala in okraske skrbno hranila prav naša mama … Sedela sva z očetom sama v tihi kuhinji. Zunaj je že v vsem lesku in svetlobi sijal božični večer, a midva sva samo tako sedela … brez besed. Nisva prižgala ne radia ne televizije. Žalost in bolečina slovesa sta bili tako močni, da sva ju lahko otipala … Tedaj pa je pred vrati nekdo rahlo potrkal in iz otroških grl je zadonela pesem: Poslušajte, vsi ljudje … Otroci naše vasi so, kot po navadi, hodili od hiše do hiše in peli, da nas spomnijo, da je prišla spet tista posebna božična noč, ki je svetla kot dan, in nam prinesla Odrešenika, kakršnega niti v snu ne bi pričakovali! Otroci so odpeli prvo kitico in začeli drugo … Oče je počasi vstal, me pogledal in rekel: Nekaj jim morava dati. Seveda sem takoj poiskala kekse, pomaranče, a atek je iz svoje stare denarnice potegnil ves drobiž, ki ga je imel in odprl vrata … Žareči otroški obrazi so se glasno nasmejali in zavpili: Blagoslovljen božič! Nehote sva se še midva nasmejala in napolnila njihovo košaro in majhne dlani z darilci. Komaj so prejeli zadnji keks, že so stekli naprej, neučakani in polni veselja. Midva sva se vrnila nazaj v tiho kuhinjo. Naenkrat se je oče obrnil k meni in rekel: Veš, prinesel bom božične okraske s podstrešja. Zdelo se mi je, da se od nekod sliši mamin glas: Ja, kakšen božič bi pa bil brez jelke in jaslic? Ob postavljanju jaslic sva prižgala radio, da so zadonele še božične pesmi! Potem pa sva prižgala še svečo, ki je ostala od bedenja ob mrtvi mami, in glasno zmolila rožni venec. Ja, božič je najlepša tolažba tudi ob žalosti in smrti!
Sveto pismo pravi, da je vsak človek krivičen pred Bogom. V Bibliji, ki je razodeta Božja volja, piše, da smo vsi rojeni uporni proti Bogu – to je naša padla človeška narava. Upornost do Boga smo podedovali po svojih prastarših, Adamu in Evi. Bog je na začetku ustvaril prva človeka iz ljubezni po svoji podobi, ker je hotel imeti z njima ljubeč odnos, kot oče do svojih otrok. In ker je Bog dober, je tudi zanju hotel samo dobro za vso večnost. Adam in Eva, naši starši, pa sta Bogu nasprotovala – mislila sta, da vesta bolje od Boga, kaj je zanju dobro. Tako sta se Bogu uprla in storila tisto, kar jima je prepovedal. Bog jima je namreč rekel, da če se mu bosta uprla – njemu, ki je ljubezen, dobrota in življenje samo –, bosta umrla. In ko sta se uprla – grešila –, je po njunem grehu na svet prišla smrt. Smrt pa ni samo telesna, ampak tudi duhovna. Sveto pismo piše, da imamo ljudje poleg telesa tudi dušo oziroma duha, ki sta tako kot Bog večna. Človeško telo se postara, propade in umre, duša/duh pa sta večna in bosta zaradi upora – greha – proti Bogu, vso večnost ločena od Boga. Vendar Bog ni hotel, da bi človek bil obsojen na večno smrt, zato je v svoji neizmerni ljubezni do človeka na ta grešni svet poslal svojega Sina, srce svojega srca. Poslal je Kristusa v podobi človeka, da bi plačal za grehe vseh ljudi. Bog Oče je tako iz ljubezni dopustil, da je njegov sin, ki je Bog sam, stvarnik nebes in Zemlje, bil kot človek zasramovan, pretepen, bičan, razgaljen, križan. Ko je bil v nečloveških mukah pribit na križ, je bila vsa pravična sveta Božja jeza izlita na Jezusa, da je on okusil trpljenje in smrt za vsakega človeka. Božja pravičnost je bila zadoščena v Jezusovi smrti. Naši grehi so Jezusa pribili na križ in ga na koncu umorili. Vendar Bog ni dopustil, da bi njegov nedolžni sin ostal mrtev v grobu, ampak ga je po moči Svetega Duha oživil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni – v nebesih in na Zemlji. On zdaj kot posrednik med Bogom in človekom posreduje za vsakogar, ki veruje vanj. Vsak človek, ki v svojem srcu pride pod Jezusov križ, se pokesa za svoje grehe, spreobrne od grešnega načina življenja in na koncu sprejme Jezusa za svojega odrešenika – po veri v njegovo dovršeno delo na križu dobi odrešenje od večne smrti. Bog bo Jezusovo pravičnost prištel na njegov račun – pred Bogom bo opravičen vseh svojih grehov skozi Jezusovo presveto kri, prelito zanj na križu Golgote. Človek bo imel mir, spravljen bo z Bogom za vso večnost.
