Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
V današnji ponovitvi Duhovne misli katoliški duhovnik, ki skrbi za zapornike, Robert Friškovec razmišlja o pravičnosti. Ta gradi skupnost, a v imenu pravičnosti so tudi bili storjeni zločini. Pravičnosti torej ne bi smeli izrabljati.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.
Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj, kar posega v najgloblje kotičke naše biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino imele pomembno vlogo tudi religije (in jo imajo še zdaj). Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljali k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja "malo tu in malo tam" in v duhu, da je vsaka pot prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, "okoli riti v žep" ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal osem metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro in začel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal osem metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca … Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu malo tu in malo tam ter vsaka pot je prava pot v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, dragi poslušalec?
Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost in presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej zanimiva in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je z današnjega čisto etično-moralnega vidika pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik.
Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja na misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, a je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z nekaterimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od nekaterih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. A čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, bolj zadovoljno življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vse bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.
Nedeljo po veliki noči imenujemo bela nedelja preprosto zato, ker so v preteklosti krščevali na velikonočno vigilijo. Potem so novokrščenci teden dni po veliki noči nosili bela oblačila kot znamenje krsta, čistosti. Sveti papež Janez Pavel II. je to nedeljo poimenoval tudi nedelja Božjega usmiljenja. Današnji evangelij je tako slikovit. Lahko bi rekli, da je apostol Tomaž glavna »zvezda«. V prvem prizoru, ko se Jezus prikaže apostolom, ga ni bilo zraven. In ko potem apostoli srečajo Tomaža, na veliko razlagajo, da je Jezus vstal, da se jim je prikazal, da je bil z njimi. In potem se sveti Tomaž odzove tako človeško: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta vanje in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Ni mu bilo treba dolgo čakati. Čez osem dni se jim je Jezus spet prikazal in takrat je bil tudi Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: »Daj prst sem, poglej moje roke! Položi roko v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Sledila je Tomaževa veroizpoved, za katero pravijo, da je ena najlepših: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Sveti Avguštin je ta prizor komentiral: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar je videl in česar se je dotaknil, pa ga je pripeljalo do tega, da je veroval, o čemer je do tedaj dvomil.« Apostol Tomaž nam pomaga v naši veri. Z lahkoto sledimo njegovi poti od nevere k veri. Kajti v številnih primerih je njegova pot tudi naša. Kako težko je verovati, ko ne vidimo! Ne nazadnje nam pri razumevanju vsega tega lahko pomaga tudi trenutna epidemija. Virusa ne vidimo – in med nami so ljudje, ki pravijo, da ga ni, da je to zarota, da so si ga izmislili. Zakaj ne verjamejo, verujejo? Iz istega razloga kot apostol Tomaž – ker niso videli, ker ne vidijo. Mi pa verujemo, ker so evangelisti to zapisali, in verjamemo, da so zapisali, kar so videli in slišali. Ne glede na to, kje smo na poti vere: ali bolj pri tistem prvem prizoru apostola Tomaža ali bolj pri prizoru, ko ga je Jezus »prepričal«, da res živi, in je veroval, vam želim, da tudi pri vseh vas danes odmeva Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi.«
Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje: »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren zaradi bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbližjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost sta v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavami o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo ves čas razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se spoprimemo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše, kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot človek v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start, začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo raztopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi.
Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t. i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med druga sodi tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale; pomislil je, da bi bilo bolje, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti; rekel si je, da mora za vsak primer obdržati pri sebi nahrbtnik; predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje; predstavljal si je, kako žalostni bodo njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil, itn.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in prav po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«. V nekaj trenutkih je njegovo dušo prešinilo sto ali tisoč spominskih prizorov, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi. Objavil jih je skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba z naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, je postalo t. i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini. To traja vse do dandanes. Heimu je sledila vrsta avtorjev, ki so podali številne opise takih izkušenj, predvsem s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali samo prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena duševnost? To vprašanje namenoma puščam odprto, saj kot filozof mislim, da je na taka temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot pa odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa dajalko prenagljenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejen odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27.
