Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
»Dva Slovenca – tri stranke.« Žal je imel Ivan Cankar prav. In zdi se, kot da se je skozi desetletja to samo še bolj ukoreninilo v naš narod. Pa ne strankarska politika, ampak razklanost. Razklanost na te in one, na takšne in drugačne. Dejstvo je, da smo takšni in drugačni, tako in drugače misleči, takega ali drugačnega prepričanja, tako ali drugače verujoči ali neverujoči. Toda eden bistvenih momentov demokratične družbe je prav ta, da lahko takšna ali drugačna mnenja sobivajo, čemur pravimo pluralizem. Toda pri tem se odpre bistveno vprašanje: kako to, da kljub temu, da nam državna ureditev omogoča bivanje v različnosti in raznolikosti, ne zmoremo dejansko sobivati? Kako to, da kljub vsemu temu zapadamo v delitve in v razklanost? Jezusove besede v evangeliju današnje nedelje so glede tega zelo jasne: »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« Dejansko ta problem doživljamo vsi, ne samo kristjani, ampak tudi drugače verujoči in neverujoči. Preprosto zato, ker gre za temeljno bivanjsko dejstvo. Razdeljenost, razklanost pač ne prinaša sožitja in ne omogoča ustvarjalnosti, rasti in rodovitnosti, ampak dejansko zavira, zatira in celo uničuje. Pa je to lahko v delovnem kolektivu, ko se zaradi razdeljenosti ustvarjajo napeto razpoloženje, govorice, opravljanja in posledično s tem padata tudi ustvarjalnost in produktivnost; ali pa je nekaj podobnega lahko v razredu, v športni ekipi ali v cerkvenem občestvu. Seveda se to najbolj občuti v družini, ko je, kakor pravi Jezus – hiša razdeljena sama proti sebi. Prav gotovo to razdeljenost doživljamo z največjo bolečino: razdeljenost med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami, med sorodniki … Lahko imamo sicer polna usta o sprejemanju drugačnosti, tolerantnosti in še čem podobnem, a dejstvo je, da nam v jedru manjka temeljnega spoštovanja in ljubezni. Najprej spoštovanja in ljubezni do samega sebe – ko cenim in spoštujem to, kar sem, predvsem pa, kdo sem. Od tod naprej se lahko spoštovanje širi, ne glede na mnenje, poglede, nazorsko različnost. Spoštujem te, ker si človek. Spoštujem te, ker si od Boga ustvarjeno bitje tako kot jaz. Prav spoštovanje temeljnega človeškega dostojanstva v vsakem od nas je lahko prvi pogoj, ki nam omogoča preseganje razdeljenosti. Resnično spoštovanje, ki omogoča bivanje v raznolikosti. Spoštovanje, ki vključuje tudi spoštovanje mej in svobode drugega. Kje smo z vsem tem Slovenci v naših družinah, skupnostih, v našem narodu? »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.«
Danes so mnogi ljudje tako zaposleni in imajo tako hiter življenjski ritem, da težko najdejo čas za molitev. Jezus pa nam v evangeliju daje nekaj koristnih nasvetov za molitev, tudi ko se nam mudi in ne zmoremo dolgih molitev. Pravi, naj ne na dolgo opravljamo molitve in naštevamo naše potrebe, saj Bog že pozna vse: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.« (Mt 6, 7-8). Z drugimi besedami naše molitve naj bodo kratke in preproste. Eno najkrajših molitev, ki jih poznamo, je napisal francoski mornar: »Gospod, moj čoln je tako majhen, ocean pa tako velik.« Tako kratka je, da jo nekateri težko imajo sploh za molitev. Zdi se, da malo pove, dejansko pa pove mnogo. Jezus sam nam daje čudovit primer kratke molitve, ki jo položi v usta cestninarju, ki je preprosto pokleknil pred Boga, se trkal na prsi in molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Ta kratka molitev, ki pa je prihajala iz srca, je ganila Gospoda. Drugi čudovit primer kratke molitve je molitev skesanega razbojnika: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« To je vse, kar je prosil, a z njo ni dosegel samo odpuščanja, ampak nebesa sama. Veren človek je zato od nekdaj svoj dan prepletal z molitvijo. Običajno je molitvi namenil zlasti te trenutke dneva: zjutraj, opoldne in zvečer. Z molitvijo, ki je porazdeljena po različnih urah dneva, izpolnjujemo Jezusovo naročilo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Tako tudi vidimo, da je bolje večkrat, a krajše moliti, sicer se rado zgodi, da pri dolgih molitvah nismo zbrani. Lepo opozarja sv. Ambrož: »Molitev, ki se predolgo vleče, postane prazna, kakor z druge strani molitev, ki je preporedka, vodi v brezbrižnost.