Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi mnogi poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. vo učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč izven meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Vsi si verjetno želimo svet, kjer bo več prijaznosti, več dobrote, več solidarnosti, več prijateljstva. Vem, da v dopustniškem času človek težko o tem razmišlja. Svet bo takšen kakršni bomo ljudje. Če bomo brezbrižni, bo svet okoli nas postajal vedno bolj brezbrižen. Če bomo dobri, bo svet postajal vsaj malo bolj dober. Morda bi v času naveličanosti rabili malo več navdušenja. Lepo povedanih besed in izvrstno napisanih programov je že dovolj. Danes je čas za pogum, da s svojimi dejanji nekaj spremenimo. Računali smo, da bodo razne ustanove poskrbele za bolj človeka vredno življenje vseh ljudi na tem svetu. Spomladi nas je presenetil zapis (10.3.2017) vodje Urada za humanitarne zadeve pri organizaciji Združenih narod, O’Brien-a. Takole zapisal: »Že na začetku leta se spopadamo z najhujšo humanitarno krizo od ustanovitve Združenih narodov. Več kot 20 milijonov ljudi v štirih državah se spopada s stradanjem in lakoto. Brez skupnega odziva vsega sveta bodo ljudje preprosto umrli od lakote.« Že dolga leta imamo vtis, da je skrb za človeka našla svoje mesto v današnji družbi. Odgovornost smo preložili na ramena drugih, na ramena raznih organizacij, pozabili smo nase. Spremeniti je treba samega sebe. Vrednote so nekaj dobrega, toda vse to je nekaj zunaj nas, zapisano v konvencijah, v zakonih, raznih predpisih, projektih, vizijah. Če v človeštvu ne vidimo samo številke, statistične podatke, ampak preko vseh teh številk vidimo posameznega človeka in njegovo dostojanstvo, potem lahko marsikaj spremenimo. Pomenljive so besede, kar kdo seje, to bo tudi žel. Leta 1987 je bilo leto v koledarju kot vsa druga leta. Zasejano je bilo seme dobrote, začela se je akcija MIVA. In to je med ljudi po vseh celinah prineslo upanje, vero in ljubezen. Ni spremenilo sveta, je pa rešila življenje mnogim ljudem. To so bratje in sestre na koncu blatnih in uničenih poti. Pred očmi imam podhranjene otroke, ki jim je dobrota posameznih ljudi rešila življenje, otroke, ki gredo lahko v šolo. V ušesih mi odmevajo pripovedi misijonarjev o reševanju življenj nosečih mamic, ker so jih lahko odpeljali v bolnišnico. Majhna dobrota človeka, rešuje življenje in daje upanje ljudem na drugem koncu sveta. Neznan avtor je zapisal: »O Bog, daj mi sproščenost (moč), da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« Bodimo med pogumnimi ljudmi, ki se brez preračunljivosti trudijo za bolj človeški svet.
Francoski pesnik Paul Claudel se je vpraševal, s čim bi Marija iz Magdale brisala Jezusu noge, ko nebi imela dolgih las? V tem vprašanju z odtenki francoskega esprija je razkrit globoki paradoks: dolgi lasje namreč v Jezusovem času niso bili simbol ženske lepote in čednosti, ampak znamenje moralne zanemarjenosti. Toda Rabi iz Nazareta, Jezus, spremeni preko svoje dobrote in miline tisto, kar je bil neugledno, v lepoto človeških odnosov, v katerih pride do izraza globina človeške duše. »Marija z dolgimi lasmi«, kot jo rada imenuje krščanska tradicija, je bila izredna žena, ki je imela do svojega Odrešenika enkratni in izjemen odnos. To je bil odnos Ljubezni, preko katerega je verjela, da lahko Ljubezen premaga vsako zlo, tudi njen greh, pa naj bo ta še tako velik. S svojo gesto nam namreč razkriva skrivnost Salamonove Visoke pesmi, ki pravi, da je Ljubezen vsemogočna, saj zlomi tudi smrt. Prav to Pesem vseh pesmi je Marija iz Magdale dobesedno uresničila. Prva izmed vseh Jezusovih učencev je doumela, da smrt v našem življenju nima zadnje besede. Če obstaja Ljubezen, se pred njo zlomi tudi smrt. Ko stoji Marija z dolgimi lasmi ob grobu, njene oči zaznajo vrtnarja, v katerem prepoznajo Vstalega Gospoda. Še vedno joče, toda ženske solze so zavesa, ki edina razkriva večnostno Ljubezen. V prvem srečanju s svojim Učiteljem Marija zazna Ljubezen, ki odpušča in prinaša novo radost in veselje nad življenjem, v tem drugem dogodku pa zazna še globljo vzhičenost večne Ljubezni, ker uvidi zmago nad Ničem, polom smrti pred življenjem v večnosti. Kar je ta žena iz Magdale bila sposobna zaznati in prepoznati najglobljo krščansko resnico, da je namreč smrt premagana, saj njen Gospod živi, jo je prva Cerkev častila celo bolj kot Jezusovo Mater Marijo. Da je krščansko izročilo povzdignilo Mater Marijo še višje, je moralo v njej prepoznati tudi razsežnost ljubezni Marije iz Magdale, se pravi njeno upanje, da bo njen Sin vstal k novemu življenju. Toda Alojz Rebula se v svoji pisateljski intuiciji vrača k prvemu krščanskemu izročili, zato v enem izmed svojih spisov Materi Mariji prisrčno podari besede: »Zakaj pa po vstajenju nisi najprej k meni prišel!« A Ljubezen je darežljiva in drugemu rada prepusti prvo mesto. Tudi če so se srednjeveške Marijine katedrale v iskanju svetlobe pognale do neverjetnih višin, še vedno občudujemo očarljivo borgundsko baziliko svete Marije Magdalene v Vezelayu, ki nas v romanskem slogu iz polmračnega predverja pelje v svetlobo, vstalemu Gospodu naproti. Tudi mi lahko v teh poletnih dneh preko občudovanju izjemnih sakralnih kompozicij in lepote narave izstopimo iz svojega polmraka k svetlobi naproti.
