Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Kadar prosi, zlata usta nosi. Izkušnja mnogih, zapečatena v pregovor. Že otrok se zna prilizovati, da bi mu izpolnili željo ali pa prošnjo. Običajno besedišče opremi s posebnim tonom, glasovno podobo. Stroka pa omenja vplivanjsko vlogo jezika. Ni vseeno, kako kaj povem. Odrezavo ali omiljeno, glasno ali tiho, veselo ali jokavo. Kakor koli že, vsebuje ali namen ali pa posledico. Mami. Maaami. Maami. Tudi pisne prošnje naj bi bile oblikovane tako, da bi na naslovnika vplivale, kakor to pričakuje prosilec. Teh je čedalje več. Prihajajo na vrata celo z nekakšnimi potrdili. Prošnje tudi med časopisnimi oglasi niso redkost. In le kdo od nas še ni nikoli nikogar kaj prosil! A zakaj – vsaj tako se zdi - nekateri z lahkoto prosijo, kdo drug pa ne in ne. Mar prositi pomeni ponižati se? Samoponižanje. Izguba dostojanstva? V nekih nekdanjih časih, ki radi veljajo za zastarele, otroci ponujenega daru nismo smeli kar prijeti, ampak najprej reči: prosim in potem nujno tudi hvala. Še kdaj preje pa starše prositi tudi za kruh. Da kruh ponoči spi, je pa še danes slišati otožno popevko, le da ne vem, koliko se koga njena vsebina dotakne. V resnici smo pa prosilci za najrazličnejše azile kdaj vsi. Ni sramotno prositi, nehumano je biti imun za prošnje. Razsodno je biti previden, neumno pa biti naiven. Kljub slednjemu pravi sv. Mati Terezija, da je raje naivna kot brezsrčna. Prosite in se vam bo dalo; trkajte in se vam bo odprlo. Če ne zaradi drugega pa zaradi nadležnosti, kot kaže primer onega sodnika iz evangelija. A je za nas, če smo naprošeni, neprimerno lepše, da se odzovemo hitro in dobrovoljno. Kdor hitro da, ima to - po izkušnji iz pregovora - dvakratno vrednost. Se je treba za izpolnjeno prošnjo kako oddolžiti? Kadar prosi, zlata usta nosi – ko pa vrača, hrbet obrača. Če ne že doma, se otroci v vrtcu zapomnijo tri najpomembnejše besede: prosim, hvala, oprosti. Nisem te prosil ljubezni, nisem te prosil roké, v srcu pa tebe bom nosil do konca, do zadnjega dne. Izrazit ponos in lepa izpoved. Naj kar v vseh primerih velja, da lepa beseda lepo mesto najde. Tudi prošnja.
Svet je čudež in jaz sem čudež. Let ptic je čudež, rast dreves je čudež, srebrno lesketanje jezera v mraku je čudež, brstenje, vse to je čudež. Kako to, da ne opaziš čudežev? Kako to, da se ne znaš veseliti majhnih stvari in ne znaš prisluhniti lepotam narave? Zakaj zapravljaš to enkratno življenje, ki se na enak način ne povrne nikoli? Zakaj dovoliš, da v vsakdanjem kolesju izgubljaš boj s časom, ki te vedno znova sili v stresne situacije in nešteto frustracij, ki izhajajo iz tega, kdo ima več in koliko še moraš imeti ali narediti, da boš bogat in priznan? Izgubljaš stik z izvorom prave narave v tebi samem, saj vidiš le materijo, ki te omejuje. To je bedno življenje, ki te vodi proč od tvojega notranjega življenja. In, praznina, ki zeva v tebi je polna materialnega, namesto, da bi jo prevevala ljubezen. Vsa ta iluzija navidezne razumske domene imeti, postati pomemben, iz sebe narediti pomembnega, je izraz velike racionalnosti in pretirane materialnosti. Ob tem ne pozabimo, da je v svetu tekmovalnosti vedno nekdo, ki zmaga in drugi, ki izgubi. In, ko začnemo deliti ljudi na bogate in revne, pomembne in nepomembne ali dobre in slabe, potem smo ujeti v zanko lastne nemoči. Navidezna ločenost med ljudmi je posledica prekinjenega stika s svetim, z naravo v nas samih, z našo pravo esenco in sposobnostjo čaščenja vseh bitij in zemlje, kjer živimo. Stik s samim seboj, stik z Najvišjim pomeni zapustiti hlepenje po imeti še več, zapustiti tekmovalnost s časom in zapustiti misel po nadvladi nad drugimi. Vrnitev v resnično, pravo Življenje nas vrača k sebi, k izviru ljubezni in sreče. K spoznanju, da je vse v nas in da ni nič zunaj nas. Vso bogastvo in tudi vso razkošje tega sveta. Tudi to je čudež. Zato bi morali pogledati globlje in se zazreti v svoje lastne resnične moči, kjer so zaupanje in spoštovanje drugačnosti v vseh oblikah izraz strpnosti in medsebojne ljubezni do vsakega bitja na zemlji. Ljubiti to življenje in uzreti lepoto vsega kar je v vsem, ne soditi drugega in izpustiti nadzor po prevladi, bi nas povrnil iz bednega v bogato dušno izpolnitev. Za to je potrebna sprememba v zavedanju, da do ljubezni in človečnosti ne pridemo preko denarja in zunanje sreče, temveč v zavedanju, da je potrebno opustiti vse, kar nam več ne služi, da bi se lahko povrnili k svojemu izvoru. Dajmo si možnost, da ustvarjamo iz polja služiti drugim kot pa imeti pred drugimi. Kajti le naš bližnji, ki ga lahko osrečimo, je naše resnično bogastvo.