»Ljubi in delaj, kar hočeš!« Pravi nekje sveti Avguštin. In dodaja … »Naj bo ljubezen zakoreninjena v tebi, kajti iz te korenine lahko raste le dobro.« Ljubezen je zunaj pravil, norm in zakonov. Ljubezen je edini način, kako smo kot ljudje zares svobodni. Toda kaj je v resnici sploh ljubezen? Krščansko duhovno izročilo nas uvaja v razumevanje in izkušanje ljubezni, ki danes nikakor ni več samoumevno. Najprej je tako, da ljubezni nimamo, vendar si jo krvavo želimo, za vse na svetu hočemo biti ljubljeni. Slaba posledica tega je, da želimo vsem ugajati, zato kar naprej prosjačimo, beračimo za košček ljubezni (za malo pohvale, odobravanja, priznanja, sprejetosti itd.) Sv. Dorotej iz Gaze v zvezi s tem svetuje radikalen obrat: »Ne išči ljubezni bližnjega, kajti tisti, ki jo išče, je vznemirjen, razočaran, če je ne dobi. Na tebi je namreč, da izkazuješ ljubezen bližnjemu in mu nudiš mir. Tako boš bližnjega pripeljal k ljubezni.« Toda bodimo realni, od kod imeti to moč, da bi lahko vedno samo dajali, ne pa tudi prejemali? V resnici je treba najprej prejeti, vendar od kod, od koga? Sv. Leon Véliki glede tega v svojih homilijah odgovarja takole: »Bog nas obnavlja po svoji podobi s tem, da nas ljubi. In da bi v nas našel podobo svoje dobrote, nam daje to, po čemer lahko tudi mi udejanjamo dela, ki jih On udejanja, namreč prižiga svetilke naših src in nas razvnema s plamenom svoje ljubezni, da ne bi ljubili samo Njega, ampak tudi to, kar On ljubi.« Zato je biti brez Božje ljubezni, kakor pravi sv. Gregor Véliki, biti bolan: »Naša srca so zdrava na bolan način, če nismo ranjeni z Božjo ljubeznijo.« Če smo začeli z Avguštinom, se spodobi, da z njim tudi končamo. Največji zahodni cerkveni oče pravi, da je ljubezen neizrekljiva, ker je v resnici Bog sam: »Ko se začneš približevati Bogu in ga izkušati, boš izkusil, kaj reči in kaj ne, če v tebi raste ljubezen – kajti Bog je Ljubezen. Preden si imel izkušnjo, si mislil, da lahko govoriš o Bogu. Zdaj pa, ko pričenjaš imeti izkušnjo, izkušaš, da ne moreš reči, kaj je to, kar izkušaš.«
Kakšne posledice bi imelo za človeka dejstvo, da je Bog oče ljudi? Kdor bi mogel iz srca soglašati (kakor bi bilo tudi prav) z mislijo, da rod nas vseh prvotno izhaja od Boga in da je Bog tako oče ljudi kakor bogov, ta bi po mojem ne mogel gojiti nobene nepoštene in nizkotne misli o samem sebi. No, vzemimo, da bi te slučajno posvojil cesar: le kdo bi mogel prenašati tvojo domišljavost! Mar te torej ne bi navdalo s ponosom, ko bi uvidel, da si Zevsov sin? Toda dejansko ni tako; ker sta bila pri našem nastanku pomešani dve prvini: namreč telo, ki nam je skupno z živalmi, ter um in sprevidevnost, ki sta nam skupna z bogovi, se številni nagibljejo k onemu prvemu, nesrečnemu, smrti zapisanemu sorodstvu, le maloštevilni pa k temu, ki je božansko in blaženo. Ker pa vsak človek neizogibno ravna z vsako stvarjo skladno s pojmom, ki ga ima o njej, tisti maloštevilni, ki menijo, da so rojeni za zvestobo, samospoštovanje in za nezmotljivo presojo pri uporabi čutnih vtisov, ne gojijo nobene nizkotne in nepoštene misli o samih sebi, za množico pa velja ravno nasprotno. "Kaj sem torej jaz? Beden človeček!" pravijo. In: "Moje nesrečno telo!" Da, res je nesrečno, pa vendar: saj imaš še kaj boljšega od tega bednega mesa. Zakaj se torej ne odvrneš od njega in visiš na njem kakor prilepljen? Zaradi tega sorodstva nekateri zaidejo s prave poti in postanejo podobni volkovom: nezvesti, izdajalski in škodljivi; drugi levom: divji, zverinski in brez vsake človeške omike; največ izmed nas pa se jih sprevrže v lisice in kar je še takih nepridipravov med živalmi. Kajti kaj drugega je žaljiv in zloben človek kakor lisica ali pa še bolj nizkotnega in ničvrednega? Glejte torej in pazite, da sami ne postanete taka zguba.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem. To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca.