Duhovna oskrba je nudenje sočutne pomoči ob umiranju, saj je prav ob mejah človeškega življenja in odhajanja, duhovnost most, ki pomaga bolj razumeti skrivnost smrti in človeka. Čas odhajanja s tega sveta je čas rasti in osebne preobrazbe. Zaradi časovne omejenosti je takšen čas zelo dragocen. Človek ureja svojo življenjsko bilanco, išče svojo identiteto. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna pristna iskrenost srca in pogled v drugo, višjo dimenzijo bivanja. Duhovne potrebe umirajočega se ne razlikujejo dosti od naših duhovnih potreb. Tudi umirajoči rabi upanje, ljubezen, prisotnost, sočutje, predvsem pa želi biti resnično slišan, viden in sprejet. Ob umiranju je potreba umirajočega urediti medsebojne odnose, ki so ga spremljali v življenju – odnose do najbližjih, do svojcev, družine, prijateljev…tudi do tistih s katerimi se nisi razumel ali jim kaj dolguješ – odpuščanje, ali od katerih pričakuješ njihovo odpuščanje – in odnos do Boga, vesolja, večnosti…. To so bitna vprašanja, kjer duhovnost veliko pomaga. Tisti, ki daje duhovno oskrbo, poskuša najti pot do src umirajočih, da jih opremi z upanjem. Ja, z upanjem! Upanjem majhnih korakov- jutri bo lepše, ne bom umrl sam, ne bodo me zapustili, vse bo končno dobro… Ljudje so v času umiranja zelo senzibilni, duhovno odprti, kličejo po pomiritvi. Z nevernimi poskušamo najti tisto, kar jim je v življenju veliko pomenilo, kar jim je dalo smisel in je zato vredno in dragoceno. Strah od smrti je nagonski, pristen strah, kjer duhovnost veliko pomaga. Umirajoči imajo različne strahove: kako bom umrl? Kakšna bo moja smrt? Vsak novi simptom bolezni prinaša nov egzistencialni strah, kakor tudi strah od bolečin, od izgube kontrole. Prav tako se pojavi strah od konkretnih odločitev in strah od nastopa prerane smrti – nisem še pripravljen… Najboljše zdravilo je takrat prav osebje, zaupen pogovor, prisotnost in obljuba, da ga ne bomo zapustili. Duhovno spremljati umirajoče torej pomeni podpreti človeka pri utrditvi stika z njegovo lastno duhovno bitjo ne glede na to, ali je veren ali neveren. To je enako pomembno kot protibolečinska terapija. Smrt je težka, a ni dobre smrti brez dobre duhovne podpore.
V edini ohranjeni zgodovini grške filozofije, v knjigi Življenja in nauki znamenitih filozofov Diogena Laertskega, najdemo tudi tole anekdoto o filozofu Talesu, ki je deloval konec 7. in v 6. stoletju pr. Kr. na obalah Male Azije. V svoji raziskovalni vnemi naj bi se Tales zvečer sprehajal okrog svoje hiše ter proučeval zvezde. Pri tem je padel v jamo oziroma vodnjak in začel klicati svojo služabnico na pomoč. Ta pa mu je dejala: »In ti, Tales, ki ne moreš videti stvari pod nogami, bi rad spoznal to, kar je na nebu?« Služabnica je v tej zgodbi predstavnica preprostega, vsakdanjega človeškega življenja, filozof Tales pa prispodoba znanosti. V svoji želji, da bi uzrl resnico o nebu, je znameniti naravoslovec iz Mileta pozabil na svoj zemeljski korak. V pogledovanju na nebo se ni oziral več na vse, kar je zemeljsko, v oziranju za zvezdami je pozabil na preprostega, resničnega človeka v sebi. Ta zgodba je v času, ko nam znanost vlada na čisto vsakem, še najbolj vsakdanjem koraku, ko skuša segati v najglobljo človeško intimo in po nareku kapitala vsak trenutek išče in prodaja nove in nove resnice, še bolj pomembna kot nekoč. Uči nas, da v želji po odkritju nebeškega pozabljamo na realnost. V želji, da bi obvladali vse skrivnosti sveta in nadvladali človeško smrtnost, pozabljamo na našo dejansko, pravo, človeško naravo. Zato smo vsi skupaj padli v globoko luknjo, iz katere tudi mi – kakor Tales – ne bomo zmogli več zlesti brez pomoči. Pomoč pa se skriva v tem, da se človek spet zazre v svoje vsakdanje življenje, v svojo majhnost, smrtnost in minljivost in tako tudi postavi meje svojemu raziskovanju in znanstvenim prizadevanjem. Šele ko bo znova uzrl svojo majhnost, bo namreč zmožen videti in spoznati veliko nad seboj.
