Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naše besede štejejo. Bolj kot si mislimo.Nekateri od najbolj uničujočih trenutkov v našem življenju so posledica nečesa, kar nam je nekdo rekel. Nihče nas ni udaril ali kakorkoli drugače fizično napadel. Nekdo je samo nekaj rekel in to nas je prizadelo in ostalo z nami leta, morda celo desetletja. Ni pomembno, ali je bilo izrečeno tudi resnično. Bilo je dovolj, da nas je pretreslo in ranilo. Morda posledice čutimo še danes.Besede imajo moč, da uničijo odnos, ali ga obnovijo. Z njimi povzročamo rane ali pa jih zdravimo. Z besedami pomagamo ali smo v napoto. Besede oblikujejo svet teh, katerim so namenjene. In vprašanje je, kakšen svet ustvarjamo s svojimi besedami. Nevtralne besede namreč ne obstajajo. Vsaka beseda oblikuje nekaj. Ena od velikiih pasti v katere se lahko ujamemo, ko gre za naše besede, je fraza: “Saj sem samo …” ki jo izrečemo, da bi opravičili svoje besede. Saj sem samo povedala resnico … Saj sem samo rekel, kar je moral slišati … Saj sem samo pojasnil, kar sem naredil. Toda na koncu spoznamo, da nismo samo … Kaj lahko torej naredimo? Danes vam zato želim predlagati tri praktične stvari.Prvič, preden spregovorimo se vprašajmo, kaj bodo naše besede prinesle. Vprašajmo se kako bodo naše besede pomagale. Kako bodo prispevale k celjenju ran ali premostitvi delitev. Kaj dobrega bodo pomagale doseči. Če naše besede ne pomagajo, zdravijo, gradijo ali prinašajo dobrega, ne govorimo in ne pišimo.Drugič, jezite se na samem, ne v javnosti. Abraham Lincoln in kralj David sta izjemna primera tega.Lincoln, ki je bil znan po svojem umirjenem značaju in izredni sposobnosti, da v razdeljeni kulturi povezuje, je pogosto pisal t.i. “vroča pisma” - ognjevite zapise namenjene svojim nasprotnikom. Ko so po njegovi smrti odprli njegov arhiv, so v njem našli kup takšnih “vročih pisem”. Na dnu vsakega od njih pa je bil Lincolnov pripis: Nikoli podpisano. Nikoli poslano.Kralj David je naredil nekaj podobnega. Pri branju Svetega pisma sem bil zmeraj znova presenečen nad tem, kako je bilo možno, da nikoli ni dvignil roko nad Savlom - izjemno nerazumnim in motenim kraljem. Nato pa sem nekega dne bral Davidov dnevnik v katerem si je dal duška nad svojimi sovražniki. Imenujemo ga Psalm 109. Tudi mi se lahko s svojim nezadovoljstvom obrnemo na Boga; če bomo to naredili, se ne bomo znesli nad ljudmi.In tretjič, ne pozabite, da so težave z besedami posledica težav srcem. Srce v Svetem pismu označuje sedež človekovih čustev in razumevanja. Zato je Jezus v Luku 6,45 rekel: “Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.”Edini način torej, da trajno popravimo svoje besede je, da poskrbimo za svoje srce. A tega ne moremo narediti sami. Zato naj bodo naša vsakodnevna molitev besede iz Psalma 51,12: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari.” Edino tako bomo namreč lahko govorili to “kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno” (Filipljanom 4,8) - najboljše in ne najslabše; to kar zdravi, koristi in prinaša dobro. Naj bodo naše besede takšne!
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Naše besede štejejo. Bolj kot si mislimo.Nekateri od najbolj uničujočih trenutkov v našem življenju so posledica nečesa, kar nam je nekdo rekel. Nihče nas ni udaril ali kakorkoli drugače fizično napadel. Nekdo je samo nekaj rekel in to nas je prizadelo in ostalo z nami leta, morda celo desetletja. Ni pomembno, ali je bilo izrečeno tudi resnično. Bilo je dovolj, da nas je pretreslo in ranilo. Morda posledice čutimo še danes.Besede imajo moč, da uničijo odnos, ali ga obnovijo. Z njimi povzročamo rane ali pa jih zdravimo. Z besedami pomagamo ali smo v napoto. Besede oblikujejo svet teh, katerim so namenjene. In vprašanje je, kakšen svet ustvarjamo s svojimi besedami. Nevtralne besede namreč ne obstajajo. Vsaka beseda oblikuje nekaj. Ena od velikiih pasti v katere se lahko ujamemo, ko gre za naše besede, je fraza: “Saj sem samo …” ki jo izrečemo, da bi opravičili svoje besede. Saj sem samo povedala resnico … Saj sem samo rekel, kar je moral slišati … Saj sem samo pojasnil, kar sem naredil. Toda na koncu spoznamo, da nismo samo … Kaj lahko