Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom.
Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t
V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla.
Kitajski nosač vode je imel dva velika glinasta vrča, obešena na palici, ki ju je nosil na ramenih. Ena posoda je bila počena, druga pa je bila cela. Iz prve posode je curljala voda vso pot, ko jo je nosil domov. Cela posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je nosač v njej prinesel domov veliko več vode kot v počeni. Počena posoda se je sramovala, zato je nekega dne rekla nosaču: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela." Nosač je odgovoril: "Ali si opazila, da rože cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je cela? Ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost, sem posejal rože na tvoji strani poti. Vsak dan jih zalivaš. Če ne bi bila taka, kot si, me te rože ne bi dan za dnem razveseljevale.« Vsakdo izmed nas ima kakšno pomanjkljivost. Vsakdo izmed nas je po svoje »počena posoda«. (Zgodbe za pogum, 122.) Pa ne samo mi, vse je nepopolno. Svet, na katerem živimo, ima pečat nepopolnosti. Vsak dan znova zato čutimo svojo nemoč in nepopolnost. Zato je Kristus prišel na svet, da bi ozdravil naša srca. Evangelij današnje nedelje pravi, da so se Kristusu zasmilili nepopolni ljudje (prim Mt 9,36), ker niso imeli nekoga, ki bi dajal najgloblji smisel njihovemu bivanju. Navajeni smo gledati obraze dvanajsterih apostolov, naslikanih na stenah cerkve. Današnji evangelij nam prinaša seznam Jezusovih apostolov. Toda ne smemo pozabiti, kako nepopolni so bili. Peter je bil vzkipljiv in lahkomiseln, Jakob in Janez sta bila ambiciozna in povzpetniška, Matej je bil »sodelavec okupatorja«, to je Rimljanov, saj je zanje pobiral davke. Tomaž je bil dvomljivec, Juda Iškarijot izdajalec. Apostoli niso bili idealni in Jezus je to vedel in vendar jih je izbral za oznanjevalce. Njim, nepopolnim, je zaupal veliko poslanstvo, naj imajo sočutje s človeško slabostjo, kakor jo je imel On. Jezus svojega poslanstva ni zaupal samo poklicanim dvanajsterim apostolom, ampak vsem vernikom. Vsi smo poklicani, da učimo, tolažimo, odpuščamo ter zdravimo, kjer koli je potrebno. Danes naše družine, prijatelji, sosedje in sodelavci potrebujejo ljubečo prijaznost, kakršno je Jezus pokazal pred dva tisoč leti. Po zgledu apostolov zmoremo sprejeti same sebe, kakršni smo, to je nepopolne. Ne bojmo se zato svojih nesposobnosti. Tudi mi, čeprav nepopolni, lahko pokažemo na lepoto Jezusovega nauka. Smo samo orodje v Božjih rokah. Smo slabo orodje, a je zato Mojster toliko boljši in lahko dela z nepopolnim orodjem, to je z nami, in v dobro drugih uporabi celo naše slabosti.