Znana ameriška pisateljica, pesnica in aktivistka za človekove pravice Maya Angelou [Maja Andželov] je leta 2014 umrla v 87. letu starosti. Njena življenjska zgodba temnopolte ženske z juga ZDA je navdih mnogim, ki živijo v težkih življenjskih razmerah. Že kot deklica je doživela spolno zlorabo, po kateri pet let ni spregovorila niti besede. Svoj glas je nato našla v literaturi, kjer je kot ena prvih opisala zatiranje temnopoltih prebivalec na jugu ZDA. Med drugim se je preživljala kot pevka, plesalka, natakarica, bila je tudi prva temnopolta vozica tramvaja v San Franciscu. Čeprav ni končala niti srednješolske izobrazbe ji je več kot trideset univerz podelilo častni doktorski naziv. Za svoje delovanje je prejela številne nagrade in priznanja, tudi najvišje ameriško priznanje medaljo časti. Maya Angelou je svoje življenjske lekcije strnila v naslednjih mislih: »Naučila sem se, da ne glede na to, kaj se je zgodilo, ne glede na to, kako slabo danes izgleda, gre življenje naprej in bo jutri bolje. Naučila sem se, da lahko veliko izveš o osebi, glede na to, kako obravnava te tri stvari: deževen dan, izgubljeno prtljago in zamotane božične lučke. Naučila sem se, da starše, ne glede na to, kakšen je tvoj odnos z njimi, pogrešaš, ko jih ni več v tvojem življenju. Naučila sem se, da ‘preživljanje’ samega sebe ni isto kot zaživeti življenje. Naučila sem se, da včasih v življenju dobiš še eno priložnost. Naučila sem se, da skozi življenje ni dobro hoditi z velikimi basebalskimi rokavicami na obeh rokah, kajti včasih je treba kaj vreči nazaj. Naučila sem se, da se običajno prav odločim, če se za nekaj odločim z odprtim srcem. Naučila sem se, da se mi z mojimi bolečinami ni potrebno poistovetiti. Naučila sem se, da je dobro vsak dan podati roko in se dotakniti koga. Ljudje imajo radi topel objem ali le prijazen trepljaj po rami. Naučila sem se, da se imam še veliko za naučiti. Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel; ljudje bodo pozabili, kaj si storil, ampak nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob tebi počutili.« Nekaj dni pred smrtjo je pisateljica na Twitterju objavila še zadnjo lekcijo: »Prisluhni sebi in v tej tišini boš morda zaslišal glas Boga.”
Prebudili smo se v dolg dan! Morda je že na vse zgodaj kdo tako zavzdihnil. Spet drugi je v mislih pri tem, kako prijetno je poleti, ko so dnevi dolgi in lahko toliko postorimo. Kakor koli že gledate na ta dan, vam vsem želim prijetno jutro, kjer bo vsak lahko našel kaj, kar bi ga potegnilo iz prijetne ujetosti v lasten zapeček. Prijatelj mi je pripovedoval, kako so se srečali s starimi znanci. Poznali so se še iz študijskih let in dogovorili so se za srečanje, da obudijo svoje spomine. Kot je pričakoval, je vse skupaj uredila, kot v dobrih starih časih, prijateljica, ki je že v mladih letih vse načrtovala naprej. Ko so drugi točno prihajali, je bila ona že tam. Uspešna gospa z urejenim življenjem je, še preden so se dobro pozdravili, imela načrte, kaj bi še lahko storili. Drugi so, vsaj tako je pripovedoval, obujali spomine. Malo zasanjana prijateljica, ki se še danes oblači kot v študentskih časih, je začela, kako je pred srečanjem našla stare fotografije in opazila, kako so bili to čudoviti časi in oni sami še bolj čudoviti in mladi. Ob tem je poudarila, da iz teh spominov še danes živi. Drugi kolega je le zavzdihnil in dodal, da so bili to res čudoviti časi, a so se vmes postarali, pridobili na kilogramih in boleznih. »Kaj hočemo, čas nas je povozil,« je še zavzdihnil. Spet tretji je le potrdil, da se nič ne da spremeniti, tako je in oni niso nobena izjema. Vsak čas bodo morali začeti hoditi na pogrebe drug drugega. Ob tem obujanju starih spominov, je dejal prijatelj, so čisto pozabili na že v starih časih vedno prepoznega prijatelja. Tudi na tem srečanju se ni izneveril. Spet je zamudil, a brž ko je vstopil, je že dvignil razpoloženje cele družbe. Poskrbel je, da so takoj nazdravili in pogledali, kaj bi dobrega pojedli. Nič kaj ni bil zgovoren o tem, kako sam živi, zatrdil je le, da želi užiti ta večer v prijetni družbi. Pripovedovanje o tem srečanju je moj prijatelj zaključil z opazko, da mu je šele sedaj jasno, kako različno so že takrat in tudi danes dojemali čas. Ena gleda naprej in uspešno načrtuje, druga veselo živi iz preteklosti, tretji trpi zaradi preteklosti, četrti je vdan v usodo sedanjosti in peti brez načrtov in dediščine uživa sedanjost. Drage poslušalke, poslušalci, danes je dolg dan. Vsak izmed nas ima že izdelan odnos do časa. A navsezgodaj lahko le malo pomislimo, kaj bomo danes lepega doživeli, kaj nam lepega zapušča včerajšnji dan in kaj pametnega danes lahko storimo za jutri. Vsak dan je božji dar in vsem želim, da ga tako tudi preživimo: polni lepih spominov, pričakovanj in radosti današnjega dne.