torej naredimo? Danes vam zato želim predlagati tri praktične stvari.Prvič, preden spregovorimo se vprašajmo, kaj bodo naše besede prinesle. Vprašajmo se kako bodo naše besede pomagale. Kako bodo prispevale k celjenju ran ali premostitvi delitev. Kaj dobrega bodo pomagale doseči. Če naše besede ne pomagajo, zdravijo, gradijo ali prinašajo dobrega, ne govorimo in ne pišimo.Drugič, jezite se na samem, ne v javnosti. Abraham Lincoln in kralj David sta izjemna primera tega.Lincoln, ki je bil znan po svojem umirjenem značaju in izredni sposobnosti, da v razdeljeni kulturi povezuje, je pogosto pisal t.i. “vroča pisma” - ognjevite zapise namenjene svojim nasprotnikom. Ko so po njegovi smrti odprli njegov arhiv, so v njem našli kup takšnih “vročih pisem”. Na dnu vsakega od njih pa je bil Lincolnov pripis: Nikoli podpisano. Nikoli poslano.Kralj David je naredil nekaj podobnega. Pri branju Svetega pisma sem bil zmeraj znova presenečen nad tem, kako je bilo možno, da nikoli ni dvignil roko nad Savlom - izjemno nerazumnim in motenim kraljem. Nato pa sem nekega dne bral Davidov dnevnik v katerem si je dal duška nad svojimi sovražniki. Imenujemo ga Psalm 109. Tudi mi se lahko s svojim nezadovoljstvom obrnemo na Boga; če bomo to naredili, se ne bomo znesli nad ljudmi.In tretjič, ne pozabite, da so težave z besedami posledica težav srcem. Srce v Svetem pismu označuje sedež človekovih čustev in razumevanja. Zato je Jezus v Luku 6,45 rekel: “Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.”Edini način torej, da trajno popravimo svoje besede je, da poskrbimo za svoje srce. A tega ne moremo narediti sami. Zato naj bodo naša vsakodnevna molitev besede iz Psalma 51,12: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari.” Edino tako bomo namreč lahko govorili to “kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno” (Filipljanom 4,8) - najboljše in ne najslabše; to kar zdravi, koristi in prinaša dobro. Naj bodo naše besede takšne!
Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetk tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki. Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo. A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.
V sodobni kulturi in znanosti opažam pomenljivo, da ne rečem kar usodno težnjo, namreč za podcenjevanje tistih strokovnjakov, ki ne ostajajo samo pri dobrem poznavanju dejstev in stanja svoje stroke ali vede, temveč jih znajo tudi reflektirati in povezati z preteklim razvojem in predvidevanjem vpliva na prihodnost stroke in družbe. To, kar počnejo znajo postaviti v širši družbeni okvir. Razmišljajo o tem, kaj je človeški smisel njihovega dela in raziskovalnih naporov. Sodobna kultura takšnih strokovnjakov ne ceni prav dosti zato, ker s svojo težnjo po kritičnem premisleku preveč motijo utečen način delovanja znanstvenih in drugih institucij. Sodobna kultura in znanost bolj ceni tiste strokovnjake, ki ostajajo pri utečenih okvirih in vzorcih raziskovanja in predvsem razmišljanja in ne problematizirajo utečenih razmer. Lahko so sicer vpeti v »prvo fronto« raziskovanja, sledijo novemu znanju in ohranjajo stik s svojo »konkurenco« po svetu in doma, vendar pa jih ne zanima družbeni in kulturni odmev in okvir lastnega strokovnega ali znanstvenega dela. Recimo prvim »družbeno angažirani«, drugim pa »družbeno neangažirani« strokovnjaki. Seveda mora tudi angažiran strokovnjak ali strokovnjakinja dobro poznati svojo stroko, vendar njegov interes sega preko ožjega okvira strokovne kompetitivnosti. Ta razlika je po svoji osnovni tendenci podobna razliki med umetnikom in artistom. Opažam, da tudi sodobna umetniška produkcija sloni vse bolj na spretnih in sposobnih estetskih artistih vseh vrst. Vse manj pa je resničnih umetnikov in zdi se, da postajajo odveč. Oba pojava, to je zožitev znanosti na tekoče raziskovalno delo in umetnosti na artistično produkcijo, se mi zdita dve strani istega pojava, namreč izgubljanja duha zaradi silne težnje po uspehu, prestižu in priznanjih. In slednje, namreč izgubljanje duha se mi zdi večja nevarnost za sodobno človeštvo kot npr. ekonomske ali politične. To ne ogroža le fizičnega obstoja, temveč odvzema smisel človeškemu obstoju.