Spoštovani, te dni sem bral o grozodejstvih na poljih smrti v Kambodži, ki so jih izumili rdeči kmeri, da bi vzpostavili komunistični režim utopične države na temeljih idej maoizma. Odgovorni so za smrt približno dveh milijonov ljudi. Presunilo me je, ko sem prebral, da je Kim Il Sung, večni severnokorejski predsednik in vodja delavske partije, zahteval, da mora biti njegov blazinasti vzglavnik napolnjen le s perjem vrabčjih podbradkov, ki velja za najfinejše perje. Da so napolnili en njegov vzglavnik, so ubili 700 000 vrabcev. Ali je bil sploh razumen, ko je njegovo ljudstvo umiralo od lakote? Med branjem sem se spraševal, kje je bil medtem Bog. Priznam, da imam kot vernik in teolog z dojemanjem Boga veliko težav, hkrati pa me takšna razglabljanja vodijo k dozorevanju vere. Zato, da se hočemo Boga znebiti, je kriva napačna interpretacija Svetega pisma. Zloraba Svetega pisma je omogočila inkvizicijo, barbarske pohode, križarske vojne, zažiganje heretikov, sužnjelastništvo, pošastne genocide, polja smrti … Težko se zgodi, da bi srečali človeka, ki bi nehal verovati v Boga zato, ker je prebral Marxov Kapital, Nietzschejevega Antikrista ali Sartrova Zaprta vrata, poznam pa veliko ljudi, ki ne morejo prenesti neumnih in napačnih razlag Svetega pisma. Sveto pismo vere v Boga ne predstavlja z definicijami, temveč z raznovrstnimi zgodbami, ki jih je treba pravilno interpretirati. Na srečo je Sveto pismo izpoved ljudi, ki so se spoprijemali tudi s trenutki krize vere. Včasih je sonce skrito za oblaki. O Bogu lahko govorimo le s svetim neznanjem in povemo samo to, kar je o sebi povedal Bog. Včasih je treba pred njim umolkniti. Tomaž Akvinski je rekel, da bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj Bog je. Bog je govor, ki molči, in molk, ki govori. Kdor uničuje tišino, uničuje pot, ki vodi k Bogu. Tišina in molk sta znak obilja, ne pa pomanjkanja. Bogu sta beseda in molk isto. Včasih se Bog toliko skrije, da ga razglašamo celo za neobstoječega. Cerkveni očetje so učili, da pravi vernik živi tako, kakor da Boga ne bi bilo (Etsi Deus non daretur). Ko se moja vera in dvom objemata, se zgodi, kar je o Bogu zapisal teolog Karl Rahner: »Ti si me zaobjel, nisem jaz tebe doumel.«
Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česarkoli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja.
Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja. Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje. Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost. Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že. Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen. Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9). Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste. In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti. Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti. Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan.
V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa. Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom? Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene. Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom.
Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet. Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju. Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo. Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo. Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. \tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. \tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«. Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje.
Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih.
Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja. Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6). Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost. Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti. Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen. Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati. Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi.
Neka mati je svojega 5-letnega sina peljala s seboj na koncert velikega poljskega pianista Ignaca Paderewskega. Upala je, da ga bo ta izkušnja spodbudila, da se bo navdušil za glasbo. Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je nato srečala svojega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je njen sin izginil in začel raziskovati po okolici. Točno ob uri so se prižgale luči na odru. Šele takrat je mati opazila svojega sina na odru, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem. Preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je k dečku in z levo roko začel igrati basovsko melodijo, kasneje je še z desno roko začel dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in majhen petletni deček sta navdušila občinstvo s svojim igranjem. Podoba velikega glasbenika in majhnega dečka nam dajeta lepo podobo Sv. Duha, ki je prišel nad učence. Sveti Duh je preoblikoval šibke moči učencev v nekaj močnega, mogočnega. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje malo vredno. Toda Paderewski ga je s svojo »spremljavo« spremenil v nekaj čudovitega. Na podoben način lahko Sveti Duh vse, kar imamo – pa naj bo še tako ubogo, majhno in nebogljeno – nadgradi in spremeni v nekaj velikega in lepega. Kako Sveti Duh vse spremeni, nam dokazujejo apostoli. Učenci so se po Jezusovi smrti skrivali in bili zaprti v hiši. Niso še v polnosti razumeli Jezusovega poslanstva, zakaj je prišel na svet. Binkošti bi lahko povzeli z besedo sprememba. Opazimo spremembo pri učencih in pri tri tisoč poslušalcih, ki so se po Petrovem govoru dali krstiti. Današnji svet potrebuje spremembe. Danes mnogi ljudje ne poznajo Kristusa, na drugi strani pa je mnogo kristjanov, ki so kakor učenci pred binkoštmi – zmedeni, šibki, boječi … Potrebujemo Svetega Duha, da pride na nas in nas spremeni. Na čudovit način je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo: Sami smo samo iskra, toda v duhu smo ogenj. Sami smo strune, toda v duhu smo lira. Sami smo mravljišče, v duhu smo gora. Sami smo pero, v duhu smo perut. Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji. Sveti Duh živi v nas. Binkoštna nedelja nas opominja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo. Opozarja nas, naj jih opogumimo. Naša ljubezen in pogum lahko spremeni in preoblikuje njihove šibke napore v nekaj močnega in mogočnega.
Neveljaven email naslov