« Z večkratno »molitvijo okrepimo svoje hrepenenje,« zatrjuje sv. Avguštin ter nadaljuje: »Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju.«
Danes si težko predstavljamo, kako daljnosežne posledice je imelo Trubarjevo življenje in delo za nas Slovence. S svojim prizadevanjem, da bi ljudje poslušali in brali Sveto pismo v svojem jeziku, je odločilno vplival na našo narodno zavest: dobili smo prvo slovensko knjigo, Katekizem iz leta 1550. Zato na dan Primoža Trubarja (1508-1586) prisluhnimo nekaterim odlomkom iz njegovih prevodov: Iz slovenskega predgovora h Katekizmu: Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim. Lubi krščeniki! Jest sem le-te štuke iz svetiga pisma, katere vsaki zastopni človik, kir hoče v nebo priti, ima vejdeti inu držati, h tim tudi to litanijo inu ano pridigo v le-te bukvice pustil prepisati v naš jezik. Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim ter preprostim ludem naše dežele. Iz ane pridige: An verni človik ta ima napoprej to misel inu dobro šego na sebi, de lubi to božjo besedo, to rad posluša oli sam bere, to samo za risnično drži inu ti isti sami verjame. V eni molitvi beremo: Oča naš, kir si v nebesih, mi počutimo, de ta tuj duh, kateriga si ti nom šenkal, pričo daje timu našimu duhu, de smo tuji otroci, zakaj on je nom eno tako mirno vejst inu veselu srce sturil, de smemo tebe klicati za našiga očeta. Iz Predgovora k Novemu Testamentu: Inu gledajte, de vi tak dar božji hvaležnu gori vzamete inu nucate prov, Bogu na čast inu h dobrimu vašim dušom, de skuzi tak vuk inu pismu pridete h timu pravimu spoznanu tiga praviga stanu božjiga inu te nega svete dobre vole, kir on ima pruti vsem ludem za volo Jezusa Kristusa, v katerim stoji ta večni leben.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom da bi dečka vendarle nekako utišali. Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal takšen hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej. Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel, in je nadaljeval s svojim početjem. Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki ga naj bi naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki ga naj bi umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak od teh nasvetov deloval le kratek čas. Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je celotno situacijo, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: »Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu.« Vsak izmed nas nosi v sebi takšen boben in vsake toliko udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu nadaljujemo z tolčenjem po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar takšno samodestruktivno obnašanje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Kolikokrat smo že slišali stavek: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« Jezusove besede nam odzvanjajo v ušesih in nam pogosto pridejo prav. Vprašanje, ki je za to nedeljsko jutro skoraj pregrešno, je, če nismo tega prevečkrat uporabiti le za svoj izgovor in manj za to, kar nam Jezus v današnjem evangeliju želi povedati. Ko nas kakšna pravila v našem življenju začnejo omejevati, prehitro najdemo izgovor in si rečemo, da tako in tako ni treba vsega ubogati. Nas Jezus hoče res učiti neposlušnosti zakonom? Sam jih je v veliki meri