»Krojač Čas ni nikomur sešil obleke, ne da bi jo kasneje tudi raztrgal.« »Pamet je mnenje, začudenje je uvid.« »Telo je drobna hiška, v kateri je zaprta duša. Bog hišo uniči, da bi zgradil kraljevo palačo.« »Glede na to, da boš tako ali drugače nosil breme, si naloži breme, ki bo vsaj plemenito.« »Smrt strese kletko, ptice v njej pa ne poškoduje.« »Delaj, kot da denarja ne potrebuješ, pleši, kot da te nihče ne gleda, ljubi, kot da nikdar nisi bil prizadet.« »Če se ne osvobodiš sebe, se z angeli ne moreš spoprijateljiti.« »Njegova večna milost bolečino vselej preobrazi v zdravilo ter izgubo v pridobitev.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro. Mala deklica in njena babica sta zrli prevzeti v lepoto stvarstva. »Kaj misliš,« se je oglasila babica, »ali je lahko še kaj večje od te krasote sveta?« Deklica je pomislila. »Lepota zvezdnega neba,« je odvrnila. »Kaj misliš,« je nadaljevala babica, »ali je lahko še kaj večje od prostranega vesolja?« »Bog, Bog je še večji,« je rekla deklica. »Kaj misliš, ali je lahko še kaj večje od Boga?« je vprašala babica. »Večje od Boga?« se je začudila deklica. Babica se je zazrla v svojo vnučko, se nasmehnila in odgovorila: »Naše srce je še večje. Naše srce lahko zajame krasoto sveta, lepoto prostranega neba in ljubezen Boga.« Spoštovani poslušalci, ko zaznamo srčiko Njega, ki smo ga ubesedili kot Boga, naše srce prepozna, da je Ljubezen. In potem nam ne more prav nihče več temniti njegove podobe v srditost, saj je v izkustvu njegove bližine globlje spoznanje, kot jo doseže pametovanje. Bog presega pamet, ne presega pa našega srca. Pravzaprav vanj sega, da bi nas napolnil s svojim mirom in s tistimi svetimi močmi, ki svetlijo našo misel in srce. Bog je nebogljen v teoriji, a je odrešujoč v izkustvu. Obiskal sem družino znancev in se zazrl v otroka, ki je na list papirja risal srce. »Čigavo srce rišeš?« sem ga povprašal. »Moje,« mi je odvrnil. Potem je to svoje srce obdal še z enim srcem, tako, da je bilo njegovo srce v srcu. »In čigavo je to srce?« sem bil radoveden. »Od atija, mamice. Jaz sem njun srček,« je odgovoril. In potem, potem je dve srci obdal še s tretjim. Začuden sem povprašal. »Tvoje srce v srcu tistih, ki te imajo radi. In tudi oni so v srcu. Čigavo pa je to srce?« »Od Jezusa. On nas ima vse rad,« je vedel otrok. Danes je praznik, ki že v imenu govori, da smo globoko v sebi – v svojem osebnem jedru, v svoji biti – da smo tam »v skriti kamrici svojega srce«, kakor mali otroci, ki pririšejo k svojemu življenju ljubeče bližine v podobi srca. Danes je praznik Jezusovega Srca, danes je praznik, ki govori, da nas Bog – to skrivnostno ozadje ozadij ljubi, zato se v Jezusu sklanja k utripu našega srca. Bog je lahko v našem srcu, zato, ker smo tudi mi v srcu Boga. Bog = ljubezen – to je temeljna formula za Boga, ki jo poudarja današnji praznik božje in zato tudi naše ljubezni. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce dokler ne počije v Tebi,« je zapisal iz izkustvenega spoznanja Avrelij Avguštin. Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Njegovi ljubezni in jo vznemirjeno išče. »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi, k medsebojni ljubezni in v srčnost Boga.
Leta 399 pr. Kr. so Atenci obsodili na smrt filozofa Sokrata, češ, da je kvaril mladino in priznaval bogove, ki jih ne časti država. V svojem zagovoru pred sodiščem je opisal dejanske razloge za smrtno obsodbo. Preročišče v Delfih naj bi na vprašanje, kdo je najmodrejši na svetu, odgovorilo, da je to on, zato je začel preiskovati, v čem naj bi bila njegova modrost. Odpravil se je k modrecem, politikom in pesnikom ter ugotavljal, da ne vedo mnogo stvari, o katerih vsevedno govorijo in razpravljajo. Spoznal je, da je najmodrejši zato, ker ve, da nič ne ve. Zaradi svoje kritičnosti do znanja javnih osebnosti pa si je pridobil številne obrekovalce. Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je skoraj dve tisočletji in pol zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba. Toda vprašajmo se raje, ali se tistim, ki so kritični bodisi do posameznikov bodisi do sodobne družbe, godi kaj drugače. Tudi prostor za kritiko umetniških del se v medijih bliskovito krči, saj kritika ne koristi ne založnikom, ne izvajalcem, ne kulturnim lobijem, niti tistim državnim uradnikom, ki so določeno umetnino podprli. Če je Sokrat, ki je pač za širjenje svojih kritičnih misli še fizično deloval na agori, doživel fizično likvidacijo, sodobni kritični predstavniki naše družbe doživijo medijski linč – najprej jih kdo osebno obrekuje in degradira, nazadnje pa se jim ukine prostor za njihovo kritično delovanje. Posledično nimajo sredstev za preživljanje in nazadnje v korist demokratične večine vseh, ki imajo od njihovega molka dobiček, umolknejo. Povsem enako kot pred dva tisoč štiristo leti tudi danes v demokratični družbi lahko delujemo in preživimo samo tako, da smo povsem nekritični.