Med obljubiti in izpolniti se rad vrine kak popravek. Obljuba dela dolg, to še vedno velja. Z dolgovi pa radi odlašamo. Tako se zgodi, da že najdemo kako olajševalno možnost za to, da dana beseda ne bi veljala dobesedno. Sicer se pa kdaj že vnaprej zavarujemo, češ častna pionirska, ne bom pozabil! Potem spomin kar hitro zbledi in obljuba je pozabljena. Nič kaj zelo hudega, če gre za pogrošne zadeve, za blebetavo vzhičenost in za prazne marnje. Tako in tako so bile že sprejete zgolj kot sprotna prijaznost. Začne se pa z obljubami že zgodaj. Kaj vse obljublja že otrok in kaj vse obljubljamo mi njemu. Ali premišljeno ali tjavdan? Le da otrok oboje razume zares in na tej čéri se razbijajo naše ladje. Neizpolnjena obljuba ga nauči pretvarjanja. Ravnal bo enako: obljubljal, a ne izpolnil. Neverjetno natančno si mlad človek zapomni, kaj je obljubljal učitelj, a ne izpolnil. Navadno gre za kake stroge ukrepe, ki potem niso bili izvršeni, ponovno spet pa zagroženo z njimi. Lari fari. Škoda je pa v tem, ker pade senca neverodostojnosti na vsakogar, ki ne drži besede. Od besed do dejanj je težaven korak. Pregovor nam je povedal učitelj kot vzorec za dvanajsterec. To so besede od torka do srede; v ta rek je tudi ujeta izkušnja neizpolnitve. 'Preveč nikar ne obljubuj …, ljubezen polna je obljub, obljube polne so pogub' pa kot svarilo dodaja pesnik. Saj ni velike škode, če nam kdo ni prišel na pomoč pri urejanju vrta, čeprav smo se zanesli na njegovo zagotavljanje. Če nas pusti na cedilu, ko gre za pričevanje ali za kako podobno bivanjsko področje, je pa druga pesem. Obljuba res da ni prisega, vseeno velja tudi zanjo svetopisemski nasvet: naj bo vaš DA da in vaš NE ne, kar je drugače, je pa od hudega (pim. Mt 5,37). Pametneje se je zanesti na ljudi, ki redko kaj obljubijo, hitro pa so pripravljeni ukrepati. Ob njih se počutimo zavarovane. Moj oči samo naklada, da nas bo peljal k noni, potoži že prvošolček. Bogve kako bo delovala ta izkušnja v njem: kot blebetavost ali kot možbeseda? Od obljub, je rečeno, se še nihče ni zredil.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na prvi pogled se zdi, da je bogastvo sinonim za srečo. A ko pobliže pogledamo usode bogatih ljudi, vidimo, da so bili v svojem življenju zelo nesrečni. Ali je res ključ do sreče v bogastvu? Ali ne gre pri sreči bolj za to, da znamo biti zadovoljni s tem, kar imamo? Neki kveker je na prazno zemljišče poleg svojega doma postavil napis: »To zemljo bom dal tistemu, ki je resnično srečen«. Premožen kmet je ravno tedaj prijezdil mimo, prebral napis in si rekel: »Če bi rad naš prijatelj kveker tako rad podaril svoje zemljišče, moram pohiteti, da me kdo ne prehiti. Bogat človek sem, imam vse, kar potrebujem, zato sem gotovo primeren kandidat«. Odšel je k vratom in razložil, zakaj je prišel. »Pa si res srečen?«, ga je vprašal kveker. »Kako bi ne bil, saj imam vse, kar potrebujem«. »Prijatelj«, je odvrnil kveker, »če si srečen, zakaj potem hočeš to zemljo«? Naša težava je v tem, da smo z mislimi pri tistem, česar še nimamo, kar nam preprečuje, da bi to, kar že imamo, lahko sploh uživali. Pripovedujejo, da je k Epirskemu kralju Piru prišel prijatelj Kineas in ga vprašal: »Če boš osvojil Rim, kaj bo tvoj naslednji podvig?« Pir je odvrnil: »Blizu je Sicilija in ne bo je težko osvojiti«. »In kaj bomo naredili, ko bo osvojena Sicilija?« »Potem bomo krenili v Afriko in oplenili Kartagino«. »In po Kartagini?« »Na vrsto bo prišla Grčija«. »In kaj bo, če smem vprašati, sad vseh teh osvojitev?« »Potem«, je rekel Pir, »bomo lahko sedli in v miru uživali«. In Kineas mu je odvrnil: »Ali ne bi mogli uživati že kar sedaj?« Revni mislijo, da bodo srečni, ko bodo obogateli. Bogati mislijo, da bodo srečni, ko se bodo znebili ran na želodcu. Kaj pa ti, draga poslušalka in poslušalec?
Epikur, atenski filozof iz 3. stol. pr. Kr., utemeljitelj filozofske smeri epikurejstva, v razmišljanju o lastnostih modreca ugotavlja, da ljudje škodijo drug drugemu zaradi sovraštva, zavisti ali prezira, modrec pa vse to presega. Kdor je enkrat dosegel to stanje, se po Epikurjevem mnenju ne more nikdar vrniti v prejšnje razpoloženje. Poleg tega se modrec ne zmeni za trpljenje, pač pa lahko tudi v situaciji skrajne bolečine lahko vzdržuje stanje sreče. Po njegovem mnenju so bolečine duše hujše od telesnega trpljenja: »meso namreč muči samo tisto, kar je sedanje, dušo pa preteklo, sedanje in prihodnje.« In nasprotno: čeprav človek uživa v telesnih ugodjih, so prav duševna ugodja tista, ki imajo višjo vrednost. Modrec bo zato vselej dajal prednost slednjim. Tak človek bo zgled drugim, saj bo »izkazoval hvaležnost in se enako obnašal tako do prisotnih kot do odsotnih prijateljev.« Vselej bo usmiljen in bo zlahka oprostil vsakemu vrlemu človeku, ne bo se zmenil za slavo, ampak bo za dober sloves skrbel »le toliko, da ga ne bodo zaničevali.« Tudi v primeru, če bo zaslovel, si tega ne bo želel in se za to ne bo posebej trudil. Udejanjal bo pogum, ki po mnenju epikurejcev »ne nastaja po naravi, ampak z razmislekom o tem, kaj je koristno,« zato bo deloval z namenom, da bi koristil, in ne, da bi pritegnil množice. Epikur zato priporoča, naj človek »niti v mladosti ne odlaša z gojenjem filozofije niti naj se je kot starec ne naveliča. Nihče ni namreč premlad ali prestar za dušno zdravje.« Kajti vsak, ki zase trdi, da zanj še ni prišel čas za filozofiranje ali pa je nasprotno že minil, je po Epikurju »podoben tistemu, ki trdi, da še ni čas za srečo ali pa da je ta že minil.« Če pa je naša skrb predvsem v tem, da iščemo vse, kar vodi k sreči, potem moramo najti čas za filozofijo. Prav zato Epikur trdi, da je najvišja človekova vrlina, iz kater izhajajo tudi ostale, preudarnost: uči, »da ni mogoče prijetno živeti, ne da bi živeli preudarno, dobro in pravično, niti ni mogoče živeti preudarno, dobro in pravično, ne da bi živeli tudi preudarno.« Modrec bo tako vselej pobožen, ne bo se bal smrti, hkrati pa bo razumel, kaj je dobro in slabo. Če bo človek premišljal o tem in spoznal pravo filozofsko pot, ne bo njegova duša nikdar preveč vznemirjena, pač pa bo podoben nesmrtnim bogovom, ki uživajo v blaženosti. »Kajti človek, ki živi v nesmrtnem dobrem, ni prav nič podoben umrljivemu bitju,« pravi Epikur.