Danes smo prižgali še četrto svečo na adventnem vencu. To seveda pomeni, da je advent tako rekoč že pri koncu. Kako smo preživeli letošnji adventni čas? Še posebno če pogledamo pravi pomen besede advent, ki izvira iz latinščine. Adventus pomeni prihod. To je torej čas, ko pričakujemo prihod. Čigav? Če pogledamo okoli sebe, se zdi, da marsikdo pričakuje prihod Božička ali pa dedka Mraza. Ne samo otroci – dobiš občutek, kot da tudi marsikateri odrasli pričakuje prihod enega ali drugega sivobradega darovalca. Kaj pa tisti, ki ne verjamemo ne v Božička, ne v dedka Mraza, ne v komercialno in potrošniško tovarno, ki je za vsem tem? Kaj naj bi torej od adventa pričakovali, če ne daril, dobre zabave, izvrstne kulinarike in filmsko idiličnega božičnega druženja? Advent je v resnici priprava na drugi največji krščanski praznik. Za nas kristjane je to čas, ko pričakujemo Jezusov prihod oziroma praznik njegovega rojstva, ki je bistvo božiča. Gre torej predvsem za notranjo, duhovno pripravo na praznik. Tudi ob svetopisemskih spodbudah, kakršno prinaša bogoslužje današnje nedelje, ko poslušamo napoved preroka Izaije in Matejevega evangelija ter izpolnitev starodavne prerokbe: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel – to pomeni Bog z nami.« Božič kot praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, priča, da Bog ni in ne želi biti oddaljen, tam nekje zgoraj ali kjer koli pač že. Je Emanuel – Bog z nami. Ker želi biti z nami, ker nam želi biti blizu v naši vsakdanjosti, tudi stopi v čas in prostor, postane človek, eden izmed nas. Da bi bil torej Emanuel – Bog z nami, da bi nam bil blizu in da bi mu bili tudi mi lahko blizu, v osebnem odnosu z njim. Prav zato nas adventni čas vabi k premisleku: Kakšen je moj osebni odnos do Boga? Kako me ta odnos oblikuje tudi za odnose z drugimi? Druga stran adventa, časa, ko pričakujemo prihod, pa je usmerjena v prihodnost. Namreč v drugi Jezusov prihod, za katerega ne vemo, kdaj bo – kdaj in kako konkretno bo Jezus prišel. V mojem času, v našem času ali enkrat v prihodnosti? Ni pomembno. Vprašanje je, ali se veselim tega prihoda, tega srečanja. Ali z veseljem in radostjo v srcu pričakujem, da se bom srečal z Gospodom iz oči v oči? Je to hrepenenje podobno kot takrat, ko se veselim, da bom po zelo dolgem času končno spet srečal svojega sorodnika ali prijatelja? Res tako pričakujem srečanje z Jezusom? Ali ni konec koncev vse naše življenje nekakšen advent, ki se bo končal s tistim končnim in večnim srečanjem s Stvarnikom?