Koran je za muslimane neposredno razodeta božja Beseda. Toda da bi vsaj približno razumeli za kaj gre, ko govorimo o Koranu kot Božjem razodetju, si moramo nekoliko pobližje ogledati »izkušnjo«, ki jo je doživel prerok Mohamed. V mislih imam dogodek, ko je Mohamed prvič prejel razodetje. O tem »izrednem dogodku« poročajo zgodnji in dobro ohranjeni arabski viri. Ti viri opisujejo Mohamedovo prvo izkušnjo razodetja takole: Nekega večera, se je Mohamed kot običajno umaknil na goro Hira, da bi v miru molil in meditiral. Toda v nekem trenutku samote in zatopljenosti v molitev naj bi nenadoma začutil nenavadne vibracije, zaslišal glas in zagledal svetlobno podobo, ki je, ne glede na to, kam je usmeril svoj pogled, stala pred njim. Ta svetleča podoba, ki jo islamsko izročilo prepoznava kot podobo angela Gabriela, je Mohamedu ukazala, naj recitira, a on naj bi prestrašen odvrnil: »Ne znam recitirati!«. Podoba naj bi ga nato stisnila s strašansko silo in skrivnostni glas naj bi spet zahteval, da recitira. Ker je Mohamed tudi tokrat prestrašen odklonil, ga je nevidna sila še tretjič stisnila z vseh strani in glas mu je spregovoril besede, ki jih poslej ni nikoli več pozabil: »Recitiraj v imenu tvojega Gospoda, ki je ustvaril; ustvaril človeka iz zarodka. Recitiraj! Vzvišen je tvoj Gospodar, ki je poučil s peresom, poučil je človeka o neznanih stvareh«. (Koran 96, 1–5) Te besede predstavljajo kronološko prve razodete verze Korana. Ko je Mohamed verze za angelom ponovil, se je počutil, kakor da bi bile besede vklesane v njegovo srce. Opis narave tega »nadnaravno naravnega dogodka«, njegove presežnosti in pristnosti, najdemo že v 53. suri Korana: »On [Mohamed] ne izraža svojega mišljenja – to je razodetje, ki ga prejema. Poučil ga je nekdo velike moči, Čudoviti, ki se je pojavil v svojem liku na najvišjem obzorju; nato se je približal in se spustil na razdaljo dveh lokov ali še bližje in razodel Božjemu služabniku, kar mu je imel razodeti. Srce ni zanikalo videnja; zakaj se potem prepirate z njim o tem, kar je videl?!« (Koran 53:3–12) Noč, v kateri je prerok Mohamed prvič prejel razodetje, je v islamski tradiciji znana kot »Noč Določitve« (laylatu-l-qadr). O njej govori tudi Koran v 97. Suri. Prerok Mohamed je, Božje razodetje prejemal nadaljnjih 23 let, vse do svoje smrti.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – tudi vpiti« (poudaril R. K.).
Eden izmed mojih priljubljenih geometrijskih likov je krog. Spremlja me od jutra do večera. No, tisti zadnji, častni krog, ko bom tekla ali hodila z dvignjenimi rokami ter z dvignjeno glavo, me še čaka. Če hočete ali ne, cenjeni poslušalci in poslušalke, ta sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča, spremlja tudi vas. In prav sleherni izmed nas je del zemeljskega kroga, za katerega mnogi verujemo, da ga je ustvaril Gospod. Zato se njegova dobrota opeva na veke. Tako je človek marsikaj povezal v kroge. Med drugim je iz petih povezanih krogov sestavljen tudi znak olimpijskih iger, ki simbolizira pet celin. In celo eno izmed prvih olimpijskih odličij, ki jih je osvojil Slovenec, je bilo osvojeno na krogih. Skoraj za tri ducate različnih krogov vam bi lahko naštela, in prav vsi so povezani s tekom našega življenja. Od električnega do kazenskega kroga, ki ga morajo preteči tekmovalci na biatlonskem stadionu za vsako zgrešeno tarčo. Eden izmed skrivnostnejših krogov pa je žitni krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer. A med tiste tri ducate krogov, ki nekako služijo človeštvu, da se svet in z njim ljudje vrtimo hitreje, se zna privrteti tudi začarani krog. V mislih nimam risa, po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisanega kroga, ki naj bi imel nenavadno, skrivnostno moč. V mislih imam začarani krog, v katerega se je ujel marsikdo izmed nas. In iz njega ne najdemo izhoda ter rešitve. Ne, v mojem današnjem razmišljanju ne gre samo za igro besed in iskanje zanimivih besednih zvez, s katerimi vam želim polepšati jutro in Bog ne daj, da bi moje besede razumeli kot prazno mlatenje slame. Prav tako vas ne bom povabila v svoj začarani krog, v katerem sem se znašla. Z vami želim podeliti samo svojo izkušnjo začaranega vrtenja. Že štiri leta iščem rešitev, in v mislih nimam najboljše ali prave, v mislih imam samo rešitev. Danes se zavedam, da sem s svojim vrtenjem marsikomu ukradla dragocene minute, na koncu pa ostala razočarana zaradi občutka nerazumljenosti. V nekem trenutku sem spoznala, da sem se celo preveč oddaljila od osi začaranega vrtenja, ki me je zaradi svoje silne moči popolnoma oželo in spremenilo. Ne, rešitev mora biti. In prišla je takrat, ko sem se začela zavedati, koliko prebujajočih se juter je šlo mimo. Prišla je takrat, ko sem ponovno začela hrepeneti po lepoti Božjega stvarstva. Ne, ni bilo lahko razkleniti krivuljo. V rokah mi je ostala kriva črta, na njej se pozna sled poti, ki sem jo prehodila. A ne zaman.