Ob besedi prerok marsikdo izmed nas najprej pomisli na znano reklo: Nihče ni prerok v domačem kraju. Ali pa na pastirje pod milim nebom, ki so bili navadno dobri vremenski preroki. Prerokbe o letošnjem začetnem poletnem vremenu so se uresničile. Tiste, da prihajajo boljši časi, verjetno nekoliko manj. Izmed vseh prerokov, obstajajo namreč tudi lažni in novodobni, sama najraje prisluhnem svetopisemskim, čeprav je kateri izmed njih znal drugega razglasiti za »krivega preroka«. Svetopisemski preroki nastopajo v Stari zavezi: poznamo zgodnje in poznejše preroke. Med slednjimi je bil tudi Jeremija, samotni mož Božje besede. Nerazumljen in preganjan. Tudi tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se niso zmenili kaj dosti zanj. A Jeremija ni bil samotar po svoji volji; živel je v samoti, ki mu jo je nalagala Božja beseda. Njegove besede so še danes kakor ogenj, kakor kladivo, ki razbija skalo in zaradi katere se mu tresejo vse kosti. Bradatega preroka sem, ne da bi prej kaj veliko vedela o njem ali celo poznala njegove prerokbe, srečala v gozdu na enem izmed jadranskih otokov, ko sem počasi stopala po stezi. Iskala sem trenutke tišine in samote. Ko na eni izmed skal najdem vklesane besede iz Jeremije: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam.« To misel je prevzel in še poduhovil Jezus, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« Jeremijeve besede so me v trenutku prevzele, zato sem iz majhnega nahrbtnika vzela svinčnik in v beležko zapisala številko poglavja in vrstico. Hodite po poti dobrega. »Pa saj hodim,« pomislim. »Zakaj potem ne najdem miru v svoji duši.« Kaj ga je porušilo in povzročilo, da so tudi mojo dušo – to neumrljivo bistvo človeka – napadli dvomi, nemir in ne najdem spokoja. Ne vem, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj je najbolj primeren čas, da vas bo dohitela vaša duša. Za poletne počitnice že pregovorno velja, da so zato, da se umirimo, naberemo novih moči. In ja, mogoče najdemo stare steze in poti, ki nas bodo popeljale k dobremu. Verjamem, da na njih ne boste edini iskalci. Po svetu namreč hodijo zanimive duše: zlate in dobre, grešne pa tudi črne. Takšen je pač svet. Tudi v času preroka Jeremije in v Jezusovem času je bil. Lahko je dno naše duše kristalno čisto, a to še ne pomeni, da ne more srečati dušo nasprotno sebi. Senco stoletnih dreves pa le poiščite, da se vaša duša zaradi vročine ne bo scvrla.
Srečujem prijatelje in znance in gledam sebe – vsi po vrsti ugotavljamo, da je čas krut, ker drugi upravljajo z našo usodo, mi sami pa ne moremo storiti prav ničesar. V demokraciji, od katere smo pričakovali, da bo naš glas javno tako ali drugače slišan, se vse bolj počutimo ujetniki tujih odločitev. Zapiramo se za vrata doma in poskušamo vsaj tu ohraniti sami sebe nepoškodovane, odločne in močne. Javno življenje nas ne zanima več, ne da bi se zavedali, da so tisti, ki upravljajo z nami, želeli doseči prav to – našo nekritičnost, da bodo lahko v miru in brez očitkov delovali v lastnem interesu. Podobni občutki so prevevali atensko demokratično družbo in zdi se, kot da starogrški govorec Trazimah, ki je s temi besedami nastopil v skupščini pred dva tisoč štiristo leti, nagovarja nas: »Želel sem si, Atenci, da bi pripadal tistim starim časom (in dejanjem), ko je mladim ljudem zadostovalo, da molčijo, ker jih dogodki niso silili javno razpravljati in so starejši pravilno upravljali državo. Zdaj pa, ko nam je božanstvo naložilo, da poslušamo (druge, ki upravljajo) državo, sami pa (prenašamo) nesreče, od katerih jih večina ni niti delo bogov niti usode, ampak tistih, ki upravljajo, je treba govoriti. Bodisi je brezčuten ali skrajno potrpežljiv tisti, ki se bo vsem, ki želijo, še naprej pustil povzročati krivico, ter bo sebi pripisoval vzroke za naklepe in zlo drugih. Dovolj nam je namreč časa, ki je pretekel, in namesto v miru smo v vojni ter skozi nevarnosti (smo prišli) v današnji čas, da smo hvaležni za dan, ki je minil, ter v strahu pred (dnem), ki prihaja, in namesto enotnosti smo zabredli v sovraštvo ter razdore. Druge obilje dobrin spodbuja, da ravnajo prevzetno in se prepirajo, mi pa smo bili v trenutkih blagostanja razumni, v nesrečnih časih, ko drugi običajno pridejo k pameti, pa smo izgubili razum.«