Velikonočni prazniki so za nas vedno znova izziv, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Jezusa, ki ga postavi ženi: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: Žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda hrepeniš po Ljubezni in Smislu. Tudi za nas velja vprašanje: Koga iščeš? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko ponovno odkrije njeno notranje bitje, njeno svobodo bivanja in enkratnost. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu. Prav vsem želim, da bi Luč življenja obsijala vaše korake ter vedno znova odpirala pogled upanja in radosti.
Slovenski pesnik Oton Zupančič je spodbujal slovensko mladino: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz' noč, kot Bog pred Izraelci.« Naš pesnik je segel po slikoviti podobi svetopisemskega dogodka, ki opisuje izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Ta izjemni velikonočni trenutek Judje še danes praznujejo v soju sveč ali v svetlobi živega ognja ter se spominjajo, da so bili poklicani v svobodo. Zapustili so, kot so pozneje govorili, »polne lonce mesa« ter iskali pot skozi puščavo. Bili so žejni in lačni, a imeli so največ, imeli so svobodo, obdržali so etično pokončnost in obdarjeni so bili z bližino Boga, z njegovo ljubeznijo, ki jih je spremljala, da so prispeli do obljubljene dežele. Kristjani pa se v soju velikonočne sveče, ki gre pred nami v procesije velikonočnega bedenja, spominjamo, da nas je Kristus popeljal iz še hujše sužnosti, kot je bila sužnost Judov v Egiptu. Še danes nas vodi iz sužnosti zla, ki nas lahko popolnoma zasvoji, v novo svobodo. To je svoboda ljubezni, prijateljstva in novega življenja. Ponekod so oživili staro slovensko krščansko navado, da že zjutraj na zelenici ob cerkvi blagoslovijo velikonočni ogenj in mladi fantje ga ponesejo na svoje domove. Ta ogenj naznanja plamene velikonočne svetlobe. Zublji njenih plamenov naj bi použili našo sebičnost, tudi nepotrebne razvade ali celo hudobne zavistne misli, ter v naših srcih prižgali ogenj novega življenja, radosti, odpuščanja in sreče. Toda ko prinašamo velikonočno svečo v svetišče, ki je zavito v temo, mašni pomočnik zapoje: »Kristusova luč!« To pomeni, da se bodo kristjanom zasvetile oči, da bodo odslej videli svet drugače, v novi svetlobi. Opazili bodo lepoto stvarstva, ki jih obdaja, pozorni bodo na vse dobro v družbi, ki se zasveti tudi v še tako klavrnih razmerah. Zato bo luč velikonočne sveče simbolno razdeljena ljudem po cerkvi, da bi jo tudi oni trosili naokoli v svojem življenju. Potem bo sledil obred obnove krstnih obljub, ko se kristjani odrekamo staremu življenju sebičnosti in mikavnosti zla. Ob blagoslovu krstne vode tudi v naših srcih zažubori studenčnica krstne vode, ki prežene obup in prinese radost. Zaželimo si, da bi nas velikonočni ogenj v teh dneh ogrel ter da bi si poleg odličnih velikonočnih jedil in pijače, ki jih bomo danes prenesli k žegnu v cerkev, natočili še izvir čiste vode, ki bo v nas prebudil novo mladostno svežino življenja in upanja.
Na današnji dan, na veliki petek, se spominjamo dogodkov, ki so bili za Jezusa zelo neprijetni, boleči, mučni in končno pogubni. Že v Stari zavezi je moral človek kot spravo za svoje grehe v templju žrtvovati žival ali poljske pridelke. To je moral ponoviti vsakič, ko je prestopil božjo zapoved. Žrtvovanje se je zaradi človeške pomanjkljivosti in grešnosti nadaljevalo iz generacije v generacijo, dokler Bog ni sklenil spremeniti stvari ter na ta način olajšati človeku njegovo prenovo verskega življenja in sprave z njim. Zaradi ljubezni do nas je Bog sklenil žrtvovati svojega sina, da bi se odslej nihče kdor vanj veruje več ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog ne strmi potem, da bi nas kaznoval in mučil, temveč da bi nas odrešil. Želi nam dobro. Želi si nas v svoji družbi. Želi, da si delimo z njim ljubezen ter medsebojno hrepenenje po spravi in miru. Za vzgled nam je postavil svojega sina, po njem se naj orientiramo. Na podlagi njegove besede naj usmerjamo naše življenje. Bog namreč svojega sina nam ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, je zapisal apostol Janez v svojem evangeliju. Neki teolog pa je zapisal: »Jezus je premagal smrt, tako da je s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je velikonočni klic, ki tega dne enoglasno odmeva iz vzhodne in zahodne Cerkve«. Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini in umiranju. Pandemija covida-19 nam te besede na dramatičen in žalosten način potrdi. Bridkosti, nebogljenosti človeške eksistence nazorno prikazujejo tudi Jezusovo bolečo in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da Jezus kot resnično žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da si odstranimo grehe posameznika, kakor celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina, počasno ugašanje življenjskega plemena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svojega ljudstva, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in v ugašanju naših življenjskih moči. Kristusove besede govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Kristusu. To je blagodejno sporočilo velike noči, tudi še posebej v času pandemije covida-19.