Kolikokrat smo že nasedli marketinškim oglasom, ki so uspeli nasloviti naše najgloblje želje in hrepenenja? In po nakupu smo seveda bili precej razočarani, če ne celo z občutkom, da so nas peljali žejne čez vodo. Pri tem so navadno najbolj mikavne tiste ponudbe, pri katerih oglašujejo, kaj vse bomo ob nakupu prejeli v dar: »Ob nakupu pa vam podarimo še to in to …« Toda, če smo iskreni do sebe, precej dobro vemo, da nismo zadeve dobili v dar – da ni bila zastonj. Ker pač pri poslu ni nič zastonj. Tudi, če se zdi, da je zastonj, je to po večini z namenom, da bi tisti, ki je daroval, slednjič vendarle nekaj od nas pridobil. Skratka: ko smo kupili neko zadevo in so nam zraven podarili še nekaj zastonj, ta reč ni bila zastonj, ampak je bila všteta v ceno. Tako pač funkcionira marketing. Nič ni torej zastonj. To pa verjetno ima tudi svoje posledice, ki se lahko slednjič kažejo v vse večji sebičnosti, pohlepnosti in egoizmu. Mnogokrat se zdi, kakor da smo že vsi vsaj delno preparirani s to, potrošniško logiko. Pa je mogoče iz tega izstopiti? V evangeliju današnje nedelje nam apostol Matej predstavi, kako Jezus odpošlje dvanajstere apostole oznanjat evangelij in jim na koncu naroči: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Zastonj. In kaj sem jaz prejel od Boga – zastonj? Prav gotovo že sámo dejstvo, da sem, da živim, da bivam. Lahko bi me namreč tudi ne bilo. Ob tem se lahko razgledam še nadalje: v kakšnem telesu sem ustvarjen, kakšne sposobnosti in talente sem prejel? – Zastonj. Lahko jih razvijam z vajo, s treningom, z rastjo, a vendarle jih ne bi mogel, če bi jih ne prejel – zastonj. Ob tem se lahko nadalje vprašam, kakšne možnosti in priložnosti sem že imel in jih še vedno imam v svojem življenju? Lahko bi jih namreč tudi ne imel. Znam in zmorem tudi v tem videti in prepoznati zastonjski dar od Boga? Seveda se nam ob tem lahko kaj hitro poraja tudi zavist: Zakaj je nekdo drug dobil določen talen ali priložnost, jaz pa ne? A prav to vprašanje govori o tem, da se v bistvu ne zavedam, da sem obdarjen, ampak živim vedno z občutkom, kakor da mi nekaj manjka. Predvsem ljubljenosti. In prav to najbolje naslavljajo oglasi, še posebej tisti, ki ponujajo zraven nekaj, kar je zastonj. Korak v nasprotno smer pa je, da se dejansko zavem, s čim vsem sem obdarjen. Da znam in zmorem biti hvaležen Bogu za to zastonjsko obdarjenost, pri čemer gre toliko za materialne stvari, ampak predvsem zadeve srca. Da se zavem, da nisem obdarjen le zase, ampak, da bi s svojo obdarjenostjo obdarjal in obogatil druge. Kajti pravo to daje večji in globlji smisel mojemu življenju, ki ni v sebičnosti, egoizmu in grebatorstvu, ampak v zastonjskem podarjanju: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Vsem želim najlepše jutro, ki bi si ga lahko zaželeli v najglobljih sanjah. Saj vem, da je težko govoriti o tem naj gre za najlepši, najboljši, najpomembnejši. Čeprav je še rano jutro, bi težko rekli, da ste se res prebudili v najboljše jutro. Eno je gotovo, če bi ob prvi jutranji kavici ali skodelici čaja pošteno razmislili, kakšen dan si želimo, se gotovo ne bi upirali proti najboljšemu, najlepšemu dnevu. Kaj bo, je težko reči, gotovo bo lepši, če ga bomo začeli z vero v izjemnost tega dneva. Pred kratkim sem bil vpleten v pogovor mater, ki se soočajo s prvim resnim odhodom svojega otroka od doma. Otroci, bolje mladostniki, odhajajo v srednje šole in nekateri v dijaške domove. Strinjale so se, da je to pomemben dogodek v življenju otroka, prav tako tudi v življenju družine. Ko sem jih malo povprašal, kako kaj one to doživljajo, so priznale, kako težko je ta odhod sprejeti. Še posebej, ker gre za prvega, ki je tako in tako najboljši otrok. Sam že dolga desetletja delam z mladostniki in vem, da so mladi čudoviti ljudje. Pri tem ne bi mogel odgovoriti na vprašanje, kateri mladostnik je bil pri mojem pedagoškem delu najboljši. »Vsak po svoje,« bi verjetno odgovoril. Me je pa vedno zaskrbelo ob starših, ki niso bili prepričani, da je njihov otrok najboljši, kljub temu da so vedeli, kako mora še veliko postoriti. Podobno je, če žena ali mož nista prepričana, da je njen ali njegova najboljša oziroma najboljši. Brez te vere drug v drugega bo zakon težko preživel. Ob pogovoru zakoncev se vsi dobro počutimo, ko vsak hvali svojega partnerja. Morda si kdo na tihoma misli: »Se boš že še moral soočiti z njegovimi napakami«. A vseeno, vsako tako hvaljenje je drugim tudi vprašanje, če dovolj ljubi svojega življenjskega sopotnika. Danes so mnogi prepričani, da je podobno hvaljenje svojega Boga ali bogov največja nevarnost za izbruh ljubosumja, sovraštva in končno svetovnih spopadov. Sveto pismo je polno čisto človeških družinskih zgledov. Bog ljubi svoje ljudstvo kot ženin svojo nevesto, podobno je tudi v drugih verstvih. Ljubosumje v zakonu je bolezen ali znak neprave ljubezni. Sovraštvo do ljudi, ki so prepričani, da je njihov Bog, ki ga kličejo z drugim imenom, kot ga sami, je le znak slabe ali bolne ljubezni do Boga. Začnimo ta dan z vprašanjem: »Res verjamem, da so moji najbližji, ki jih ljubim, najboljši?« Končno: »Imam rad svojega Boga s pravo ljubeznijo?« In naj me vera drugače verujočih še bolj poveže z Njim.