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. Obdobjem preraščanja se ne moremo izogniti. Spominjam se svojih: npr. tistega, ko sem se iz otroštva prelevil v mladostništvo. Koliko zunanjih in notranjih napetosti sem doživljal v tako imenovani puberteti, ko narava ne dopusti, da bi ostali ‘po starem’. Kako dobro je, če nam takrat najbližji pomagajo, da se skozi najstniško utesnjenost lažje prebujamo v mladostništvo. Nikoli ne bom pozabil dialoga s svojim očetom: »Kako mi greš na živce!« sem mu zabrusil v prenapetosti, ki je nisem razumel, a sem jo do zadnjega vlakna svoje biti doživljal. »Tako mora biti!« mi je odvrnil. »Najbližji ti moramo iti na živce. – S tem ti narava pomaga, da se boš postopno od nas odvrnil in zaživel svojo zgodbo.« Začuden sem ga pogledal, on pa je izbral trenutek moje sprejemljivosti in mi pojasnil, da bi se v doživljanju lažje razumel in sprejel: »Sedaj te priteguje, v kar boš moral vstopiti, in te notranje oddaljuje, kar boš moral zapustiti.« Ko dozorimo za novost – osebno, medosebno, družbeno pride kriza. Dobro, če vemo, da je v njej čas za priložnosti. Čeprav to razumem, me v njej vedno znova zajame panika: panika pred zapustitvijo starega, utečenega in znanega, panika pred vstopom v novost. Ljudje se ne moremo izogniti nenehnim preraščanjem – metamorfozam; metuljček doživi v svojem življenju eno, mi moramo skozi mnoge dokler ne pride tisti še posebej prelomni trenutek dokončne preobrazbe, ko – kot pravijo na Solčavskem – »odložimo ponošeno zemeljsko obleko in nam nadenejo nebeški šlajer«. Takrat nas dočaka tista velika preobrazba, ki so jo dotakratne zemeljske le napovedovale, ko so nas k njej pritegovale. Verjamem, da bomo takrat spoznali, da so bila vsa naša zemeljska preseganja le hlepenje po tisti dokončni uresničitvi in umiritvi – v tistem najdenju svoje biti v kateri se lahko uresničimo v Enosti Ljubezni – v Biti vseh bitij. Krščanstvo oznanja smrt kot prerojenje v katerem je sedanji trenutek – moje sedanje stanje že v kontekstu večnosti. Ne le smrt ob koncu zemeljskega popotovanja, tudi sedanje preobrazbe nas prerajajo, če se dovolimo ob njih učiti in izučiti – so nenehno preseganje v smeri Presežnosti. Mi nenehno umiramo staremu, zato, da bi nikoli ne umrli. – Le prerajamo se v bolj polno, uresničeno in dokončno izpolnjeno bivanje.
Kako podobno se sliši: »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar, ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je situacij, ki od nas terjajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekatere situacije so lahko za nas precej mučne, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Tej situaciji prav nasprotna je izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.
Spoštovani, včeraj sem obiskal umirajočo gospo na onkološkem inštitutu. Tiho sem stal ob njeni postelji in se spraševal o mnogo čem. Kot prvo, trpljenju se ne more nihče izogniti. Vsak se z njim sooča. Živali, ki niso okusile prepovedanega sadeža v raju, bolečino poznajo, a trpijo na drugačen način, saj se ne sprašujejo, zakaj. V bolnišnični sobi sem spoznal, da je med bolečino in trpljenjem razlika. Da se medicinska znanost sprašuje o bolečini, teološka pa o trpljenju. Ni nujno, da bolečina vsebuje tudi trpljenje, medtem ko trpljenje vedno vsebuje tudi bolečino. Spoznal sem, da znanost zna odgovoriti na vprašanje, zakaj bolečina, ne pa tudi, zakaj trpljenje. Odzivi umirajoče bolníce so kazali, da jo bolj kot njena bolečina boli njeno trpljenje. Najbolj boli in demoralizira, če mislimo, da naše trpljenje ničemur ne služi. (Viktor Frankl) Gospe so bolečine pomirili z morfini, njenega trpljenja pa ne. Urgentni center in operacijska dvorana lahko uspešno rešita vprašanje bolečine, ne pa tudi trpljenja. Pri verni gospe je bilo načeto temeljno vprašanje smisla, mešanje izkustva besa in strahu, ljubezni in odpora do Boga. Teža neizpovedanih krivd ji je odvzela prostost, misleč, da ji Bog trpljenje privošči kot pokoro. Grizlo jo je samoobtoževanje. Glodajoče muke njene osamljene duše so bruhale tuleč krik: »Bog, zakaj? Bog, kje si? Bog, doklej?« Ostal sem brez besed. Ena sama bi bila preveč. Dovolj ji je bila moja navzočnost. Držeč jo za roko sem ugotovil, da globina njene ljubezni do Boga doživlja globino trpljenja. Če se dve osebi ljubita, ne more ena oseba trpeti, a da pri tem ne bi trpela tudi druga. Pomislil sem, kako malo vemo o ljubečem Bogu, ki z nami sočutno trpi kot sotrpin, mi pa ga imamo za ravnodušnega, ga obtožujemo in o njem pišemo sramotilne spise, ateistične pamflete. Groza Jezusovega trpljenja na križu, izražena v kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil, ni zabeležena kar tako. Očetova tišina pomeni, da Bog zapušča samega sebe zato, da ne bi zapustil nas. Vernikova in nevernikova bolečina je enaka, trpljenje pa ne. Razlika je v stanju duha, ki se sprašuje o smislu. Ljudje lahko pomagamo pri reševanju bolečine, ne pa tudi bolečine trpljenja. Človek nima zdravila proti trpljenju. Zdravilo zoper trpljenje je Božje trpljenje. Crux Christi, sola spes! Bog se je na križu toliko zreduciral, da je postal kamen spotike in nespameti. Jezus Kristus na križu, edinstveni pravi Bog in pravi človek, je odsev dejstva, da je pravzaprav križ v samem Bogu. Bog trpi bolečino zavrnjene ljubezni, zato mu glede trpljenja ne morem ugovarjati. Dokler se ne osvobodim zmotnosti, trpljenje ocenjujem kot škandalozen Božji spodrsljaj ali pa vidim v Bogu sadista, ki se brezčutno naslaja ob tuji bolečini. Lahko se odločim, ali bom trpljenju podlegel ali pa v njem prepoznal celo šarm? Če bi mi Bog odvzel trpljenje, bi me s tem onesposobil za vseživljenjsko učenje.