upošteval, šel je v shodnico vsako soboto, držal se je predpisoval, kjer se je to le dalo. Zato ne pozabimo, da se današnji evangelij ne zaključi s prej omenjeno trditvijo. Zgodba se nadaljuje v shodnici, kjer ozdravi moža s suho roko. Ne ker mi ne pride prav spoštovanje predpisov, še manj, ker od mene terjajo preveč, ampak ker mi ne omogočajo, da pomagam svojim bližnjim, jih ne sprejemam. Kljub svoji šibkosti, kljub temu, da imamo zaklad svoje notranjosti v lončeni posodi, nam nihče nič ne more, kot pravi apostol Pavel, če sledimo tej Jezusovi luči. Vsak predpis, vsak zakon bi moral najprej služiti človeku in njegovemu dobremu življenju. In to ne kateremu koli, ampak temu, ki je najšibkejši. Ne smemo pozabiti, kaj lahko človek povzroči drugemu v imenu zakonov. Ti lahko postanejo varen izgovor za številne zločine do ljudi, ki si tega še najmanj zaslužijo. Zato bi lahko z Greenbergom zatrdili, da nobeno pravilo, nobeno stališče ne more biti sprejeto, če tega ne počnemo pred gorečim otrokom. Še živo nam je lahko pred očmi otrok, ki kot plamenica beži v svoji bolečini pred temi, ki po zakonu voditeljev prepričanih v svoj prav, delajo ravno nasprotno, kar nas Jezus uči. Zato ni dovolj, da poskrbimo samo za najbližjega. Potrebno je to, kar so storili prvi kristjani. Res so najprej spreobrnili sebe, nato pa so spreminjali pravila, da bi ta bolj služila ljudem. Najmanj, kar lahko storimo danes, je, da resno vzamemo svojo državljansko dolžnost. Ni vseeno, kaj kdo zagovarja, niti ne kdo stoji za tem ali onim pravilom. Danes lahko začnem skrbeti za svet, kjer ne bo treba, vsaj v naši domovini, zatiskati oči pred prizori, kjer bodo v imenu zakonov, poniževali, izkoriščali ali celo uničevali koga izmed nas. Ni nujno, da bomo v svojem prizadevanju uspeli v prvem trenutku. Tudi Jezus ni, a ni odnehal in s tem bil luč morilcu Savlu, da je sprevidel, kaj je prava luč in je postal oznanjevalec življenja, apostol Pavel. Drage sestre, dragi bratje, naj bo današnja nedelja trenutek, ko bomo prelomili z grenkim pravilom nezaupanja in bomo z lastno odgovornostjo kakor Jezus vsaj malo ozdravili suho roko naše domovine.
Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do kraja preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje.
Spominjam se medicinske sestre, ki sem jo srečala pred mnogimi leti. Poklicno je delala s hudo bolnimi in umirajočimi. Hodila jih je obiskovat po družinah. Pripovedovala je, kako se srečuje z umirajočimi in njihovimi družinami. Omenila je tudi, kako pomembno je, da tisti, ki spremlja bolnike, nosi svoje znanje na hrbtu. Tako ima roke in srce proste za bolnika. O tem sem pozneje še velikokrat premišljevala. To ne velja samo za srečevanje z bolniki, ampak za srečevanje z vsemi ljudmi. Znanje, ki ga imamo, nam je lahko v pomoč in je dragoceno, če je lepo naloženo na hrbtu, in ga uporabimo, ko je treba. Nikoli pa znanje ne sme biti nekaj, kar nas od drugih ločuje, kar ustvarja pregrade. Če bi ga nosili pred seboj, se z njim šopirili in si z njim napolnili roke, smo nesposobni za človeško komunikacijo. Dve stvari sta v naši komunikaciji najpomembnejši in predstavljata tudi podobo vsake pomoči: človeku podati roko in mu pogledati v oči. Na tem nivoju se odvija resnično življenje, tu se človek ne more sprenevedati. Če človeku ne daš roke in ga ne pogledaš v oči, je vse, kar narediš zanj ali na njem, le zunanja akcija. Dobro bi bilo, če bi se tega vedno zavedali. Prav je, da si prizadevamo za čim večje znanje, toda hkrati nam mora biti jasno, da to ni vse in da ni najpomembnejše. Če si hkrati ne bomo prizadevali tudi za dobro, iskreno človeško komunikacijo, nam bo znanje lahko postajalo breme, pod težo katerega bomo podlegli. Prvi korak je, da sprostimo roke, da bodo prazne, in da si znanje naložimo na hrbet.