Pred drugo svetovno vojno je izhajal časopis, ki se mu je reklo Domoljub. V našo hišo ga je prinašal poštar Blaznik s skrivnostno torbo, kakršnih ni več videti. Vsebino časnika si pač samo predstavljam. O domoljubnosti nam je pa govorila gospodična učiteljica. Mnogo kasneje sem zvedela, da se je po plebiscitu z avstrijske Koroške zatekla na slovenska tla. V razredu je seveda takrat visela slika kralja Petra II. A ona ga je imenovala kralj Peterček. Nikakor ne zafrkljivo; ljubeče. Bil mi je všeč zaradi oblačila in tistih našitkov in trakcev. Ampak učiteljica nas je učila tudi domoljubnega – oziroma petrčkoljubnega gesla -: Mi gremo s teboj, naj mir bo, naj boj! Mene je kar privzdigovalo, čeprav sem bila precej plašne narave. Vse me je usmerjalo v domoljubje, četudi je dišalo bolj po državnosti. A kaj, saj danes pa primanjkuje zavesti obojega! Veliko kasneje sem imela nekaj težav ob naslovu šolske naloge Kadar doma jim dobro ni, na jug lete žerjavi. To sem vedela, da se nanaša na domoljubje, saj nam je profesor prej razlagal latinski pregovor Ubi patria, ibi bene; kjer je domovina, tam je dobro. Zdaj pa ta pesnikov in pesniški izziv. Naloga je bila ocenjena samo kot dobro. Očitno je bila precej zanič. Od tam dalje se ne spominjam več poudarkov o pomembnosti domoljubja. Bratstvo in edinstvo ni prineslo trajnih sadov, zdaj me napisi I feel Slovenija domiselno usmerjajo v oni ‘love’ kot ljubezen – menda do domovine? – , v resnici mi pa napis ponuja tujščino. Ali naj še velja, da je domovina takoj za Bogom in da jo je treba imeti rad? Kar ljubiš, to tudi varuješ. Pripravljen si tvegati življenje. Zgolj blebetanje o ljubezni do domovine je Cankar karikiral z navedkom: Pa je rekel: vse za domovino; saj ni mislil svojega bogastva; pa je rekel: kri za domovino; saj ni mislil svoje krvi. Brez domoljubov in domoljubja, brez srčne pripadnosti domu in domovini, je družbena skupnost kot prazen sod ropotave slave. Ugoden plen za tuje skomine. V ljubezni do česar koli se je treba greti že zelo zgodaj. Do domovine najbrž preko domačega dvorišča in narave. Ne z vznesenim besedičenjem; z občudovanjem.
Knjiga pregovorov lepo pravi o Bogu, da je njegovo veselje bivati med človeškimi otroki. Morda je prav danes priložnost, da si postavim osebno vprašanje: Kaj pa meni pomeni Gospodova navzočnost v evharistiji, koliko o tem premišljujem in se za ta največji dar Božje ljubezni zahvaljujem, koliko dopuščam, da to božje bivanje vedno bolj prekvaša vse moje življenje in mi daje moči in poguma, da imam odprto srce za vsakega človeka, posebej tistega, ki je v največji stiski. Človeka ki potrebuje, da ga poslušam, znan najti zanj lepo besedo ali pa potrebuje materialno pomoč. Češčenje evharistije ni beg pred svetom, nasprotno, le-to je temelj za to, da svet vzamemo resno in se trudimo, za lepe medsebojne odnose, ter ob tem gradimo občestva, kjer posebej čutimo navzočnost Kristusa. Ob češčenju evharistije se nam tako prepričljivo kaže, kakšno vrednost ima v božjih očeh vsak človek kot naš brat in naša sestra. Če je torej naše pojmovanje evharistije pristno in iskreno, mora v nas povečati in okrepiti zavest o dostojanstvu prav vsakega človeka. Zavest o tem dostojanstvu pa postane najgloblji nagib za naše razmerje do bližnjega. Tako bomo postajali vedno bolj občutljivi za sleherno trpljenje in stisko ljudi okoli nas, za vsako krivičnost in žalitev. Ko je mati Terezija 30. Junija 1980 obiskala Ljubljano, je med drugim dejala: »Naše veselje in naša moč je, da se nam Jezus daje kot kruh za življenje, ki pomirja našo žejo po ljubezni – po nas jo želi tešiti tudi pri drugih… Me nismo socialne delavke, kontemplativke smo sredi sveta. Vedno smo združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo… Ustanovil je evharistijo, iz katere moremo črpati moči, da bi živeli, kakor je on živel. Naš red je res težak. Toda z molitvijo in češčenjem Najsvetejšega zmoremo vse, to nas povezuje med seboj in z ubogimi.«
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom. Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno. Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo. Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti - po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Profesor Fontana je vodil tri starejše gopode, ki so mu pazljivo sledili po razpadajočih stopnicah navzdol. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom in z naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo. Kot eden so se približali skrinji in pogledali v njeno notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu. ''Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij,'' je razložil profesor. ''In?'' ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, ''menda nas nisi zvlekel več tisoč kilometrov daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reči iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto! '' ''Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj,'' je potrpežljivo odvrnil profesor. ''Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost. Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili? '' Trije pari oči so se začeli svetiti, ko so opazovali najdeni zaklad. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja nad ohranjenostjo in lepoto srednjeveških besedil. ''Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost, '' je na to odvrnil Fontana. ''Niste opazili ničesar drugega?'' ''No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.'' ''Počakaj,'' se je oglasil drugi, ''mislim, da imam jaz enake napake.'' ''Jaz tudi, povsem na enak način,'' je začudeno vzkliknil tretji. ''To je vrednost tega edinstvenega zaklada,'' je hitel razlagat profesor Fontana. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa. Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen okrog leta tisočdvesto, drugi sedemdeset let kasnje, tretji okrog petdeset in zadnji šele okoli petsto let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo čisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni.'' Marsikatere naše napake, hibe in slabosti podedujemo ali pa smo se jih naučili ob drugih, jih ponavljamo, ker smo se tako navadili. Morda se jih poskušamo bolj ali manj uspešno znebiti, vendar še naprej vztrajamo. Pišemo – in kot pravi tisti pregovor – Bog lahko piše s krivimi črkami ravno.