Ste se že prebudili iz svojih sanj, spoštovane poslušalke, poslušalci? Včasih nam je kar hudo, če se moramo prebuditi iz prijetnega sanjarjenja. Spet smo veseli, da nas je kaj iztrgalo iz morečih sanj. Sanje so večna skrivnost, ki nas vznemirjajo že vso zgodovino. Poznamo številne svetopisemske sanje, od Jakobove lestve, suhih krav do Jožefovih sanj. Ne samo v judovski, ampak tudi v drugih kulturah so te prinašale božja sporočila. Danes znamo že marsikaj razložiti. Sanje so posebni procesi urejanja v naših možganih. Pred kratkim sem bil s študenti, kjer je nanesel pogovor tudi na sanje. Večina je zatrjevala, da jih to tako ali tako ne zanima, saj si s tem nimajo kaj pomagati. Na najrazličnejše sanjske razlage nič ne dajo, redko so smiselne in še redkeje si jih zapomnijo. Zakaj bi potem izgubljali čas z njimi? Še malo sem drezal v njih. Eden je začel pripovedovati svoje sanje. Obsedeli smo, nikamor se ni mudilo. Vsak je hotel slišati mnenje drugih o svojih sanjah. Vprašanja o tem:, kaj to pomeni, kaj spet ono, so se vztrajno vrstila. Nič več ni bilo tistega začetnega posmehovanja. Sanje so vzeli preklemansko resno. Začeli smo, kot v dobrih starih časih, na nek način delo s sanjami. Nismo razlagali ta ali oni pomen, nismo poskušali razumeti, kaj bi pomenila ta zverina ali oni mučni prizor. Bolj smo bili pozorni na to, zakaj me te ali one sanje vznemirjajo, veselijo, skrbijo in ne pustijo spati. Ob vsem smo se vedno bolj spraševali: Kako naj živim, da bo zame in moje bližnje najbolje? Spet smo bili pri starih svetopisemskih sanjah. Ko sv. Jožef sanja, da mora vzeti Marijo in dete ter bežati v Egipt, ni šlo toliko za to, kaj sami prizori pomenijo, ampak bolj za to, kaj mora storiti. Bolj kot preteklost nas skrbi prihodnost. Zdi se mi prav, saj samo prihodnost lahko spremenimo. Sanje so del nas in nam nehote omogočajo, da se sprašujemo, kaj res hočemo storiti s svojim življenjem. Dobro jutro vsem, ki z odprtimi očmi sanjamo o jutrišnjem dnevu. Verjamem, da smo to vsi. Vsak na svoj način goji sanje, kako naj bi minil današnji in tudi jutrišnji dan. Ni pomembno, kaj smo to noč sanjali. Pomembno je, kaj bomo iz teh sanj naredili danes. Še tako moreče sanje me lahko spodbudijo, da sledim drobni možnosti, da se slabemu izognem in izberem lepše, boljše. Vam vsem skupaj želim dovolj veliko moč volje, da si posteljete za prijeten in sanjski dan.
V eni od prejšnjih duhovnih misli sem razmišljal o ženski in njenem poslanstvu. Danes želim spregovoriti o tem, kdo je moški in kaj ga opredeljuje. Nemški filozof in teolog Romano Guardini (1885-1968) pravi, da je viteški duh vir prave moškosti. Kdo je torej moški viteškega duha? Najprej je moški borec. Spomnimo se viteških turnirjev, kjer so se vitezi borili za naklonjenost grajskih dam. Moškemu gre za častno igro in boj. Prizadeva si za zmago, vendar s pravičnimi sredstvi. Vsaka zvijača in prevara v boju se mu upira. Gre mu za čast in imenitnost. Njegova moč temelji na pogumu in čvrstem značaju. In tudi poraz zna junaško prenesti. Pravi moški je v prvi vrsti kreposten. Druga značilnost moškega je v tem, da služi. Vitez služi kralju ali kraljici iz predanosti, ne iz koristi ali zgolj zaradi zaslužka. Ne služi, ker bi bil v to prisiljen, temveč svobodno in prostovoljno – ker verjame v plemenitost svojega poslanstva. Njegovo orožje sta predanost in zvestoba. Vsak moški viteškega duha je brezpogojno na razpolago dekletu ali ženi: nesebično ji pomaga, lajša ji napore in jo ščiti. Prav tako se zavzema za uboge in nemočne. Pomaga jim v stiskah in težavah. Tretja značilnost moškega je delo. Ko nekaj dela ali ustvarja – bodisi kot učitelj v šoli bodisi kot zidar ali uradnik – to počne iz lastnega nagiba, izhajajoč iz sebe, in ne zato, ker bi bil v to primoran. Tu ne gre za nekakšno idealistično sanjaštvo, temveč za to, ali se bodo fantje in mladeniči v življenju znali soočati s konkretnimi izzivi in nalogami. Zato je moški v poklicnem življenju dosleden, odgovoren, zahteva svoje pravice in če je treba, »pokaže tudi zobe«. Skratka, pravi moški je tisti, ki trdno stoji za tem, kar je, pa tudi če se okrog njega podira svet. Pozna svoje kreposti in se ne slepi, da nima napak, temveč si jih prizadeva odpraviti. Uveljaviti skuša svoje bistvo in poklicanost, a ne nasilno, temveč odločno, ne da bi drugim škodoval. Pri vsem tem pa se zaveda, da moč za soočenje s svojo usodo, prejema iz neizčrpnega Vira milosti. V tem je viteški duh, vir prave moškosti.