Čeprav tudi tokrat NE moremo dejati, da je za VSE, prav gotovo pa lahko rečemo, da je za veliko večino kristjanov in krščanskih družin adventni čas vsaj nekoliko drugačen od drugega. Kajti spremlja nas namreč še en – po svoje vedno lep in tih adventni čas, ki je poln pričakovanj in neizrekljivih upanj. Veselimo se ga večinoma vsi in seveda vsak po svoje. Že sama beseda » advent » pomeni » prihod » in v štirih adventnih tednih se pripravljamo na prihod nečesa lepega in pomembnega, kot to počnemo takrat, kadar vemo, da nas bo v kratkem obiskal pomemben in dragi nam gost, ali kot se v družinah pripravljajo na rojstvo otroka in na prihod novega življenja. Zavestno ali ne – verni in neverni – vse to tudi sami počnemo v adventu. Te priprave in pričakovanja so tista, ki dajejo temu času – že dva tisoč let – iz leta v leto – posebno, nevsakdanjo čarobno lepoto in neponovljiv čar. Kajti v času, ko se dnevi krajšajo in je zunaj vse hladneje in hladneje – je v naših srcih vse topleje in topleje. V času, ko so noči vse daljše in je tema vse večja, mi po prvi svečki prižigamo drugo, pa tretjo in četrto – in tako je svetlobe vse več in več ... V nas in okrog nas. Vse to pa greje tudi naša srca in nas dela drugačne. Veliko prijaznejše in občutljivejše za mnoge stvari in za mnoge ljudi, ki jim med letom nismo namenjali posebne pozornosti … In ta nevsakdanja drugačnost adventa in našega vedenja v njem je tista, ki se skrivnostno prenaša iz leta v leto in iz roda v rod. Kajti sredi še tako velike teme nam vedno znova budi upanja v prihod nečesa lepšega, in upamo, boljšega …. čeprav Jezus ljudi ni nikoli povsem rešil strahu, trpljenja in tudi ne umiranja in smrti, pa vendar je z NJEGOVIM rojstvom »bila prižgana svečka upanja!«. Prav gotovo se bomo tudi sami srečali z obljubo – »da pridejo dnevi«, ki bodo tudi za nas prijaznejši, kajti njihov prihod ni odvisen le od nas, ampak predvsem od Tega »Kralja miru«, ki želi zakraljevati – tudi v naših srcih in življenjih – in nam tako kot ta advent – vliti upanje, da je zmožen – sedanjo temo zmanjšati in odpraviti. Za uresničitev tega pa potrebuje: naše zaupanje in vero – ter prijateljsko sodelovanje že danes. \t\t
Če na cestah ne bi bilo smerokazov, kje moramo hoditi, se voziti, če hočemo priti v neki kraj, bi bila verjetno prava zmeda. Spominjam se take situacije nekje v Prekmurju, v katerem je bila okrog nas sama ravnina, na križišču pa nobene table z napisom, kam vodijo poti. Vozili smo se in vozili, pa nazadnje ugotovili, da smo prišli nazaj na staro križišče. Še huje bi bilo seveda, če bi zašli na kakšno pot, ki bi se nekje končala, pa ne bi bilo niti prostora za obračanje avtomobila. \tSmerokazi pa niso potrebni samo na cesti, ampak tudi v številnih drugih situacijah. Lahko so nam v veliko pomoč, če jih znamo videti in se ob njih pravilno odločati. V bistvu je lahko vsak človek na svoj način smerokaz za sočloveka, tudi če se tega niti prav ne zaveda. Seveda pa želijo biti starši še poseben smerokaz svojim otrokom, ki odhajajo v življenje. Radi bi jim s posredovanjem svojih življenjskih izkušenj prihranili marsikatero bridko razočaranje. Zakaj bi morali ponavljati njihove napake, ko jim vendar lahko pokažejo pot, ki vodi bolj naravnost, brez bolečih ovinkov? Pa seveda ne gre tako preprosto. \tVečkrat mi prihaja na misel prav to, kje stoji pravi smerokaz. Ne na sredi ceste. Smerokaz je vedno ob cesti. Seveda, če bi stal sredi ceste, bi se popotnik ali voznik moral zaleteti vanj in to ne bi bilo dobro. Tako pa je ob cesti in od popotnika je odvisno, ali ga vidi in upošteva ali ne. Nič, prav nič se ne vsiljuje. Tako mora biti popotnik pri hoji ali vožnji z avtomobilom veliko pazljivejši, da mu kaj ne uide. \tPrav tega, da smerokaz vedno stoji ob cesti, nikoli sredi nje, bi se morali zavedati takrat, ko se nam zdi, da je treba nekoga, ki nam je blizu, na vsak način napotiti v določeno smer in nikamor drugam. Ničesar ne moremo na silo. Tudi če poskušamo, nima pravega učinka. Vsak mora sam delati korake, vsak se mora sam odločati. Smerokazi so potrebni in dragoceni. Večini ljudi so v pomoč, nekaterim pa tudi ne. Sprejeti to je vedno težko, še posebno če gre za ljudi, ki so nam blizu.