Na samih začetkih evropske modrosti stoji starogrški filozof Tales, doma na obalah Male Azije. Bil je tako izurjen v astronomiji, da je uspel za 28. maj leta 585 pr. K. napovedati sončni mrk, ki se je dejansko tudi zgodil. Ko so ga spraševali o tem, kaj je na svetu najboljše, je takole odgovoril: Najstarejše bivajoče je bog; je namreč nerojen. Najlepše je vesolje; je stvaritev boga. Največji je prostor; vse obsega. Najhitrejši je um; prodira skoz vse. Najmočnejša je nujnost; vsemu vlada. Najmodrejši je čas; vse razkrije. Tistemu, ki je poizvedoval, kaj naj bi bilo prej - noč ali dan, pa je odgovoril: »Noč, prva v dnevu.« Ko ga je nekdo vprašal, ali se da bogovom prikriti, da človek dela krivico, pa je dejal: »Niti misli se ne more skriti!« Prešuštniku, ki je spraševal, če naj priseže, da ni bilo prešuštvovanja, je rekel: »Kriva prisega ni hujša od prešuštva.« Na vprašanje, kaj je težko, je dejal: »Spoznati samega sebe!«, kaj lahko pa: »Svetovati drugemu.« Na vprašanje kaj je najslajše, je odgovoril: »Doseči cilj.« Kaj božansko? »Kar nima niti začetka niti konca.« Na vprašanje, kaj je bilo najbolj mučno, kar je kdaj videl, je odgovoril: »Tiran, ki je dočakal starost.« Kako bi nekdo najlažje prenašal nesrečo pa: »Če bi videl, da so sovražniki še v slabšem položaju.« Ko so ga vprašali, kako bi najbolje in najbolj pošteno živeli, je odgovoril: »Če sami ne delamo tega, kar obsojamo pri drugih.« Na vprašanje, kdo je srečen, pa: »Tisti, ki je telesno zdrav, duševno razsoden in omikane narave.« Pravi, da se je treba spominjati prijateljev, tako kadar so prisotni, kot kadar so odsotni, ter da naj ne lepotičimo zunanjosti, temveč naj bomo lepi po svojem vedênju. »Ne pridobivaj bogastva z zli dejanji,« pravi, »in ne spravi se na slab glas pri tistih, ki ti zaupajo.« Trdil je tudi: »Kakršno naklonjenost boš izkazoval staršem, enake boš deležen od (svojih) otrok.«
Rimski filozof in politik Seneka je veliko razmišljal o vlogi čustev v našem življenju in bil prepričan, da je vsaka pretirana reakcija slaba, saj nas vrže iz stanja umirjenega ravnovesja duha. Čeprav se je posvečal večinoma negativnim čustvom, je opozarjal, da tudi preveliko veselje ni dobro, ker ravno tako ruši notranji mir. Veliko se je ukvarjal predvsem z občutki jeze in njenimi negativnimi posledicami: menil je, da je jeza najkrajša pot k blaznosti, saj nas prisili, da počnemo stvari, ki jih nikdar ne bi storili, če bi poslušali razum: »ko so ljudje jezni, nad lastne otroke prikličejo smrt, nadse uboštvo, nad svojo družino propad, pri tem pa zatrjujejo, da niso jezni, tako kakor tudi norec zanika svojo norost.« Zaradi jeze ljudje postanejo sovražniki svojih najtesnejših prijateljev, ne zmenijo se več za zakone, vse delajo na silo in pri tem še verjamejo, da jih je zadela najhujša nesreča. Ko pa se enkrat pomirijo, se začnejo navadno opravičevati in zatrjevati, da jih je premagalo čustvo, ki je močnejše od njih. Trdijo, da z žalitvami niso mislili resno in da so nasploh pretiravali v svojem obnašanju in izrečenih besedah. Seneka je zavračal splošno prevladajoče mnenje, da je jeza posledica izbruha strasti, in menil, da je velikokrat posledica napake v razmišljanju: po njegovem mnenju se jezimo, ker imamo preveč optimistične predstave o svetu in ljudeh. Ker se dejansko dogajanje v svetu ne sklada z našimi pričakovanji, to v nas izzove občutje razočaranja in jeze. Trdil je, da se jezimo predvsem v situacijah, ko smo prepričani, da smo upravičeni do nečesa. Če pa bi znižali naša pričakovanja do drugih oziroma bi se vselej miselno pripravili na možne izide – seveda tudi na slabe – nas resničnost ne bi mogla nikdar tako presenetiti, da bi se posledično razjezili in zatrjevali, da se nam dogaja krivica. Seneka je verjel, da nas bo jeza minila, čim bomo opustili prevelike upe o svetu. Ker poleg tega ne moremo predvideti prihodnosti, bi bilo za nas in naša pričakovanja najbolje, če bi se vselej pričakovali najslabše. Če želimo nekaj dobrega, dobimo pa nekaj slabega, je to veliko huje kakor pa, če se pripravimo na nekaj negativnega in do tega ne pride. Modrec se bo tako v vsaki situaciji pripravil na vse možnosti, na vse bo računal in vse pričakoval, usoda pa ga tako nikdar ne bo mogla presenetiti in pripraviti, da bi se jezil zaradi nje.
Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarna reč. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem in obsojanjem napak drugih. Hitro pozabim dejstvo, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. A slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, da bi v istih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna zato, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smeri večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakorkoli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na skypu, le priključiti se moramo. Takoj sedaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi.
Spoštovani, zgodba, ki me je presunila, govori o dečku, ki je hodil s svojim dedkom na sprehod. Dedek je bil bolan na srcu, pri hoji pa si je pomagal z berglo. Bila je hladna zima. Vnuček se je drsal po zaledenelem jezeru, dedek pa je oprezal za vsakim vnučkovim gibom. Svaril ga je glede debeline ledu. A že naslednji hip je bilo prepozno. Deček je padel skozi odprtino na ledu in se oprijemal roba luknje. Dedek mu je takoj iztegnil svojo berglo, ki se jo je oprijel, nakar je dedek vnučka potegnil iz vode. Deček je ostal živ, za dedkovo bolno srce pa je bil ta napor prevelik. Po dedkovi smrti so hoteli domači vse dedkove stvari razdeliti, da jih ne bi spominjale nanj. Ko so hoteli odnesti iz hiše še dedkovo berglo, pa je vnuček zavpil: »Ne, tega pa ne dovolim. Dedkova bergla pripada meni. Z njo mi je dedek rešil življenje, svojega pa je izgubil. Dokler bom živel, bo ta bergla znamenje dedkove ljubezni do mene.« Človeštvo se drsa po zelo nevarnem drsališču. Slej ko prej se lahko pod mojimi nogami odpre jama, a je Jezusov križ opomnik mojega odrešenja. To ni bergla za slabiče, ampak znamenje Božje ljubezni. Kajti Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16) Ta stavek je miniatura Svetega pisma. Bral sem, da so ga astronavti odnesli celo na Luno. Če ne vem nič o Bogu, moram začeti s tem, kajti Bog je ljubezen. Ljubezen je bistvo Boga. In tudi človek je tak, kakršna je njegova ljubezen. A človek človeku ne more dati popolne ljubezni, niti je potešiti. Uresničim in najdem jo lahko samo v Bogu. Zakaj pa ne morem ljubiti? Zato, ker se bojim darovanja. Ker mislim, da zgubljam, ko dajem. Prava ljubezen pa je več kot čustvo ali pa užitek. Ljubezen je žrtev, je samopodarjanje. Je glagol, ne pa samostalnik. Kdo pa lahko ljubi? Samo tisti, ki je ljubljen. Bog me ljubi in to mi je dovolj. Boga lahko spoznam, ne pa le, da o njem nekaj znam. Kajti znanje brez ljubezni je prazna nadutost, svetost brez ljubezni pa je hladna formalnost. Tako kot oznanjevanje evangelija, ki je brez ljubezni ideološko vsiljevanje verskega prepričanja. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi …, kajti Bog me ljubi - in pika.