Moderni človek je iskalec. Išče od malih nog do smrti. Ima možnost iskati vse mogoče stvari, kraje in soljudi. Ima dostop do interneta in v tej čudežni brezžični povezavi lahko prepotuje ves svet. Na Zemlji skoraj ni mesta, ki se ga na takšen ali drugačen način ne bi dotaknila človeška roka. Smo zato tako zagledani v vesoljska prostranstva? Nas zato tako privabljajo zvezde, ki se kot okras neba bleščijo v temni romantični noči, ko pa zarja prižge sončno luč, izginejo v svetlobi dneva? Potem pa so tu še atomi in še manjši nevidni delci materialnega sveta, ki prav tako privabljajo s svojo majhnostjo, ki je v resnici ogromna energija. To so stvari, ki jih ne vidimo, ki nas pa privlačijo in same po sebi vabijo, da še globlje posežemo v njihovo bit in jih odkrijemo. Vendar – največja neznanka človeku je še zmeraj sam človek. Je on božja podoba ali vrhunec živalskega sveta? Je že vse dosegel in ga bodo kmalu zamenjali stroji – roboti, ki jih je sam ustvaril? Je človek res umrljivo bitje, ali pa…tam nekje izza vrata smrti vidi nekaj, kar je del njega, kar je preživelo in živi naprej? Ljudje živijo, pa če vedo odgovore na ta vprašanja ali ne. Ljudje vseh ver in narodov in celin živijo naprej, če so odgovori znanstvenikov takšni ali drugačni. Ne moti jih, če je v našem osončju odkrit še en planet, ne zanima jih črna luknja tam nekje milijon svetlobnih let daleč, niti so obremenjeni s podobo atoma, pa če je bolj okrogel ali bolj kockast. Ljudje v vsakdanjem življenju rabijo preproste stvari. Rabijo na primer, vodo, kruh in sol. Rabijo šole, ceste in obleke. Rabijo hiše in potovalna sredstva in pisavo. Rabijo dan, ko lahko delajo in noč, ko se lahko naspijo. Te preproste vsakdanje stvari nas združujejo, saj jih vsi rabimo! Človek iskalec 21. stoletja na enem mestu našega planeta išče odgovor na vprašanje o »velikem poku«, na drugi strani pa išče varen kraj, kjer ni vojn in kjer je dovolj hrane za njegovo družino. Nekje išče izvir in nastanek življenja na zemlji, drugje pa išče vodo, da bi lahko preživela njegova dežela in ne bi od lakote umrle živali, bilke in ljudje. Velikanske korporacije iščejo novo, še bolj napredno in močno orožje, a humanitarni delavci obupno prosijo za pomoč pri preživetju tolikih in tolikih otrok, ki nimajo ničesar… Človek iskalec 21. stoletja se bo prej ali pozneje moral soočiti sam s seboj. Kaj je najbolj pomembno najti? Kaj je najbolj dragoceno odkriti? In – ali ni človeško srce najbolj zagonetna dežela, ki bi jo morali odkrivati vsak dan z ljubeznijo in dobroto?
Danes, ko praznujemo praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda, je prav, če si prikličemo v spomin, da je pravi apostol tisti, ki ima najintimnejšo vez s svojim ljudstvom. Resnični blagovestnik je ta, ki bi rad nagovoril globine človeškega bivanja, se dotaknil tega, kar je najlepše in najglobje, hrepenenja, preko katerega človek prerašča vse in vstopa v večnost. Globina človeške duše prihaja na dan v ključnih trenutkih človeškega življenja in poznavalci pravijo, da takrat, ko vojak na fronti umira, kliče tega, ki ga najbolj ljubi njegova duša, takrat kliče svojo mamo in Boga. Se pravi, da je najglobje čustvo v človeku materina beseda, s katero se vsak izmed nas prebuja k zavesti, vzdrami k besedi, prebuja tudi k duhovnemu intimnemu življenju. Zato v tem materinem jeziku začnemo moliti ali govoriti tudi s svojim Bogom. Ker pravi apostol človeka nagovarja v najgloblji ljubezni in nežnostim, mu spregovori z besedami njegove matere. Ne smemo se čuditi, da sled tega nekateri življenjepisci svetih bratov Cirila in Metoda pravijo, da je njuna mama najbrž bila Slovanka. Bila sta iz Soluna, kraja, kjer se je grški živelj mešal s slovanskim, saj se v pristaniščnih mestih mešajo ljudstva in jeziki ter se sklepajo mešani zakoni. Ljubezen solunskih bratov do slovanskega jezika bi utegnila izvirata iz njunega otroštva, ko ju je mati nagovarjala v svojem jeziku. Zato sveta brata ugotavljata, da morajo tudi Slovani moliti, hvaliti in slaviti Boga, se z njim radovati in pred njim prepevati iz globin svoje duše, se pravi v njim najlepšem materinem jeziku. Sedaj razumemo, zakaj sta nam sveta brata morala dati čudovito bogoslužje v slovanskem jeziku. Tudi starodavni pisci govorijo, da takrat, ko sta s svojimi učenci v Rimu dobila od papeža Hadrijana potrditev za slovansko bogoslužje, sta potem z njimi prepevala vso noč, kajti radost je bila neizmerna in iz njih so vrele najlepše besede. Bogoslužni jezik v domačem jeziku pomeni, da smo naš jezik iz intimnosti dvignili k njegovi zrelosti, da znamo najlepše tudi zapeti in jasno izraziti. Vidimo, da je liturgični jezik najčistejši, najlepši in najbolj vzvišen takrat, ko smo sposobni gojiti tudi globino in visokost svoje kulture. Bogoslužni jezik namreč porodi bogastvo izrazoslovja, saj zažubori v ustvarjalnem duhu in v njegovi naravi je, da nas usmerja k prenovi izrazov, tudi k bogatenju besede vsakodnevnih opravil.
Neveljaven email naslov