Zdi se, da postajamo vse bolj ozaveščeni in kritični do hrane, ki jo kupujemo. Tako je lahko na primer pomembno poreklo hrane – je pridelana v Sloveniji ali v tujini; je iz hlevske reje; so bila uporabljena škropiva … Seveda trgovci vedo, kaj je tisto, kar ta hip potegne, kaj je moderno, kaj se kupuje – bio, eko, naravno, domače, brez holesterola, brez tega in onega, skuhano po receptu naših babic in tako naprej. Po drugi strani pa nam nutricionisti svetujejo glede prehrane in nas ozaveščajo glede prehranskih posledic za zdravje. Tem lahko pridružimo še dietetike, ki glede na zdravstvene in druge potrebe ali probleme posameznika, spreminjajo prehrano in prilagajajo dieto. Vse pa z enim samim namenom: da bi živeli dobro, kvalitetno in zdravo življenje. Da ne bi v svoje telo vnašali škodljivih snovi, ampak bi z zdravo prehrano skrbeli za svojo življenjsko dobrobit. In prav je tako. Toda človek je več kot samo telo. Ker smo ljudje odnosna bitja, nimamo samo potreb po zdravi hrani, ampak tudi po zdravih in izpolnjujočih odnosih, po ljubljenosti. Najglobljo izpolnjujočo ljubljenost lahko doživljamo v odnosu z Bogom, ki je ljubezen. Tako verujemo kristjani. Še na prav poseben in edinstven način se tega spominjamo na današnji praznih Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. V moči vere namreč priznavamo in verujemo, da je Jezus iz Nazareta, učlovečeni Bog, še vedno navzoč med nami na zelo konkreten in zelo duhoven način, v duhu in v telesu. Tu se dejansko srečamo z vero. Če želim videti kaj več kot zgolj kruh in vino, pa pomeni, da moram gledati z očmi vere, ki je lahko mnogokrat tudi preizkušena z dvomi. Pa vendar verujemo, da je po posvetitvi med sveto mašo Jezus Kristus resnično navzoč – preprosto rečeno: skrit pod podobo kruha in vina. In spet smo pri hrani. Toda, zakaj bi se Bog dajal nam v hrano? Čemu sploh potrebujemo takšno hrano? Kot za svoje telesno življenje potrebujemo hrano, tako je za nas sveta evharistija – Jezus, skrit pod podobo kruha – tista hrana, ki nas – ponovno poudarjam: v moči naše vere – krepi, nam daje moč za vsakdanje življenje, predvsem pa nam omogoča, da na telesno-duhoven način doživljamo ljubljenost od Boga in da v moči te duhovne hrane to ljubljenost lahko podarjamo drugim. Pomembno je, kaj vnašamo v svoje telo; še pomembneje je, da v svoje telo, primerno pripravljeni, sprejmemo Kristusovo Telo, ki je vir tega in tudi prihodnjega življenja. Toda k temu verovanju se ne moremo prisiliti, lahko pa prosimo za dar vere, da bi zmogli prepoznati in verovati, da je Jezus resnično navzoč v sveti evharistiji.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak – odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljši učitelj«. In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št. je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Dobro jutro! Prav vsem lep, prisrčen pozdrav, na nedeljo, ko praznujemo slovesni praznik Svete Trojice. Kaj je vsebina tega praznovanja? Želim, da bi to ob dogodku iz življenja mojega prijatelja duhovnika odkrili skupaj. Ko je pri obisku v bolnišnici nekega dne stopil v otroško sobo, je našel petletnega dečka, ki je hudo poškodovan. Deček je bil bister in z drugimi v sobi je takoj našel stik. Tudi z njim je postal prijatelj … Ko je prišel na obisk naslednjega dne, ga je že čakal in ga povabil, naj stopi k njemu. »Ali ti veruješ v Boga?« mu je radovedno zastavil vprašanje. Sam ni vedel ničesar o Bogu. Na zastavljeno vprašanje je duhovnik brez oklevanja odgovoril: »Seveda.« »Pa zakaj veruješ v Boga?« je radovedno nadaljeval. »Ker je dober,« se je glasil njegov odgovor. Fantič še ni bil zadovoljen in zato je sledilo novo vprašanje: »Kaj pa ti je napravil, da je dober?« Občutil je, da gre vse bolj v živo. »Vidiš, za nas je napravil to veliko nebo in to široko morje,« je pokazal skozi ogromno okno in opazil, kako mu je pozorno prisluhnil. »Napravil je tudi rožice, ki tam rastejo, metuljčka in ptice, zvezde, ki jih vidimo ponoči … in … napravil je tudi to dobro srce.« Položil mu je roko na srce, otrok pa je vzdihnil: »Ahhh!