Nek zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden kreneš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno”. Morda mislimo, da gre tu le za ono veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda in za znameniti Budov molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar, kot je pravilo v zenu, navedene besede merijo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele, če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi ono vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da se v našem prizadevanju za raznimi cilji pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo pogosto razočarani, ko svoje cilje dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne dosežemo. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se, da pri naših prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč na nas same. Pozabljamo na to, da smo mi sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem smislu, da smo veliko več, kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki gre mimo tega, kar z besedami povemo. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je izza vseh dosežkov in izgub, izza naših besed in molka. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo noben nekaj. Razumemo, zakaj smo na cilju, reden stopimo na pot in zakaj je izrečeno vse še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi ona velika pot razsvetljenja, na katero nedvomno meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako neznanski pomen ima to, kar pravkar počnemo ali govorimo, če to motrimo ob neulovljivem obzorju tega, kar resnično smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del one “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”
Med stvarmi, ki jih želimo ohranjati na distanci, je tudi politika. Vsakič, ko pravimo, da jo imamo dovolj, se v tej ali oni obliki vrne, nas vznemiri in zaposli naše razmišljanje. Francoskemu filozofu Michelu Foucaultu je uspelo pojasniti, zakaj je politika vseprisotna. Dotika se namreč naših teles. Oblastna razmerja v družbi so odraz upravljanja s telesi, pravi Foucault. Politika se izvaja z mehanizmi oblasti nad telesi. V nekem smislu je zato vsa politika biopolitika, pravi Foucault. Politika, s tem ko upravlja z našimi telesi, na nas nenehno pritiska. In prav zaradi tega pritiska se hočemo politike znebiti, a se je ne moremo, ker smo telesna bitja. Naše telo ima namreč potrebo po varnosti, hrani, komunikaciji, spolnosti in afirmaciji s pomočjo znanja, moči, zdravja, umetnosti itd. Te potrebe se preslikajo v parcialne politike: varnostno, zdravstveno, kulturno, šolsko, športno. In že smo v oblastnih razmerjih. Vse naštete politike so v osnovi nekaj dobrega, toda tisti, ki pridejo do vzvodov oblasti, lahko naše potrebe tudi zlorabijo za oblast nad nami. Zato oblastna razmerja vedno doživljamo kot stiskanje in omejevanje naših teles. V Jezusu Kristusu se je Bog usmilil našega stiskanja in bridkosti ter sestopil tja, kjer živimo, se veselimo in trpimo. Naših težav ni opazoval od daleč, pač pa je sam postal eden iz med nas, in dopustil, da so krivice, ki so se zgrnile nanj, z bičem udarjale po njegovem telesu. Jezus svojega telesa ni uporabil tako, da bi prek oblastnih razmerjih krepil svojo družbeno moč, ampak je svoje telo dal v služenje: njegove oči so izžarevale sočutje in ljubezen, njegove roke so ozdravljale bolne, njegove besede so potrtim vlivale upanje in obenem grajale nosilce oblasti, ki so izkoriščali vdove in izigravali šibke. Jezusovo telo je bilo v celoti namenjeno reševanju stisk ljudi. Od tod ime za današnji praznik: Sveto Rešnje Telo in Kri. Bog torej prihaja v Kristusovem telesu, da rešuje telesa ljudi. Jezus je za reševanje ljudi iz oblastnih razmerij in vseh drugih težav, sebe zastavil do konca, do krvi. Nič ni ohranil zase, sebe samega je izničil, pravi sv. Pavel, da bi nam lahko vse podaril.
Na večer pred praznikom Pashe, leta 1135, se je v Cordobi rodil eden največjih judovskih filozofov Mojzes Maimonides. Moše ben Maymon, kakor se v hebrejskem jeziku izgovori njegovo ime, je bil človek, ki je mislil grško, pisal arabsko in molil v hebrejščini. Svoje misli je razvijal v številnih pomembnih traktatih, izmed katerih naj omenimo spis o pomenu hebrejske besede Leb, ki pomeni srce. Za Maimonidesa pojem srca nosi več pomenov in predstavlja tako začetek kot konec življenja. Srce pomeni središče telesa in v širšem smislu tudi središče sleherne stvari. To potrjujeta besedni zvezi, vzeti iz Tore, ki ju navaja judovski mislec: gre za sredino neba in razplamteli ogenj. Življenje je bitka, v kateri doživljamo zmage in poraze, pri čemur pa je srce tisto, ki te bitke bije, tudi bitko, ki jo bomo neizogibno izgubili. Večpomenskost pojma srce se kaže tudi v tem, da Maimonides srce razume kot misel, ki ji mora slediti vsak človek. Misel, ki srce obogati je delo Boga. » Bil si prisoten v mojih mislih, ko se ti je to zgodilo«, je zapisano v Tori, Maimonides jo navaja z namenom, da bi poudaril vlogo transcendentnega. Srce, ki mu judovski filozof, s svojo mislijo daje veličino in pomen, je središče mišljenja. Pravica vsake misli je, da prodre onkraj minljivosti našega telesa in tam ostane za vekomaj. Skozi misel srce prehaja v razum, ki je po Maimonidesu dan vsakomur, saj je takšna Božja volja. V Tori je zapisano: »Kdor bo delal po mojem srcu in želji, bo delal po moji volji«. Maimonides ne zanika enkratnosti srca in človekove svobodne volje, a ob tem poudarja pomen pokoritve Jahveju, ki je počelo vsega. Človeško bitje mora ljubiti Boga z vsem srcem, saj to vodi njegove moči. Le to bo namreč človeka in človeštvo privedlo na pravo pot. Devet stoletij po smrti velikega sredjeveškega filozofa Maimonidesa, njegovo opisovanje globin srca še vedno predstavlja pomemben del judovske kulture.