V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Mnogo ljudi zato zapada izgorelosti. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.
Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zavesljajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače od nekoga, ki se potaplja na dah in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Potrebno je stopiti v vodo, potrebno se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo kljub temu, da je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: kljub temu, da v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati, kot odrasli: ker premorejo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!
Danes goduje sv. Lazar iz Betanije, ki je bil brat Marije in Marte ter Jezusov prijatelj. Po besedah evangelista sv. Janeza je Lazar tisti, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Zanimivo je, da ime izhaja iz grške in hebrejske besede – in pomeni: Bog je pomagal. V Sloveniji je to ime bolj redko. Betanija je manjši kraj – kakšne tri kilometre oddaljen od Jeruzalema. Na mestu, kjer je stala hiša Lazarja, Marije in Marte, so v 6. stoletju zgradili svetišče. Do danes se je od tega ohranilo le nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Cerkev, ki jo lahko vidimo danes, je bila zgrajena sredi prejšnjega stoletja. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah najdemo uprizoritev Jezusovih obiskovanj tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih. Evangelist Janez zapiše poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Jezus ga je obudil, potem ko je Lazar že štiri dni mrtev ležal v grobu. Vse to se je zgodilo javno – s tem je številne navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija. Ne gre torej samo za to, da se je Lazar rešil smrti, da je oživel. V bistvu moramo v tem »čudežu« gledati Jezusovo razodetje. Z lahkoto pa si predstavljamo tudi Jezusove nasprotnike, njihovo nemoč, pa tudi strah. Zato se razumljivo sprašujejo: kaj naj storijo, ker dela ta človek velika znamenja. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj. Tako nam praznovanje današnjega svetnika odpira več pogledov: prvič – Lazar je bil mrtev in ga je Jezus obudil, prebudil, vrnil v življenje. Drugič – Jezus je pokazal svojo moč, pokazal – dokazal je, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Navsezadnje pa je pokazal, da je tudi človek, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka. Navzoči so to opazili in komentirali: »Poglejte, kako ga je ljubil!« V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni, lazarete, imenovali po njem. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano. Vstati od mrtvih – na prvi pogled znanstvena fantastika. Gledano z očmi vernika (vere), pa je to naše upanje in velikonočno pričakovanje.
V današnjem jutru bo o dveh glagolih, ki obvladujeta človeka – o »biti« in »imeti« –, razmišljala filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.