« … Ni več zastavljal vprašanj. Ko pa je prijatelj naslednjega dne stopil v sobo, je videl nov prizor: vse igrače, ki so bile dotlej na otrokovi postelji, so bile porazdeljene po drugih posteljah. Pri enem je bil televizor, drugi je poslušal njegov tranzistor, zopet drugi je imel igrače … Sveta Trojica nam prinaša ljubezen in naši medsebojni odnosi se spremenijo. Če smo prej za izhodišče vedno jemali sami sebe, svoj jaz, bomo po spreobrnjenju k življenju Svete Trojice za izhodišče jemali brata, služenje njemu. Neka žena je povedala: »Odkar sem spoznala to življenje ljubezni Svete Trojice, se je pri nas veliko uredilo. Prej smo bili vedno v sporu, zdaj pa se je vse zgladilo. In vidim, da sem se spremenila jaz, ne drugi …« Vsi ljudje nosimo v srcu to ljubezen Svete Trojice, tudi tisti, ki ste drugačnega prepričanja, Zato je današnji dan vabilo vsem: »Žívi v ljubezni in svet okoli tebe se bo spremenil.« In uresničilo se bo, kar nam govori veliki učitelj ljubezni sv. Avguštin: »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen.« Lepo nedeljo vsem …
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ‘Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroci, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.’ Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ‘O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res nebi ukvarjal.’ Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: ‘Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.’ Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas … Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov ‘danes’. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka, lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal sledeči odgovor: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga zaradi tega počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je izpostavil drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki ga je uspel prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In nenazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, kar se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
Tudi v skrajno bednih razmerah, v težkih okoliščinah je človek zmožen doživljati srečo, premore vse, če je ljubljen. Ljubezen se lahko povzpne do skrajnega dosega človeške duše. Kdor ljubi, mu bleščeča, nežna svetloba sije iz oči. Kako lepo je, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi, s katerimi lahko delim svojo ljubezen. Ko pa se zavem, da me Gospod sprejema v vsem, tudi moje napake, šibkosti, vse lepo v meni, torej vso, komaj dojamem. Vem, v mislih ponavljam, a še ne pride do srca. Ko pa to sčasoma sprejmem, se spremenim. Zgodi se, da je kot strela, ki trešči v človeka. In vse je polno smisla. Nisem več tako polna sebe, ni več strahu pred krivicami, nerazumevanjem, samoto, ni negotovosti, ni zavisti. Potrebna je ljubezen. Z ljubeznijo zorimo vsi. Nekaj posebnega je, ko v ljubezni lahko zorimo skupaj, kot mož in žena, kot starši in otroci, kot sorodniki, sosedi, prijatelji, nasprotniki. Toliko lepega je v tej besedi, pa tudi veliko bolečine, če ljubezen izgubiš. Kolikokrat bi se lahko zahvalili tistim, ki nas ljubijo, pa vse ostane v srcu. Smo se zahvalili našim otrokom, ki so znali oditi od doma, v svet? Da bi le znali. Ob bolečini svojih otrok spoznaš bolečino drugih, toda najbolj spoznaš sebe. Kadar je človek prežet s pomilovanjem sebe, mu zmanjka duhovne moči, zaupanja. Ko te prevzame sebičnost, ne vidiš potreb drugih. To te lahko zapelje v nespametne korake, nepremišljenost, v nepotrebne probleme. Tudi v zaviranje drugih. Kar težko je potem spet naravnati korake. Čudovita je skrivnost življenja, da odhod, razpad družine sprejmeš kot dejstvo. To ni beg od realnosti, ampak resnična trdnost, ki izhaja iz velike odgovornosti, temeljne odločitve za novo, enkratno pot, ki jo vsak na poseben način hodi z Njim. Nenazadnje to izhaja tudi iz osvobojenosti, ki jo prinaša iskreno sprejemanje svoje vloge, je znak opremljenosti za korak v Življenje. Znana je modrost, da je vsako povečanje vere, upanja in ljubezni v stiski, hudi preizkušnji, izgubi – dobra tolažba. Vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem, umirja dušo, ji daje počitek. Lahko sem luč, lahko sem roka, lahko sem trdna skala, če v svojem življenju ravnam z drugimi tako kot si želim, a bi oni delali z menoj. Ljubezen se uresniči takrat, ko dopustimo, da se človek spreminja, ko se sam zares hoče. Na ta način omogočimo uresničenje njega samega. Potem se lahko mirno ozremo Vanj, da izpolnimo svojo Pot.
Neveljaven email naslov