Med različnimi oblikami usmiljenja je tudi »usmiljenje« do narave, ki ga sicer dajem v narekovaje, vendar je skrajni čas, da postanemo sočutni in usmiljeni do našega naravnega bivanjskega okolja, do naše »matere zemlje«. Gre za preživetje človeka in življenja nasploh. Pojavi, ki jih spremljamo na globalni ravni so lahko del naravnega dogajanja v zgodovini našega planeta in vesolja, vendar pa so danes očitno tudi posledica človekovih posegov v naravne zakone. Papež Frančišek se v okrožnici 'Laudato si’ (Bodi hvaljen) sprašuje, ”kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?” Poziva vse k ekološkemu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II., ko je omenil, da moramo ”spremeniti smer” ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Celotno človeštvo ima dolžnost sodelovanja za ”gradnjo skupne hiše”. Za takšno gradnjo pa je potreben dialog. Tudi druge Cerkve in krščanske skupnosti so razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave. Že leta 2002 sta carigrajski patriarh Bartolomej in papež Janez Pavel II. podpisala skupni dokument, t.i. Beneško izjavo, in v njem izrazila svojo zaskrbljenost glede zaščite našega planeta, ki ga ogroža ekološka kriza. Pravoslavni metropolit v Pergamu Ionannis Zizioulas pa trdi, da je ekološka kriza predvsem duhovni problem človekove notranjosti. »Z izvirnim grehom se je pravilni odnos med človekom in njegovim naravnim okoljem zlomil. Ta zlom je greh, ekološki greh, ki je tako individualen kot družben. Kdor razmišlja o svojem zveličanju, ne more ne upoštevati ekološkega greha, ki je rezultat človeškega pohlepa.« Bog je »človeka ustvaril po svoji podobi« in mu izročil svet, da mu gospoduje. Prav človekova bogupodobnost postavlja osnovni odnos do stvarstva. Človek ne sme delati kar hoče ali kar zmore, ampak je dolžan upoštevati tisto, kar spozna, da je »najbolj prav« in je res v skupno dobro. Tisto, kar se dogaja v naši hiši povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši. Sočutje do stvarstva je usmiljenje do človeka.
Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« Ob tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« Vem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka) o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Že dolgo učim verouk v različnih narodih in državah –in to učence vseh razredov osnovnih šol . Rada učim mlade o Jezusu. Ne vem koliko sem uspešna. Upam le, da otrok spozna sončno stran vere in Cerkve. A najlepše katehetovo delo je priprava učencev na prvo sveto obhajilo. Takrat otroci stopijo korak naprej in se osebno srečajo z Jezusom v beli hostiji. To je trenutek, ko mi, kateheti, stopimo v ozadje in se sam Bog na skrivnosten način dotakne src in duše otrok. Navadno je priprava na prvo sveto obhajilo en sam veliki nered! Starši pogosto vidijo le dolžnost, pripraviti veliko praznovanje, kupiti najlepšo obleko, poskrbeti za vse dodatne aktivnosti, ki jih zahteva župnik, in še sto drugih stvari! V tem neredu pa jaz skrbim, da se prvoobhajanci naučijo vsaj osnovnih stvari obnašanja v cerkvi in pri maši, a si včasih dovolim, da jih le opazujem, se postavim v ozadje in jih vržem pred Jezusa – glej, tu so, tisti, ki jih ti imaš tako rad! Posebej, ko mi porušijo vso skrbno pripravljeno katehezo in postavijo najbolj noro vprašanje in pričakujejo, da jih razumem! Pred starši prvoobhajancev je mnogo vprašanj in dvomov. Koliko smo sposobno vzgajati v svetu, ki se prehitro spreminja ? Kako vsaditi otroku vodila za srečno življenje? Kako ga obvarovati od tisočih pasti interneta in sveta, ki mu skoraj nobena stvar ni več sveta? In kako vedeti, da nisi naredil napake, ki ti jo bodo pozneje očitali psihologi, socialni svetovalci, vsemogoči terapevti? Ne vem… Rada pa bi jim priporočila, da na dan prvega obhajila sprejmejo Jezusa za prijatelja in vzgojitelja, pomočnika in varuha svojih otrok. Kar ne morejo oni narediti, On naredi; kar mi narobe naredimo, On popravi. Zato je za kateheta dan obhajila in dan spovedi dan preobrazbe – ko ti naši mali otroci , ki jih ne moreš umiriti na noben način, pridejo iz spovednice in se v njihovih očeh iskri – ne zamerite mi, če povem – nekaj nebeškega, nekaj svetega, nekaj Jezusovega! Ne zamudite ta trenutek! To je sprememba, ki jo naredi milost odpuščanja! In ko se Jezus v podobi bele hostije dotakne srca otrok, takrat je dan tako svetal in bel, da se ga nikoli ne pozabi! Od tega trenutka imajo otroci Nekoga, ki jim stoji ob strani, ki jih ljubi, ki je zanje umrl in jih ne bo nikoli zapustil. Naj se Jezus dotakne tudi vseh nas – staršev, katehetov, vernikov! Da tudi naše srce postane belo in čisto, da se v njem naseli blagoslov neba. Amen!