April je zmešan mesec. Že začne se z »dnevom norcev«, prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač, katera smer se vam zdi bolj nora. Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi! Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno. Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa čeprav je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, pa čeprav zna prenesti bolečino. Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli. In še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje. A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in me ne čudi, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasel človek, pa ne veš: ali je zmešan ali samo (še) v puberteti! Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je samo šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Prvi april je prvi april in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, česar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je »dan norcev« in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic! Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu da je »dan«, rečemo »noč«! Celo »velika noč«! Če to ni zmešano!
Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobene avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od številnih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je zdaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdoduhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
V današnji Duhovni misli se pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ob iztekajočem se letošnjem postnem času pred veliko nočjo sprašuje, kaj storiti po grehu, potem ko smo naredili nekaj slabega. Najbolje je popraviti svojo hudo napako, poskušati delati dobro in se notranje prenoviti z iskrenim kesanjem.
Jezus je poslal dva svoja učenca po osla in jima naročil, naj rečeta gospodarju, od katerega sta se sposodila živinče: »Gospod ga potrebuje« (Mr 11,3). Gospodar je posodil živinče in Jezus je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, ker ga je pričakala množica z zelenjem. Tako beremo v evangeliju cvetne ali oljčne nedelje ob blagoslovu zelenja, ki ga na Slovenskem povezujemo na najrazličnejše načine in prav tako različno poimenujemo. Kako drugačen evangelij bi brali, če bi neimenovani lastnik oslička zavrnil prošnjo učencev in sivca ne bi posodil Jezusu. Morda ne bi bili priče takemu slovesnemu vstopu v Jeruzalem. Ni napisano, kdo je bil lastnik oslička, a dejstvo je, da je razumel, da »Gospod« pomeni Jezusa in mu radovoljno posodil sivca. To kaže, da je najbrž bil skrivni Jezusov učenec ali vsaj občudovalec. Sicer bi učencema na njuno prošnjo odvrnil: »Toda kdo je Gospod, ki potrebuje mojega osla?« V tistem času je bil osel velika stvar, bil je enakovreden avtomobilu, tovornjaku in traktorju obenem. Avtomobilu zato, ker so ga ljudje uporabljali za jahanje iz kraja v kraj. Tovornjaku, ker je ljudem prenašal blago, in traktorju, ker so z njegovo pomočjo obdelovali zemljo. Ustavimo se še ob besedah, da na tem oslu »še nikoli ni sedel noben človek« (Mr 11,2). To pomeni, da je bil še mlad in je imel zato visoko ceno. Zato je bilo izročiti oslička samo zato, ker je Gospod tako prosil, velikodušno in pogumno dejanje vere. Kakor je Gospod potreboval oslička, da je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, podobno potrebuje vsakega izmed nas. In vsakdo od nas ima »oslička«, ki ga Gospod potrebuje, saj imamo darove in sposobnosti. Gospod tudi nas po svojih učencih sprašuje, ali mu jih posodimo. Včasih imam vtis, da Gospod želi, da mu posodim nekaj in včasih mu tega ne izročim. Ker nisem gotov. Potem se slabo počutim, ker sem zapravil priložnost. Drugič spet vem, da želim nekaj, a mu tega ne izročim, ker sem preveč sebičen. Včasih pa ga slišim in ga ubogam in sem počaščen, da bo moj dar nosil Gospoda v drugi kraj. Morda imate tudi vi podobne pomisleke. Toda vsi imamo oslička! Vi in jaz, vsi imamo nekaj v življenju, kar more podobno kot osliček prenesti Jezusa in njegovo sporočilo naprej. Kar koli že imamo ali moremo – to je naš osliček, ki ga lahko »posodimo« Gospodu oziroma mu samo vrnemo, kar nam je On prej dal. Darovi, ki jih imamo, so Njegovi, kakor je bil Njegov osliček!
Neveljaven email naslov