Če bi revija Time obstajala v Jezusovih časih, potem vemo, koga bi Kristus izbral za osebnost leta. V današnjem evangeliju namreč pravi, da med rojenimi iz žene ni večjega od Janeza Krstnika. Krstnik ni bil tako vpliven kot vojskovodja Julij Cezar, ali družina kralja Heroda, ali kot znani rimski filozofi in pesniki. Zakaj ga je torej Jezus tako visoko cenil? Prvič, izmed vseh prerokov je bil Janez Krstnik edini, ki je videl Odrešenika. Samo on je lahko rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Drugič pa, ker je Janez plaval proti toku. Da, Krstnik je govoril proti kralju Herodu, ki je živel z ženo svojega brata. Ker mu je očital greh, ga je Herod dal vreči v ječo. V zaporu so se mu pojavil dvomi, ali ima njegovo poslanstvo sploh kakšen smisel. Zakaj Bog ne izpolni obljub? Zakaj Bog dopušča njegovo trpljenje v ječi? Zakaj ne ravna drugače? V teh dvomih Janez Krstnik naslovi vprašanja na pravo osebo – na Jezusa. Tudi najbolj duhovni ljudje, tudi dobri kristjani imajo trenutke dvoma, trenutke, ko se jim zdi vse v življenju nesmiselno. Kdo izmed nas jih ni že doživel? Morda jih ne doživljamo zdaj, a vsakdo mora skoznje. Kolikokrat se nam podre svet in se sprašujemo, zakaj je nas zadelo to trpljenje ali preizkušnja. Kaj smo narobe naredili, da se nam to dogaja? Kje je Bog, da to dopusti? Dvom je normalen pojav v duhovnem življenju, zato se ga ne smemo ustrašiti in nas ne sme vreči iz tira, čeprav nas vznemirja in bega. V dvomih zato obudimo pozitiven pristop do življenja in zaupanje v Boga. Opogumimo se z besedami: »Končal bom začeto delo ali poslanstvo, saj Bog želi, da to naredim.« Vsak dan si ponovimo: »Danes se mi bo zgodilo nekaj dobrega. Bog mi bo gotovo spregovoril.« Predvsem se ne ukvarjajmo s črnimi mislimi in se jih ne ustrašimo, ampak preusmerimo svojo pozornost tako, da začnemo moliti in tudi črne misli in dvome izročajmo z zaupanjem Bogu. Svojo vero raje hranimo z Božjo besedo kot pa z dvomi. Bogu zaupajmo svoje dvome in vprašanja v preprosti in zaupni molitvi. Poskušajmo to storiti že v tem adventnem času, ko se pripravljamo na Kristusov praznik Jezusovega rojstva.
Vsem želim jutro, polno pričakovanja. Ob tej želji v decembru ne bom žel pretiranega odobravanja. Pogosto se sprašujemo, kaj vendar lahko še čakamo. Tako in tako se vedno znova vse ponavlja, in tudi če se zdi novo, obetavno, se prej ali slej izkaže za že videno. Nič novega na svetu, bi lahko zavzdihnili ob začetku novega dne. Številna pisma bralcev, oglašanja na radio, objave na medmrežju kažejo na močno razočaranje. V politiki, kulturi, športu, Cerkvi, na vsakem koraku bi lahko našli dovolj utemeljene razloge, da tarnamo, kako ni in ni pravega človeka, ki bi našo družbo potegnil iz blata. Ob ljudeh, ki izlivajo svoj gnev, ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako prav to kaže na njihovo močno željo po resničnem preroku. Biti prerok danes ni kaj dosti drugače, kot je bilo nekoč. To niso bili ljudje, ki bi napovedovali prihodnost. Bolj ali manj so opozarjali, kam bomo zašli, če bomo živeli na tak način, kot živimo zdaj. Hkrati so kazali tudi na možnosti, ki so boljše, in pri tem učili, kako bi morali živeti, da to dosežemo. So nekakšni smerokazi, ki nam izrisujejo, kako bo, če gremo po tej ali oni poti. V judovski tradiciji je bil Elija največji izmed prerokov. Opozarjal je Izraelce na razvade in kazal, kaj bi morali storiti. Pri tem ni ravno žel uspeha. Pogosto je bil na begu. Podobno se je dogajalo v časih šestnajstega stoletja, za Evropo zelo burnih. Vstajali so ljudje, ki so opozarjali na zgrešen način življenja. Eden izmed njih je tudi današnji godovnik, sv. Janez od Križa. V Španiji je gorel za pravi odnos do Boga. Kljub številnim slabostim tedanje družbe, razočaranjem na vseh koncih in glasnemu pričakovanju odrešitve tako kot nekoč Izraelci Elija tudi besed in zgleda Janeza od Križa niso sprejeli odprtih rok. Sam je zmogel prek študija in molitve najti pot, ki ga je v polnosti utrdila in osrečila. V svoji lastni skupnosti je doživel preganjanje, večkrat so ga zaprli, mu stregli po življenju. Ni se ustrašil, v globokem združenju z Bogom je prenovil karmeličane, bil navdih številnim na njihovi duhovni poti in še danes velja za enega najboljših španskih piscev ter učiteljev duhovnosti. Kaj bi dali njegovi preganjalci, če bi vedeli, kako je danes spoštovan, da spremenijo svojo sovražno držo do njega. V teh zgodnjih urah se lahko vprašamo, ali naša razočaranja ob vseh mogočih prerokih niso samo izgovor, da nam ni treba slišati tistih pravih, ki nas kot Elija ali Janez od Križa kličejo k preudarnemu življenju. Želim sebi in vam, da bi danes znali prisluhniti današnjim pravim prerokom, da nas ne bo nekoč sram, in da ob njihovi pomoči prenovimo svoja življenja.