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti. Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv. Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu. Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost. Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže. Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec. Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago. Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik ... čaka na telefonski klic drage osebe. Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine. Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor ... odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V tem jutru bi rad skupaj z vami obudil spomin na eno izmed veroučnih srečanj. Sedel sem sredi otrok, potem ko sem jim razdelil papirje s snovjo, ki jo je potrebno osvojiti. Ne vem od kod je v učilnico priletela vešča in se spustila na kup papirjev na mizi – na vprašanja in odgovore: tiste, ki so potrebni … – saj veste, za raznolika področja življenja … »Pater, poglejte, metuljček!« so se prebudili otroci iz otopelosti v navdušenje. Medtem, ko sem jim težil s celim kupom vprašanj in odgovorov, so oni opazili življenje: jaz veščo, oni metuljčka in so zažareli. In potem smo skupaj zrli v tistega prvega pomladanskega metulja. Življenje mi res zastavlja toliko vprašanj. Pogosto bi rad odgovore na največja, medtem pa spregledujem pozornosti, ki so mi dane, da bi mi olajšale težo v življenju. Premajhen sem, da bi vse razumel! Ni modrost vse razumeti, doumeti … modrost, je s pozornostjo opazovati, opaziti in se čuditi. Med celim kupom vprašanj, obveznosti, problemov … opaziti metuljčka, ki gotovo je, ker Bog, ko je najtežje, pomežikne k mojemu – k našemu življenju s pozornostjo – z ljubečo bližino: ptic, cvetlic … – pač z nečim kar utripa z nami v sožitju, da nas poživlja, krepi, nam daje moči. Zjutraj, ko se v nepočitniškem času zbudim, običajno pomislim na kup obveznosti, ki so v tistem dnevu pred mano. Zakaj med obremenjujoče ne vstavim tudi misel na metulje, ki jih bom lahko občudoval v njihovi krasoti? Zakaj ne pomislim na tisto svetlo in lepo, ki bo za gotovo tudi v dnevu, ki je pred mano; na toliko srečanj in v njih svetlih odsevov – tistih drobnih sreč v katerih se prebuja zadovoljstvo življenju? Morda zato, ker sem v sebi premalo otrok, ker sem v službi tolikim obveznostim in ob tem spregledujem, da ob meni toliko tega ‘služi’ temu, da bi lahko bil jaz ob naporih vendarle bolj zadovoljen. Otroci so bili in so še vedno zelo pomembni učitelji v mojem življenju. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus. Pri tem ne gre le za tisto presežno nebeško, pač pa, da se že tukaj in sedaj počutimo ‘kraljevsko’ – predvsem zato, ker ob vsem obremenjujočem opazimo tudi tisto lepo in dobro. Zase upam, da bom danes sredi kupa vprašanj, ki se mi zastavljajo in številnih obveznosti, ki so pred mano, opazil tudi veščo in v njej prepoznal metulja. Pozornost na dobro in lepo želim tudi vam.