Mesec junij nam obeta toplejše dneve, lahkotnost oblačenja in večjo telesno sproščenost bivanja. Telesna sproščenost pa lahko spodbuja tudi notranjo, duševno sproščenost in osvobajanje od raznih napetosti, skrbi, tesnob in drugih nerodnosti, ki so se nabirale čez zimo. Kakor smo se odrekli in opustili debela zunanja oblačila je morebiti prav sedaj tudi primeren čas za to, da pričnemo pogumneje opuščati tisto, kar se je dolge hladne mesece nabiralo od znotraj. Toplejši dnevi prinesejo s seboj razne zunanje športne in druge aktivnosti, daljše sprehode v naravi ali zanimiva druženja s prijatelji, ki jih nismo videli ali se z njimi sproščeno pogovarjali že mesece. Najbrž je že vsakdo od nas, ne da bi se mu mudilo, sproščeno posedel kje v kakšnem parku ali javni površini in opazoval svet okoli sebe. Večkrat opazim, kako se nekateri ljudje povsem predano in zatopljeno prepuščajo opazovanju drugih ljudi, ki hodijo mimo njih. Kaj vse se plete po njihovih glavah in srcih! – tistim, ki so opazovani in tistim, ki opazujejo. In meni samemu, ki skušam, kolikor je mogoče nepristransko opazovati oboje. Pri tem se mi poraja vprašanje ali je lahko človek pri opazovanju drugih sploh nevtralen? Nekateri pravijo, da je vse to, kar opazimo pri drugih, tudi ali predvsem del nas samih – naših osebnostnih lastnosti, morda celo prikritih želja, neizpolnjenih zanimanj ali potlačenih vzgibov. Ampak kakorkoli že, iz opazovanja drugih se lahko kaj naučimo tudi o sebi, seveda, če smo pripravljeni na nekaj takega. Kaj pa naše govorjenje o drugih? Najbrž velja tudi tukaj povsem enako, preverite sami. Ko z nekom govorite o drugem človeku, ki ga takrat ni poleg, skušajte ugotoviti, kateri vzgibi botrujejo mislim, ki jih izražate skozi besede. Kaj vas je napeljelo k temu, da ste bili denimo do nekoga kritični. Podobno seveda skušajte tudi opazovati, kaj vas je napeljalo k temu, da ste o nekom govorili z naklonjenostjo ali pa celo zagovarjali, četudi so to osebo drugi kritizirali. Če tega ne zmorete takoj, na mestu samem, potem skušajte to storiti čimprej ali pač takrat, ko se spomnite. Marsikaj zanimivega lahko odkrijete o sebi – in s tem tudi o drugih. Pomembno pa je, da pri tem niste kritični do sebe v smislu, da bi se obsojali, če morda ugotovite, da si ta oseba ni zaslužila vaše kritike. Bodite ponosni nase, ker ste to opazili, ker ste šli nekako preko sebe, hkrati pa se morda v mislih oziroma v vašem srcu tej osebi opravičite. Ali pa to storite tudi osebno, če menite, da je prav tako …
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Medicina je zelo napredovala. Toliko novosti kot jih dnevno zasledimo na področju medicinskih pripomočkov in metod, je najti samo še na farmacevtskem področju. In kljub vsemu - neštetokrat doživim pri svojem delu z težko bolnimi in umirajočimi, kako je medicina še zmeraj nemočna in uboga…Kajti, še zmeraj so bolezni, ki so neozdravljive. Še zmeraj so hude poškodbe, ki jih ne morejo sanirati..In predvsem – še zmeraj je toliko trpljenja, toliko bolečin, ki jih tudi najmočnejša zdravila ne morejo ublažiti! Znanka mi je vsa zgrožena pripovedovala o smrti skupnega prijatelja, ki je hudo trpel kljub temu, da je bil v bolnišnici, na intenzivni negi. Ni bilo zdravila , ki bi mu pomagalo v njegovih nemirnih bojih, v predsmrtnem strahu! Človek je duhovno, socialno in fizično bitje. In bolečina se posebej v hudi stiski pojavi na vseh področjih… Zdravila pomagajo na določenem področju, naprej pa ne… Če je človek skrivnost, je tudi bolečina skrivnost. Kolikokrat smo prav v hiši Ljubhospica doživeli, da so odpovedala vsa zdravila, da so vse znanstvene in strokovne metode propadle! Potem pa je prišel nekdo, ki ga je bolnik čakal, nekdo, s katerim je moral urediti nekaj stvari…in bolečine so prenehale. To so resnične zgodbe, saj govorimo, kar smo videli in doživeli. Bolečin je toliko kot je ljudi. Boli lahko telo, rana, boli pa lahko tudi duša in srce. In ker so bolečine, tako različne, so tudi zdravila tako