Mati Terezija je leta 1979 za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir, pred tremi leti pa jo je papež Frančišek razglasil za svetnico.
Predmeta, ki sta navdihnila moje tokratno jutranje razmišljanje, boste danes našli samo še na redkih podstrešjih starih čevljarskih mojstrov in v muzejih. To sta šilo in kopito – nepogrešljivo orodje čevljarjev. Šilo je orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega. Poleg čevljarjev šilo uporabljajo tudi sedlarji. Kopito pa je spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval. Žal bomo danes težko našli čevljarja, ki bi se mu zdelo vredno prišiti odtrgan podplat ali pa čevlje dati na kopito, da bi se razširili. To ne pomeni, da hodimo bosi. Kje pa. Danes lahko obutev kupimo na vsakem vogalu, a bolj poredko s šivanim podplatom. Kljub imenitnemu poslanstvu, ki ga je imel čevljar, smo mu nadeli tudi slabšalna imena: od krpača do smolarja. S krpanjem starih čevljev si čevljar res ni mogel ustvariti bogastva, še manj, če je imel smolo in je sešil preozke ali premajhne čevlje. Ne samo čevljarjev, tudi nas se kdaj drži smola, nekaterih celo vse življenje. Čevljarska smola je bila v skromni delavnici nepogrešljivi del čevljarjevega orodja. Z njo je čevljar smolil dreto, močno nit za šivanje usnja, da je lažje šla skozi iglo. Če je čevljar poleg smole za smoljenje drete imel še življenjsko smolo oziroma, če ga je kdo nasmolil, potem je pobral šila in kopita. To v prenesenem pomenu pomeni, da je vzel vse svoje stvari in odšel. Nekateri to storijo sami od sebe, drugi pa sledijo hladnemu nasvetu, naj to storijo čim prej. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, tako jaz kot vi smo včasih čevljarsko orodje. Enkrat šilo in kopito, drugič smola in dreta. Vsak zase skoraj neuporabni, vsi skupaj pa celota, ki ne more druga brez druge. Velikokrat pa vsi skupaj nasmoljeni, izkoriščani tako kot čevljarji. Takrat nam preostane samo, da poberemo šila in kopita. To ne pomeni nujno naše slabosti. V naših življenjskih delavnicah mora biti poleg že naštetega orodja vsaj še igla. Čim bolj je na enem koncu ošiljena, tem laže bomo z njo šivali dele svojega življenja. Seveda lahko z iglo koga tudi zbodemo ali pa se zbodemo sami. Ob vbodu ostre konice igle bomo začutili pekočo bolečino, ki bo sčasoma popustila. Veliko prej kot življenjski vbodi in luknje. Tudi ko bolečina popusti, je sled vbodov in lukenj še vedno vidna. Če hočemo postati dobri čevljarji, moramo prijeti tudi za iglo. Samo šilo, kopito, smola in dreta bodo za preživetje premalo. In ne pozabite: tudi iz manjših in barvitih krp lahko sešijemo čevlje s trdnimi podplati.
Neveljaven email naslov