Hvaliti Sova pravi: Moji otroci so najlepši. Kar pomeni: vsaka mama rada pohvali svoje otroke. Špančkova Ana je sosedi, ki se je hvalila, da ima njihov poba boljše spričevalo kot njen Tone, odvrnila: »Če je njegovo dobro, pomeni, da je dober! Nikoli ni pozabil, kako odločno ga je pohvalila. In s časom boš še za ministra, ako vedno priden boš, hvali pesem starega kova tedanji mladi rod. Konkordanca Biblije navaja za Novo zavezo 20 besed, nanašajočih se na hvalo. Ljudje se od zdavnaj zavedajo njenega pomena. Pregovorov na njen račun tudi ne manjka. Gotovo še kdo pozna onega, ki trdi: Lastna hvala – cena mala. Ali pa, da prihajata hvala in kletev z istega jezika. Dolgo je veljalo, da te morajo hvaliti in pohvaliti drugi. Naš čas pa gradi na samozavesti, a na tej gredici rada zraste samohvala. Ni pa prav lahko poslušati, če se kdo spozna kar na vsa področja. Jaz sem, jaz bom, jaz bi … jaz znam, jaz hočem. Egocentričen človek je mogočno sonce sam sebi. Toda temna stran človekovega neba je uničujoča. Če nimam zaupanja vase in si dopovedujem, da sem za vse nesposoben, zgubljam bivanjsko orientacijo. Potreben sem enako resne pomoči kot kak telesni bolnik. »Vsak človek potrebuje zvezdico,« je nekje zapisal dolgoletni urednik Cicibana pisatelj Cvetko Zagorski. Tega naj bi se dobro zavedali vsaj vsi vzgojitelji in pravega ob pravem času pohvalili tudi za slabše opravljeno nalogo in dolžnost. Spodbuda ne prinese slabe posledice, graja pa hitro ubije duha. Mar ni rečeno: Duha ne ugašajte! Na pohvalo se kak zgovoren človek odzove, rekoč: Nikar me ne hvali, da se ne bom prevzel. Kar kaže na to, da mu priznanje dobro dé, a se zaveda njegove pasti. Naš prijazen priden, priden kmalu utiša pasjega čuvaja, konj pa surovega gospodarja brcne kar iznenada. Če imajo živali vgrajen senzor za odzivnost, zmore človek svojega zavestno uravnavati v prid sebi in drugim. Tako se menda gradi kultura srca. Če pa nikakor ne gre drugače, kot da se kdaj razgovorimo o zgolj povprečnosti kakega skupnega znanca, je pametno najprej pomisliti na Špančkovo Ano. Dobro je dobro.
Francis Bacon, mislec iz 16. stoletja in začetnik angleške novoveške filozofije, je bil zelo ploden pisec. V Esejih je med drugim zapisal svoja razmišljanja o različnih človekovih vrlinah oziroma hibah – tako se je zaustavil tudi ob dobroti in resnicoljubnosti. Dobroto je razumel kot težnjo po človekovem blagru: grška beseda za to je filantropija, kar dobesedno pomeni ljubezen do sočloveka in zelo dobro ponazarja skrb in ljubeč odnos, ki naj bi ga dobrohotnež imel do drugega človeka. Bacon je imel dobroto za največjo izmed vseh vrlin in plemenitosti duha – brez nje je namreč človek le »nadležna, hudobna in pomilovanja vredna stvar, prav nič boljša od mrčesa.« V nasprotju z drugimi vrlinami oziroma hibami edino dobrota ne pozna pretiravanja: medtem ko dobrodelnosti ne more biti nikdar preveč, pa se nasprotno kaj hitro zgodi, da se dobrohoten človek zmoti. Da bi se izognili izkoriščanju s strani drugih, nam Bacon svetuje, naj sicer težimo k dobrim dejanjem, a naj ne postanemo sužnji drugih. Človek mora biti vselej tudi nekoliko previden, ker nimajo vsi te vrline, sploh pa ne v enaki meri. S tem je povezana tudi resnicoljubnost, ki jo znova gojijo le redki. Bacon v eseju o resnici razmišlja, zakaj je laž tako priljubljena: ugotavlja, da ljudje večinoma lažejo zato, da bi se izognili težavam, da bi se zabavali, da bi dosegli neko korist zase, obstajajo pa tudi nekateri, ki lažejo zgolj zaradi laži same. Meni, da je razlog za laganje v tem, da »primes laži vedno poveča užitek« – ničeva mnenja, laskavi upi, napačne ocene, neobrzdana domišljija in podobno so za človeka zelo mamljivi in se jim težko upre. Pravi, da je primes laži »kot zlitina zlata in srebra v kovancu, zaradi katere je kovina sicer uporabnejša, vendar jo ponižuje.« Bacon se zaveda, da je resnica v primerjavi z lažjo velikokrat borna, nemikavna in brez blišča. Doseže lahko kvečjemu »vrednost bisera, ki se kaže najlepše podnevi, a ne doseže vrednosti diamanta ali rubina, ki se najlepše iskrita v spremenljivi svetlobi.« Pa vendar je prav resnica človekovo najvišje dobro, zato bi se morali vselej izogibati lažem – če bo posameznik usmiljen in resnicoljuben, bo tako že v tuzemskem življenju užival polno srečo.
Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem obnašanja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno mnogi zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo zgolj zamisliti možnost, da na to, kar se dogaja okrog nas, ne reagiramo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas ne reagiramo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti., ipd. Raje si vzemimo čas za par vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se morda celo uspemo zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo važen korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih oseb in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak važno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega.