različna. Od tablete do nežnega objema. Od injekcije do tihe prisotnosti. Od infuzije do iskrenega pogovora. Ko bi le imeli dovolj časa, da odkrijemo, kaj je tisto, kar bolnika ta trenutek, to jutro, boli! Moderna beseda, ki se danes uveljavlja na vseh področjih je – čuječnost. To pomeni, da sebe izprazniš od samega sebe , odpreš notranje uho in prisluhneš drugemu. Prav čuječnost je najbolj potrebna, ko smo prisotni ob ljudeh z bolečino. Videti, kje ga boli in kaj ga boli, je včasih pravo odkrivanje notranjosti človeka. Posvečeni in sveti so trenutki, ko sedim ali stojim, včasih uro ali več, pri bolniku, ki je v komi ali umira. Nič se ne moreva več pogovarjati, slišim le njegovo dihanje in občasno ječanje, ki se izvija iz neke globine, do katere nimam dostopa. A sem tu, ob njem. Vem, da ve, da sem tu in vem, da bi samemu bila ta tišina odhajanja in slovesa veliko bolj boleča! Pravi stari pregovor, da se ne dotikaj rane, če je nimaš s čim povezati. Enako velja za bolečino. Da bi se lahko dotaknili bolečine drugega, moramo vedeti, kaj imamo s seboj, da to rano - bolečine povežemo. Včasih je sočutje najboljši povez. Včasih pa samo tiha prisotnost, da trpečemu damo varen prostor in svojo prisotnost.
Kako naj se človek obnaša v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do sedaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vedno bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vedno večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati spričo tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Potrebno je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, prijetno dobro jutro želim. Danes je državni praznik Dan Primoža Trubarja. Z razglasitvijo tega dneva za državni praznik je osrednja osebnost slovenske reformacije dobila priznanje. A to se ni zgodilo naključno. Njegov prispevek za slovenski narod je bil zelo velik in zato z gotovostjo lahko rečemo, da ga verjetno ni več Slovenca, ki nebi poznal Primoža Trubarja in njegovih prvih dveh knjig, ki sta tudi prvi dve natiskani knjigi v slovenskem jeziku. A bolj kot o Katekizmu in Abecedariju iz leta 1550, bi se danes zamislili nad tem, kaj je bilo tisto Primoževo gonilo, da je za naš narod napisal kar 28 knjig, ki so nas pripeljale s tiskano besedo med najbolj napredne na svetu. Primož je bil globoko veren človek in motivacijo za pisanje knjig je našel v veri v Boga, katero je odločno zagovarjal in branil. Na drugi strani pa je potrebno omeniti njegovo ljubezen do njemu tako »lubih slovencov«. Njegove knjige so knjige z versko vsebino, ene so bolj pastoralno naravnane, druge spet izobraževalno, tretje cerkveno-organizacijsko. Vse pa imajo skupni imenovalec, ki je kako najbolj približati človeku Boga. Slovenci smo z reformacijo, ki ne nazadnje letos praznuje častitljivo obletnico 500 let, dobili ogromno, lahko bi rekli vse nujno, kar en narod potrebuje za svoj nastanek in obstoj. Dala nam je ime, dala nam je slovenski knjižni jezik, dala nam je zagona, da ne zgolj kot družba moramo skrbeti za svojo domovino, temveč je pri tem dejanju pomemben in potreben vsak posameznik in pokazala nam je kako smo kot posamezniki odgovorni eden za drugega. S tem smo Slovenci kot narod dobili tisto samozavest, ki se rodi iz vere. Približala nam je in v marsičem na novo odkrila Boga do te mere, da se smemo svobodno odločiti po poti življenja kot vernik ali ne. Približati vero na podlagi Svetega pisma, torej Božje besede, je bil glavni cilj reformacije in z njo povezanimi ljudmi. Primoževo ljudstvo, katero je opisal kot dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo, ki se prijazno in lepo vede do vseh, je bilo zanj zelo pomembno in zato razmislek nad njim ne sme ostati površen, ampak globok. Črpati iz njegovih knjig in knjig ostalih protestantov 16. stoletja, nas lahko spodbudi, da spoznavamo same sebe, kar je bil eden od razlogov, da je Primož napisal Katekizem iz leta 1550. Vsem vam želim lep Dan Primoža Trubarja.
Neveljaven email naslov