Pozdravljeni! Binkoštni praznik je slavje Svetega Duha. Razodel se je v Cerkvi, ki danes obhaja svoj rojstni dan. Duh je sicer neviden. Veje, kjer hoče, ne veš odkod prihaja in kam gre, vidni pa so njegovi sadovi: v negativni ali pozitivni obliki. Babilonski stolp je podoba odsotnosti Duha. Ljudje so želeli zgraditi stolp do neba. Sami so hoteli doseči Boga, ga oblikovati po svoji zamisli in ga uporabiti po svojih željah. Gradili so učinkovito, z najboljšim materialom. Toda, ker so pozabili na Boga, so vedno bolj pozabili na človeka; niso se več videli, ne poznali, ne razumeli. Razkropili so se po svetu in si postali tujci. Tudi danes gradimo najbolj izpopolnjeno materialno civilizacijo, vendar življenje postaja vedno bolj zapleteno in težko. Georg Carlin karikira to stanje takole: «Paradoks našega časa je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce; širše ceste, pa ožje poglede. Potrošimo več, a imamo manj. Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali vrednost človeka. Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda.« To je sodobni Babilon. Bog pa je v Jezusu iz Nazareta vstopil v človeško zgodovino in jo odrešuje. Prvotno babilonsko stanje se je obrnilo: zmedo je zamenjala skupnost Božjih otrok. Le v moči Svetega Duha vsi ljudje iščejo resnično edinost med seboj in postanejo ena družina. Tako Cerkev, ki je še v izgnanstvu in trpi porodne bolečine, prosi za dar Svetega Duha, ki je bil prisoten ob stvarjenju sveta in bo ob koncu časov dozorel v polnost življenje. Tudi zdaj, tukaj, dih Božjega življenja veje v naša srca, da bi dvignil naše občestvo v novo življenje. Velika obljuba daru Svetega Duha se je na Binkošti izpolnila. Apostoli, ki so prejeli dar Svetega Duha in so postali pogumni pričevalci. Morali so prej doživeti polom svojih človeških načrtov, da so se zares odprli Duhu. Binkoštni dogodek ne spada v preteklost, temveč nas znova vključuje v našo sedanjost, da bi nas vodil do polne zrelosti. Ta pot, ki jo moramo prehoditi, nas ne pušča žalostnih in zaskrbljenih, saj nas Sveti Duh sam oživlja in vodi k vedno globljemu iskanju večne ljubezni.
Med odlomke evangelija, ki nam še danes, v postmoderni dobi in po vsej »demokratizaciji družbe« izgledajo revolucionarni in subverzivni, vsekakor spada tisti, ki govori o povzpetništvu apostolov, med njimi, presenetljivo, prav Apostola ljubezni Janeza in njegovega brata Jakoba. Najprej njuna mati, potem pa še ona dva, prosijo Kristusa, naj jima zaupa najvišje položaje v nebeškem kraljestvu. Kristus odgovori ironično: Gospoda Zabedejevi, pojma nimata, kaj prosita! In ju vpraša, če lahko pijeta iz čaše, iz katere bo on pil. Seveda lahko, sta odgovorila. No, bosta pa pila iz čaše trpljenja in mučeništva, ampak zato še ne bosta dobila vodilna položaja v kraljestvu. Za to je potrebno nekaj drugega: da spoštujeta duh kraljestva, da ga ponotranjita in živita v njem. To pa ni mučeništvo (če si dovolim parafrazo nekega drugega odlomka iz evangelija po Mateju: na mučeništvo so pripravljeni tudi verski in ideološki fanatiki, tudi teroristi, ki pa s tem, da so trpeli ali celo umrli za idejo še niso izpričali, da imajo pravega duha). Duh kraljestva je, torej, predvsem, ali izključno, v ljubezni do drugih, v pripravljenosti vsem služiti. »Kdor hoče biti najvišji med vami, naj vsem služi.« Kdor pa hoče gospodovati je s tem izpričal, da v krščanstvu ni razumel nič. Za apostola, sinova Zabedejeva, se je zadeva dobro končala. To, kar ob Gospodovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem še nista razumela, sta potem, po njegovem odrešilnem trpljenju in smrti, še kako dobro dojela. Janez je postal avtor najboj poglobljenjega od štirih evangelijev, Jakob pa enega izmed temeljnih apostolskih del, tedaj vplivnega, sedaj pa skoraj pozabljenjega, čeprav še kako aktualnega pisma, ki ga je prav v današnjih družbenih okoliščinah vredno citirati: »Bogati naj se ponaša s svojim ponižanjem (in ne z bogastvom), saj bo minil kakor cvet na travniku… Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a so bogati v veri in dediči kraljestva? … No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem … kriči in klici so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Glejte, sodnik stoji pred vrati.« Pohlep, stremuštvo in povzpetništvo nikomur ne bodo odprli vrat nebeškega kraljestva. No, seveda, so ljudje, ki jih nebeško kraljestvo ne zanima. A naj taki ne govorijo, da so kristjani. Mi drugi pa še imamo možnost, kot sta jo imela, in izkoristila, Zabedejeva sinova. Možnost da služenje drugim sprejmemo ko cilj in smisel.
Neveljaven email naslov